Jedro

Določili petega in šestega odstavka 8. člena ZPVAS ne predstavljata samostojne podlage za lastninjenje kmetijskih zemljišč, če se agrarna skupnost ni ponovno vzpostavila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek, da je tožnica solastnica v tožbi naštetih nepremičnin, ki so bile pred podržavljanjem v lasti v agrarno skupnost organiziranih prebivalcev vasi N. oz. H., in sicer v solastniškem deležu 148/168. Tožnici je naložilo, da je dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške v višini 6.707,50 €.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer predlaga, naj višje sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma jo razveljavi. Vztraja pri stališču, da je na podlagi petega in šestega odstavka 8. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS) po samem zakonu pridobila lastninsko pravico na vtoževanih nepremičninah. Ob tem opozarja, da ni bila nikoli članica agrarne skupnosti N., premoženje ji ni bilo podržavljeno in tudi ne zahteva njegovega vračila, temveč je postala lastnica na podlagi izrecne zakonske določbe. Ta je neodvisna od siceršnjega določila 8. člena in neodvisna od pogojev za vračilo premoženja. Bistveno je zgolj, da prejšnji člani vračila niso uveljavljali. Zakon ureja dva sklopa vprašanj, in sicer ponovno vzpostavitev in organiziranje agrarnih skupnosti ter vračanje premoženja in pravic, ki so bile agrarnim skupnostim odvzete, obe področji pa ni mogoče avtomatično enačiti. Iz sistemske in zgodovinske razlage je mogoče jasno ugotoviti namen zakonodajalca, s katerim je želel podržavljeno premoženje vrniti članom novoustanovljene agrarne skupnosti ali pa ga prenesti v last občine, ki mora nato z njim gospodariti in razpolagati tako, da se zagotavlja izkoriščanje nepremičnin v korist lokalnega okolja. Nekaterim fizičnim osebam je bilo premoženje nekdanje agrarne skupnosti vrnjeno po določbah ZDen pred uveljavitvijo ZPVAS. Kljub temu je sodišče zaključilo, da pravne podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku na podlagi določbe petega odstavka 8. člena ZPVAS (delno vračilo) ni. Za nastanek lastninske pravice tožnice po določbi šestega odstavka 8. člena ZPVAS ni pomembno, na kateri pravni podlagi je bilo premoženje vrnjeno, saj ta razlikovalni znak ni element za nastanek lastninske pravice na podlagi zakona. Sodišče prve stopnje je določilo tretjega odstavka 1. člena ZPVAS zmotno uporabilo, saj so se premoženjske pravice agrarnih skupnosti zaradi časovno dolgega obstoja pojavljale v zelo različnih vsebinskih opisih, a so imele vse isto vsebino: uporaba premoženja v korist lokalne skupnosti. Določba tretjega odstavka 1. člena ZPVAS ima tako namen podrobnejšega definiranja pojavnih oblik premoženja agrarne skupnosti, ne omogoča pa širšega oziroma obsežnejšega vračila premoženja kot ZDen. Časovna točka podržavljenja je nerelevantna, saj tožnica ne zahteva vračila premoženja, ampak ugotovitev lastninske pravice. Poleg tega je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bilo celotno premoženje agrarne skupnosti podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile. Premoženje agrarne skupnosti ne spada v kategorije, ki jih omenja Odlok AVNOJ-a, saj ta ne omenja agrarne skupnosti. Čeprav je bilo premoženje osebama A. A. in B. B. podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ-a, za ostale člane agrarne skupnosti N. tega ni mogoče trditi. Pa tudi za prej omenjeni osebi to dejstvo ni ugotovljeno s stopnjo gotovosti, saj sodišče ni uspelo pridobiti odločbe Okrajne zaplembne komisije Dn 986/476 iz K. Dejansko stanje v tej smeri je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno, odločitev sodišča pa preuranjena.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot izhaja iz predloga za izdajo Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS, B3) je namen tega zakona ponovna vzpostavitev po vojni ukinjenih agrarnih skupnosti ter dosledna poprava krivic, nastalih v povojnem obdobju, zaradi poseganja države v lastninske odnose, s tem da se članom skupnosti (oziroma skupnosti sami) odvzeto premoženje vrne. Predmet zakonskega urejanja je razviden iz prvega odstavka 1. člena ZPVAS(1) ter se nanaša na dva sklopa: 1) ponovno vzpostavitev in organiziranje agrarnih skupnosti ter 2) vračanje premoženja in pravic, ki so bile agrarnim skupnostim odvzete. Zakon tudi časovno omejuje vzpostavitev in organiziranje agrarnih skupnosti ter vračanje premoženja za primer, ko je bilo to odvzeto po predpisih, izdanih po 15. 5. 1945. V tej luči je treba razlagati preostala zakonska določila, med drugim tudi 8. člen zakona, ki sodi v poglavje o vračanju premoženjskih pravic.

