Jedro

Višje sodišče je navedlo konkretna dejstva in okoliščine na podlagi katerih je sklepalo, da je pri obdolžencu podana tako visoka stopnja nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, da jo je mogoče odpraviti le s priporom ter da je pripor neizogibno potreben, da se zagotovi varnost ljudi.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim izpodbijanim sklepom je Višje sodišče v Mariboru predlogu višje državne tožilke za odreditev pripora ugodilo in po četrtem odstavku 394. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper obdolženega M. T. iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) odredilo pripor.

2. Zoper sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V njej navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker naj bi višje sodišče odločalo o predlogu višje državne tožilke z dne 14. 10. 2014, ki ga v spisu ni, niti ga državno tožilstvo nikoli ni podalo; o predlogu za odreditev pripora z dne 13. 10. 2014 pa bi moral odločati „sodeči“ senat prvostopenjskega sodišča. O predlogu za odreditev pripora je bilo odločeno ne da bi se obdolžencu in njegovemu zagovorniku omogočilo, da se s predlogom seznanita in podata odgovor; zato je z izdajo izpodbijanega sklepa kršena obdolženčeva pravica do obrambe in sodelovanja v postopku ter pravica do poštenega sojenja. O predlogu ni bilo odločeno v razumnem roku. V nadaljevanju obdolženčev zagovornik sodišču očita, da je izpodbijani sklep nepravilen, saj na dan odločanja priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni obstajal; morebitno ponovitveno nevarnost pa bi bilo mogoče odvrniti tudi z odreditvijo milejšega ukrepa (prepovedi približevanja oškodovanki M. K. in kraju kjer ta živi oziroma dela, oziroma s hišnim priporom) ali takojšnjo napotitvijo na prestajanje kazni. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče njegovi pritožbi ugodi in odloči v skladu s pritožbenimi navedbami.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pri presoji izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb obdolženčevega zagovornika Vrhovno sodišče ugotavlja, da je višje sodišče navedlo konkretna dejstva in okoliščine na podlagi katerih je sklepalo, da je pri obdolžencu podana tako visoka stopnja nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, da jo je mogoče odpraviti le s priporom ter da je pripor neizogibno potreben, da se zagotovi varnost ljudi, predvsem M. K. ter M. P., ki je s kaznivimi dejanji, katerih je bil obdolženec spoznan za krivega, predvsem kaznivega dejanja poskusa umora po 4. točki prvega odstavka 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s členom 34 KZ-1 ogrožena. Za vse navedeno višje sodišče v izpodbijanem sklepu navaja tehtne in prepričljive razloge, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Enako velja tudi za zaključek sodišča, da pripora ni mogoče nadomestiti s kakšnim drugim za obdolženca milejšim ukrepom.

5. V zvezi s trditvijo pritožbe, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker naj bi sodišče odločalo o „neobstoječem“ predlogu za odreditev pripora z dne 14. 10. 2014 oziroma predlogu, ki ga v spisu ni, niti ga državno tožilstvo nikoli ni podalo, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je višja državna tožilka na Višje in Okrožno sodišče v Mariboru vložila pisni predlog za odreditev pripora zoper obdolženega M. T. iz razloga 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP datiran z dne 13. 10. 2014, ter da je višje sodišče izvod omenjenega predloga prejelo (prvič) dne 13. 10. 2014, torej istega dne (list. št. 823) nato pa še (drugič) dne 14. 10. 2014 (list. št. 827). Pritožbena navajanja „o neobstoječem“ predlogu za odreditev pripora se glede na navedeno pokažejo za neutemeljena.

6. Vrhovno sodišče je v obravnavani zadevi s sodbo XI Ips 59860/2012 z dne 13. 11. 2014 razveljavilo pravnomočni sklep Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 13. 10. 2014 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 17. 10. 2014, s katerim je izvenobravnavni senat prvostopnega sodišča zoper obdolženega odredil pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti, ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nadaljnji postopek. Pod točko 13. obrazložitve sodbe je izpostavilo, da bo moralo prvostopenjsko sodišče v nadaljnjem postopku najprej ugotoviti, ali je pristojno za odločanje o predlogu tožilca in pri tem upoštevati dejstvo, da je v tej fazi kazenskega postopka za odločanje o predlogu za odreditev pripora po izrecni zakonski določbi pristojno sodišče druge stopnje, kar izrecno izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča I Kp 59860/2012 z dne 21. 10. 2014. Okrožno sodišče je nato, kot izhaja iz spisovnih podatkov, z dopisom z dne 21. 11. 2014 (list. št. 955) višjemu sodišču dostavilo spis, da glede na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi z dne 13. 11. 2014 odloči o predlogu, da se odredi pripor. Zato so po presoji Vrhovnega sodišča neupoštevne pritožbene navedbe, da je bila zadeva s sodbo Vrhovnega sodišča z dne 13. 11. 2014 vrnjena v nadaljnje sodno odločanje prvostopenjskemu sodišču, to je Okrožnemu sodišču v Mariboru, ki naj bi bilo v tej procesni situaciji edino pristojno za odločanje o predlogu državne tožilke za odreditev pripora, in sicer senat, ki je izdal prvostopenjsko sodbo z dne 16. 4. 2013, ter nadaljnje, da je višje sodišče o zadevi odločilo, ne da bi mu bila zadeva odstopljena v reševanje. Da je v tej procesni situaciji glede na določbo četrtega odstavka 394. člena ZKP stvarno pristojno za odločitev o predlogu državne tožilke za odreditev pripora višje sodišče, je Vrhovno sodišče doslej že nakazalo tako v sklepu I Kp 59860/2012 z dne 21. 10. 2014, kot v sodbi XI Ips 59860/2012 z dne 13. 11. 2014. 7. Neupoštevne in protispisne so pritožbene navedbe, po katerih naj bi sodišče odločilo o predlogu državne tožilke ne da bi obdolžencu in njegovemu zagovorniku omogočilo, da se s predlogom seznanita in o njem izjavita; s takšnim ravnanjem naj bi sodišče v nasprotju z načelom poštenega postopka kršilo obdolženčevo pravico do sodelovanja v postopku. Podatki sodnega spisa teh pritožbenih navajanj ne potrjujejo. Po podatkih sodnega spisa je namreč višje sodišče predlog državne tožilke poslalo tako obdolžencu kot njegovemu zagovorniku ter določilo 24 urni rok v katerem se lahko o predlogu izjavita (list. št. 827) ter, da je obdolženčev zagovornik odgovor na predlog podal (list. št. 846), kar izhaja tudi iz izpodbijanega sklepa (točka 2 obrazložitve).

