Jedro

V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožničina mati vedno izražala skrb za tožnico, in da je zgolj zaradi svojega zdravstvenega stanja, zaradi katerega je bila večkrat dalj časa hospitalizirana, poskrbela, da so skrb zanjo prevzeli tožničini stari starši. Upoštevaje navedeno je zato odločitev o tem, da je tožnica dolžna na podlagi svoje preživninske obveznosti po določbi 124. člena ZZZDR prispevati k plačilu stroškov institucionalnega varstva, pravilna in zakonita, tožbeni ugovori, da gre za neizpolnjevanje preživninskih obveznosti iz neupravičenih razlogov, pa neutemeljeni.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano prvostopno odločbo je Center za socialno delo Nova Gorica odločil, da je A.A. oproščena plačila storitev institucionalnega varstva v višini 731,89 EUR od 23. 6. 2010 dalje, da je B.B. dolžna prispevati k njeni storitvi v višini 424,24 EUR in da je razliko med oprostitvijo upravičenke in prispevkom zavezanke dolžna plačati Mestna občina Nova Gorica. V obrazložitvi navedeno odločitev opira prvostopni upravni organ na določbo 100. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV), ki določa, da so upravičenci in drugi zavezanci dolžni plačati storitve institucionalnega varstva, na zahtevo upravičenca do storitve, pa center za socialno delo odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila v skladu z merili, ki jih je predpisala Vlada RS. Ta merila so določena v Uredbi o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (v nadaljevanju: Uredba), ki opredeljuje mejo socialne varnosti kot znesek, ki mora upravičencu in njegovim družinskim članom oz. zavezancu in njegovim družinskim članom ostati za preživljanje po plačilu prispevka za opravljeno storitev, prav tako je določeno, da pomeni plačilna sposobnost znesek, do katerega je upravičenec oz. zavezanec sposoben plačati oz. prispevati k plačilu storitve, opredeljuje prispevek k plačilu kot znesek, ki ga je plačilno sposoben upravičenec dolžan plačati izvajalcu storitve na podlagi predloženega računa in opredeljuje, da oprostitev plačila storitve predstavlja znesek, ki ga upravičenec oz. zavezanec glede na svojo plačilno sposobnost po merilih te Uredbe ne more in ni dolžan plačati. Nadalje svojo odločitev opira na določbo 2. člena Uredbe, kjer so kot zavezanci določene osebe, ki niso družinski člani po ZSV, če jih z upravičencem veže preživninska obveznost po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. V nadaljevanju prvostopni organ najprej ugotovi oprostitev in prispevek k plačilu storitve institucionalnega varstva za A.A., nato pa je ugotavljal obstoj preživninske obveznost tožnice do A.A., ki je tožničina mati. V zvezi s tem ugotavlja, da pogoji iz drugega odstavka 124. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZDR), ki določa, da polnoletni otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neopravičljivih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega, ne obstajajo, saj ni mogoče ugotoviti, da A.A. iz neopravičljivih razlogov ni izpolnjevala preživninskih obveznosti do tožnice. Ugotovil je, da je zanjo skrbela v okviru svojih zmožnosti, tako, da je po razvezi živela z njo pri starih starših, v času, ko je bila hospitalizirana zaradi slabega zdravstvenega stanja pa sta za njo skrbela stara starša. V času po smrti starih staršev, ko A.A. ni mogla skrbeti za tožnico, tožnica pa se je preselila k očetu, je A.A. zaradi koristi tožnice, od takrat dalje otroški dodatek za tožnico nakazovala očetu za preživljanje hčere. Iz vseh teh navedb je razvidno, da je nesporno izvrševala roditeljske pravice in dolžnosti glede na svoje možnosti, ki pa so bile zaradi njenega zdravstvenega stanja okrnjene. Ves čas je tudi delovala v korist hčere in jo po svojih sposobnostih tudi preživljala. Na podlagi te ugotovitve je prvostopni organ v obrazložitvi ugotovil tudi plačilno sposobnost tožnice in tudi delež njenega prispevka za plačilo institucionalnega varstva za mater A.A. Navedeno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve s svojo odločbo št. 12207-71/2010/2 z dne 27. 1. 2011. Tožnica s tožbo nasprotuje izpodbijani odločitvi in navaja, da njena mati iz neupravičenih razlogov ni skrbela zanjo in prispevala k njenemu preživljanju, zato je prepričana, da tudi ni dolžna prispevati k plačilu stroškov institucionalnega varstva zanjo. Ne soglaša tudi z višino njenega prispevka ugotovljenega z izpodbijano odločbo. Meni, da je bila višina prispevka za domsko varstvo odmerjena previsoko, saj so se premoženjske razmere po izdaji izpodbijane odločbe v družini spremenile. V času sprejemanja odločitve na prvi stopnji je bil mož tožnice še zaposlen pri B. d.d., vendar plače v tem obdobju ni prejemal v celoti ali pa je sploh ni prejemal, nadomestilo, ki ga bo prejemal v času brezposelnosti pa bo bistveno manjše kot plača in gre zato za nižji dohodek, kot ga je izračunal prvostopni upravni organ. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in predlaga da se tožba kot neutemeljena zavrne. Ponavlja pravno podlago, ki izhaja iz izpodbijane prvostopne odločbe in povzema ugotovitve razvidne iz obrazložitve drugostopne odločbe.