5. Neutemeljeno je stališče tožnice, da peti in šesti odstavek citiranega 8. člena ZPVAS dajeta samostojno zakonsko podlago za pridobitev lastninske pravice občine, ne glede na to, ali je bila agrarna skupnost ponovno vzpostavljena ali ne ter ne glede na to, po katerih predpisih in kdaj je bilo predhodni agrarni skupnosti premoženje odvzeto. Določilo petega odstavka 8. člena ZPVAS(2) predpostavlja, da so prejšnji člani skupnosti vsaj delno že uveljavljali vračanje premoženja, ponovno pa se je vzpostavila tudi agrarna skupnost. Za takšen primer v dani situaciji ne gre, saj agrarna skupnost N. nedvomno ni bila ponovno vzpostavljena, da bi občina lahko postala njena članica. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi razlogom sodišča prve stopnje, da določilo šestega odstavka 8. člena ZPVAS(3) ne predstavlja samostojne podlage za lastninjenje kmetijskih zemljišč, temveč ga je treba razlagati sistemsko, skladno z drugimi zakonskimi določili. Že umeščenost v poglavje o vračanju premoženjskih pravic kaže na to, da je zakonodajalec predpostavljal vračilo premoženja prejšnjim imetnikom premoženjskih pravic, ne pa osebam, ki teh pravic nikoli niso imele. Tudi sam predlog sprememb zakona (ZPVAS-C) je predvideval, da bi se v primeru, ko prejšnji člani, njihovi dediči oziroma pravni nasledniki ne bi uveljavljali vračanja lastninske pravice oziroma je ne bi uveljavljali v celoti, preostali del območja bivše agrarne skupnosti vrnil v last agrarni skupnosti, ki bi lahko ta preostali del odstopila in razdelila članom, ki so se v agrarno skupnost včlanili v skladu z drugim odstavkom 4. člena zakona ali bi gospodarila s tem delom kot skupno lastnino. Torej so predlagatelji imeli v mislih, da bi se agrarna skupnost ponovno ustanovila, ne pa, da bi v primeru nevzpostavitve agrarne skupnosti premoženje neodplačno ex lege prešlo v korist občine in bi bila to samostojna zakonska podlaga za lastninjenje. Lastninjenje kmetijskih zemljišč so namreč že predhodno uredili drugi predpisi, kot npr. Zakon o zadrugah, Zakon o skladu kmetijskih zemljišči in gozdov, itd. 6. Ker tožnica zmotno vztraja, da določili petega in šestega odstavka 8. člena ZPVAS predstavljata samostojno podlago za lastninjenje zemljišč bivših članov agrarne skupnosti v korist občine, če se agrarna skupnost ni ponovno vzpostavila in prejšnji člani oziroma njihovi pravni nasledniki niso uveljavljali vračanja lastninske pravice oziroma drugih premoženjskih pravic, je neodločilna izpolnjenost časovnih pogojev za uporabo določb ZPVAS iz 1. člena zakona. Ti bi bili pomembni, če bi šlo za vračanje premoženjskih pravic, za kar pa v tej zadevi ne gre. Pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da je med postopkom pred sodiščem prve stopnje tožnica v pripravljalni vlogi z dne 22. 10. 2015 izrecno navedla, da je bilo premoženje agrarni skupnosti njenim lastnikom podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegu imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Ur. l. DFJ, št. 2/45), v zvezi z Zakonom o potrditvi in spremembah Odloka o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Ur. l. FLRJ, št. 63/46). To med strankama ni bilo sporno, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je dejansko stanje glede pravne podlage za podržavljanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

7. Ker po povedanem v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih po uradnih dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Ta zakon ureja ponovno vzpostavitev in organiziranje agrarnih skupnosti ter vračanje premoženja in pravic, ki so bile agrarnim skupnostim odvzete po Zakonu o agrarnih skupnosti (Ur. l. LRS, št. 52/47), Zakonu o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti (Ur. l. SRS, št. 7/65 – prečiščeno besedilo) in drugih predpisih, izdanih po 15. 5. 1945. Op. št. (2): Če prejšnji člani, njihovi dediči oziroma pravni nasledniki ne uveljavljajo vračanja lastninske pravice v celoti, ostanejo oziroma postanejo nepremičnine s preostalega dela območja bivše agrarne skupnosti last občine na območju katere ležijo. Občina postane članica agrarne skupnosti in zagotovi izvajanje pravic drugim ter novim članom agrarnih skupnosti. Pri tem imajo prednost člani sedanjih skupnosti, ki imajo pravice v skladu s poglavjem o skupnih pašnikih v Zakonu o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. RS, št. 59/96) in se jim pri tem vštevajo vloženo delo, vlaganja v zemljišča ter korist od skupne paše. Op. št. (3): Če prejšnji člani, njihovi dediči oziroma pravni nasledniki ne uveljavljajo vračanja lastninske pravice, ostanejo oziroma postanejo nepremičnine na območju bivše agrarne skupnosti last občine. Občina mora te nepremičnine v šestih mesecih od dneva pridobitve ponuditi v brezplačno rabo in upravljanje vaški oziroma krajevni skupnosti, na območju katere te nepremičnine ležijo.