Jedro

Agrarne skupnosti so premoženjske skupnosti, zato bi bila njihova ponovna vzpostavitev brez vračila premoženja brez smisla (četudi teoretično sicer mogoča). Ni videti razloga, zakaj bi se šesti odstavek 8. člena ZPVAS nanašal le na situacije, ki bi bile v praksi prej izjema kot pravilo, to je na situacije, ko bi (najmanj trije) upravičenci iz 4. člena ZPVAS (nekdanji člani, njihovi dediči ali pravni nasledniki), sklenili sporazum o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti brez lastnega namena zahtevati vračilo podržavljenega premoženja, a morda v pričakovanju, da bodo vračilo premoženja morebiti zahtevali kasneje včlanjeni upravičenci, nazadnje pa tudi slednji tega ne bi storili. Agrarna skupnost bi v tem primeru ostala mrtva črka na papirju - enako, kot če sploh ne bi bila ustanovljena - pravne posledice pa bi bile brez utemeljenega razloga različne. Če ne bi bila ustanovljena, bi se namreč za vračanje lastninske pravice glede nepremičnin uporabljal ZDen in če vračila (v rokih po ZDen) nihče ne bi zahteval, bi lastninsko stanje ostalo nespremenjeno. Če pa bi bila ustanovljena, a po ZPVAS nihče ne bi zahteval vračila premoženja, bi lastninsko pravico pridobila občina. Zato je treba pritrditi revizijski tezi, da je bil zakonodajalčev namen pri sprejemanju novele ZPVAS-C tak, da se premoženje prenese v last občine ne glede na to, ali je bila agrarna skupnost pred tem ponovno vzpostavljena ali ne.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za novo končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev tožničine lastninske pravice na 82 v tožbi naštetih nepremičninah v solastniškem deležu 148/168. Tožnici je naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

3. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri zatrjuje bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču prvenstveno predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo in ugodi njeni pritožbi; podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

**Dejanski okvir spora**

5. V postopku so bila ugotovljena naslednja bistvena dejstva: - sporne parcele so bile pred podržavljenjem v lasti v agrarno skupnost organiziranih prebivalcev vasi L. in vpisane v zemljiškoknjižnem vložku št. 59, k. o. ...; - podržavljene so bile na podlagi Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegu imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Ur. l. DFJ, 2/45), v zvezi z Zakonom o potrditvi in spremembah odloka o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegu imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Ur. l. FLRJ, 63/46); - agrarna skupnost L. kasneje ni bila nikoli ponovno vzpostavljena; - pri spornih parcelah je sedaj v zemljiški knjigi vpisana toženkina solastninska pravica do 148/168. **Odločitev sodišč nižjih stopenj**

6. Tožnica je tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na spornih parcelah utemeljila na določbah petega in šestega odstavka 8. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljevanju ZPVAS). Njeno tezo, da omenjeni določbi predstavljata samostojno podlago za pridobitev lastninske pravice občine, ne glede na to, ali se je agrarna skupnost ponovno vzpostavila, in ne glede na to, po katerih predpisih in kdaj je bilo predhodni agrarni skupnosti premoženje odvzeto, sta sodišči zavrnili s pomočjo sistematične, zgodovinske in namenske razlage. Zakonodajalec naj bi namreč predpostavljal vračilo premoženja prejšnjim imetnikom premoženjskih pravic, ne pa osebam, ki teh pravic nikoli niso imele. Za primer, ko prejšnji člani agrarnih skupnosti ne bi uveljavljali svojih pravic, pa naj bi predlog novele ZPVAS-C predvideval vračilo preostalega dela območja bivše agrarni skupnosti v last novo vzpostavljene skupnosti, ta pa bi ga lahko razdelila novim članom, včlanjenim na podlagi drugega odstavka 4. člena zakona. Ker je bil zahtevek zavrnjen že na tej podlagi, je sodišče druge stopnje izpolnjenost časovnih pogojev za uporabo zakona (1. člen ZPVAS) štelo za neodločilno.2 **Revizijske navedbe**

