Jedro

Tožnik je na praznični dan opravljal nočno službo, ko so proti večeru na območje elektrarne pristopili tožnikov nadrejeni in še dva moška, ki ju tožnik ni poznal. Tožnik jih je opazil preko monitorja. Nadrejeni mu je povedal, da lahko vstopi v elektrarno kadar hoče, ter da bodo odpeljali kombi, ker je bil prodan. Tožnik je po telefonu poklical direktorja tožene stranke in ga o dogodku obvestil. Ta mu je zagotovil, da je bil kombi res prodan, ter da za to obstajajo dokumenti. Tožnik direktorju ni verjel, ker naj bi se nadrejeni nenavadno obnašal, in ker je dobil občutek, da je direktor le gladil zadeve, zato je istega dne podal kazensko ovadbo zoper nadrejenega. S takšnim svojim ravnanjem tožnik ni huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja 1. odst. 111. čl. ZDR). V danih okoliščinah je ravnal razumno in v korist tožene stranke. Tožnikov nadrejeni in dva neznana moška so neregistriran kombi, ki je bil po tožnikovem védenju še vedno last tožene stranke, prevzeli na praznični ponedeljek v večernih urah, ob tem pa tožniku, ki je bili zadolžen za nadzor objekta tožene stranke, niso pokazali nobene relevantne dokumentacije, ki bi potrjevala, da je bil kombi res prodan in ga bodo zato upravičeno odpeljali iz prostorov tožene stranke. Takšno ravnanje bi se vsakemu povprečno skrbnemu delavcu zdelo skrajno nenavadno, čeprav je direktor tožniku po telefonu zagotovil, da je bil kombi prodan.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se v celoti glasi: „1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 8. 5. 2012 tožniku podala tožena stranka, nezakonita, zato se razveljavi. Tožnik je še naprej delavec tožene stranke.

2. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga prijaviti v zavarovanje in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od dne 8. 5. 2012 dalje, vključno s plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. dne v mesecu dalje za plačo iz preteklega meseca in drugimi pravicami, vse v 8. dneh in pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 1.144,98 EUR v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.“ Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 728,64 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2012, ki jo je tožniku podala tožena stranka in se ugotovi, da je tožnik še naprej delavec tožene stranke (I/1. tč. izreka); da je tožena stranka dolžna tožnika poklicati nazaj na delo, ga prijaviti v zavarovanje in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 8. 5. 2012 dalje, vključno s plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačilnega dne, t.j. 10. v mesecu dalje za plačo iz preteklega meseca in drugimi pravicami (I/2. tč. izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po dveh pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Navaja, da je sodišče očitno prezrlo dejstvo, da je bil tožnik mnoga leta šikaniran s strani A.A. in drugih vodstvenih delavcev tožene stranke in to zato, ker je opozarjal na kršitve, ki so se dogajale pri delodajalcu. Tožnik se je toženi stranki zameril, ker je o kršitvah obvestil tudi inšpektorat. Tožnik doslej ni bil nikoli v disciplinskem postopku in je svoje delo dobro opravljal. Izredna odpoved je popolnoma nesorazmeren ukrep zoper tožnika, ki ima 58 let. Sodišče ni ugotovilo odločilnega dejstva, ali je tožnik, glede na dane okoliščine, podal krivo ovadbo naklepno ali iz hude malomarnosti ali pa je dejanje storil v opravičljivi zmoti. Povsem zgrešeno je tudi stališče sodišča, da med toženo stranko in tožnikom ni več zaupanja. Za toženo stranko ni nastala prav nikakršna škoda. Glede na dejstvo, da A.A. od avgusta 2012 ni več delavec tožene stranke in tudi ni nadrejen tožniku, direktor B.B. pa ne komunicira direktno s tožnikom, temveč z vodjo A., je trditev, da ni možno nadaljevati delovnega razmerja povsem neutemeljena. Povsem zgrešena je predpostavka sodišča, da bi moral tožnik slepo slediti navodilom direktorja B.B.. Splošno znano dejstvo je, da smo bili v tej državi neštetokrat priče sodelovanju med vodilnimi in podrejenimi pri kraji državnega premoženja. Tožnik je deloval v korist tožene stranke. Sodišče je napačno zaključilo, da je tožnik ob podaji ovadbe vedel, da ni bilo storjeno kaznivo dejanje. Ko sodišče glede na zagotovila nadrejenih ugotavlja, da bi tožnik moral vedeti, da ne gre za tatvino kombija, ugotavlja storilčev naklep, torej njegov odnos do dejanja. Vprašanje odgovornosti storilčeve krivde je stvar presoje kazenskega sodišča, sodišče v tem postopku pa bi za ugotovitev obstoja predpostavk izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi moralo presojati zgolj obstoj znakov kaznivega dejanja in ugotoviti, da le-ti niso podani. Tožnik nikakor ni vedel, da podaja krivo ovadbo, zaradi česar ni izpolnil vseh znakov kaznivega dejanja krive ovadbe. Sodišče je prezrlo okoliščine, v katerih je do podaje kazenske ovadbe prišlo. Eno bolj perečih vprašanj je bil režim upravljanja vhodnih vrat A.. Tožnik je imel po pogodbi o zaposlitvi tudi obveznost upravljanja vhodnih vrat. Poleg njega pa so si vhodna vrata z daljincem lahko odpirali tudi zaposleni sami, kar je bilo po mnenju tožnika predvsem v nočnem času in dejstvu, da je bil na objektu sam, brez varnostnika, sporno. Sporno je bilo predvsem zato, ker je neposredno kolidiralo z njegovimi obveznostmi nadzora objekta preko video sistema in upravljanjem vhodnih vrat. Vodja enote B. je kot s.p. velikokrat na delovnem mestu opravljal zasebne posle. Direktor B.B. je v postopku trdil, da je vse to vedel in odobril, kar pa tožnik glede na dejansko stanje v poslovni enoti dvomi. Iz tega logično izhaja, da si je B. prizadeval neopazno priti in oditi iz območja A.. Sodišče ne bi smelo presojati, kaj bi tožnik moral vedeti, temveč ali je ali ni vedel, da podaja krivo ovadbo in pri tem upoštevati vse okoliščine, ki so do nje pripeljale. Tožnikova naloga po pogodbi o zaposlitvi je bila tudi obveščanje o vsaki grozeči nevarnosti za nastanek materialne škode. Tožnik je bil prepričan, da ravna skladno s pogodbo o zaposlitvi in svojimi dolžnostmi. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je vodja enote B. ravnal skrajno neprimerno, ko tožniku ni hotel ničesar pojasniti in je zato ustvaril okoliščine, v katerih je bilo od tožnika objektivno moč pričakovati nepredvidljivo reakcijo. Če bi tožnik predhodno vedel za prodajo avtomobila in pogodbo o prodaji, se sporni dogodek sploh ne bi zgodil. Nadrejeni B. bi lahko preprečil zapletanje zgodbe, če bi tožniku pokazal listino, ki bi dokazovala njegovo upravičenost predati kombi novemu kupcu. Iz vsega navedenega jasno izhaja, da tožnik v kritičnem trenutku ni vedel, da podaja krivo ovadbo. Tega kaznivega dejanja ni mogoče storiti iz malomarnosti. Tožnik je bil prepričan, da ne podaja krive ovadbe, zaradi česar niso podani vsi znaki kaznivega dejanja. Če se že nadrejeni B. ni javil pri tožniku, pa bi se prav gotovo morali javiti njegovi gosti, saj je tožnik v tistem trenutku nadziral objekt. Nerelevantno je tudi, da je B. lahko kadarkoli nadzoroval delo tožnika, saj v tistem trenutku ni šlo za nadzor nad delom, temveč za sumljivo predajo neregistriranega kombija, ki je bil po prepričanju tožnika, last tožene stranke. Tožnik je zgolj v okviru svojih delovnih dolžnosti zahteval pojasnila od nadrejenega. B. je nato skupaj s kupcema dobesedno pobegnil z območja A., da ne bi tožnik še kaj spraševal, zato je tožnik v hudem dvomu za razjasnitev zadeve poklical na pomoč policijo. Jasno je, da tožnik ni ravnal naklepno, saj pri njem ni obstajal namen podati krivo ovadbo, kar priznava tudi sodišče v tč. 9 obrazložitve. Če bi tožnik hotel prepovedano posledico, bi šlo za naklep. Sodišče tudi ni presojalo, kako bi v takšni situaciji ravnal povprečno skrben delavec, zato je neutemeljen tudi razlog po 2. alineji 1. odst. 111. čl. ZDR. Tožena stranka niti ni odgovorila na tožnikove navedbe glede razlogov za odpoved po tej točki, temveč je izpodbijala le navedbe glede 1. alineje 1. odst.111. čl. ZDR, zaradi česar bi sodišče moralo šteti, da so tožnikove navedbe v zvezi z 2. alinejo dokazane. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe postopka. Zatrjevanje direktorja B.B., da nadaljevanje delovnega razmerja do poteka odpovednega roka ni bilo mogoče, je zgolj pavšalno. Poleg tega je „izguba zaupanja direktorja“ povsem subjektivni razlog. Objektivno direktor ne bi smel šteti tožniku njegovo skrb za lastnino družbe v njegovo škodo, temveč ravno obratno. Tožnik vztraja, da bi razlog za odpoved moral biti naveden že v samem izreku odpovedi. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je potrdilo odpovedni razlog po dveh alinejah 111. čl. ZDR, čeprav mu tožena stranka očita zgolj eno kršitev. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi, ker se ni jasno opredelilo do tega ali je tožnik dejanje storil naklepno ali iz hude malomarnosti. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je odgovorila na tožnikovo pritožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka. Tožnik ni poimensko predlagal zaslišanja prevzemnikov kombija, njegov dokazni predlog ni bil substanciran, zaradi česar sodišče prve stopnje tega dokaza utemeljeno ni izvedlo. Posledično se mu tudi ni bilo potrebno posebej opredeliti, zakaj tega dokaza ni izvedlo. Sodišče prve stopnje je odpoved pogodbe o zaposlitvi presojalo v okviru razlogov, ki so bili v njen navedeni, zato ni odločalo mimo trditvene podlage tožene stranke in torej tudi v tem delu ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo sledeče dejansko stanje: - tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu posluževalec HE; - tožnik je kot posluževalec HE med drugim opravljal delovne naloge, kot so izvajanje nalog rednega obratovanja, ukrepanje ob izjemnih dogodkih, varovanje elektrarne, nadziranje objekta preko video-sistema, upravljanje vhodnih vrat, upravljanjem s stikališčem, obveščanje vzdrževalcev v primeru napak in tolmačenje poteka dogodkov, idr.; - tožnik je na praznični dan (velikonočni ponedeljek) dne 9. 4. 2012 opravljal nočno službo, ko so med 19.00 in 20.00 uro na območje HE A. pristopili tožnikov nadrejeni A.A. in še dva moška, ki ju tožnik ni poznal. Tožnik jih je opazil preko monitorja. Tožnik je pristopil in želel izvedeti, kaj se dogaja, kako je A.A. vstopil ter zakaj ne sme on (tožnik) nič vedeti. A.A. mu je povedal, da lahko vstopi v HE kadar hoče, ter da bodo odpeljali kombi, ker je bil prodan; - tožnik je po telefonu poklical direktorja tožene stranke in ga o dogodku obvestil; direktor je tožniku zagotovil, da je bil kombi res prodan, ter da za to obstajajo dokumenti; - tožnik direktorju ni verjel, ker naj bi se A.A. nenavadno obnašal, in ker je dobil občutek, da je direktor le gladil zadeve, zato je istega dne (9. 4. 2012) podal kazensko ovadbo zoper nadrejenega A.A. zaradi tatvine kombija, ki se je nahajal na območju A..

