Jedro

Lastninska pravica, pridobljena s priposestvovanjem. Pravno pravilo 1500 ODZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženi stranki nosita sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, da se ugotovi in sta toženca dolžna priznati, da je tožnik lastnik parc. št. 691, travnik v izmeri 2260 m2, vpisane v vl. št. 455 k.o. P., pri kateri je vpisana lastninska pravica ne ime toženih strank, na vsako do 1/2, ter da sta toženca dolžna tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino z dovoljenjem vknjižbe lastninske pravice na njegovo ime pri parc. št. 691, vl. št. 455 k.o. P., v roku 15-ih dni, sicer bo takšno listino nadomestila pravnomočna sodba. Tožencema je naložilo, da sta solidarno dolžna plačati tožniku stroške postopka v znesku 101.842,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v roku 15-ih dni.

Zoper to sodbo se pritožujeta toženca po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne in naloži tožniku v plačilo pritožbene stroške. Pritožbo vlagata iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da sodišče prve stopnje ni opravilo ocene dokazov v smislu 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zato je napačno zaključilo, da naj bi Mr. K. prepustil svoj delež na parc. št. 691 bratu Ml. K., ki je nato parcelo odtujil pravnemu predniku tožnika, ker da je denar potreboval za izplačilo dednega deleža sestri. Napačen je tudi zaključek, da je tožnik priposestvoval sporno parcelo, saj priposestvovanje ne sme iti v škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana (kot je določalo pravno pravilo paragrafa 1500 Občega državljanskega zakonika - ODZ) in kot določa sedaj veljavni predpis. Za pridobitev lastninske pravice je potreben pridobitni naslov in pridobitni način (vpis v zemljiško knjigo) - tega tožnik ni izkazal (ne za prehod od Mr. na Ml. K., ne od Ml. K. na tožnikovega prednika in od tega na tožnika). V izpodbijani sodbi je napačno ugotovljeno, da naj bi Ml. K. veljavno odsvojil bratov solastninski delež na sporni nepremičnini, ker da je med bratoma prišlo do razdelitve premoženja, kar ni res. Take razdelitve ne potrjuje ne izpoved tožencev, niti noben sodni postopek, v katerem sta bila udeležena oba brata (Ml. in Mr.). Iz zapuščinskega spisa O 148/53 ne izhaja obveznost bratov Ml. ali Mr. K. po izplačilu denarnega zneska sestri I. Š.. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je med bratoma prišlo do razdelitve premoženja. Izpoved I. Š. je zato v nasprotju s podatki zapuščinskega spisa. S. K. v razdružitvenem postopku ni nikoli zatrjevala, izpovedala, da si prizadeva, da sama pridobi sporno nepremičnino, ker da jo je pokojni mož Ml. že odtujil. Če bi Ml. K. zamenjal nepremičnino, bi to v razdružitvenem postopku trdil. Tega pa ni trdil (nepravdni spis opr. št. N 4/93). Tožnik se v postopku na prvi stopnji ni skliceval na izjave Ml. K. v spisu N 4/93. Zato je sodišče prve stopnje mimo navedb tožnika povzemalo navedbe Ml. K. na naroku 2.7.1984, pa tudi iz teh ne izhaja, da je parcelo "K." prodal, ampak (izpoved tožencev, notarja F. in A. D.), da ni prodal. Ni resnična izpoved S. K., da sta se Ml. in Mr. K. sporazumela glede prodaje parcele, saj ni imela vpogleda v ravnanje Mr. K., ki je živel v B., sporazuma pa ne potrjuje nobena listina, niti ravnanje Ml. K. v zapuščinskem in razdružitvenem postopku. Mr. K. (pravni prednik toženih strank) ni vedel, ne soglašal z odtujitvijo sporne nepremičnine. Zemljiškoknjižni podatki niso nikoli izkazovali lastništva Ml. K. na sporni nepremičnini. Ne tožnik in njegov prednik se nista mogla vpisati kot lastnika in ker jima manjka pridobitni naslov, zato nista bila v dobri veri, da sta lastnika. Zato manjka pogoj dobrovernosti za pridobitev lastninske pravice, o tem izpodbijana sodba nima razlogov. Toženca sta pridobila nepremičnino v sodnem postopku, v zaupanju v podatke zemljiške knjige, v poštenost ravnanj ostalih udeležencev (S. K.), torej v dobri veri, ki pa je tožnik ni izkazal. Sodišče ni uporabilo paragrafa 1500 ODZ, izpodbijana sodba se do tega pravnega pravila ni opredelila. Priglašata pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Dejanska podlaga za odločitev v tej zadevi so bila naslednja ugotovljena dejstva. Po sklepu o dedovanju Občinskega sodišča v S. opr. št. O 148/53 z dne 30.9.1953 sta Ml. K. (pokojni mož S. K.) in Mr. K. (pravni prednik tožencev) dedovala nepremičnine po svojem pokojnem očetu I. K., vsak do 1/2, razen hiše P. in takrat sta izjavila, da bosta dedno odpravila vsak eno sestro (A. D. je tako prejela eno njivo, I. Š. pa je 29.11.1957 