7. Revizija meni, da sta določbi petega in šestega odstavka 8. člen ZPVAS jezikovno jasni, zato ju sodišči sploh ne bi smeli razlagati. Tudi morebitna razlaga pa naj bi ne vodila do sklepa, ki sta ga sprejeli sodišči. Sprememba predloga zakonskega besedila novele ZPVAS-C med zakonodajnim postopkom naj bi kazala, da je želel zakonodajalec vse premoženje, ki se ne vrne agrarnim skupnostim, prenesti v last občin, ne pa ohranjati dotedanjega lastniškega stanja. Tak naj bi bil tudi namen zakona. Sistemski umestitvi določb v ZPVAS ne pripisuje enakega pomena kot sodišči nižjih stopenj, saj meni, da je ta lahko le posledica nezadostne pozornosti zakonodajalca ob sprejemanju zakona. Opozarja na širšo sistemsko ureditev, zlasti na to, da če bi zakonodajalec želel, da te vrste nepremičnin ostanejo v lasti toženke, sprejem ZPVAS sploh ne bi bil potreben. Sprejeta razlaga naj bi bila notranje kontradiktorna. Če bi namreč šteli, da je za vračilo premoženja občini prav tako nujna predhodna vzpostavitev agrarne skupnosti, uporaba določbe šestega odstavka 8. člena zakona sploh nikoli ne bi prišla v poštev, saj vzpostavitev agrarne skupnosti nujno pomeni, da ta uveljavlja tudi vračilo premoženja.

8. Revizija zatrjuje tudi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izostala naj bi opredelitev sodišča druge stopnje do pritožbene navedbe, da je bilo delno vračilo nekdanjim članom agrarne skupnosti že izvedeno po določbah Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), čeprav naj bi bilo to odločilno za uporabo določbe petega odstavka 8. člena ZPVAS. Prav tako naj bi se nobeno sodišče nižjih stopenj ne opredelilo do s strani tožnice citirane sodne prakse (sodbe Upravnega sodišča III U 1/2012 z dne 24. 5. 2012), ki naj bi posredno potrjevala njeno pravno stališče. **Presoja utemeljenosti revizije** _Glede pravilnosti uporabe materialnega prava_

9. Revizijsko sporno je, ali sta določbi petega in šestega odstavka 8. člena ZPVAS - kar se tiče prenosa premoženja na občino - jasni, nedvoumni in kot taki neposredno uporabljivi, ali pa ju je treba razlagati s pomočjo razlagalnih metod. Če velja slednje, je sporno tudi to, ali je razlaga, ki sta jo sprejeli sodišči nižjih stopenj, pravilna.

10. Besedilo spornih določb se od sprejema novele ZPVAS-C3 dalje glasi: „(5) Če prejšnji člani, njihovi dediči oziroma pravni nasledniki ne uveljavljajo vračanja lastninske pravice v celoti, ostanejo oziroma postanejo nepremičnine s preostalega dela območja bivše agrarne skupnosti last občine, na območju katere ležijo. Občina postane članica agrarne skupnosti in zagotovi izvajanje pravic drugim ter novim članom agrarnih skupnosti. Pri tem imajo prednost člani sedanjih skupnosti, ki imajo pravice v skladu s poglavjem o skupnih pašnikih v zakonu o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 59/96) in se jim pri tem vštevajo vloženo delo, vlaganja v zemljišča ter koristi od skupne paše. (6) Če prejšnji člani, njihovi dediči oziroma pravni nasledniki ne uveljavljajo vračanja lastninske pravice, ostanejo oziroma postanejo nepremičnine na območju bivše agrarne skupnosti last občine. Občina mora te nepremičnine v šestih mesecih od dneva pridobitve ponuditi v brezplačno rabo in upravljanje vaški oziroma krajevni skupnosti, na območju katere te nepremičnine ležijo.“

