Jedro

Z obsodilno sodbo je namreč utemeljeni sum kot splošni pogoj za pripor prerasel v višji dokazni standard (gotovost), zaradi katerega se preizkus nižjega dokaznega standarda izkaže za odvečnega.

Izrek

Ugotovi se, da je pri obdolženem M.T. priporni razlog po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije še podan.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sodbo II K 59860/2012 z dne 16. 4. 2013 obdolženega M.T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1, kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1, kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1 in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen 4 leta in 6 mesecev zapora, za drugo 2 leti zapora, za tretje 3 mesece zapora in za četrto 2 meseca zapora, nakar mu je po 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 6 let in 6 mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu od 22. 11. 2012 od 19.05 ure naprej. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženi plačila stroškov kazenskega postopka oproščen.

2. Ob razglasitvi sodbe je bil nato obdolženemu po prvem in petem odstavku 361. člena ZKP podaljšan pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije, in sicer do nastopa kazni, vendar najdlje do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo so se pritožili okrajni državni tožilec, obdolženčev zagovornik in obdolženi sam. Pritožbeno sodišče pa je po opravljeni seji, na kateri je presojalo utemeljenost navedenih pritožb, po tretjem odstavku 394. člena ZKP po uradni dolžnosti preizkusilo, ali so zakonski razlogi in ustavni pogoji za pripor še podani.

4. Ker sodba sodišča prve stopnje po opravljeni seji ni bila razveljavljena, je posebni preizkus utemeljenosti suma storitve zgornjih kaznivih dejanj po obdolžencu smel izostati. Z obsodilno sodbo je namreč utemeljeni sum kot splošni pogoj za pripor prerasel v višji dokazni standard (gotovost), zaradi katerega se navedeni preizkus nižjega dokaznega standarda izkaže za odvečnega.

5. Glede ponovitvene nevarnosti kot posebnega pripornega razloga pa je ugotoviti, da se okoliščine iz sklepa sodišča prve stopnje II K 59860/2012, s katerim je bil pripor obdolženemu ob razglasitvi sodbe podaljšan, niso v ničemer spremenile. Obdolženi je še vedno obravnavan za storitev kaznivih dejanj, ki po zagroženi kazni in opisih niso lahka, usmerjena so bila zoper isto oškodovanko in brez ozira na morebitne druge oškodovance. Razen tega so si dejanja časovno sledila, končala pa so se v dejanju, ki jih je po teži znatno preseglo. Če k temu še dodamo obdolženčeve osebne lastnosti in prejšnje življenje kot izhajajo iz pisnega odpravka sodbe ter v navedenem sklepu omenjeno novo partnersko zvezo, ki ga ni odvrnila od storitve obravnavanih kaznivih dejanj, je obdolženčeva nevarnost za storitev novih kaznivih dejanj tolikšna in tako konkretna, da odprave pripora ne opravičuje. Gre torej za neogibnost, ki je skupaj z zgoraj preizkušano sorazmernostjo zapovedana v prvem odstavku 20. člena Ustave Republike Slovenije, in ki je v obdolženčevem primeru po obrazloženem še zmeraj podana.