Jedro

Če ista oseba sklene dve veljavni pogodbi o dosmrtnem preživljanju z različnimi datumi (leta 1977 in 1988), ima prednost tisti od preživljalcev, ki pogodbo izvaja in zlasti, ki vpiše prepoved obremenitve in odsvojitve v zemljiško knjigo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim so tožniki zahtevali 1. ugotovitev, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 12.7.1988, ki so jo sklenili A.P. ter T.K. in R.Š. neveljavna; in pod 2. izbris prepovedi odsvojitve in obremenitve, ki je vknjižena pri vložku štev. 67 k.o. Č. Pod tretjič so od prvotoženke zahtevali izstavitev listine, s katero bi pri vl.št. 67 k.o. Č. na podlagi izročilne pogodbe z dne 16.11.1977 in sklepa o dedovanju vpisali prepoved odsvojitve in obremenitve v lastno korist za vsakega od tožnikov do 1/4. V zvezi s pravdnimi stroški je sodišče prve stopnje odločilo, da morajo tožniki povrniti tožencem 12.040,00 SIT.

Proti tej sodbi so se pritožili tožniki, ki uveljavljajo vse tri pritožbene razloge po določilu 353. čl. Zakona o pravdnem postopku in predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe. Navajajo, da je bil v pravdi pod opr.štev. P..... zavrnjen tožbeni zahtevek prvotoženke, s katerim je zahtevala razveljavitev izročilne pogodbe in pogodbe za primer smrti z dne 16.11.1977, torej tudi pogodbe v zvezi s spornimi nepremičninami, ki so vpisane pri vl.št. 67 k.o. Č. Zato se jim zdi nevzdržno stališče prvostopenjskega sodišča, da je pogodba glede nepremičnin pri vl. št. 67 k.o. Č. prenehala veljati, saj je bilo o tem že razsojeno v pravdi pod opr. št. P.... . Pritožniki grajajo tudi ugotovitev, da so toženci 12.7.1988 sklepali pogodbo v zaupanju v zemljiško knjigo. Tožena P. je gotovo vedela kako je z lastništvom, saj se je več let pravdala s tožniki, to pa je gotovo natančno razlagala tudi T. K. in R. Š. saj sama izpoveduje kako se je zaradi tega sekirala, drugo in tretjitoženec pa sta jo tudi vodila na razprave. Zato ni verjetno, da bi drugotoženi zvedel za spor P. s tožniki od tretjih oseb, sploh pa pritožba očita sodišču, da je zagrešilo bistveno kršitev postopkovnih določil, ker ni ocenilo izpovedbe vseh prič in tožencev. Pritožniki trdijo, da so toženci prav zaradi poznavanja razmer za izdelavo pogodbe poiskali drugega odvetnika, čeprav odvetnik L. tedaj ni bil na dopustu. Končno se pritožniki sprašujejo, kako da preprosti ljudje, ki sklepajo pogodbe pri odvetniku, sami poizvedujejo v zemljiški knjigi, ki je ne poznajo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijano sodbo po določilu 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ni našlo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pa tudi dejansko stanje je dovolj popolno in pravilno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ne povzema izpovedbe vsake od zaslišanih pravdnih strank in prič, vendar je to povsem pravilno. V obrazložitev sodbe spadajo razlogi, iz katerih je mogoče ugotoviti zakaj in komu je sodišče verjelo določena dejstva. To oceno pa je prvostopenjsko sodišče podalo na četrti strani obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je (sicer na kratko) obrazložilo, da sta bila v času sklepanja pogodbe o dosmrtnem preživljanju dne 12.7.1988 drugotoženi in tretjatoženka v dobri veri. Verjelo jima je, da je prvotožena A.P. govorila o sporu in pravdi s tožniki, toda podrobnosti ni razlagala. Zato sta morda lahko kaj dvomila, ali gre samo za spor za zemljišča ali tudi za hišo in gospodarsko poslopje, toda s pregledom zemljiške knjige sta se prepričala, da je prvotoženka lastnica vl.št. 67 k.o. Č. Pritožbenim navedbam, da jim je prvotoženka pripovedovala vse podrobnosti ni mogoče slediti, saj so to le nedokazana ugibanja tožeče stranke, ki doslej ni predložila nobenega dokaza za trditev, da bi prvotoženka, drugo in tretjetožencema povedala, da stanujejo v hiši, ki bo po njeni smrti pripadla tožnikom. Tega niso izpovedali niti tožniki, niti zaslišane priče in tudi v pritožbi ni ponujen noben nov dokaz.

Za presojo spora je pomembno dejstvo, da je prvotoženka dvakrat sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju in se po svoji smrti zavezala prepustiti isto nepremično stvar. Toda drugo in tretjetoženca sta na podlagi pravnega posla v zemljiški knjigi dosegla zaznambo, da je bila sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 12.7.1988 in prepoved odsvojitve in obremenitve prvotoženkinih nepremičnin, vpisanih pri vl.št. 67 k.o. Č. v njuno korist (glej sklep Temeljnega sodišča, Dn. št..... z dne 7.9.1988).

Vpis v zemljiško knjigo jima ob analogni uporabi določila 33. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih daje zakonit pravni naslov in način, da po prvotoženkini smrti pridobita lastninsko pravico na nepremičnini.

Res so tožniki pravni nasledniki M. J., ki je sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju pred toženci, toda od njegove smrti 5.4.1981, pa vse do leta 1988 s prvotoženko niso uredili medsebojnih odnosov ter niso ustrezno prilagodili in izvajali pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Zato se ne morejo sklicevati na to, da imajo močnejšo pravico po določilu 41. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, saj sta toženca kasneje, a v dobri veri sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju in se vpisala v zemljiško knjigo. Dejansko posest in uporabo nepremičnin sta tudi vseskozi izvajala in med strankami ni spora o tem, da sta stanovala pri toženki in zanjo skrbela.

Ker sta torej drugo in tretjetoženca svoje upravičenje vpisala v zemljiško knjigo pred tožniki, bosta oz. sta po smrti prvotožnice postala lastnika nepremičnine. Ne glede na to pa imata tudi močnejšo pravico do nepremičnine, ker sta pogodbo izvajala in skupaj s prvotoženko posedovala in uporabljala sporno nepremičnino.

Glede na to, je sodišče druge stopnje ob dovolj popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju ter nekoliko drugačni uporabi materialnega prava potrdilo izpodbijano sodbo (368. čl. Zakona o pravdnem postopku). Hkrati z neutemeljeno pritožbo je zavrnilo tudi predlog za povrnitev pritožbenih stroškov (prvi odst. 154. in 166. člena Zakona o pravdnem postopku).

Določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ štev. 4/77 do 27/90 in RS štev. 55/92), Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ štev. 6/80, 20/80, 36/90 in RS štev. 4/91) in Zakona o dedovanju (Ur.l. SRS štev. 23/78 in RS štev. 13/94) so uporabljena na podlagi določila prvega odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS štev. 1/91-I) in 1. člena Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91-I do 45/I/94).