Jedro

Ker tožeči stranki ni uspelo dokazati nastopa zavarovalnega primera, je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, s katerim sta zahtevala, da jima tožena stranka plača odškodnino v višini 12.231,68 EUR in 96.227,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2004 dalje do plačila. Zavrnilo je tudi stroškovni zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki 1.446,34 EUR, tožnica pa 5.558,43 EUR stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) in predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Pritožnika vztrajata, da do škodnega dogodka ni prišlo zaradi naklepa ali s prevaro, temveč je bil škodni dogodek bodoč, negotov in neodvisen. Tožilstvo je ovadbo zavrglo, česar ne bi, če bi obstajal utemeljen sum, da je šlo za kaznivo dejanje. Obligacijski zakonik ne določa, da je sklenitev več zavarovalnih pogodb za zavarovanca obremenjujoča. Tožnica je natančno opisala potek nesreče, ob upoštevanju, da je od dogodka minilo več kot 7 let, da je utrpela hude poškodbe, zato se vseh podrobnosti ne spominja. Do nesreče je prišlo ponoči, bila je utrujena, koncentracija je bila slabša, prav tako vidljivost. Zaslepile so jo luči, nato je padla v nezavest. Podobno je dogodek opisal tožnik, ki je imel ob nesreči devet let. Natančneje je dogodek opisal zakoniti zastopnik tožnika, kljub temu pa je tudi on utrpel šok in strah za svoje najbližje. Sodišče mu nerazumljivo ni verjelo, saj je njegova izpoved skladna z vsemi njegovimi izpovedbami v različnih postopkih in z izpovedbami tožnikov. Utemeljenost tožbe izhaja tudi iz mnenja Komisije za izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti ter tudi iz mnenja dr. V. Za mlad. tožnika je izdelala mnenje Komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pri Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo. Vsa mnenja so uporabna tudi v predmetnem postopku, saj so strokovna in nepristranska, ne glede na to, v kakšne namene se je mnenja uporabilo. Ti izvedenci so tudi podali mnenje o nastanku poškodbe. Sodišče mnenj dr. P. in dr. B. ni obravnavalo z enako distanco, medtem ko je mnenje dr. C. prezrlo. Tožnika in njuna pooblaščenka kot laiki niso mogli podati hitrih in argumentiranih pripomb na ustno mnenje dr. R. na obravnavi, zato je zavrnitev zaslišanja dr. C. neutemeljena. On bi lahko podal drugačne odgovore, to pa bi pripeljalo do utemeljenosti predloga tožnikov za postavitev novega sodnega izvedenca, kar je sodišče brez obrazložitve zavrnilo. Sodišče neupravičeno ni upoštevalo mnenja izvedenca Č. iz Č. G.. Nasprotno izvedencu K. verjame, kljub temu da ogleda kraja prometne nesreče ni opravil, mnenje pa je izdelal na podlagi pomanjkljivih skic. Cesta se do danes ni spremenila, zato opravičevanje z oddaljenostjo dogodka ni opravičljivo. Mnenji pa se razlikujeta pri bistveni okoliščini, to je hitrosti vozila v trenutku trka. Sledi zaviranja ni bilo, ker zakoniti zastopnik ni zaviral. Dejstvo, da vozilo ni bilo popolnoma uničeno, še ne dokazuje, da vozilo ni trčilo z zatrjevano hitrostjo. Mnenje izvedenca K. sloni na predvidevanjih, po drugi strani pa sodišče odreče verodostojnost priči, ki je ta trenutek doživela. To mnenje je pod močnim vplivom pred pravdo pridobljenega mnenja dr. P.. Zmotna je ugotovitev, da ni prišlo do nesreče na zatrjevan način, ker to ne izhaja iz podatkov policije in opisa poškodb vozila. Tudi dr. R.. je upošteval mnenje dr. P., s tem ko je upošteval hitrost vozila ob trku 5,5 km/h. Če je sodišče upoštevalo njegovo mnenje, bi moralo upoštevati tudi mnenje dr. C.. Dr. R. pa je dopustil, da sta tožnika utrpela zatrjevane poškodbe, a pod pogojem, da je vozilo trčilo s hitrostjo 21,8 km/h, kot je ugotovil Č.. Ker pa je sodišče prikrito sledilo dr. P., je napačno presodilo, da ni podana vzročna zveza med nesrečo in utrpelo škodo. Napačno je zaključilo tudi, da tožnik ni utrpel pretresa možganov, saj iz mnenja to ne izhaja. Sodišče pa je odločilo tudi v nasprotju z mnenjem izvedenca dr. R., ki ni izključil možnosti, da bi tožnica utrpela poškodbe tudi pri trku s hitrostjo 5 do 10 km/h. Glede prekinitve nosečnosti bi lahko podal mnenje le izvedenec ginekologije in porodništva. Tudi laikom je razumljivo, da lahko hud šok in strah povzročita krvavitve, ki lahko pripeljejo do abortusa. Sodišče je v nasprotju z določilom 254. člena ZPP odklonilo predlog za postavitev novega izvedenca. Pritožnika se sklicujeta na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. III P 63/2007 z dne 4. 12. 2009, v kateri sta tožnika delno uspela proti Z. M., d.d.. Izvedenec dr. A. A. postavljen v drugem postopku, način nastanka poškodb tožnice ni izključil. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožnikoma pa naloži, da toženi stranki povrneta stroške odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V odgovoru prilaga sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P 6/2007 z dne 15. 4. 2009, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek zoper Z. T., d.d. v enaki zadevi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje soglaša z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje, kot ti izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno, popolno in v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP ugotovilo dejansko stanje, torej sklop tistih dejstev, ki so za obravnavano zadevo pravno relevantna, ter na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. V izogib ponavljanju se sodišče druge stopnje sklicuje na pravilne razloge izpodbijane sodbe.

