Jedro

Položaj, v katerem rok za vložitev revizije na podlagi določb ZMed ni neposredno urejen, se v bistvenem ujema s položajem, ki je neposredno urejen s prvim odstavkom 367.b členom ZPP (rok za vložitev predloga za dopustitev revizije), saj gre pri obeh primerih za to, da stranka razpolaga s pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, ki jo želi izpodbiti z izrednim pravnim sredstvom; to pa je hkrati tudi cilj, h kateremu sta usmerjeni vlogi iz primerjanih položajev (dovoljena revizija in predlog za dopustitev revizije). Položaja se torej razlikujeta zlasti v tem, da je vloga iz prvega položaja (predlog za dopustitev revizije) pogoj (seveda nujni, ne pa tudi zadostni) za vložitev pisanja iz slednjega položaja (revizije). Ta razlika ni bistvena in ne onemogoča analogne uporabe prvega odstavka 367.b člena ZPP.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 279,99 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da mora tožena stranka v oddaji 24 ur zvečer ob 19. uri objaviti popravek v besedilu, citiranem v I. točki izreka sodbe. Tožeči stranki je naložilo plačilo toženkinih pravdnih stroškov.

2. Višje sodišče je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo višjega sodišča so tožniki vložili predlog za dopustitev revizije, ki ga je Vrhovno sodišče zavrglo. Obrazložilo je, da je kljub siceršnji ukinitvi dovoljene revizije v civilnih sporih, v postopku odločanja o objavi popravka to pravno sredstvo ostalo.

4. Tožniki so nato vložili revizijo, v kateri navajajo, da Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določb o postopku dovoljene revizije ne vsebuje več, zato gre očitno v primeru dovoljene revizije po Zakonu o medijih (v nadaljevanju ZMed) za procesno zakonsko praznino, ki jo mora zapolniti sodna praksa. Zavzemajo se za to, da je edina ustavno skladna razlaga ta, da je do zapolnitve zakonske praznine možno dovoljeno revizijo po četrtem odstavku 39. člena ZMed vložiti v nedoločenem roku. Možna pa bi bila tudi podredna razlaga, da se rok za vložitev revizije šteje rok15 dni od vročitve sklepa Vrhovnega sodišča o zavrženju predloga za dopustitev revizije. Do tega pridemo s smiselno uporabo določbe 367. člena ZPP, kot je to smiselno enako urejeno za nepravdne postopke, kjer je revizija dovoljena. Menijo, da rok ni mogel začeti teči pred seznanitvijo s sklepom Vrhovnega sodišča o zavrženju, saj niso imeli pravne podlage, da bi vedeli, kdaj je revizija pravočasna. V nadaljevanju utemeljujejo, zakaj se z odločitvijo nižjih sodišč ne strinjajo in katera pomembna pravna vprašanja bi bilo v zvezi s tem treba rešiti.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki primarno predlaga njeno zavrženje, podredno pa njeno zavrnitev.

6. Revizija ni dovoljena.

7. Revizija v postopkih odločanja po ZMed je od uveljavitve ZPP-E dalje izjemen primer dovoljene revizije. Kot je bilo pojasnjeno že v omenjenem sklepu Vrhovnega sodišča II DoR 407/2019 z dne 1. 7. 2019 o zavrženju predloga za dopustitev revizije, ZMed v četrtem odstavku 39. člena določa, da je v postopkih odločanja o objavi popravka, zoper sodbo sodišča druge stopnje dovoljena revizija. V drugem odstavku 44. člena določa še, da se v teh postopkih pravila pravdnega postopka uporabljajo smiselno, če ni s tem zakonom določeno drugače. Gre torej za napotilo na smiselno uporabo ZPP, ki je vnaprej predvideno in vgrajeno v ZMed kot njegovo urejevalno načelo.1

