Jedro

V obravnavanem primeru ne gre za očitno pomoto ali oblikovno neskladnost zahtevkov, pač pa za vsebinsko razliko med besedilom popravka, ki so ga tožniki zahtevali od toženke pred pravdo, in besedilom popravka, ki so ga nato terjali s tožbo.

Odločitev o tem, ali bo popravek objavljen, je vedno najprej v rokah odgovornega urednika. Vnaprejšnje sklepanje tožnikov, kako bi se toženka odzvala na zahtevo po objavi popravka, če bi vključevala tudi sporno poved, ni sprejemljivo. Kdor zahteva objavo popravka, sme vložiti tožbo zoper odgovornega urednika šele potem, ko odgovorni urednik popravka ne objavi v roku in na način, ki je določen z zakonom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožniki so s tožbo zahtevali od toženke objavo popravka in prikaz drugih oziroma nasprotnih dejstev v zvezi s prispevki, ki so bili o tožnikih 11. 3. 2019 in 12. 3. 2019 objavljeni v oddajah na TV.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, tožnikom pa je naložilo, da morajo toženki povrniti 895,97 EUR stroškov postopka z obrestmi.

3. Tožniki se v pritožbi sklicujejo na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagajo spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajajo, da so med pravdo popravili tožbeni zahtevek in iz njega izvzeli poved "Poročanje novinarjev ni skladno z dejstvi.", ki je bila pomotoma zajeta v prvotnem zahtevku. Med popravkom, ki so ga pred pravdo naslovili na toženko, in med tožbenim zahtevkom sicer ni bistvene razlike. V preostalem delu sta namreč popravka identična. Navedena poved tudi nima take sporočilne vrednosti, da bi bila toženkina opredelitev do zahtevanega popravka zaradi nje drugačna. Tožniki so pojasnili, da se jim je pri oblikovanju tožbenega zahtevka primerila pisna pomota. Nerazumno je, da takšne pomote sodišče lahko odpravi, pravdni stranki pa ne. Sodišče je napačno štelo, da so tožniki s popravkom zahtevka umaknili del tožbe, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, ki je zato obremenjena z relativno bistveno kršitvijo določb postopka. Poleg tega se sodišče ni opredelilo do vseh ostalih ključnih dejstev, ki so jih tožniki navedli v tožbi. Tožniki so popravek v identični obliki zahtevali tudi od medija ...com. Njegov odgovorni urednik je popravek objavil, saj se mu vsebina očitno ni zdela sporna. Ker je torej odgovorni urednik drugega medija istega izdajatelja že presodil, da je objava zahtevanega popravka upravičena in primerna, toženka ni imela pravice zavrniti objave popravka. Navedba, da je novinarka raznašala neresnice, ne predstavlja vrednostne sodbe o novinarki, ampak gre za kritiko njenega dela. Tožniki na drugačen način niso mogli zahtevati objave popravka. Njegovo besedilo pomeni zanikanje oziroma bistveno dopolnjevanje navedb novinarke v spornih prispevkih. Odklonitveni razlog, na katerega se je oprlo sodišče, zato ni podan. S formalističnim pojmovanjem pravice do popravka, ki nasprotuje namenu zakona, je bila kršena pravica tožnikov do objave popravka. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni preizkus je pokazal, da v postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, ki jih uveljavljajo tožniki. Z odstranitvijo ene od povedi iz prvotnega tožbenega zahtevka, tožniki slednjega niso zgolj popravili, ampak so dejansko zmanjšali obseg zahtevanega sodnega varstva, kar je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot delni umik tožbe. Ker se toženka z delnim umikom tožbe ni strinjala, je sodišče moralo odločiti o celotnem prvotnem tožbenem zahtevku.

6. Sklicevanje tožnikov na pooblastilo sodišča iz 328. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni utemeljeno. Odpraviti je mogoče le napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom, ne pa vsebinskih napak. V obravnavanem primeru ne gre za očitno pomoto ali oblikovno neskladnost zahtevkov, pač pa za vsebinsko razliko med besedilom popravka, ki so ga tožniki zahtevali od toženke pred pravdo, in besedilom popravka, ki so ga nato terjali s tožbo.