V nadaljevanju se bo sodišče druge stopnje opredelilo zgolj do pritožbenih navedb, ki so za obravnavano zadevo odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Nepotrebno je obširno obrazlaganje verodostojnosti izpovedb tožnika in njegovega zakonitega zastopnika ter tožnice o poteku prometne nesreče, glede na to, da predvsem tožnik in tožnica nista znala pojasniti podrobnosti nastanka prometne nesreče, niti tega nista znala pojasniti v izpovedbah v drugih postopkih (npr. zaslišanje pred Temeljnim sodiščem v B. P. takoj po nesreči). Izpovedbe zakonitega zastopnika pa je izpodbilo mnenje izvedenca za raziskave prometnih nezgod B. K., kateremu je sodišče sledilo. Pritožbeno vztrajanje na pomenu zavrženja kazenske ovadbe proti zakonitemu zastopniku tožnika in tožnici v postopku, vodenem na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani, kjer je bil obravnavan isti historični dogodek, ne more vplivati na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, kar je to pojasnilo že v razlogih sodbe (5. stran). Sodišče prve stopnje tudi ni prestopilo mej svojih pristojnosti, saj je odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, upoštevaje vse dovoljene ugovore nasprotne stranke.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo pomen v drugih postopkih ali pred predmetno pravdo pridobljenih izvedenskih mnenj (strani 6, 7 in 8 sodbe), zato sodišče druge stopnje tega ne bo ponavljalo. Med temi mnenji pa sta tudi mnenje dr. P. in dr. B., ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, kar izrecno poudari. Namen, zaradi katerega je posamezen izvedenec v postopku postavljen, je namreč odločilnega pomena za upoštevanje takšnega mnenja v drugem postopku. Zaslišanje dr. C. je bilo primarno zavrnjeno, ker ni imel statusa izvedenca, postavljenega v predmetnem postopku, izpovedal bi tako lahko le kot priča, kar pa ni bil. Pravilna je tudi podredna ugotovitev sodišča, da tožnika konkretnih pripomb na mnenje izvedenca dr. R. po njegovem zaslišanju nista imela, zgolj očitano nezaupanje pa ne zadostuje za postavitev novega izvedenca. Predvsem pa je neutemeljeno vztrajanje na zaslišanju dr. C. z namenom, da bi morda podal drugačne odgovore, to pa bi pokazalo utemeljenost postavitve novega izvedenca. Iz razlogov, ker v postopku ni imel statusa izvedenca, sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo mnenja izvedenca Č. iz Č. G..

Kot rečeno, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo mnenju izvedenca B. K., kljub temu, da ni opravil ogleda kraja nesreče, razloge za nepotrebnost ogleda pa je sodišče pojasnilo na strani 11 sodbe. Res je, da je cesta (po vsej verjetnosti) enaka ko v času nesreče, bistveno je, da na cesti ni več morebitnih sledov nesreče, tekom postopka pa ni bilo spornih dejstev v zvezi s samim cestiščem, kar bi zahtevalo ogled le-tega. Pritožbene pripombe zoper skico prometne nesreče so prepozne, saj jih tožnika podajata šele v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP). Mnenje izvedenca K. temelji na policijskem zapisniku, skici prometne nesreče in opisu poškodb vozila ter fizikalnih zakonitostih, njegovi zaključki pa niso sklepanja, ugibanja, niti ne sledijo mnenju dr. P., temveč so strokovno mnenje (kot sam pojasni 90 % prepričanost v podane zaključke). Izvedenčevo mnenje pa ne izgubi na prepričljivosti s tem, ko opiše druge variante poteka nesreče, ki pa bi se odvijala ob predpostavki, da so izpolnjeni določeni drugi pogoji (npr. višja hitrost). Tožnika sta na mnenje K. podala pripombe, ki jih je sodišče upoštevalo tako, da je izvedenca zaslišalo, v sodbi pa je obširno pojasnilo razloge, zakaj mnenju izvedenca sledi. Tožnika pri dokaznem predlogu za postavitev novega izvedenca nista vztrajala niti po zaslišanju K. niti ob koncu glavne obravnave. V skladu z 286.b členom ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, kar vključuje tudi pravna sredstva, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