Kaznivo dejanje krive ovadbe po 1. odst. 283. čl. KZ-1 je mogoče storiti le z direktnim naklepom, kar pomeni, da storilec lažno naznani določeno osebo, da je storila uradno pregonljivo kaznivo dejanje, čeprav dobro ve, da tega ni storila. O tem kaznivem dejanju pa nikakor ni mogoče govoriti, če storilec prijavi kakšno resnično dejanje druge osebe ter istočasno zatrjuje, da je to kaznivo dejanje, pri čemer ni pomembno, ali ima naznanjeno dejanje znake kaznivega dejanja.

V obravnavanem primeru pa po prepričanju pritožbenega sodišča v nasprotju z razlogovanjem prvostopnega sodišča izvedeni dokazni postopek v ničemer ni potrdil prvega dela gornjega pravnega razlogovanja. Tožnik je prijavil dogodek, ki se je v resnici pripetil. Ni mogoče zaključiti, da je tožnik prijavil uradno pregonljivo kaznivo dejanje dobro vedoč, da ni bilo storjeno, saj je šlo za prijavo resničnega dogodka in v zvezi z njim po oceni tožnika za nedopustno ravnanje nadrejenega A.A.. Že po tej plati je zato več kot vprašljiv obstoj t.i. voljnega elementa kot obvezne sestavine direktnega naklepa. Drži, da sta tako tožnikov nadrejeni, kot direktor B.B. tožniku zatrdila, da je bil kombi prodan, zaradi česar naj ne bi šlo za krajo, vendar pa ob dejstvu, da tožniku, ki je opravljal svoje delovne dolžnosti (varoval elektrarno, nadziral objekt, ukrepal ob izjemnih dogodkih,...), nobeden od nadrejenih ni pokazal dokumentacije, ki bi dejansko potrjevala prodajo kombija tožene stranke, v obravnavanem primeru o direktnem naklepu nikakor ni mogoče govoriti. Tudi sicer sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožnik ravnal z direktnim naklepom, zaradi česar že iz navedenega razloga ni možno zaključiti, da je tožnik storil kaznivo dejanje krive ovadbe. Tožniku posledično ni možno očitati kršitve, kot jo opredeljuje 1. alineja 1. odst. 111. čl. ZDR.

