Jedro

Ni v nasprotju z zakonom, če delodajalec po obveznem prevzemu (do katerega je prišlo po zakonu) izpelje reorganizacijo in ugotovi presežek delavcev, ki so potrebni za izvajanje nalog organa oziroma konkretnega delovnega mesta. Obveznost prevzema delavcev ukinjenega organa ne posega v pravico prevzemnika, da v primeru obstoja ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov delavcem, katerih delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več potrebno, le-to odpove.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 30. 11. 2012, za razveljavitev sklepa z dne 30. 11. 2012 in za razveljavitev sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 23. 1. 2013 (tožbo je v delu z enakim podrednim zahtevkom s sklepom, ki ni predmet revizije, zavrglo), za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 18. 3. 2013, ampak še traja z vsemi pravicami ter za vrnitev na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za ugotovitev trajanja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje in za priznanje denarnega nadomestila v višini 63.302,46 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je bila tožnica od 1. 6. 2009 zaposlena v Službi Vlade RS za razvoj in evropske zadeve (v nadaljevanju SVREZ) za nedoločen čas na delovnem mestu sekretar v Sektorju za ekonomske in finančne politike. S 1. 4. 2012 je bila trajno premeščena na Ministrstvo za zunanje zadeve (v nadaljevanju MZZ) in razporejena na delovno mesto sekretar v Sektorju za evropske politike II. Tožena stranka je zaradi prevzema uslužbencev SVREZ po njeni ukinitvi morala opraviti reorganizacijo, v okviru katere je ukinila tožničino delovno mesto. Akt o spremembah in dopolnitvah Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji je sprejela 13. 7. 2012. K aktu je dala Vlada soglasje 21. 8. 2012, zato je sodišče štelo, da je odpoved, podana 30. 11. 2012, pravočasna. Šele konec novembra 2012 naj bi bilo namreč znano, da bo zaradi ukinitve delovnega mesta tožnici morala odpovedati pogodbo o zaposlitvi in da je ne bo mogoče premestiti v drug organ. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnici delovno razmerje zakonito prenehalo na podlagi 156. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da je ukinitev delovnega mesta organizacijski razlog, zaradi katerega javnemu uslužbencu v skladu z drugim odstavkom 156. člena ZJU lahko preneha delovno razmerje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožnica, ki uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vztraja, da razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot je bil ugotovljen v obravnavanem primeru, ni dopusten. Neposredna posledica prevzema delavcev SVREZ je bila sprememba akta o sistemizaciji. Meni, da je bila odpoved podana iz subjektivnih razlogov in da je bilo delovno mesto ukinjeno samo zaradi videza utemeljenosti in posledično zakonitosti odpovedi. Do tega se sodišče druge stopnje ni opredelilo. Ni namreč sporno, da je bila podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi sprememba akta v sistemizaciji, Na to, zakaj je do nje prišlo oziroma, ali je izpolnjena zahteva iz tretjega odstavka 153. člena ZJU, pa sodišče druge stopnje ni odgovorilo. Zato revizija uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Opisano naj bi predstavljalo tudi kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP. Reorganizacija je bila izključna posledica prevzema javnih uslužbencev po 153. členu ZJU, kar pomeni, da je bil institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zlorabljen. Zlorabljen je bil tudi institut prevzema javnih uslužbencev, katerega bistvo je, da delovno razmerje le tem ne preneha in da ohranijo zaposlitev. Do reorganizacije je prišlo samo zato, da bi tožena stranka ugotovila, koga bo morala zaradi prevzema delavcev odpustiti. Revizija tudi meni, da bi moralo sodišče zaslišati pričo A. A. Ker ga ni, naj bi kršilo načelo kontradiktornosti. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge oziroma prve stopnje v novo sojenje.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe, konkretno tudi na navedbe glede uporabe 153. člena ZJU. Zato je očitek bistvenih kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 360. členom ZPP ter kršitve ustavnih jamstev, neutemeljen. Stališče, da 153. člen ZPP ne zagotavlja trajnosti zaposlitve v tem smislu, da prevzetemu delavcu v novem organu delovno razmerje ne more prenehati, je sodišče druge stopnje jasno obrazložilo. Obrazložilo je tudi (10. točka obrazložitve), da zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče A. A. - predsednika Sindikata A. - ne predstavlja bistvene kršitve (s čimer revizijsko sodišče soglaša) in tudi pojasnilo, zakaj. Z njegovim zaslišanjem je namreč tožnica želela dokazati tisto, kar je sicer že zapisal v dopisu z dne 28. 12. 2012, kjer podaja osebno oceno o smotrnosti ukinjanja delovnih mest in reorganizacije nasploh.

8. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o Vladi Republike Slovenije (v nadaljevanju ZVRS-F, Ur. l. RS, št. 8/2012) je del delovnega področja SVREZ, ki se nanaša na področje evropskih zadev, prešel v pristojnost Ministrstva za zunanje zadeve (6. alineja tretjega odstavka 4. člena ZVRS-F). SVREZ je bil ukinjen, zato je tožnica na podlagi zakona prešla v Sektor za evropske politike. II pri toženi stranki in bila razporejena na delovno mesto sekretar s šifro 20919. Prevzem in razporeditev sta bila izvedena v skladu s 153. členom ZJU, po katerem v primeru, ko se organ ukine, prevzame organ, v katerega delovno področje preidejo naloge, vse javne uslužbence ukinjenega organa. Delovno razmerje javnim uslužbencem z ukinitvijo organa ne preneha, javni uslužbenci se v novem organu razporedijo na enaka delovna mesta. Ker so naloge, ki jih je prej opravljal SVREZ, prešle na Sektor za evropske politike II pri MZZ, je ta s 1. 4. 2012 prevzel vse javne uslužbence SVREZ, vključno s tožnico.

10. Tožena stranka 13. 7. 2012 sprejela spremembo Akta o sistemizaciji (1), s katerim je med drugim ukinila delovno mesto, na katerem je bila razporejena tožnica. K Aktu je Vlada dala soglasje 21. 8. 2012. Zaradi ukinitve delovnega mesta je bila tožnici 30. 11. 2012 odpovedana pogodba o zaposlitvi, delovno razmerje pa ji je prenehalo po poteku odpovednega roka 18. 3. 2013. 11. Ni v nasprotju z zakonom, če delodajalec po obveznem prevzemu (do katerega je prišlo po zakonu) izpelje reorganizacijo in ugotovi presežek delavcev, ki so potrebni za izvajanje nalog organa oziroma konkretnega delovnega mesta. Obveznost prevzema delavcev ukinjenega organa ne posega v pravico prevzemnika, da v primeru obstoja ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov delavcem, katerih delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več potrebno, le-to odpove (2). Zakaj reorganizacija, ki jo je izvedla tožena stranka, ne pomeni zlorabe 153. člena ZJU, je sodišče druge stopnje izčrpno obrazložilo. Revizijsko sodišče v zvezi s tem v celoti soglaša s stališčem sodišča druge stopnje (9. točka obrazložitve) in ga zato ne ponavlja.

12. Tožnici delovno razmerje ni prenehalo zaradi ukinitve organa, pač pa zato, ker je tožena stranka ocenila, da bi lahko delo na delovnem mestu, na katerem je bila razporejena tožnica (poleg nje pa še delavka, ki je kot invalidka III. kategorije uživala zaščito pred odpovedjo), opravljala z manj delavci. Kot je že obrazložilo sodišče druge stopnje, je taka ocena v izključni pristojnosti delodajalca, zato sodišče vanjo ne more posegati. Za odločitev tudi ni bistveno, ali so se naloge posameznih delovnih mest v resnici podvajale. Tudi, če se niso, je bistveno, da je tožena stranka dokazala organizacijsko spremembo v obliki ukinitve enega delovnega mesta, na katerega je bila razporejena tožnica (kar je izkazano s spremembo Akta o sistemizaciji) in razdelitve nalog tega delovnega mesta na preostala delovna mesta (kar priznava tudi tožnica sama). To pa zadošča za obstoj odpovednega razloga. Ob navedenem je očitek navideznosti razloga in subjektivni pogojenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, neutemeljen.

13. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Upoštevajoč sklep Vlade RS št. 00700-10/2012/3 z dne 29. 3. 2012 o uvedbi reorganizacije v ministrstvih in vladnih službah.

Op. št. (2): Prim. sodbo VIII Ips 106/2010 z dne 19. 12. 2011.