8. Podatki sodnega spisa ne potrjujejo tudi nadaljnjih pritožbenih navedb, po katerih o predlogu državne tožilke za odreditev pripora dne 13. 10. 2014 naj ne bi bilo odločeno v skladu z določbami 200. do 208. člena ZKP posebno hitro. Prvostopenjsko sodišče je namreč, kot je že bilo navedeno, o predlogu z dne 13. 10. 2014 odločilo istega dne (sklep I Ks 59860/2012 z dne 13. 10. 2014), pritožba obdolženčevega zagovornika zoper ta sklep je bila zavrnjena dne 17. 10. 2014 (sklep višjega sodišča I Kp 59860/2012 z dne 17. 10. 2014), Vrhovno sodišče pa je dne 13. 11. 2014 pravnomočni sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nadaljnji postopek (sodba XI Ips 59860/2012 z dne 13. 11. 2014), v katerem je bil dne 21. 11. 2014 izdan z obravnavano pritožbo izpodbijani sklep. S pritožbo zatrjevana prekoračitev dopustnih in razumnih rokov po oceni Vrhovnega sodišča zato ni izkazana.

9. Kot neutemeljene Vrhovno sodišče ocenjuje tudi pritožbene navedbe, da priporni razlog po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, takoimenovana ponovitvena nevarnost, na dan odločanja višjega sodišča ni obstajal. Višje sodišče je v točkah 4., 5. in 6. obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj zaključuje, da je pri obdolženem M. T. priporni razlog ponovitvene nevarnosti podan, z razlogi, ki jih je sodišče navedlo, pa Vrhovno sodišče v celoti soglaša. Pri tem je pravilno izpostavljena teža kaznivih dejanj, zlasti poskusa kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 ter kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1, način storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja poskusa umora, obdolženčeve osebne lastnosti, sodišče pa se je pri tem utemeljeno sklicevalo tudi na zaznavo izvedenca psihiatrične stroke mag. M. V., ki je obdolženca uvrstil med čustveno neuravnovešene osebe, ki v določenem razpoloženju ravnajo razdiralno do sebe in okolice in obdolženčevo osredotočenost na oškodovanko M. K., ki je bila neposredni objekt napada pri kaznivem dejanju poskusa umora po 4. točki 116. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 ter pri predhodno storjenem kaznivem dejanju grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1, ki sta inkriminirani ravno zaradi varstva posameznikovega življenja in telesne celovitosti. Zato pritožba z navajanji o pozitivnem vplivu že prestane zaporne kazni na obdolženca glede na navedeno ne more prepričati. Z pritožbenimi navajanji, da je bil obdolženec pet dni na prostosti, pa se v tem času niti poskušal ni približati oškodovanki, da je vzoren pripornik oziroma zapornik ter da od maja 2013 nima veljavnega vozniškega dovoljenja in s tem pogojev za vožnjo osebnega avtomobila, po oceni Vrhovnega sodišča pritožba z ničemer ne more zmanjšati pri obdolžencu podane ponovitvene nevarnosti.

10. Glede nadomestitve ukrepa pripora z milejšim ukrepom, hišnim priporom ali prepovedjo približevanja, zagovornikova prizadevanja tudi po oceni Vrhovnega sodišča ne morejo biti uspešna. Višje sodišče v izpodbijanem sklepu utemeljeno opozarja na težo dejanj, okoliščine v katerih so bila ta dejanja storjena, obdolženčeve osebne lastnosti, ko prva utemeljuje sorazmernost izbranega ukrepa, druge in tretje pa visoko stopnjo tveganja, zaradi katere milejšega ukrepa za odpravo ugotovljene ponovitvene nevarnosti v obdolženčevem primeru ni mogoče uporabiti. Glede predlaganega predčasnega prestajanja kazni pa višje sodišče pod točko 7. obrazložitve tudi pravilno pojasni, da predčasno prestajanje kazni ni poseben ukrep za odpravo ponovitvene nevarnosti.

11. Če bo za obdolženega nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočno zaključenem kazenskem postopku.