Prav tako je materialnopravno zmotna ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja 1. odst. 111. čl. ZDR). Tožnik je v danih okoliščinah ravnal razumno in v korist tožene stranke. Dejstvo je, da so tožnikov nadrejeni in dva neznana moška neregistriran kombi, ki je bil po tožnikovem védenju še vedno last tožene stranke, prevzeli na praznični ponedeljek v večernih urah, ob tem pa tožniku, ki je bili zadolžen za nadzor objekta tožene stranke, niso pokazali nobene relevantne dokumentacije, ki bi potrjevala, da je bil kombi res prodan in ga bodo zato upravičeno odpeljali iz prostorov tožene stranke. Takšno ravnanje bi se vsakemu povprečno skrbnemu delavcu zdelo skrajno nenavadno in to tudi ob dejstvu, da je direktor tožniku po telefonu zagotovil, da je bil kombi prodan. Tožnik ni kršil navodil za delo, ki bi bila podana s strani nadrejenega A.A. ali direktorja B.B.. Razen tega, da sta nadrejena tožniku zatrdila, da je bil kombi resnično prodan, s čimer sta smiselno želela tožnika odvrniti od tega, da bi podal kazensko ovadbo, iz dokaznega postopka ni razvidno, da bi tožniku podala kakšno drugo navodilo, ki bi bilo povezano z njegovim delom. Takšnega postopanja nadrejenih ni mogoče označiti kot navodilo za delo. Da bi tožnik kršil kakšno drugo navodilo (povezano z delom) pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, saj tožena stranka kaj drugega tudi ni zatrjevala. Tožnik tudi ni ravnal v nasprotju s 35. čl. ZDR, saj je ravnal skrbno in njegovo ravnanje nikakor ni moglo škodovati poslovnim interesom delodajalca. Kvečjemu obratno, če bi se izkazalo, da je bila tožnikova bojazen utemeljena.

Enako zmotna je ocena sodišča prve stopnje, da ni bilo možno nadaljevati delovnega razmerja niti do poteka odpovednega roka. Presoja, kdaj ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, pomeni pravni standard (tako tudi VS RS opr. št. VIII Ips 52/2010 z dne 8. 6. 2011). Tudi če bi obstala pravna presoja, da je tožnik storil hujšo kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, objektivno direktor ne bi smel šteti tožniku njegovo skrb za lastnino družbe v njegovo škodo, temveč ravno obratno, njegovo skrbnost bi mu moral šteti v dobro, zaradi česar to ne more biti razlog za izgubo zaupanja v tožnika, kot delavca tožene stranke. Pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR zato po presoji pritožbenega sodišča ni podan.

Z ozirom na obrazloženo je zato potrebno ugotoviti, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 8. 5. 2012 nezakonita, zato se razveljavi. Pritožbeno sodišče je ugodilo utemeljeni pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka (5. alinea 358. čl. ZPP). Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi, se ima tožnik pravico vrniti v delovno razmerje - na prejšnje delovno mesto. Z odločitvijo sodišča o nezakonitosti odpovedi se vzpostavi stanje, ki je veljalo pred izdajo razveljavljene odločitve delodajalca. Tožnik ima zato vse pravice, ki bi jih imel, če bi delal. Navedeno velja tudi za plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja, ki bi jih moral tožnik, če ne bi bilo nezakonite odločitve delodajalca, ves čas prejemati na podlagi določb ZDR.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev niso bistvenega pomena, se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (360. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je glede na to, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v skladu z določbo 2. odst. 165. čl. ZPP ponovno odločalo o stroških celotnega postopka. Tožnik je s tožbenim zahtevkom v celoti uspel, zato mu je tožena stranka v skladu z načelom uspeha v postopku dolžna povrniti stroške postopka (154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) tožniku priznalo nagrado za postopek v višini 477,10 EUR (tar. št. 3100), nagrado za narok v višini 440,40 EUR, 20,00 EUR (tar. št. 6002), stroški fotokopij po tar. št. 6000 v višini 16,65 EUR in 20 % DDV (190,83 EUR), skupaj 1.144,98 EUR. Pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo nagrade za posel po tar. št. 2200, saj slednje ni mogoče šteti za stroške, ki so bili potrebni za pravdo (155. čl. ZPP).

Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške, kot izhaja iz izreka. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo nagrado za postopek v višini 587,20 EUR (tar. št. 3210), pavšalni znesek po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR in 20% DDV v višini 121,44 EUR, skupaj torej 728,64 EUR. Tožnik je vložil dve pritožbi po različnih pooblaščencih, vendar pa tožena stranka ni dolžna nositi pritožbenih stroškov dveh pritožb, saj stroškov dveh pritožb ni mogoče šteti za stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Pritožbeno sodišče je zato tožniku priznalo pritožbene stroške za eno pritožbo.