Izvedenec medicinske stroke dr. B. R. je dopustil možnost, da sta tožnik in tožnica utrpela zgolj določene zatrjevane poškodbe, pa še to ob pogoju, da bi bila ugotovljena hitrost vozila ob trku najmanj 21,8 km/h. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila hitrost ob trčenju 5 do 10 km/h, kar pa je po mnenju dr. R. prenizka hitrost, da bi ob trku povzročila potrebne sile za nastanek zatrjevanih poškodb. Res je, da je izvedenec v mnenju omenil tudi hitrost, ki jo je ugotovil dr. P., a sodišče tega ne upošteva, saj se opre na del mnenja dr. R., kjer podaja zaključke sklicujoč se na hitrost, ki jo je ugotovil izvedenec K.. Razumljivo pa je sodišče tekom dokaznega postopka celovito raziskalo okoliščine samega poteka nesreče, šele po tem pa raziskovalo posledice prometne nesreče na poškodbe tožnikov. Izvedenec medicinske stroke je namreč moral razpolagati z ocenjeno hitrostjo ob trku.

Dr. R. je dopustil možnost, da je tožnik utrpel pretres možganov, posledično pa bi lahko prišlo do postkomocionalnega sindroma po pretresu možganov, ki upravičuje priznanje 5 % invalidnosti, a je ta možnost pri ugotovljeni hitrosti 5 do 10 km/h zelo malo verjetna. Sodišče prve stopnje pravilno povzame to ugotovitev z zaključkom, da na tožnika ob trku niso delovale zadostne sile. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da ni podana vzročna zveza med utrpelimi udarninami na glavi tožnice in prometno nesrečo, saj tega le-ta ni dokazala s stopnjo prepričanja. Izvedenčeva navedba o majhni verjetnosti ne zadosti temu dokaznemu standardu. Protispisna je pritožbena navedba, da je izvedenec dr. R. v večini pritrdil tožnici glede zatrjevanih poškodb. Dejansko je glede vseh ostalih poškodb (od več udarnin na glavi do prekinitve nosečnosti) zaključil, da niso mogle nastati v predmetni prometni nesreči. Izvedenec s področja ginekologije v postopku na prvi stopnji ni bil predlagan, navedbe o drugem razlogu za prekinitev nosečnosti (hud šok) pa predstavljajo pritožbeno novoto, ki ni upoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče v predmetnem postopku ni pristojno ugotavljati, kateri so drugi razlogi za nastanek tožničinih poškodb, bistveno je zgolj, da niso nastale v obravnavani prometni nesreči. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca, zato tudi ni kršilo 254. člena ZPP. Tudi sicer pritožnika ne pojasnita, izvedenca katere stroke sodišče ni utemeljeno zavrnilo.

Priložena sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III P 63/2007 z dne 4. 12. 2009, v predmetnem postopku ni uporabljiva. Odločitev še ni pravnomočna, poleg tega pa sodišče v tem postopku ni vezano na dejanske ugotovitve sodišča v drugem postopku. Tudi sicer ne držijo pritožbene navedbe, da dr. A. A. ni izključil načina nastanka poškodb tožnice. Dopustil je možnost, da bi do poškodbe prišlo, če bi bila tožnica ob trku obrnjena nazaj v desno stran za okrog 150 stopinj in ob hitrosti 21,8 km/h. V predmetni zadevi je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica ob trku obrnjena v levo stran nazaj in gledala tožnika, hitrost pa je bila med 5 do 10 km/h, kar pa je hitrost, ki jo je ugotovil tudi izvedenec dr. Č., postavljen v drugem postopku.

Sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev določb postopka in tudi ne napačne uporabe materialnega prava, na kar pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Enako tudi tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker ne gre za potrebne stroške, saj z navedbami v odgovoru na pritožbo ni v ničemer prispevala k razjasnitvi zadeve (155. člen ZPP).