7. Pritožbeno pojasnilo, da v resnici ne gre za bistveno razliko in da sporna poved niti nima zadostne sporočilne vrednosti, ni utemeljeno. Prvi odstavek 27. člena Zakona o medijih (ZMed) je jasen: popravek se mora objaviti brez sprememb in dopolnitev, dopustni so le pravopisni popravki, če se prizadeti z njimi strinja. Po ustaljeni sodni praksi je zato predmet tožbe za objavo popravka lahko le popravek, ki je bil predhodno naslovljen na odgovornega urednika, kar pomeni, da mora biti besedilo zahtevanega popravka identično, sicer gre za nov popravek.

8. Vnaprejšnje sklepanje tožnikov, kako bi se toženka odzvala na zahtevo po objavi popravka, če bi vključevala tudi sporno poved, ni sprejemljivo. Kdor zahteva objavo popravka, sme vložiti tožbo zoper odgovornega urednika šele potem, ko odgovorni urednik popravka ne objavi v roku in na način, ki je določen z zakonom (prvi odstavek 33. člena ZMed). Odločitev o tem, ali bo popravek objavljen, je torej vedno najprej v rokah odgovornega urednika.

9. Kakšno težo oziroma pomen sporni povedi pripisujejo tožniki, ne more biti odločilno. Pravica do objave popravka namreč ni pravica dostopa do medija. Res je pravica do objave popravka v prvi vrsti namenjena varstvu raznovrstnih materialnopravnih pravic in (zasebnih) interesov posameznika, ki utegnejo biti prizadeti zaradi novinarskega prispevka. Ker pa ta pravica posega v svobodo novinarskega izražanja in svobodno gospodarsko pobudo izdajatelja medija, jo mora prizadeti uresničevati na način, kot je določen z zakonom.

10. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnikom odreklo objavo zahtevanega popravka, je torej materialnopravno pravilna. Toženki ni mogoče naložiti, da objavi samo del popravka, ki izpolnjuje zakonske pogoje za objavo popravka. Ker tožniki drugačne odločitve o svojem zahtevku po navedenem ne bi mogli doseči, se sodišču prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni bilo treba opredeljevati do njihovih preostalih trditev. Iz istega razloga so odveč tudi pritožbeni očitki, s katerimi tožniki izpodbijajo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je za objavo zahtevanega popravka podan tudi odklonitveni razlog iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed, češ da tožniki niso poskušali le prikazati nasprotnih dejstev in popraviti napačnih navedb v objavljenem besedilu oziroma jih bistveno dopolniti, ampak so v popravku izrazili tudi svoja osebna stališča (vrednostne sodbe) do dela novinarke. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti tudi brez navedene ugotovitve, zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Zmotno pa je tudi pritožbeno stališče, da toženka zahtevanega popravka ne bi smela zavrniti, ker je že odgovorni urednik drugega medija istega izdajatelja objavil popravek. Njegova presoja, da je zahteva tožnikov upravičena in primerna, namreč toženke ne veže. Tožniki si napačno razlagajo določilo četrtega odstavka 27. člena ZMed. Kadar se popravek nanaša na dvoje ali več obvestil, ki so obravnavala isti dogodek oziroma isto osebo in so bila objavljena v različnih medijih istega izdajatelja, se popravek objavi v vseh teh medijih. To pomeni, da ima prizadeti pravico zahtevati objavo v vseh medijih, kjer je bil sporni prispevek objavljen, in se ni dolžan zadovoljiti le z objavo v enem od teh medijev. Jasno pa je, da vsak odgovorni urednik odgovarja za objavo v svojem mediju in zato tudi samostojno presoja, ali je zahtevani popravek utemeljen. Če objavo zavrne, mora svojo odločitev pisno obrazložiti ter v njej jasno in nedvoumno navesti, katere navedbe v popravku so razlog za zavrnitev objave (deveti odstavek 27. člena ZMed). Res je sicer, da toženka v svojem pojasnilu z dne 28. 3. 2019 (priloga A5) tej zahtevi ni v celoti zadostila, kar pa ne pomeni, da so tožniki samo zaradi te pomanjkljivosti upravičeni do zahtevane objave; upravičeni so le do sodne presoje, ali je bila zavrnitev zahtevane objave popravka utemeljena. Te presoje pa so bili tožniki v postopku na prvi stopnji deležni.

12. Pritožbeni razlogi, ki so jih uveljavljali tožniki, torej niso utemeljeni, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato njihovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker so tožniki s pritožbo propadli, morajo svoje stroške zanjo kriti sami.