prejela od prodaje (sporne) parcele "K." (parc. št. 691 k.o. P.) 40.000 takratnih DIN, pozneje pa še 30.000 DIN. Pokojni J. T. in K. Ml. sta namreč 14.9.1957 sklenila menjalno in kupno pogodbo (potrdilo - priloga A2 spisa) v prisotnosti prič K. J. in L. J., s katero je T. izročil K. parcelo, imenovano K., K. pa njemu parcelo, imenovano K. (to je parc. št. 691, travnik v izmeri 2260 m2) vpisano v vl. št. 455 k.o. P.. Zaradi razlike v vrednosti obeh parcel je bil T. dolžan doplačati 95.000 takratnih DIN, od tega 60.000 DIN ob sklenitvi pogodbe, do konca leta 1957 pa še 35.000 DIN. J. T. je nato 1/2 svojega premoženja leta 1969 prepisal na vnuka J. T., drugo polovico pa na snaho, ki je po smrti moža ponovno s poroko pridobila priimek Z. (E.). Ta pa je z darilno pogodbo z dne 1.10.1997 svoje nepremičnine podarila sinu S. Z., to je tožniku. Vse od nakupa (leta 1957) dalje so tako tožnikovi pravni predniki sporno parc. št. 691 nemoteno uživali (deloma kot njivo, deloma kot travnik), to je bilo na vasi vsem znano, dejstvo uživanja po tožniku oz. njegovih pravnih prednikih toženca nista prerekala, sporne parcele onadva nista uživala, ker jima pokojni Ml. K. tega ni dovoljeval. Sporno parcelo pa sta toženca pridobila na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v I. B., opr. št. N 3/94 z dne 2.2.1999 ( ki je v tem delu postal pravnomočen 11.2.2000, v razdružitvenem postopku, ki se je vodil med predlagateljema D. M. (toženko) in K. Mr. (tožencem) ter nasprotnimi udeleženci, K. A. in drugimi, kot solastniki nepremičnin, vpisanih v vl. št. 12, 250, 228, 471 in 455, vse k.o. P. (list. 262 priloženega spisa, opr. št. N 3/94 oz. N 1/2000). Glede na take ugotovitve, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil tožnik in njegovi pravni predniki v dobroverni posesti sporne parcele več kot 20 let (že od leta 1957) in je bila lastninska pravica pridobljena s priposestvovanjem že po tožnikovih pravnih prednikih (z upoštevanjem priposestvovalne dobe pravnih prednikov), še preden sta toženca pridobila lastninsko pravico na podlagi sodne odločbe v razdružitvenem postopku, zato je lastninska pravica tožnika močnejša, kljub vpisani lastninski pravici tožencev v zemljiški knjigi in tudi po presoji pritožbenega sodišča povzeta dejanska podlaga utemeljuje tožbeni zahtevek, kateremu je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo. Ugotovitev, da so pravni predniki tožnika izkazali posest na sporni nepremičnini, nemoteno, pošteno in dobroverno že od nakupa leta 1957, tožnik pa posest enake kvalitete od leta 1997 pa do nastanka spora oz. vložitve tožbe, je utemeljevala na prvi stopnji sprejet zaključek, da je pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini s priposestvovanjem že tožnikov prednik(i), za njim(i) pa tožnik, na podlagi pravil paragrafa 1460 in naslednjih ter 1493 ODZ, ki so v bistvenem uzakonjena, s pozneje sprejetim Zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) v 4. odst. 28. čl. ZTLR, na kar se je pravilno oprlo tudi prvostopenjsko sodišče. V pravnem prometu se sicer res domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiški knjigi in ne tisti, ki ima nepremičnino v posesti. Namen vpisa v zemljiški knjigi je namreč publikacija lastništva. Vendar pa se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo lahko sklicuje le tisti, ki ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da je lastnik neka druga oseba. Po pravnem pravilu paragrafa 1500 ODZ, na katerega se sklicuje pritožba, ki se je še uporabljalo v času priposestvovalne dobe za sporno parcelo, pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ni smela biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem ali zastaranjem pridobljena pravica vpisana (kasneje je bilo to pravilo uzakonjeno v 4. odst. 5. čl. Zakona o zemljiški knjigi - ZZK - Ur. l. RS št. 33/95). Na to pravo pravilo se sklicujeta tudi toženca, vendar si le-to preozko tolmačita. Po ustaljeni sodni praksi se načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne nanaša samo na poznavanje zemljiškoknjižnega stanja, ampak tudi na nepoznavanje izvenknjižnega stanja. Zato se nanj ne more sklicevati tisti, ki je vedel, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z izvenknjižnim oz. se nanj lahko sklicuje samo tisti, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da se izvenknjižno stanje ne ujema z zemljiškoknjižnim. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, pa toženca dejstvo uživanja sporne parcele izključno po tožniku oz. njegovih pravnih prednikih nista prerekala in navajala, da parcele oni niso uživali, saj tega stric Ml. K. ni dovoljeval. Kar je seveda logično ob ugotovitvi prvostopenjskega sodišča o zamenjavi nepremičnin "K." in "K." že v letu 1957 in po kateri je parcelo, imenovano K. (parc. št. 691 k.o. P.) pridobil pokojni J. T., pravni prednik tožnika in od tedaj dalje so "tožnikovi" sporno parcelo nemoteno v dobri veri uživali in torej pridobili lastninsko pravico izvenknjižno (s priposestvovanjem), kar tožniku daje močnejšo pravico, kljub lastninski pravici tožencev, vpisani v zemljiški knjigi. Močnejša je prav zaradi dolgoletnega izvrševanja posesti na sporni nepremičnini; toženca pa svoja izvajanja gradita iz načela zaupanja v zemljiško knjigo, ne pa tudi iz trditev o svoji dobrovernosti (o nepoznavanju drugačnega izvenknjižnega stanja). Zato ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravnega pravila paragrafa 1500 ODZ, saj se je do tega opredelilo (stran 7 izpodbijane sodbe), čeprav izrecno številko paragrafa (paragraf 1500 ODZ) ni navedlo. Tudi ni utemeljena pritožbena graja dokazne ocene prvostopenjskega sodišča. Le-ta je povsem v skladu z zahtevami 8. čl. ZPP, po katerem odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana. Res iz zapuščinskega spisa opr.št. O 148/53 ne izhaja (zapisana) obveznost bratov Ml. in Mr. K. po izplačilu denarnega zneska sestri I. Š., kar navaja pritožba, vendar je I. Š. prepričljivo izpovedala, da sta brata na zapuščinski obravnavi izjavila, da bosta vsak eno sestro dedno odpravila, in da tega ni treba zapisati in kar je bilo realizirano, saj ji je bilo izplačano 29.11.1957 (torej takoj po zamenjavi parcel po potrdilu z dne 14.9.1957) 40.000 DIN in pozneje še 30.000 takratnih DIN, to je bilo v času sklenitve njene zakonske zveze. To izpoved pa sta potrdili tudi priči S. K. in J. K.. Protispisen je pritožbeni očitek, da je sodišče vpogledalo v nepravdni spis opr. št. N 4/93 brez ustreznega dokaznega predloga. Tak predlog je bil v postopku na prvi stopnji podan. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, da je glede na izpoved toženke in priče A. D., da je pokojni Ml. K. v nepravdnem postopku zagotovil, da ni bila nobena od nepremičnin, ki so bile predmet razdružitve, odsvojena, ugotovilo, da je v prvem predlogu razdružitve nepremičnin z dne 2.12.1974 toženka navajala, da je 30.11.1974 med solastniki in Ml. K., ki naj bi upravljal z nepremičninami Mr. K. prišlo do dogovora, po katerem dediči po pokojnem Mr. K. pridobijo parcele imenovane B., P. in S.. Šele v pripravljalni vlogi z dne 28.6.1984 je predlog tožencev ( predlagateljev ) vključeval tudi parcelo 691 k.o. P. (imenovano K.). V zvezi s tem je Ml. K. na naroku za razdružitev nepremičnin dne 2.7.1984 navajal, da se s predlogom predlagajoče stranke ne strinja, ker uveljavlja povsem druge parcele kot v prvem predlogu ter da je večji del teh parcel že odsvojen (list. 39 priloženega spisa opr.št. N 1/2000). Tudi ne drži pritožbena trditev, da je notar F. (list. 45 spisa) izpovedal, da parcelo "K." pokojni Ml. ni prodal, to je izpovedala le priča A. D. (list. 49 spisa), vendar je izpoved te priče ostala osamljena. Sodišče je sledilo izpovedim prič S. K., I. Š., J. T., J. B., J. Z., J. K., ki so potrjevale "potrdilo" z 14.9.1957 o zamenjavi parcele "K." in "K.". Res ni listinskega dokaza o dogovoru med bratoma, Ml. in Mr. K. o prodaji (zamenjavi) sporne parcele, kot navaja pritožba in je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče, vendar so o tem prepričljivo izpovedale priče ( I. Š., S. K. in J. K.). Pa tudi Ml. K., kot že navedeno, v razdružitvenem postopku ni soglašal z drugim predlogom razdružitve (ki je šele vseboval parc. št. 691), prvi predlog pa te parcele niti ni vseboval, sklicujoč se, da je večji del parcel že odsvojen. Ob vsem povedanem je bilo na prvi stopnji dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno in materialnopravna presoja prvostopenjske sodbe po presoji pritožbenega sodišča ni potrdila niti obstoja pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V obravnavani zadevi je šlo za konkurenco dveh originarnih načinov pridobitve lastninske pravice, kar je terjalo presojo, čigava pravica je močnejša. In kot predhodno obrazloženo, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je lastninska pravica tožnika močnejša (stran 7 te sodbe). Izpodbijana sodba ima o tem vse potrebne razloge in nasprotni pritožbeni očitek ni utemeljen. Zato je sodišče druge stopnje, ko tudi ni našlo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Ker toženca s pritožbo nista uspela, nosita sama svoje pritožbene stroške (154. in 165. čl. ZPP).