V pripravljalni vlogi z dne 25. 5. 2011 tožnica prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo, da je v skladu s 124. členom ZZDR dolžna plačevati za institucionalno varstvo svoje mame. Ponavlja tudi tožbeno trditev, da se je premoženjsko stanje družine po izdaji izpodbijane odločbe spremenilo in da je tožničin mož izgubil službo ter da je na čakanju, dohodki moža pa so tako razpolovljeni. Tožnica ima tudi dva otroka, ki sta študenta, zato je prepričana, da so njena prva skrb otroci in šele nato starši. Mestna občina Nova Gorica, ki je prav tako zavezana za plačilo storitve institucionalnega varstva in ima v tem postopku položaj prizadete stranke, v odgovoru na tožbo navaja, da v skladu z veljavno zakonodajo in izpodbijano odločbo doplačuje storitev institucionalnega varstva in da so o postopkih v zvezi z zadevo seznanjeni ter da nadaljnje ukrepe določa veljavna zakonodaja.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, da je tožnica kot preživninska zavezanka dolžna prispevati k plačilu institucionalnega varstva za svojo mater A.A. Navedena odločitev je tudi po presoji sodišča pravilna in zakonita, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla tudi pravilne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju izrecno sklicuje v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Po določbi 124. člena ZZZDR je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti (prvi odstavek). Polnoletni otrok pa ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega. Da tožničina mati iz neupravičenih razlogov ni izpolnjevala preživninskih obveznosti do nje in da v posledici tega tudi ona sedaj ni dolžna prispevati k stroškom institucionalnega varstva zanjo, tožnica utemeljuje z življenjskimi razmerami v katerih je živela po razvezi staršev, to je od 8 meseca starosti dalje. Vendar okoliščine, da je do svojega 12 leta živela pri starih starših, da se je nato preselila k očetu ter tam dokončala srednjo šolo in da naj mati v tem času ne bi plačevala preživnine zanjo, tudi po presoji sodišča, glede na dejansko stanje ugotovljeno v postopku pri toženi stranki, ne predstavljajo podlage za zaključek, da je šlo za neizpolnjevanje preživninskih obveznosti iz neupravičenih razlogov. Iz listin upravnega spisa, ki so nastale v času tožničine mladoletnosti namreč izhaja, da je bila tožnica po razvezi oddana v varstvo in vzgojo materi ter da je bil tožničin oče dolžan zanjo plačevati preživnino. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je tožničina mati vedno izražala skrb za tožnico, in da je zgolj zaradi svojega zdravstvenega stanja, zaradi katerega je bila večkrat dalj časa hospitalizirana (tudi po 15 in več mesecev) poskrbela, da je skrb zanjo prevzela družina, tako da je živela v družinski skupnosti s starimi starši. Upoštevaje vse navedeno je zato odločitev o tem, da je tožnica dolžna na podlagi svoje preživninske obveznosti po določbi 124. člena ZZZDR prispevati k plačilu stroškov institucionalnega varstva pravilna in zakonita, tožbeni ugovori, da gre za neizpolnjevanje preživninskih obveznosti iz neupravičenih razlogov, pa neutemeljeni.

Pravilna je tudi ugotovitev tožene stranke glede višine prispevka tožnice k plačilu institucionalnega varstva za A.A. Tožena stranka je pravilno izhajala iz dohodka oziroma premoženjskega stanja družine ugotovljenega v skladu z 11. členom Uredbe v času odločanja upravnega organa prve stopnje. Zato so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na spremenjene premoženjske razmere tožničine družine, nastale po izdaji izpodbijane odločbe, neutemeljeni. Pravilno je bil v skladu s četrtim odstavkom 14. členom Uredbe ugotovljen tudi minimalni dohodek družine v višini 703, 08 EUR in kot meja socialne varnosti tožničine družine upoštevana vsota minimalnega dohodka družine in 30% ugotovljenega dohodka družine, ki znaša 1195, 46 EUR (prvi odstavek 14. člena Uredbe). Upoštevaje določbo petega odstavka 15. člena Uredbe je bila pravilno ugotovljena tudi plačilno sposobnost tožnice kot presežek med zneskom njenega ugotovljenega dohodka (1.021,97 EUR) in zneskom 597,73 EUR, ki predstavlja polovico prej navedenega zneska določenega kot meja socialne varnosti družine, kar upoštevaje določbo 18. člena Uredbe pomeni, da je bil pravilno izračunan tudi prispevek tožnice k plačilu storitve institucionalnega varstva v višini 424,24 EUR. Glede na navedeno so zato tožbeni odgovori o previsoko odmerjenem znesku prispevka neutemeljeni. Sicer pa ima tožnica možnost, tako kot je navedla že tožena stranka v izpodbijani odločbi, spremenjene premoženjske pogoje, ki bi lahko vplivali na obstoj pravice oz. na višino oprostitve, uveljavljati pri pristojnemu centru za socialno delo na podlagi 33. člena Uredbe.

Glede na navedeno je zato sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 v primeru, ko sodišče tožbo zavrne vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.