Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj, ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo določbe o zastaranju in ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo metodo izračuna višine tožničine terjatve.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj, ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo določbe o zastaranju in ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo metodo izračuna višine tožničine terjatve.

Obrazložitev

1. Tožnica je po prenehanju najema zahtevala plačilo 51.129,19 EUR na račun opravljenih vlaganj nastale večvrednosti toženčevega objekta.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožencu naložilo plačilo 21.930,08 EUR s pripadajočimi obrestmi. V ostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo, prav tako toženčev pobotni ugovor. Odločilo je tudi o stroških postopka.

3. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu potrdilo. Ugodilo pa je tožničini pritožbi in v zavrnilnem delu ter v stroškovnem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Predlog za dopustitev revizije vlaga toženec. Zastavlja več vprašanj:

(1) ali se lahko zoper tožničin obligacijski zahtevek upravičeno brani z zastaranjem po določbah 371., 360. in 361. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR);

(2) ali je pravilna odločitev, da zahtevek na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi ni zastaran;

(3) ali je pravilna odločitev, da zahtevek ni zastaran;

(4) ali bi sodišče moralo šteti, da je v skladu s takrat veljavnim Zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) zahtevek zastaral, saj so bila vlaganja končana v letu 1990, tožba pa je bila vložena 13. 6. 2002, torej pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (SPZ), in zato ni dovoljeno uporabiti njegovih določb;

(5) ali je pritožbeno sodišče ravnalo prav, ko je potrdilo ugodilni del sodbe, ki se opira na izvedensko mnenje izvedenca R., napravljeno po stroškovni metodi, razveljavilo pa zavrnilni del sodbe, ki se je prav tako opiral na to mnenje, in se sklicevalo na to, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti mnenje izvedenca B., ki temelji na metodi tržnih primerjav;

(6) ali je pritožbeno sodišče pravilno ocenilo, da izvedensko mnenje izvedenca R., napravljeno na podlagi stroškovne metode, ni pravilen pristop za ugotovitev višine tožbenega zahtevka;

(7) ali je pritožbeno sodišče v zvezi z uporabo mnenj izvedencev R. in B. pri odločanju o zahtevkih in teku zakonskih zamudnih obresti ravnalo materialnopravno pravilno.

Ocenjuje, da je glede na opravljena vlaganja v letu 1990 tožbeni zahtevek zastaran, saj bi morali sodišči nižjih stopenj uporabiti tedaj veljaven predpis. Zatrjuje, da nasprotna odločitev pritožbenega sodišča odstopa od dosedanje sodne prakse. Izpostavlja odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1003/2016 ter odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 521/2008 in II Ips 174/2010, da tovrstni zahtevki zastarajo v roku petih let od opravljenih vlaganj. Opozarja, da sodne prakse o tem, da je stroškovni princip napačen, pravilna pa metoda tržnih primerjav, ni. Odločitev pritožbenega sodišča, da potrdi naloženo obveznost, ki prav tako temelji na izvedenskem mnenju izvedenca R., ki je narejeno po stroškovnem principu, razveljavi pa zavrnilni del, ker naj ta metoda ne bi bila primerna, ocenjuje kot nelogično in nerazumljivo. Izpostavlja, da je tožnica vlaganja opravljala po svoji volji in da se ni zavezal, da ji bo njihovo vrednost povrnil. 5. Predlog je utemeljen.

6. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

7. Vrhovno sodišče je ocenilo, da so pogoji iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije izpolnjeni glede združenih vprašanj, ki sta razvidni iz izreka tega sklepa, in je revizijo dopustilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP).