Jedro

Tožena stranka je z Aktom o spremembah in dopolnitvah Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji ukinila delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica. Ukinitev delovnega mesta je organizacijski razlog, zaradi katerega javnemu uslužbencu v skladu z 2. odstavkom 156. člena ZJU lahko preneha delovno razmerje. Tožena stranka je izpolnila tudi svojo obveznost iz 158. člena ZJU in je predhodno preverila možnost premestitve tožnice na drugo delovno mesto. Pri toženi stranki ni bilo možnosti za premestitev tožnice na podlagi 2. odstavka 158. člena ZJU (premestitev na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu in za katero izpolnjuje pogoje ter je zanj ustrezno strokovno usposobljen), niti ni bilo možnosti, da se tožnici s poklicno prekvalifikacijo ali dokvalifikacijo zagotovi izpolnitev pogojev za kakšno drugo prosto delovno mesto (3. odstavek 158. člena ZJU) ter ni bilo možnosti za premestitev na podlagi 4. odstavka 158. člena ZJU (premestitev na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu istega kariernega razreda ali prvega nižjega kariernega razreda). Prav tako je tožena stranka izpolnila obveznost iz 5. odstavka 158. člena ZJU in je tožnico, ki je v skladu z 2., 3. in 4. odstavkom ZJU ni bilo mogoče premestiti na drugo delovno mesto, uvrstila na interni trg dela. Glede na to, da tožnice v enem mesecu od uvrstitve na interni trg dela ni bilo možno premestiti v skladu s pogoji iz 2. odstavka 158. člena ZJU, je tožena stranka tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici 30. 11. 2012 in za razveljavitev sklepa tožene stranke opr. št. ... z dne 30. 11. 2012 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije opr. št. ... z dne 23. 1. 2013, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 18. 3. 2013 ampak še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, zavrnilo je tudi zahtevek za vpis delovne dobe tožnice v delovno knjižico, za poziv nazaj na delo ter, da se toženi stranki naloži, da tožnici za čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, prizna vse pravice iz delovnega razmerja, to je, da ji obračuna bruto nadomestila plač v višini, kot če bi delala ter ji po odvodu pripadajočih davkov in prispevkov izplača neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska plače do plačila (točka I izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da ji delovno razmerje ni prenehalo 18. 3. 2013, pač pa je trajalo do odločitve sodišča prve stopnje v tem sporu, za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje; to je za obračun bruto nadomestila plač v višini, kot če bi tožnica delala ter izplačilo neto zneskov plač po odvodu pripadajočih davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska ter za plačilo denarnega povračila v bruto znesku 63.302,66 EUR in sicer tako, da ji po odvodu predpisanih davkov in prispevkov izplača ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje (točka II izreka). Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v zvezi s podrejenim zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je tožnici s sklepom z dne 30. 11. 2012 podala tožena stranka in za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 30. 11. 2012 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 23. 1. 2013 (točka III izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka IV izreka).

2. Zoper takšno sodbo in sklep se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je tožena stranka z izpodbijano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zlorabila določbo 153. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU 56/2002 s spremembami). Sodišče prve stopnje se na to določbo zgolj formalistično sklicuje, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo navesti konkretne argumente, s katerimi bi utemeljeno zavrnilo tožničino argumentacijo glede nezakonite uporabe določil ZJU. Tožnica zato v nadaljevanju ponavlja argumentacijo, do katere se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tožnica je bila na podlagi določbe 3. odstavka 4. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije (ZVRS-F, Ur. l. RS, št. 8/2012), kot zaposlena funkcionarka v službi A. (v nadaljevanju A.) s 1. 4. 2012 prevzeta k toženi stranki. S tožnico je bil istega dne sklenjen aneks k pogodbi o zaposlitvi, iz katerega izhaja, da se aneks sklepa zaradi trajne premestitve javnega uslužbenca iz A. na B. (v nadaljevanju: B.). Aneks je tožničino delo na delovnem mestu sekretarja v Sektorju C. II povsem nedvomno opredelil kot potrebno. Institut prevzema javnega uslužbenca iz 153. člena ZJU ne daje zakonite podlage, da se tak prevzem uporabi kot podlaga za ugotavljanje presežnih delavcev pod okriljem reorganizacije. Zaradi prevzema delavcev je tožena stranka uvedla reorganizacijo, s katero naj bi ugotovila, katera dela se podvajajo in katerim uslužbencem posledično odpove pogodbo o zaposlitvi. Reorganizacija je bila predvidena v kontekstu prevzema javnih uslužbencev oziroma je bila izključno posledica prevzema javnih uslužbencev po 153. členu ZJU. Navedeno pomeni, da je bil zlorabljen ta inštitut, katerega bistvo je, da delovno razmerja javnim uslužbencem ne preneha in da se javni uslužbenci razporedijo na enaka delovna mesta. Tožena stranka se je reorganizacije lotila z namenom, da bi ugotovila, koga bo zaradi prevzema delavcev morala odpustiti, torej je bilo toženi stranki jasno, da bo zaradi prevzema sledilo odpuščanje, kar je v nasprotju z ratio legis iz 1. odstavka 153. člena ZJU. V primeru, da je nujna posledica prevzema odpuščanje zaposlenih zaradi prevzema, do zakonitega prevzema sploh ne more priti. Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi bi bila zakonita le v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da odpoved ni neposredna posledica prevzema tožnice k toženi stranki. Vendar tožena stranka česa takšnega ni trdila in tega tudi ni ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka je v odpovedi navedla, da je bilo delovno mesto sekretarja ukinjeno zaradi podvajanja določenih delovnih nalog oziroma, da je bilo ugotovljeno, da je mogoče na tožničinem vsebinske področju obseg del in nalog opraviti že z enim oziroma maksimalno dvema uslužbencema. Zatrjevani poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je tako reorganizacija z ukinitvijo delovnega mesta zaradi podvajanja del in nalog. Tožnica je to, da do podvajanj nalog ni prihajalo, dokazovala s pismom D.D. in predlogom za njegovo zaslišanje. Navedene dokazne listine sodišče prve stopnje sploh ni ocenilo. Glede na trditve tožene stranke o podvajanju delovnih nalog je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da razlog za ukinitev delovnega mesta sploh ni pomemben in da tožena stranka lahko avtonomno ukinja delovna mesta. Če do podvajanja delovnih nalog v resnici ni prišlo, potem ni obstajal zatrjevani razlog za ukinitev delovnega mesta. Tožnica je ves čas postopka zatrjevala, da so bili razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi subjektivno pogojeni in prirejeni cilju, torej, da so bili navidezni. Če lahko predlagani dokaz pripelje do ugotovitve, da zatrjevani razlog ni obstajal, da je torej navidezen, ga mora sodišče izvesti, zaradi opustitve navedenega dokaza je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 5. členom ZPP. Tožnica je bila edina uslužbenka iz Sektorja C. II, ki ji je zaradi domnevnega podvajanja del prenehalo delovno razmerje na podlagi izvedene reorganizacije. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožničinih navedb, da je javni uslužbenec na B. že apriori nezaposljiv, saj zaradi nezakonito urejenega statusa javnih uslužbencev in nezakonite nove sistemizacije ne izpolnjuje pogojev za zasedbo ... delovnih mest na B.. Navedeno pomeni, da je bila preverba delodajalca o možnosti premestitve tožnice na drugo delovno mesto zgolj sama sebi namen. Takšno postopanje ni v skladu z ustavnim načelom enakega varstva pravic. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi 2. odstavka 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa (tožnica ne more imeti interesa za izpodbijanje odločitve, da tudi tožbena stranka sama sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sobe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti, izrek izpodbijane sodbe in sklepa je razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi in tudi ne razlogom iz izpodbijane sodbe in sklepa. Razlogi o odločilnih dejstvih so jasni in med seboj niso v nasprotju.

6. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da tožnica obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP uveljavlja, ker sodišče prve stopnje ni odgovorilo na njene navedbe o zlorabi določb 153. člena ZJU. Navedeno bi kvečjemu lahko predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar sodišče prve stopnje krši svojo obveznost, da odgovori na pravna naziranja stranke. Vendar sodišču prve stopnje ni možno očitati, da bi tožnici kratilo možnost obravnavanja pred sodiščem. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obširno pojasnilo, zakaj šteje, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Očitno je, da se tožnica s pravnimi stališči sodišča prve stopnje ne strinja, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so predvsem naslednja: - tožnica je bila od 1. 6. 2009 zaposlena v A. na delovnem mestu sekretarke v Sektorju E.; - tožnica je 1. 4. 2012 z RS, B., sklenila aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je bilo dogovorjeno, da se jo s 1. 4. 2012 trajno premesti iz A. v B. in se jo razporedi na delovno mesto sekretarke v Sektorju C. II; - na delovnem mestu sekretarke v Sektorju C. II sta bili zaposleni dve uslužbenki, tožnica in F.F.; - F.F. je bila z odločbo ZPIZ z dne 14. 12. 2010 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti; - tožena stranka je 13. 7. 2012 sprejela Akt o spremembah in dopolnitvah Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji v B., s katerim je ukinila tožničino delovno mesto; - tožena stranka je tožnici 8. 10. 2012 vročila obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi; - tožnici je bil 24. 12. 2012 vročen sklep tožene stranke z dne 30. 11. 2012 o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi; - Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS je 23. 1. 2013 zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep z dne 30. 11. 2012; - tožnici je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 18. 3. 2013, ko je iztekel odpovedni rok; - tožena stranka v času, ko je tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni imela prostega delovnega mesta za nedoločen čas, ki bi ustrezalo določbam 158. člena ZJU in tudi ne delovnega mesta, ki bi ga tožnica lahko zasedla s poklicno prekvalifikacijo ali dokvalifikacijo; - v spornem obdobju je tožena stranka na delovna mesta na B. sicer premestila več uslužbencev, vendar je šlo za začasne premestitve, ostale nove zaposlitve pa so bile za določen čas; - tožnica je bila z 18. 10. 2012 uvrščena na interni trg dela in do 18. 11. 2012 ni bilo izkazanih potreb po njeni premestitvi.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ostalimi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

8. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tako primarni kot podredni tožničin zahtevek. Ukinitev delovnega mesta je prav gotovo organizacijski razlog zaradi katerega javnemu uslužbencu v skladu z 2. odstavkom 156. člena ZJU lahko preneha delovno razmerje. V skladu z navedeno določbo javnemu uslužbencu lahko preneha delovno razmerje ali pa je premeščen na delovno mesto, ki ne ustreza njegovemu nazivu, zaradi zmanjšanja obsega javnih nalog, privatizacije javnih nalog, iz organizacijskih, strukturnih, javno-finančnih ali podobnih razlogov (poslovni razlog). Za ugotovitev razloga za prenehanje delovnega razmerja je obstajala tudi podlaga, kakršno zahteva 3. odstavek 156. člena ZJU. Ta določa, da je podlaga za ugotovitev razloga za prenehanje delovnega razmerja oziroma premestitev iz poslovnega razloga sprememba akta oziroma akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. 9. Brez vsake podlage je tožničino stališče, da gre za zlorabo instituta iz 153. člena ZJU, če se odpove pogodba o zaposlitvi javnemu uslužbencu, ki je bil iz ukinjenega organa razporejen v drug organ na podlagi določbe 153. člena ZJU; v tem drugem organu pa se ugotovi obstoj poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zavajajoča je pritožbena navedba, da je bil institut prevzema javnega uslužbenca, kot je določen v 153. členu ZJU, uporabljen kot podlaga za ugotavljanje presežnih delavcev. Podlaga za ugotovitev presežne delavke, to je tožnice je bil Akt o spremembah in dopolnitvah Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji z dne 13. 7. 2012 s katerim je bilo v 23. členu izrecno odločeno, da se ukine delovno mesto št. ... - sekretar v Sektorju C. II, to je delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica. V 153. členu ZJU je določeno, kaj se zgodi z delovnimi razmerji javnih uslužbencev, če se organ ukine in se naloge prenesejo na drug organ, kot se je zgodilo tudi v konkretnem primeru. Na podlagi 3. odstavka 4. člena ZVRS-F je del delovnega področja službe A., ki se nanaša na področje ... zadev, prešel v pristojnost B.. Na tej podlagi je tožnica bila razporejena na enako delovno mesto v B. in na tej podlagi je tudi sklenila aneks k pogodbi o zaposlitvi. Vendar pa takšen prehod ne pomeni, da pri novem delodajalcu, pa čeprav takoj po prevzemu javnih uslužbencev iz drugega organa, ni možno ugotavljati, ali prihaja do podvajanja nalog oziroma da ni možno izvajati organizacijskih sprememb, zaradi katerih preneha potreba po delu javnega uslužbenca. Razlaga, kakršno ponuja tožnica v pritožbi bi pomenila, da javnemu uslužbencu, ki je bil prevzet na podlagi 153. člena ZJU pri organu, na katerega so prišle naloge ukinjenega organa, sploh ne bi moglo prenehati delovno razmerje iz poslovnih razlogov.

10. Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče D.D., dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Z njegovim zaslišanjem je tožnica želela dokazovati resničnost tistega, kar je predsednik Sindikata G. D.D. zapisal v dopisu z dne 28. 12. 2012, ki je naslovljen na generalnega sekretarja G.. V tem dopisu predsednik G. D.D. navaja, da ni bilo ugotovljeno podvajanje delovnih nalog, posledično pa tudi ni nepotrebnih delovnih mest. Nadalje opozarja, da naj bi bilo z Aktom o spremembah in dopolnitvah Akta o notranji sistemizaciji ugotovljeno, da nekaterih delovnih mest ne potrebujejo več, čeprav je splošno znano, da se delokrog B. v zadnjih letih neprestano povečuje, število zaposlenih pa zmanjšuje, kar posledično pomeni povečano delovno obremenitev ostalih zaposlenih, ob sočasnem znižanju plač. Izraža tudi nestrinjanje z ukinjanjem nekaterih organizacijskih enot, češ da imajo te v diplomaciji in mednarodnih odnosih svojo sporočilnost in vsebujejo vrednostno oceno pomena odnosov z državo, skupino držav oziroma mednarodno organizacijo. Nič od navedenega ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, saj v primeru ukinitve delovnega mesta ni možno presojati smotrnosti takšne odločitve. Prav tako ni bistveno, ali je dejansko prihajalo do podvajanja delovnih nalog, saj v primeru ukinitve delovnega mesta niti ni bistveno, zakaj je delodajalec ocenil, da tega delovnega mesta ne potrebuje. Nič nezakonitega ni, če je tožena stranka delo, ki se je opravljalo na ukinjenem delovnem mestu prerazporedila na druge, že prej zaposlene delavce pri toženi stranki.

11. Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je podana pravočasno, saj je šestmesečni objektivni rok od nastanka utemeljenega razloga (6. odstavek 88. člena ZDR), začel teči s sprejemom Akta o spremembah in dopolnitvah Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji z dne 13. 7. 2012. 12. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka izpolnila svojo obveznost iz 158. člena ZJU, da prehodno preveri možnost premestitve na drugo delovno mesto. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da pri toženi stranki ni bilo možnosti za premestitev niti na podlagi določbe 2. odstavka 158. člena ZJU, niti ni bilo možnosti, da se tožnici s poklicno prekvalifikacijo ali dokvalifikacijo zagotovi izpolnitev pogojev za kakšno drugo prosto delovno mesto (3. odstavek 158. člena ZJU) ter, da tudi ni bilo možnosti za premestitev na podlagi 4. odstavka 158. člena ZJU (premestitev na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu istega kariernega razreda ali prvega nižjega kariernega razreda).

13. Prav tako je tožena stranka izpolnila obveznost iz 5. odstavka 158. člena ZJU in je tožnico, ki je v skladu z 2., 3. in 4. odstavkom ZJU ni bilo mogoče premestiti na drugo delovno mesto, uvrstila na interni trg dela. Glede na to, da tožnice v enem mesecu od uvrstitve na interni trg dela ni bilo možno premestiti v skladu s pogoji iz 2. odstavka 158. člena ZJU, je tožena stranka tožnici nato utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

14. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je bilo kršeno ustavno načelo enakega varstva pravic v zvezi z preverjanjem možnosti zaposlitve na drugem delovnem mestu, češ da tožnica zaradi nezakonite nove sistemizacije ne izpolnjuje pogojev za zasedbo ... delovnih mest na B.. Tožena stranka je bila dolžna preučiti možnost premestitve tožnice ob upoštevanju zgoraj navedenih določb ZJU in v kolikor tožnica ni izpolnjevala pogojev za zasedbo ... delovnih mest, toženi stranki ni možno očitati, da bi s tem kršila načelo enakosti pred zakonom. Sodišču prve stopnje ni možno očitati, da bi načelo enakega varstva pravic kršilo, ker tožnici ni odgovorilo na njene navedbe o neustreznosti preverjanja možnosti za premestitev tožnice na drugo delovno mesto. Sodišče prve stopnje je obširno pojasnilo, zakaj šteje, da je tožena stranka to obveznost izpolnila.

15. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožničino namigovanje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz subjektivnih razlogov oziroma zaradi diskriminacije na podlagi dejstva, da je bila tožnica dolgoletna sodelavka pokojnega H.H.. Pri tem se je sodišče utemeljeno oprlo na izpovedbo priče I.I. in na neprerekano trditev tožene stranke, da so pri njej še vedno zaposleni nekdanji sodelavci H.H..

16. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter razveljavitev obeh sklepov o prenehanju delovnega razmerja, ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 18. 3. 2013 temveč še traja ter reintegracijski in reparacijski del zahtevka.

17. Utemeljeno je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ter plačilo odškodnine na podlagi 118. člena ZDR v znesku 63.302,46 EUR, saj bi podrednemu zahtevku lahko ugodilo le v primeru, če bi ugotovilo nezakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo tožbo v zvezi s tistim delom podrejenega zahtevka, ki pomeni samo nepotrebno ponavljanje primarnega zahtevka. Podrednega zahtevka ni možno oblikovati tako, da se z njim zahteva isto kot s primarnim zahtevkom, saj sicer pride do absurdne situacije, da bi sodišče moralo dvakrat zavrniti isti zahtevek. Sicer pa tožnica vsebinsko niti ne izpodbija sklepa sodišča prve stopnje o zavrženju dela tožbe.

19. Posledično je sodišče prve stopnje v tem delu zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala povrnitev stroškov postopka, saj tožnica s svojim zahtevkom ni uspela.

20. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP in 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.