Jedro

V obravnavani zadevi je res pomembno dejstvo, da je sedanja prvotoženka dvakrat sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju in se zavezala, po svoji smrti prepustiti v last isto nepremičnino, prvič s pogodbo z dne 16.11.1977 pravnemu predniku tožnikov M. J. starejšemu, drugič pa s pogodbo z dne 12.7.1988 obema tožencema. V taki situaciji je potrebno uporabiti pravilo o močnejši pravici iz 41. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ul. SFRJ št. 6/80, 36/90). Odločilne dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je vezano tudi revizijsko sodišče, so: da sta drugotoženec in tretjetoženka sicer kasneje od pravnega prednika tožnikov, vendar v dobri veri sklenila s prvo toženko pogodbo o dosmrtnem preživljanju; da sta dosegla vpis zaznambe v zemljiški knjigi o sklenitvi te pogodbe in vpis prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin v svojo korist; da sta pogodbo ves čas izvrševala, tožniki kot dediči M. J. starejšega pa vse od njegove smrti v letu 1981 niso uredili odnosov s prvotoženko in niso izvajali prve pogodbe o dosmrtnem preživljanju; da sta toženca dejansko posest in uporabo nepremičnin tudi ves čas izvajala, skupaj stanovala s prvo toženko in zanjo skrbela. Ob takih dejanskih ugotovitvah je materialnopravno pravilen zaključek sodišča druge stopnje o tem, da se tožniki ne morejo sklicevati na močnejšo pravico, zato je materialnopravno pravilna tudi zavrnitev njihove pritožbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki so jo dne 12.7.1988 sklenili toženci, neveljavna (izrek pod točko 1 sodbe), da so zato toženci dolžni izposlovati pri vl... št... k.o... vknjižbo izbrisa prepovedi odtujitve in obremenitve, vpisane na podlagi te pogodbe v korist drugotoženca in tretjetoženke (izrek pod točko 2 sodbe) in da je prvotoženka dolžna tožnikom izstaviti zemljiškoknjižno sposobno listino za vpis prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin iz iste vl. št. v korist tožnikov in za izposlovanje vknjižbe lastninske pravice na ime tožnikov po njeni smrti z izpisom iz mrliške matične knjige (izrek pod točko 3 sodbe). Odločilo je še o povrnitvi pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožniki v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavljajo revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Revizija se strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da je v tej zadevi ključno vprašanje dobrovernosti kasnejšega pridobitelja in v zvezi s tem še, kdo ima močnejšo pravico. Pri iskanju odgovora na vprašanje, ali sta toženca ob sklenitvi obravnavane pogodbe vedela ali morala vedeti, da je prvotoženka že pred tem sklenila izročilno pogodbo in pogodbo za primer smrti za isto premoženje, je po mnenju revizije sodišče druge stopnje glede na siceršnjo dejansko podlago napravilo napačen zaključek oziroma drugače: glede odločilnih dejstev obstaja nasprotje med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah ter med samimi temi listinami in zapisniki. Brez posebej navedenih razlogov in potrebne kritične analize sodišče verjame tožencema glede njune dobrovernosti, čeprav so njune izpovedi neprepričljive in deloma kontradiktorne, enakovrednih navedb tožnikov in prejudicialnih ugotovitev in pomembnih dejstev iz prejšnje pravde pa ne obravnava dovolj angažirano. Najbolj narobe je pravzaprav to, da sodišče sploh ni resno ocenilo izpovedb niti ene od zaslišanih prič, čeprav so njihove izpovedbe (ki jih revizija deloma povzema) zelo indikativne. Sodišče ni imelo resne osnove verjeti v dobrovernost drugotoženca in tretjetoženke. Rezultat dokaznega postopka bi ob temeljiti presoji dokazov jasno pokazal, da sta toženca vedela za obstoj prej sklenjene pogodbe in sta dobro poznala konkreten primer. Revizija še posebej poudarja, da iz zemljiške knjige ni razvidno, zakaj, kdaj in kako je prišlo do izbrisa prepovedi odsvojitve in obremenitve nepremičnin v korist pravnega prednika tožnikov po prvi pogodbi z dne 16.11.1977. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorilain Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ob uradnem preizkusu sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, podana pa tudi ni v reviziji uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka istega člena.

