Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija proti odločitvi o zavrnitvi zahtevka za plačilo zamudnih obresti od prisojene zavarovalnine v znesku 1.627.200 SIT (sedaj 6.790,19 EUR) za čas od 10.5.1998 do 4.3.2002 se zavrže, v ostalem se zavrne.

Obrazložitev

S sodbo z dne 19.2.2002 in popravnima sklepoma z dne 6.5.2002 in 27.2.2004 je prvostopenjsko sodišče o zahtevku prvotožnice odločilo, da ji je toženka dolžna plačati znesek 4.553.182 SIT ter zakonske zamudne obresti od 2.500.000 SIT od 19.2.2002 do plačila, od 425.982 SIT od 1.12.1997 do plačila, od 976.320 SIT od 24.2.2002 do plačila in od 650.880 SIT od 3.10.2001 do plačila. Ostali zahtevek za plačilo 1.000.000 SIT in za zakonske zamudne obresti od tega zneska od 25.4.1998 dalje, za zakonske zamudne obresti od 2.500.000 SIT od 25.4.1998 do 18.2.2002, od 976.320 SIT od 10.5.1998 do 23.2.2000 ter od 650.880 SIT od 10.5.1998 do 2.10.2001 je zavrnilo kot neutemeljen ter odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnikom stroške tega pravdnega postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbeno sodišče je ob odločanju o pritožbah obeh pravdnih strank sodbo prvostopenjskega sodišča o zahtevku prvotožnice spremenilo tako, da je odločilo, da ji je toženka dolžna plačati znesek 4.253.182 SIT z zamudnimi obrestmi, ki od zneska 2.200.000 SIT od 1.1.2002 do 18.2.2002 tečejo v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 19.2.2002 do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, po enaki obrestni meri tudi od 425.982 SIT od 1.12.1997 do plačila in od 1.627.200 SIT od 5.3.2002 do plačila ter da se v presežku njen zahtevek zavrne za plačilo nadaljnjih 1.300.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.4.1998 dalje do plačila, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dosojenih 2.200.000 SIT od 25.4.1998 do 18.2.2002 (razen v delu od 1.1.2002 do 18.2.2002 priznanih zamudnih obresti po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero) in zakonskih zamudnih obresti od 1.627.200 SIT od 10.5.1998 do 4.3.2002. Prvostopenjsko sodbo je spremenilo tudi v izreku o pravdnih stroških, v ostalem pa je pritožbe zavrnilo in v nespremenjenih izpodbijanih delih potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je tudi, da je prvotožnica dolžna povrniti toženki 10.809 SIT stroškov pritožbenega postopka in da tožniki sami trpijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Zoper celotni zavrnilni del sodb prvostopenjskega in pritožbenega sodišča je prvotožnica iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka pri odločanju o obrestnem delu zahtevka od prisojene zavarovalnine vložila revizijo. Trdi, da sta sodišči pri odmeri odškodnine za njene duševne bolečine zaradi smrti sina premalo ovrednotili vsa ugotovljena dejstva. Za nepremoženjsko škodo bi ji morali prisoditi vseh zahtevanih 3.500.000 SIT odškodnine, saj sodišča take odškodnine, kot ji je bila prisojena, prisojajo zgolj za malo hujše zvine vratne hrbtenice. Predlaga, da ji revizijsko sodišče prisodi še nadaljnjo odškodnino v znesku 1.300.000 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zakonske zamudne obresti od prisojene zavarovalnine v višini 1.627.200 SIT od 10.5.1998 do 4.3.2002 ter da naloži toženki plačilo vseh njenih pravdnih stroškov skupaj z zamudnimi obrestmi. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija proti odločitvi o zavrnitvi zahtevka za plačilo zamudnih obresti od prisojene zavarovalnine 1.627.200 SIT (sedaj 6.790,19 EUR) za čas od 10.5.1998 do 4.3.2002 ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