11. Vrhovno sodišče je že v več odločbah, povezanih s problematiko vračanja premoženja in pravic agrarnim skupnostim, poudarilo, da ZPVAS status upravičenca za vrnitev premoženja in pravic, ki so bile podržavljene bivšim agrarnim skupnostim po predpisih iz 1. člena ZPVAS, priznava le članom agrarnih skupnosti, organiziranih po tem zakonu.4 Drugače rečeno: ponovna vzpostavitev agrarne skupnosti je pogoj, da se premoženjske pravice vrnejo članom take skupnosti. To izhaja že iz prvega odstavka 8. člena ZPVAS, ki določa, da se članom agrarnih skupnosti, organiziranih po tem zakonu, na njihovo zahtevo vrnejo premoženjske pravice, ki so bile njim oziroma njihovim pravnim prednikom odvzete po predpisih iz 1. člena ZPVAS. Zakon ima pri tem očitno v mislih (le) tiste člane ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti, ki imajo primarno pravico do njene vzpostavitve, to so nekdanji člani in njihovi dediči oziroma njihovi pravni nasledniki (prvi in tretji odstavek 4. člena ZPVAS). Člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti pa po ZPVAS lahko postanejo tudi drugi državljani Republike Slovenije, ki živijo na območju agrarne skupnosti in druge domače pravne osebe, ki imajo sedež na območju agrarne skupnosti (drugi odstavek 4. člena ZPVAS), a jih kot upravičence za vračanje premoženja zakon ne omenja.

12. Pred sprejetjem novele ZPVAS-C je peti odstavek 8. člena ZPVAS enotno urejal situacije, ko prejšnji člani, njihovi dediči oziroma pravni nasledniki niso uveljavljali vračanja lastninske pravice ali pa ga niso uveljavljali v celoti. Določal je, da v teh primerih preostali del območja bivše agrarne skupnosti ostane v lasti sedanjega lastnika, ki postane član agrarne skupnosti in zagotovi izvajanje pravic drugim ter novim članom agrarnih skupnosti. Besedilo predloga novele ZPVAS-C je prvotno predvidevalo, da naj bi se v takih primerih preostali del območja bivše agrarne skupnosti vrnil v last agrarne skupnosti, ki bi lahko ta preostali del odstopila in razdelila članom, ki so se v agrarno skupnost včlanili v skladu z drugim odstavkom 4. člena ZPVAS, ali pa gospodarila s tem s tem delom kot s skupno lastnino. Novela v takem besedilu ni bila sprejeta, temveč je v novem petem in šestem odstavku člena ločeno uredila situacijo, ko prejšnji člani, njihovi dediči oziroma pravni nasledniki ne uveljavljajo vračanja lastninske pravice v celoti, in situacijo, ko vračanja lastninske pravice sploh ne uveljavljajo; pri čemer je kot subjekt za prenos premoženja predvidela občino.

13. Peti odstavek 8. člena ZPVAS sedaj ureja situacijo, ko prejšnji člani, njihovi dediči oziroma pravni nasledniki ne uveljavljajo vračanja lastninske pravice v celoti. V tem primeru občina postane članica agrarne skupnosti, preostale nepremičnine postanejo njena last, sama pa mora drugim in novim članom agrarne skupnosti zagotoviti izvajanje pravic. Iz besedila te zakonske določbe izhaja, da je za njeno uporabo nujna predhodna ponovna vzpostavitev agrarne skupnosti. Bistveno je namreč dvoje. Prvič, določba se uporabi v primeru, ko so prejšnji člani, njihovi dediči oziroma pravni nasledniki deloma uveljavljali vračanje lastninske pravice. To so (po ZPVAS) lahko storili samo v primeru, če je bila agrarna skupnost pred tem ponovno vzpostavljena (prvi odstavek 8. člena ZPVAS) in so v njo včlanjeni.5 Drugič, določba predvideva, da občina postane članica agrarne skupnosti in zagotovi izvajanje pravic drugim in novim članom te skupnosti. Tudi za to mora biti agrarna skupnost seveda predhodno ponovno vzpostavljena. Težnja zakona je bila očitno tudi v tem, da se v okviru agrarnih skupnosti nadaljuje gospodarjenje s premoženjem, ki jim je nekdaj pripadalo, saj gre za premoženje s posebnim namenom, koncept lastništva nad njim pa je kolektivističen in ne individualističen.