Revizijske navedbe so v tej smeri le prepis dela zakonskega besedila tega člena, ostale pa so nekonkretizirane, saj revizija ne pove, katere listine in zapisniki o izpovedbah so v nasprotju s tem, kar o njih navaja sodišče v razlogih izpodbijane sodbe. Dejansko skuša revizija s temi trditvami uveljaviti razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanje, kar jasno izhaja iz prej povzete vsebine revizije in tudi uporabe izrazov, kot so: glede na dejansko podlago napačen zaključek oziroma conclusio, poklanjanje vere toženi stranki brez kritične analize neprepričljive izpovedi, neupoštevanje enakovrednih izpovedi tožnikov, premajhna angažiranost glede v prejšnji pravdi ugotovljenih pomembnih dejstev, neresna ocena izpovedi zaslišanih prič itd. Revizija torej izpodbija dokazno oceno o dobrovernosti tožencev ob sklepanju obravnavane pogodbe kot napačno. Dokazna ocena se nanaša na ugotavljanje dejstev. Drugačno vrednotenje dokazov pomeni drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Prav to pa na revizijski stopnji ni mogoče, saj zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Čeprav revizija ne opredeli, na kaj merijo njene zaključne trditve o tem, da iz zemljiške knjige ni razvidno, kdaj, zakaj in kako je prišlo do izbrisa prepovedi odtujitve in obremenitve spornih nepremičnin, je glede na njeno siceršnjo vsebino sklepati, da tudi s temi trditvami skuša izpodbiti ugotovitve o dobrovernosti drugotoženca in tretjetoženke. Zato revizijsko sodišče samo zaradi izrecnega revizijskega poudarjanja te okoliščine pojasnjuje, da je prvo sodišče v dokaznem postopku vpogledalo zemljiškoknjižne podatke v spisu, med njimi pa je pri list. št. 21 spisa tudi predlog z dne 2.10.1981 sedanje prvotoženke za izbris prepovedi odsvojitve in obremenitve nepremičnin, ki je bila vpisana v korist M. J. starejšega, in sicer zaradi njegove smrti. Predlog je bil torej prej vložen in zemljiškoknjižni sklep o njem prej izveden, kot je bila vložena prva tožba iz leta 1983. Uveljavljanega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava tožniki niso posebej obrazložili in so tudi posebej poudarili, da se strinjajo s pravilno pravno kvalifikacijo sodišča druge stopnje in uporabo pravil o močnejši pravici. V obravnavani zadevi je res pomembno dejstvo, da je sedanja prvotoženka dvakrat sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju in se zavezala, po svoji smrti prepustiti v last isto nepremičnino, prvič s pogodbo z dne 16.11.1977 pravnemu predniku tožnikov M. J. starejšemu, drugič pa s pogodbo z dne 12.7.1988 obema tožencema. V taki situaciji je potrebno uporabiti pravilo o močnejši pravici iz 41. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ul. SFRJ št. 6/80, 36/90). Odločilne dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je vezano tudi revizijsko sodišče, so: da sta drugotoženec in tretjetoženka sicer kasneje od pravnega prednika tožnikov, vendar v dobri veri sklenila s prvo toženko pogodbo o dosmrtnem preživljanju; da sta dosegla vpis zaznambe v zemljiški knjigi o sklenitvi te pogodbe in vpis prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin v svojo korist; da sta pogodbo ves čas izvrševala, tožniki kot dediči M. J. starejšega pa vse od njegove smrti v letu 1981 niso uredili odnosov s prvotoženko in niso izvajali prve pogodbe o dosmrtnem preživljanju; da sta toženca dejansko posest in uporabo nepremičnin tudi ves čas izvajala, skupaj stanovala s prvo toženko in zanjo skrbela. Ob takih dejanskih ugotovitvah je materialnopravno pravilen zaključek sodišča druge stopnje o tem, da se tožniki ne morejo sklicevati na močnejšo pravico, zato je materialnopravno pravilna tudi zavrnitev njihove pritožbe.

Ker uveljavljani in uradno upoštevni revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi določbe 393. člena ZPP revizijo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno.