Jedro

Iz vlog pooblaščenca tožnikov z dne 26. 10. 2010, na podlagi katerih je bil pričet obravnavani postopek, izhaja, da gre pravzaprav za zahtevek za vrnitev v naravi kmetijskih parcel, ki so predmet zakupne pogodbe z dne 17. 6. 2008, sklenjene med Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS in Agrarno skupnostjo … V okviru te vloge tožniki med drugim predlagajo tudi, naj upravni organ odločbi Upravne enote Kamnik iz leta 2000 razglasi za nični po uradni dolžnosti. Take navedbe tožnikov zaradi izrecnosti in nedvoumnosti, pa tudi zaradi narave vloge, v kateri so bile podane, po presoji sodišča nikakor ni mogoče šteti za formalen predlog za pričetek postopka za izrek navedenih odločb za nične, temveč zgolj za pobudo organu za odločanje po uradni dolžnosti, kot je to pravilno ugotovila že toženka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

S prvim od izpodbijanih sklepov je prvostopenjski upravni organ zavrgel predlog tožnikov, naj po uradni dolžnosti izreče za nično svojo odločbo o določitvi funkcionalnega zemljišča št. 46500-0002/00-5/16 z dne 2. 2. 2000, z drugim od izpodbijanih sklepov pa predlog tožnikov, naj po uradni dolžnosti izreče za nično svojo odločbo o določitvi funkcionalnega zemljišča št. 46500-0009/00-5/16 z dne 10. 5. 2000. V vsebinsko identičnih obrazložitvah obeh sklepov med drugim navaja, da vlagatelji niso imeli položaja stranke v postopku izdaje odločbe, katere ničnost uveljavljajo, zato ima njihova vloga lahko le značaj pobude upravnemu organu, naj po uradni dolžnosti oceni, ali so podani pogoji za izrek ničnosti te odločbe. Organ nato ocenjuje morebiten obstoj ničnostih razlogov iz prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ugotavlja, da ne obstoji nobeden od teh razlogov.

Drugostopenjski upravni organ je z uvodoma navedenima odločbama zavrnil pritožbi tožnikov zoper izpodbijana sklepa. V vsebinsko identičnih obrazložitvah med drugim navaja, da sta bila predloga za izrek prej navedenih upravnih odločb iz leta 2000 za nični, ki so ju tožniki vložili iz enakih razlogov kot v obravnavani zadevi, že pravnomočno zavrnjena (odločbi Ministrstva za okolje in prostor št. 35112-10/2008-2-BM z dne 12. 6. 2008 in št. 35112-11/2008-2-BM z dne 23. 7. 2008, v zvezi s sodbama Upravnega sodišča RS U 1770/2008 in I U 847/2009). Poleg tega tožniki niso ena od zakonsko določenih strank za vložitev predloga za izrek ničnosti, zato je njihovo vlogo vsebinsko mogoče šteti zgolj za pobudo za ukrepanje. Ta pobuda ni zahtevek po ZUP, kar je sicer prvostopenjski organ pravilno ugotovil, vendar pa je kljub temu svojo odločitev izdal v obliki izpodbijanega sklepa, namesto da bi na pobudo odgovoril le z dopisom, v katerem bi navedel, da ni pogojev za ukrepanje. Drugostopenjski organ zato ni meritorno presojal ničnostnih razlogov, ki jih zatrjujejo tožniki.

Tožniki se s tako odločitvijo ne strinjajo in vlagajo tožbo, v kateri podrobno utemeljujejo razloge, iz katerih menijo, da sta navedeni odločbi iz leta 2000 nični. Posebej opozarjajo, da se sodišče v sodbah U 1770/2008 in I U 847/2009, ki se nanašata na njihov prejšnji predlog za ugotovitev ničnosti, ni spuščalo v presojo obstoja ničnostnih razlogov, ker je ugotovilo, da bi moral pritožbeni organ predloga zavreči. Tožniki so „pravno legitimnost“ za vložitev predloga za ničnost izkazali v postopku denacionalizacije, ki je še odprt. Vprašanje določitve funkcionalnega stavbnega zemljišča je v tem postopku namreč predhodno pravno vprašanje. Sodišču predlagajo, naj tožbi ugodi, izpodbijana sklepa odpravi in prej navedeni odločbi Upravne enote Kamnik z dne 2. 2. 2000 in dne 10. 5. 2000 razglasi (pravilno: izreče) za nični, podrejeno pa, da izpodbijana sklepa odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 280. člena ZUP se odločba lahko vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti ali pa na predlog stranke ali državnega tožilca ali državnega pravobranilca. Po četrtem odstavku istega člena je zoper odločbo, s katero se kakšna odločba izreče za nično ali se zavrne predlog stranke ali državnega tožilca ali državnega pravobranilca, naj se odločba izreče za nično, dovoljena pritožba (…).

Navedena zakonska ureditev pri odločanju o ničnosti opredeljuje dva bistveno različna položaja: odločanje po uradni dolžnosti in odločanje na predlog tam navedenih subjektov. V primeru, če upravni organ ne ugotovi obstoja katerega od ničnostnih razlogov iz prvega odstavka 279. člena ZUP, je izdaja (zavrnilne) odločbe smiselno vezana izključno na drugo od teh situacij, torej na odločanje na predlog katerega od upravičencev iz prvega odstavka 280. člena. Če tega predloga ni (v primeru odločanja po uradni dolžnosti), organ nima podlage oz. razloga za izdajo zavrnilne odločbe.

Navedeno sicer ne pomeni, da ne bi mogel kdorkoli pri pristojnem upravnem organu vložiti pobude za odločanje o ničnosti po uradni dolžnosti, vendar take pobude ni mogoče šteti za zahtevo v upravnem postopku (drugi odstavek 127. člena ZUP), saj zakon za kaj takega ne daje podlage. To posredno izhaja tudi iz navedenega besedila četrtega odstavka 280. člena, ki morebitnemu pobudniku odločanja po uradni dolžnosti ne daje nobenega pravnega sredstva, s katerim bi lahko izpodbijal ugotovitev organa, da ni razlogov za izrek odločbe za nično.

Iz vlog pooblaščenca tožnikov z dne 26. 10. 2010, na podlagi katerih je bil pričet obravnavani postopek, izhaja, da gre pravzaprav za zahtevek za vrnitev v naravi kmetijskih parcel, ki so predmet zakupne pogodbe z dne 17. 6. 2008, sklenjene med Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS in Agrarno skupnostjo …. V okviru te vloge tožniki med drugim predlagajo tudi, naj upravni organ prej navedeni odločbi Upravne enote Kamnik iz leta 2000 razglasi za nični po uradni dolžnosti. Take navedbe tožnikov zaradi izrecnosti in nedvoumnosti, pa tudi zaradi narave vloge, v kateri so bile podane, tudi po presoji sodišča nikakor ni mogoče šteti za formalen predlog za pričetek postopka za izrek navedenih odločb za nične, temveč zgolj za pobudo organu za odločanje po uradni dolžnosti, kot je to pravilno ugotovila že toženka.

Kot je bilo že obrazloženo, ZUP v takem primeru ne predpisuje izdaje (zavrnilne) odločbe, tako da sta bila izpodbijana sklepa izdana brez zakonske podlage. Kot pravilno navaja drugostopenjski organ, bi v takem primeru zadostovalo obvestilo stranki. Zato so brezpredmetni tako razlogi, navedeni v obrazložitvah teh sklepov, kot tudi tožbene navedbe o domnevni nepravilnosti teh razlogov.

Sodišče dodaja še, da so tožniki že pred vložitvijo pobud, na podlagi katerih sta bila izdana izpodbijana sklepa, formalno predlagali izrek obeh navedenih odločb UE Kamnik iz leta 2000 za nični. O teh predlogih je bilo odločeno s sklepom Upravne enote Kamnik, št. 465-2/2000 (40) v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 35112-10/2008-2-BM z dne 12. 6. 2008 in z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 35112-11/2008-2-BM z dne 13. 7. 2008. Navedena akta sta bila predmet upravnega spora v zadevah U 1770/2008 in I U 847/2009, o zadevi pa je že po vložitvi tožbe, dne 12. 5. 2011 odločalo tudi Ustavno sodišče RS. Z odločbo št. Up-666/10-14, Up-1153/10-14 je navedeni sodbi tukajšnjega sodišča razveljavilo in zadevi vrnilo sodišču v novo odločanje.

V navedeni odločbi je Ustavno sodišče navedlo, da lahko nepravilnosti, ki imajo za posledico ničnost odločbe, posegajo tako v pravni položaj oseb, ki so imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe, kot tudi v pravni položaj tretjih, ki v postopku izdaje izpodbijane odločbe niso bili udeleženi. Vse osebe, na katerih pravice ali pravne koristi vpliva nična odločba, so zato v enakem pravnem položaju, ne glede na to, ali so te osebe imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Aktivna legitimacija stranke iz prvega odstavka 280. člena ZUP se mora zato presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti, ne pa glede na morebitno priznanje statusa v že končanem prejšnjem postopku.

Glede na navedeno stališče Ustavnega sodišča RS je sicer napačno stališče toženke, ki se v obrazložitvi izpodbijanih odločb sklicuje tudi na to, da tožniki v postopku izdaje odločb, za katere zahtevajo izrek ničnosti, niso imeli položaja strank. Vendar pa odločitev toženke v prvi vrsti ne sloni na tem stališču, temveč na ugotovitvi, da v obravnavani zadevi tožniki niso vložili formalnega predloga za izrek ničnosti, temveč zgolj pobudo za odločanje po uradni dolžnosti, ki ne zahteva izdaje upravne odločbe. Kot je bilo obrazloženo zgoraj, se sodišče strinja s to ugotovitvijo in tudi s pravnimi posledicami, ki ji jih pripisuje toženka. Dodatna navedba prej omenjenega napačnega stališča zato ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov.

Na podlagi navedene odločbe Ustavnega sodišča RS je tukajšnje sodišče v sodbah opr. št. I U 925/2011 in I U 926/2011, obe z dne 27. 9. 2011, ponovno, tokrat vsebinsko, presojalo zakonitost odločb o predlogu tožnikov za izrek odločb UE Kamnik iz leta 2000 za nični. Navedbe tožnikov, ki so bile predmet te presoje, so bile vsebinsko enake navedbam v obravnavani zadevi, sodišče pa je z obema navedenima sodbama tožbi zavrnilo. Ker se navedeni sodbi nanašata na druge upravne akte kot tožba v obravnavani zadevi, njuna izdaja sicer ne preprečuje obravnave te tožbe (8. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), vendar pa pomeni, da je bilo o enaki zahtevi tožnikov v upravnem postopku že pravnomočno odločeno. Celo v primeru, če bi toženka vlogo tožnikov štela za formalen predlog za izrek ničnosti, ki so ga vložile upravičene osebe, torej od izdaje navedenih sodb dalje niso bili več izpolnjeni pogoji za vodenje upravnega postopka (4. točka prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 129. člena ZUP).

Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da sta bila izpodbijana sklepa sicer izdana v nasprotju z določbami upravnega postopka, vendar ne posegata v pravice oziroma pravne koristi tožnikov, zato je v skladu s prvo alineo drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranke niso predlagale novih dejstev ali dokazov, ki bi lahko bili pomembni za odločitev, je sodišče v skladu z drugo alineo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.