8. Revizija je bila v postopkih odločanja o objavi popravka, drugače kot v splošnem pravdnem postopku, urejena že pred uveljavitvijo novele Zakona o pravdnem postopku - E (v nadaljevanju ZPP-E). Dovoljena je bila vedno, ne glede na vrednost spora. Takšna ureditev se z uveljavitvijo novele ZPP-E ni spremenila. Slednja namreč v zvezi s temi postopki ne določa ničesar, medtem ko je v drugih postopkih, v katerih so pred njeno uveljavitvijo posebni zakoni določali, da je „revizija dovoljena“, to s prehodnimi določbami novele izrecno spremenjeno.2 Revidenti z navedbami o smiselni uporabi 124. člena novele ZPP-E (če drug zakon določa, da je revizija v nepravdnem postopku dovoljena, se ta dopusti pod pogoji iz 367.a člena zakona in po postopku po zakonu) ne morejo uspeti. V nepravdnih postopkih, kljub morebitnim drugačnim zakonskim določbam, torej ni več dovoljene revizije, vendar pa uporaba te določbe ne pride v poštev, saj postopek sodnega varstva na podlagi 33. člena ZMed ni nepravdni, temveč pravdni.

9. ZPP v 26. poglavju (izredna pravna sredstva) med drugim ureja rok za vložitev dopuščene revizije (petnajst dni po vročitvi sklepa o dopustitvi revizije – prvi odstavek 367. člena ZPP) in rok za vložitev predloga za dopustitev revizije (30 dni po vročitvi pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje – prvi odstavek 367.b člena ZPP).

10. Položaj, v katerem rok za vložitev revizije na podlagi določb ZMed ni neposredno urejen, se v bistvenem ujema s položajem, ki je neposredno urejen s prvim odstavkom 367.b členom ZPP (rok za vložitev predloga za dopustitev revizije), saj gre pri obeh primerih za to, da stranka razpolaga s pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, ki jo želi izpodbiti z izrednim pravnim sredstvom; to pa je hkrati tudi cilj, h kateremu sta usmerjeni vlogi iz primerjanih položajev (dovoljena revizija in predlog za dopustitev revizije). Položaja se torej razlikujeta zlasti v tem, da je vloga iz prvega položaja (predlog za dopustitev revizije) pogoj (seveda nujni, ne pa tudi zadostni) za vložitev pisanja iz slednjega položaja (revizije). Ta razlika ni bistvena in ne onemogoča analogne uporabe prvega odstavka 367.b člena ZPP.3

11. Analogna uporaba prvega odstavka 367. člena ZPP, za katero si prizadevajo revidenti, ne pride v poštev, saj je 15-dnevni rok vezan na vročitev sklepa o dopustitvi revizije, pri dovoljeni reviziji pa take odločitve sodišča ni, kar pomeni, da se primerjana položaja bistveno razlikujeta.

12. Revidenti navajajo, da rok za vložitev revizije ni mogel začeti teči pred njihovo seznanitvijo s sklepom o zavrženju predloga za dopustitev revizije, saj pravne podlage za to, da bi vedeli, kdaj je revizija pravočasna, niso imeli. Glede na dejstvo, da je rok za vložitev revizije mogoče ugotoviti na podlagi razmeroma preprostega postopka uporabe zakonske analogije, na katero ZMed celo izrecno napotuje, zakonska analogija pa je vrh tega ena od ustaljenih metod razlage predpisov (tako v teoriji kot sodni praksi), revidenti z navedbo, da navedenega roka niso mogli dognati, ker ni bil izrecno določen, ne morejo uspeti.

13. Ker je revizija tožnikov prepozna, jo je Vrhovno sodišče zavrglo na podlagi 377. člena ZPP.

14. Revizijsko sodišče je odločilo, da morajo revidenti toženki povrniti stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu z veljavno Odvetniško tarifo odmerilo na 279,99 EUR (225 EUR za sestavo odgovora na revizijo, materialni stroški v višini 2 %, ki znašajo 4,5 EUR, povečano za 22 % DDV).

15. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Primerjaj Pavčnik, M.: Teorija prava, 5. izdaja. IUS Software in GV Založba, Ljubljana 2016, str. 401 in odločba Ustavnega sodišča Up-949/12 z dne 10. oktobra 2013, točka 11. 2 V delovnih in socialnih sporih je črtana določba 31. člena ZDSS-1, v upravnih sporih določba 83. člena ZUS-1, v zvezi z nepravdnimi postopki pa je določeno: „Če drug zakon določa, da je revizija v nepravdnem postopku dovoljena, se ta dopusti pod pogoji iz 367.a člena zakona in po postopku po zakonu.“(prvi odstavek 124.člena novele ZPP-E). 3 Prim. Pavčnik, str. 398 - 400.