Merila za ugotovitev vrednosti izpodbijanega dela sodbe pritožbenega sodišča iz drugega odstavka 367. člena ZPP ( Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3) so določena v 39. in naslednjih členih ZPP. Zahtevki tožnice za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi smrti sina in za plačilo zavarovalnine na podlagi kolektivnega nezgodnega zavarovanja ne temeljijo na isti pravni in dejanski podlagi (prvi odstavek 41. člena ZPP). Zato je treba dopustnost revizije proti odločitvam o teh zahtevkih presojati po vrednosti vsakega od njih (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ker je bilo s sodbama nižjih sodišč zahtevku tožnice za plačilo zavarovalnine v znesku 1.627.200 SIT v celoti ugodeno, vlaga tožnica v zvezi s tem zahtevkom revizijo le proti odločitvi o zavrnitvi dela zahtevanih zamudnih obrestih od prisojene zavarovalnine. Vendar pa revizija v tem delu ni dovoljena. Po prvem odstavku 39. člena ZPP se kot vrednost spornega predmeta vzame le vrednost glavnega zahtevka, postranske terjatve, med katere sodijo tudi zamudne obresti, pa se po drugem odstavku 39. člena ZPP upoštevajo samo, če se uveljavljajo kot glavni zahtevek. Kadar je torej zahtevek za plačilo obresti postavljen poleg glavnice, se šteje za postransko terjatev. Te narave obrestni zahtevek ne izgubi niti takrat, ko postane v postopku z revizijo sporna le še odločitev o obrestih. Ustaljeno stališče tega sodišča je, da revizija le proti odločitvi o obrestih, ki se uveljavljajo kot postranska terjatev, ni dovoljena, ker po pravilih procesnega prava ni vrednosti spornega predmeta. Tudi prvotožnica je zahtevek za plačilo zamudnih obresti od zneska 1.627.200 SIT postavila kot postransko terjatev, saj jih je v tožbi zahtevala skupaj s plačilom tega zneska zavarovalnine. Ker je ta obrestni zahtevek obdržal naravo postranske terjatve tudi v revizijskem postopku, kjer odločitev o zahtevku za plačilo glavnice, od katere obresti tečejo, ni več sporna, revizija proti odločitvi o zavrnitvi dela zamudnih obrestih od prisojene zavarovalnine ni dovoljena. Zatrjevana procesna kršitev se uveljavlja prav na to odločitev. Revizijsko sodišče je ni obravnavalo, saj je n a podlagi 377. člena ZPP v tem delu revizijo zavrglo.

Na tretji strani revizije tožnica navaja, da vlaga revizijo zoper odločitev, s katero sta ji sodišči prisodili zahtevan znesek zavarovalnine s pripadki, za kar pa nima pravnega interesa. Revizijsko sodišče je to navedbo presojalo v kontekstu z nadaljnjimi revizijskimi trditvami in štelo, da z njo obrazlaga zgolj neutemeljenost zavrnjenega dela zamudnih obresti od prisojene zavarovalnine.

Pri odmeri odškodnine za tožničino nepremoženjsko škodo sta nižji sodišči ustrezno upoštevali merila iz prvega odstavka 201. člena v zvezi s 200. in 203. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001, 32/2004 in 40/2007). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je prvotožnico nenadna in tragična smrt sina izredno močno prizadela in da je prestajala izredno intenzivne duševne bolečine. S sinom sta vzdrževala dobre odnose, nanj je bila zelo navezana. Živela sta v skupnem gospodinjstvu in skupaj delala na kmetiji. Sin je bil v času nezgode star 24 let, samostojen, zaposlen in preskrbljen. Zaradi duševnih pretresov še vedno potrebuje tablete za živce, kmetije pa ni več sposobna upravljati. Pri odmeri odškodnine sta sodišči upoštevali tudi, da jo je sinova smrt prizadela še bolj, ker še ni prebolela smrti moža, ki je umrl leto in pol pred sinovo nesrečo. Za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi smrti sina ji je prvostopenjsko sodišče odmerilo odškodnino v višini 2.500.000 SIT (sedaj 10.432,32 EUR), pritožbeno sodišče pa je ta znesek znižalo na 2.200.000 SIT (sedaj 9.180,44 EUR). Na pritožbeni stopnji prisojena odškodnina pomeni v času izdaje prvostopenjske sodbe 16 povprečnih neto plač. Ob upoštevanju odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za podobne vrste škode, tožnici prisojeni znesek tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja pravično zadoščenje za njeno nepremoženjsko škodo. Zato se revizija neutemeljeno zavzema za njegovo zvišanje.

Ker je pritožbeno sodišče zamudne obresti od prisojenega zneska odškodnine 2.200.000 SIT (sedaj 9.180,44 EUR) prisodilo v skladu z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 26.6.2002, je revizija tožnice neutemeljena tudi zoper odločitev, da se ostali del zahtevanih zamudnih obresti od tega zneska (za čas od 25.4.1998 do 18.2.2002) zavrne.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo v ostalem zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.