14. Šesti odstavek 8. člena ZPVAS pa sedaj ureja situacijo, ko prejšnji člani, njihovi dediči oziroma pravni nasledniki sploh ne uveljavljajo vračanja lastninske pravice. V tem primeru ostanejo oziroma postanejo nepremičnine na območju bivše agrarne skupnosti last občine, ki jih mora ponuditi v brezplačno rabo in upravljanje vaški oziroma krajevni skupnosti. Iz besedila te določbe ne izhaja neposredno, da bi bila nujno potrebna predhodna ponovna vzpostavitev agrarne skupnosti. Neposredno se določba osredotoča zgolj na okoliščino, da prejšnji člani, njihovi dediči oziroma pravni nasledniki ne uveljavljajo vračanja lastninske pravice, kar pa se v praksi lahko zgodi v dveh primerih: 1) kadar agrarna skupnost ni bila ponovno ustanovljena ali 2) kadar je bila ponovno ustanovljena, vendar pa upravičenci ne zahtevajo vračila premoženja.

15. Na prvi pogled se morda zdi smiselna razlaga sodišč nižjih stopenj, da se določba ne more nanašati na situacije, ko agrarna skupnost ni bila ponovno vzpostavljena. Drugače povedano: zdi se, da je pogoj za prenos premoženja na občino po tej določbi predhodna ponovna vzpostavitev agrarne skupnosti. V primeru, ko agrarna skupnost ni bila ponovno vzpostavljena, njeni prejšnji člani, njihovi dediči oziroma pravni nasledniki vračanja premoženja namreč sploh ne morejo zahtevati. Kot je bilo že pojasnjeno (glej 12. točko obrazložitve te odločbe), je pogoj za vračanje premoženja prav članstvo v novoustanovljeni agrarni skupnosti. Zakonska dikcija šestega odstavka 8. člena ZPVAS bi se zato lahko nanašala le na situacije, ko imajo upravičeni subjekti možnost zahtevati vračilo premoženja, pa tega ne storijo.

16. Vendar pa po presoji revizijskega sodišča tak pogoj ne izhaja iz namenske, logične in kontekstualne razlage zakona. ZPVAS je denacionalizacijski in tranzicijski predpis.6 Primarni namen zakona je bil v ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti prav zaradi omogočenja vrnitve premoženja tem skupnostim - vključno s premoženjem, katerega vrnitve ZDen ni omogočal, oziroma vključno na način, ki ga ZDen ni omogočal. Agrarne skupnosti so premoženjske skupnosti, zato bi bila njihova ponovna vzpostavitev brez vračila premoženja brez smisla (četudi teoretično sicer mogoča).7 Ni videti razloga, zakaj bi se šesti odstavek 8. člena ZPVAS nanašal le na situacije, ki bi bile v praksi prej izjema kot pravilo, to je na situacije, ko bi (najmanj trije) upravičenci iz 4. člena ZPVAS (nekdanji člani, njihovi dediči ali pravni nasledniki), sklenili sporazum o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti brez lastnega namena zahtevati vračilo podržavljenega premoženja, a morda v pričakovanju, da bodo vračilo premoženja morebiti zahtevali kasneje včlanjeni upravičenci, nazadnje pa tudi slednji tega ne bi storili. Agrarna skupnost bi v tem primeru ostala mrtva črka na papirju - enako, kot če sploh ne bi bila ustanovljena - pravne posledice pa bi bile brez utemeljenega razloga različne. Če ne bi bila ustanovljena, bi se namreč za vračanje lastninske pravice glede nepremičnin uporabljal ZDen in če vračila (v rokih po ZDen) nihče ne bi zahteval, bi lastninsko stanje ostalo nespremenjeno. Če pa bi bila ustanovljena, a po ZPVAS nihče ne bi zahteval vračila premoženja, bi lastninsko pravico pridobila občina. Zato je treba pritrditi revizijski tezi, da je bil zakonodajalčev namen pri sprejemanju novele ZPVAS-C tak, da se premoženje prenese v last občine ne glede na to, ali je bila agrarna skupnost pred tem ponovno vzpostavljena ali ne. Seveda pa to velja le v primeru, ko nihče od upravičencev ni zahteval vračila premoženja bodisi po ZPVAS bodisi (že pred tem, v ustreznih rokih) po ZDen.

17. Revizijsko sodišče ob tem še dodaja, da ni utemeljeno sklicevanje sodišča druge stopnje na vsebino predloga novele ZPVAS-C, češ da naj bi iz nje sledilo, da so imeli predlagatelji v mislih, da bi se agrarna skupnost ponovno ustanovila. Glede na to, da je bila novela ZPVAS-C nazadnje sprejeta s povsem drugačno vsebino od predlagane (glej 13. točko obrazložitve te odločbe), sta namreč vsebina in obrazložitev prvotnega predloga nerelevantna.

_Glede zatrjevanih procesnih kršitev_

18. Revidentka uveljavlja kršitev svoje pravice do izjave zaradi neopredelitve sodišča druge stopnje do pritožbene navedbe o že izvedenem delnem vračilu premoženja po ZDen ter zaradi na obeh stopnjah izostale opredelitve do sodbe Upravnega sodišča III U 1/2012 z dne 24. 5. 2012. 19. Na nižjih stopnjah zavzeto materialnopravno stališče je bilo, da je ponovna vzpostavitev agrarne skupnosti pogoj za prenos premoženja na občino tako po petem kot po šestem odstavku 8. člena ZPVAS. Ali so upravičenci vračilo premoženja deloma zahtevali ali pa ga sploh niso zahtevali, je bilo torej ob sprejetem materialnopravnem stališču nepomembno,8 saj je ob takem stališču posledica v obeh primerih enaka: če agrarna skupnost ni bila ponovno vzpostavljena, do prenosa preostalega premoženja na občino ne more priti. Ob takem stališču zato ni bilo potrebe za ugotavljanje (in opredeljevanje do) dejstva, ki ga je sicer zatrjevala tožnica, to je, da je bilo - čeprav agrarna skupnost L. res ni bila nikoli ponovno ustanovljena - njeno premoženje upravičencem deloma vrnjeno po ZDen.

20. V zvezi z domnevno izostalo opredelitvijo do upravnosodne prakse pa je treba ugotoviti, da tožnica v pritožbi procesne kršitve zaradi neopredelitve sodišča prve stopnje do navedene sodbe v smislu kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to navaja v reviziji, sploh ni uveljavljala, pritožbeno sodišče pa te kršitve ne preizkuša po uradni dolžnosti. Niti ne gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za pomanjkanje razlogov o odločilnem dejstvu oziroma za pomanjkljivost, zaradi katere se sodba ne bi mogla preizkusiti. Tudi sicer pa se sodišču ni treba opredeljevati do vsakega strankinega očitno neutemeljenega argumenta. Sklicevanje na omenjeno sodno prakso pa je vsekakor očitno neutemeljeno, saj že iz citata iz navedene sodbe v tožničini pripravljalni vlogi izhaja, da je upravno sodišče obravnavalo situacijo, ko je bila agrarna skupnost ponovno vzpostavljena; torej ni šlo za situacijo, ki bi bila primerljiva s tu obravnavano zadevo.

