Jedro

Odpovedni razlog po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni podan, če direktni naklep kot eden od znakov kaznivega dejanja ni bil ugotovljen.

V obravnavanem primeru imamo situacijo, ko si nasproti stojita na eni strani zahteva nadrejenega (sicer ne izrecno izražena, pač pa pričakovana), naj delavec opusti nadzor, in na drugi strani delavčeva dolžnost vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Reakcija tožnika s kazensko ovadbo je bila morda res skrajni ukrep, vendar pa glede na nenavadne okoliščine in posledice, ki bi nastale, če bi se tožnikov sum izkazal za upravičenega, ne nerazumna. Vsekakor pa ne taka, da bi mu bilo mogoče očitati hujše kršenje pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je tožnik kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja in je imela kršitev vse znake kaznivega dejanja krive ovadbe iz 283. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS št. 55/2008 in naslednji), kar predstavlja odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji), poleg tega pa je hujšo kršitev storil naklepoma ali vsaj iz hude malomarnosti, kar predstavlja odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tožniku priznalo vse pravice iz delovnega razmerja od 8. 5. 2012 dalje. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo direktnega naklepa, zato kršitev ni mogla imeti vseh znakov kaznivega dejanja krive ovadbe in torej odpovednega razloga iz prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR ni bilo. Prav tako pa se sodišče druge stopnje ni strinjalo z obstojem odpovednega razloga iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ker je ugotovilo, da tožniku ni mogoče očitati hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, če je ravnal kot povprečno skrbna oseba.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje ugotovilo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje in nato spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, čeprav za to ni bilo pogojev. Z ugotavljanjem dejstev o tem, ali je tožnik vedel, da podaja krivo ovadbo, naj bi sodišče kršilo 10., 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Če je sodišče druge stopnje menilo, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, bi moralo opraviti obravnavo ali pa razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in mu naložiti, naj dopolni dejansko stanje. Če je že sodišče prve stopnje dvomilo, ali je podan naklep ali malomarnost, bi moralo sodišče druge stopnje obstoj tega odločilnega dejstva ugotoviti. Sicer se po mnenju revizije sodbe sodišča druge stopnje ne da preizkusiti, podano pa naj bi bilo tudi nasprotje med odločilnimi dejstvi. Sodišče druge stopnje je najprej pritrdilo ugotovljenemu dejanskemu stanju, nato pa zapisalo, da ni mogoče zaključiti, da je tožnik vedel, da J. A. ni storil kaznivega dejanja. Ta ugotovitev naj bi bila v nasprotju z listinskimi dokazi, iz katerih izhaja, da je bil tožnik opozorjen na posledice krive ovadbe in da mu je bilo predočeno, da je bilo vozilo prodano. Sodišče druge stopnje naj bi zmotno razlagalo določbo 283. člena KZ-1 in posledično zagrešilo kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje revizija očita sodišču druge stopnje tudi zmotno uporabo druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Napačno naj bi ocenilo, da je tožnik ravnal v korist tožene stranke. Kaj je toženi stranki v korist, lahko oceni le sama. V zvezi z ugotavljanjem dejstev o tem se sodišču očita kršitev iz 10., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotna uporaba materialnega prava. Revidentka se tudi ne strinja, da tožnik ni kršil delodajalčevih navodil. Navodilo direktorja, da J. A. lahko odpelje vozilo, je bilo jasno. Tožnik ni imel pravice vpogleda v kakršnekoli listine o tem, ali je vozilo res prodano niti ni imel pravice dvomiti v ustno pojasnilo nadrejenega. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da je tožnik ravnal razumno in skrbno, ko je poklical policijo, je po njenem mnenju v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem pred sodiščem prve stopnje, sodišče druge stopnje pa v zvezi s tem ugotavlja drugačno dejansko stanje (da sta J. A. in direktor skušala tožnika odvrniti od tega, da bi podal ovadbo), s čimer naj bi bila kršena 10. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Niti iz enega dejstva ne izhaja, da sta J. A. in direktor vedela, kaj namerava tožnik storiti. Zato je nevzdržno stališče sodišča druge stopnje, da tožena stranka tožnikovega ravnanja ne bi smela šteti njemu s škodo. S tem daje sodišče sporočilo, da delavcem ni treba spoštovati navodil nadrejenih, da beseda nadrejenega in direktorja ne pomeni nič in da kršitev navodil ne predstavlja kršitve delovne obveznosti. Revidentka zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe in (smiselno) potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Bistvene kršitve, ki se uveljavljajo z revizijo, niso podane.

7. Sodišču druge stopnje se očitajo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prva je podana, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi moralo opraviti glavno obravnavo. Ta bistvena kršitev ne more biti zagrešena pred sodiščem druge stopnje, saj se glavna obravnava opravi pred sodiščem prve stopnje in se pred tem sodiščem tudi zaključi (prvi odstavek 291. člena ZPP). Tudi iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP izhaja, da je revizijo zaradi kršitve iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP mogoče vložiti le, če sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, pa bi jo moralo. Obravnavo v določenih primerih zakon sicer predvideva tudi pred pritožbenim sodiščem (347. člen ZPP), vendar pa opustitev pritožbene obravnave oziroma odločitev sodišča druge stopnje brez obravnave in v nasprotju s 347. členom ZPP lahko predstavlja le relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa je revizija ne uveljavlja.

8. Kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sta podani, če ima sodba sodišča druge stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti ali če je podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Izpodbijana sodba ne vsebuje nobene od teh dveh napak. Sodišče druge stopnje pravno odločilnih dejstev ni ugotovilo drugače, kot sodišče prve stopnje niti jih ni ugotovilo drugače, kot izhajajo iz listin in zapisnikov, pač pa je na njihovi podlagi napravilo le drugačno materialnopravno presojo (kar bo obrazloženo v nadaljevanju). Ocena, da naj bi J. A. in direktor želela tožnika odvrniti od podaje kazenske ovadbe, je sicer res brez dejanske podlage, vendar pa ne gre za odločilno dejstvo, ki bi imelo za posledico zatrjevano bistveno kršitev.

9. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

10. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker naj bi kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in je imela kršitev znake kaznivega dejanja krive ovadbe iz 283. člena KZ-1 (odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR) in hkrati naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (druga alineja prvega odstavka 111. člena ZDR). Tožnik je 9. 4. 2012 (velikonočni ponedeljek) na območju HE V. opravljal nočno službo kot posluževalec HE. Med 19.00 in 20.00 uro je preko monitorja opazil, da je na območje HE vstopil njegov nadrejeni J. A. v spremstvu dveh neznanih moških. Tožnik je želel vedeti, po kaj so prišli, nakar mu je J. A. pojasnil, da bodo odpeljali kombi, ki je prodan. Tožnik je zaradi dvoma poklical direktorja, ki mu je zagotovil, da je kombi res prodan in da obstajajo za to papirji. Le teh tožniku niso pokazali. Zato je obvestil policijo in zoper J. A. podal kazensko ovadbo. Policisti so ga opozorili na posledice krive ovadbe.

11. Sodišče druge stopnje je presodilo, da odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR ni podan, ker kršitev, ki naj bi jo storil tožnik, nima vseh znakov očitanega kaznivega dejanja. Pri tem „voljnega elementa“ kaznivega dejanja krive ovadbe ni samo ugotavljalo (kar mu očita revizija), pač pa je izhajalo iz ugotovitev sodišča prve stopnje. Po prvem odstavku 283. člena KZ-1 kaznivo dejanje krive ovadbe stori, kdor koga naznani, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa ve, da ga ni storil. Znaka tega kaznivega dejanja sta torej dva: dejanje, ki se naznanja, se mora preganjati po uradni dolžnosti, storilec pa ve (direktni naklep!), da ga naznanjeni ni storil. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik naznanil tatvino, kar je dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, medtem ko direktni naklep ni bil ugotovljen. Iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da je tožnik vedel, da J. A. tega dejanja ni storil. Sodišče prve stopnje ugotavlja le, da bi tožnik to moral vedeti in nadaljuje, da naklepa z gotovostjo ni moglo ugotoviti (9. točka obrazložitve), pač pa „vsaj hudo malomarnost“. Ob tej ugotovitvi sodišče druge stopnje ni imelo razloga, da bi posegalo v dokazno oceno sodišča prve stopnje z razpisom pritožbene obravnave, saj je lahko ugotovilo le zmotno materialnopravno presojo, da so izpolnjeni znaki kaznivega dejanja krive ovadbe. Pravilno je presodilo, da odpovedni razlog po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni podan, ker direktni naklep kot eden od znakov kaznivega dejanja ni bil ugotovljen.

12. Sodišče druge stopnje se tudi z obstojem odpovednega razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni strinjalo. Presodilo je, da je tožnik v danih razmerah ravnal razumno in skrbno ter v zaščito premoženja tožene stranke. Na podlagi okoliščin, ki jih ni ugotavljalo samo, pač pa sodišče prve stopnje: da sta na območje HE vstopila dva neznana moška v spremstvu J. A., da so odpeljali kombi, za katerega mu nihče ni pokazal nobenih papirjev o prodaji in da se je to zgodilo na praznični ponedeljek v večernih urah, je presodilo, da tožnikova ovadba J. A. ne pomeni hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Štelo je, da ustno pojasnilo J. A. in direktorja, da obstajajo papirji o prodaji, ni navodilo, ki bi tožniku karkoli nalagalo v zvezi z njegovim delom (naloge delovnega mesta so: varovanje elektrarne, nadzor objekta, ukrepanje ob izjemnih dogodkih...).

13. V obravnavanem primeru imamo situacijo, ko si nasproti stojita na eni strani zahteva nadrejenega (sicer ne izrecno izražena, pač pa pričakovana), naj delavec opusti nadzor in na drugi strani delavčeva dolžnost vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je tožnik opravljal svoje delo in delovnih obveznosti ni kršil. Revizijsko sodišče s to presojo soglaša. Reakcija tožnika s kazensko ovadbo je bila morda res skrajni ukrep, vendar pa glede na nenavadne okoliščine in posledice, ki bi nastale, če bi se tožnikov sum izkazal za upravičenega, ne nerazumna. Vsekakor pa ne taka, da bi mu bilo mogoče očitati hujše kršenje pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

14. Glede na navedeno je odločitev, da odpovedni razlog ni obstajal in je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita, pravilna. Sodišče druge stopnje je zato utemeljeno na podlagi pete alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in ugodilo tožbenemu zahtevku.

15. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.