**Odločitev o reviziji**

21. Ker se je revizija glede očitka zmotne uporabe materialnega prava deloma izkazala za utemeljeno, je dejstvo, ali je v konkretnem primeru prišlo do delnega vračila premoženja ali ne, pomembno. Tožničin zahtevek bi bil namreč lahko utemeljen samo v primeru, da prejšnji člani agrarne skupnosti, njihovi dediči oziroma pravni nasledniki niso uveljavljali vračanja lastninske pravice - niti po ZDen. Sodišči nižjih stopenj se s tem dejstvom nista ukvarjali.

22. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo (drugi odstavek 380. člena ZPP), sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (I. točka izreka).

23. Ob tem pripominja še, da je bil eden od razlogov sodišča prve stopnje za zavrnitev zahtevka tudi neizpolnjenost časovnih pogojev za uporabo določb ZPVAS iz 1. člena zakona, kar je sodišče druge stopnje štelo za neodločilno. Upoštevaje drugačno razlago materialnega prava se bo v ponovljenem postopku moralo ponovno opredeliti tudi do tega argumenta.

**Odločitev o revizijskih stroških**

24. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

1 Medtem ko je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da v konkretnem primeru ni izkazano niti, da gre za zahtevek, ki bi ga bilo mogoče reševati v časovnem okviru ZPVAS. Ta v 1. členu določa, da ureja ponovno vzpostavitev in organiziranje agrarnih skupnosti ter vračanje premoženja in pravic, ki so bile agrarnim skupnostim odvzete po zakonu o agrarnih skupnostih (Ur. l. LRS, št. 52/47), zakonu o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti (Ur. l. SRS, št. 7/65 - prečiščeno besedilo) in drugih predpisih izdanih po 15. maju 1945. Sporno premoženje pa je bilo agrarni skupnosti L. odvzeto z Odlokom z dne 21. 11. 1944, ki je stopil v veljavo 6. 2. 1945. 2 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS-C), Ur. l. RS, št. 22/97, ki velja od 19. 4. 1997. 3 Glej, npr., odločbi VS RS I Up 1058/2002 z dne 13. 7. 2005 in I Up 1059/2002 z dne 19. 10. 2005, sklep VS RS II Ips 73/2014 z dne 10. 12. 2015, sklep VS RS II Ips 553/2001 z dne 14. 2. 2002, idr. 4 Glej, npr., sklep VS RS II Ips 103/2015 z dne 24. 11. 2016, tč. 11: „Ponovna vzpostavitev agrarne skupnosti za člane nekdanje agrarne skupnosti in njihove dediče ni dolžnost in je udeležba na tej skupnosti prostovoljna. Ti (prostovoljni) člani pa so po ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti lahko udeleženi v postopku vrnitve premoženja nekdanje ("stare") agrarne skupnosti. Ostali, ki bi lahko bili člani, vendar pa to niso postali, nimajo zahtevka za povrnitev premoženjskih pravic, in ne morejo sodelovati v postopku za njihovo povrnitev (prvi odstavek 8. člena in prvi odstavek 9. člena ZPVAS).“ 5 Ustavno sodišče RS, odločba U-I-324/94 z dne 5.12.1996. 6 Glej tudi, npr., A. Hafner, Zakon o agrarnih skupnostih s komentarjem (Uradni list, Ljubljana 2017), str. 27: „[...] sta vzpostavitev in organiziranje agrarne skupnosti po ZPVAS zgolj akcesornost (accessus) pravice do vrnitve podržavljenega premoženja.“; tudi opomba 27 na isti strani, kjer avtor pojasnjuje, da je Zakon o agrarnih skupnostih iz leta 1947 odvzel premoženje agrarnih skupnosti, ni pa formalno gledano ukinil samih skupnosti; ker pa so agrarne skupnosti premoženjske skupnosti, je s podržavljenjem odpadel temelj teh skupnosti in so dejansko prenehale obstajati. 7 Ni pa nepomembno ob materialnopravnem stališču, zavzetem v tej revizijski odločbi (glej točko 21 te obrazložitve).