Jedro

Stroškovna metoda vrednotenja vlaganj odraža vrnitveni princip neupravičene obogatitve in ne zakonsko uveljavljenega obogatitvenega principa. Za obravnavani primer torej ni uporabna. Z njo se namreč ugotavlja, kolikšna je, upoštevaje sedanja cenovna razmerja, vrednost nadomestnih stroškov istovrstne adaptacije, ne pa, za koliko se je zaradi izvršene adaptacije povečala tržna vrednost spornega poslovnega prostora.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem (drugi odstavek I. točke izreka) in stroškovnem delu (II. točka izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem delu (prvi odstavek I. točke izreka) potrdi.

IV. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške, odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke pa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec tožnici plačati 21.930,08 EUR z zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2002 dalje. V presežku (za 29.199,10 EUR z obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici je naložilo, da mora tožencu povrniti 1.168,49 EUR pravdnih stroškov z obrestmi. Toženčev pobotni ugovor pa je zavrnilo.

2. Pritožili sta se obe pravdni stranki, ki se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Tožnica izpodbija zavrnilni in stroškovni del sodbe, toženec pa sklep o dovolitvi spremembe tožbe in ugodilni del sodbe. Oba predlagata ustrezno spremembo sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo vrednost njenih vlaganj. Ne strinja se z izbrano stroškovno metodo za oceno njihove vrednosti in s pavšalnim nižanjem vrednosti na račun amortizacije. Poudarja, da za reparacije zaradi vlaganj v tujo nepremičnino velja obogatitveni in ne vrnitveni princip. Namesto da bi sodišče prve stopnje uporabilo mnenje izvedenca B., ki je vlaganja ugotavljal glede na povečano tržno vrednost konkretnega poslovnega prostora, je sledilo izvedencu R., ki je izbral stroškovno metodo vrednotenja vlaganj. Ta odraža zgolj finančne stroške gradnje in za obravnavani primer ni uporabna. Sodišče bi tožnici moralo prisoditi povečano tržno vrednost spornega poslovnega prostora, ne pa golih stroškov opravljenih gradbenih del. Takšno je bilo tudi navodilo pritožbenega sodišča v predhodnem sklepu. Poleg tega je izvedenec Rus neupravičeno in prekomerno upošteval vse tri vrste amortizacije (fizično, funkcionalno in ekonomsko), čeprav tožnica poslovnega prostora po izvršeni adaptaciji sploh ni mogla uporabljati, ker ji je toženec to preprečil. Posledično se prostor celotno sporno desetletje ni obrabljal. Sodišče prve stopnje je kljub temu upoštevalo tudi amortizacijo iz naslova obrabe oziroma dotrajanosti in zato napačno ugotovilo višino vlaganj. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, ki je trajal kar štirinajst let. Večina procesnih dejanj je bila namenjena dokazovanju temelja zahtevka, s katerim je tožnica v celoti uspela. Sodišče zato pri odločanju o povrnitvi stroškov ne bi smelo upoštevati zgolj višine zahtevka. Prezrlo je tudi, da je toženec v celoti propadel s sovjim pobotnim ugovorom. Priglašene tožničine stroške je znižalo v nasprotju z odvetniško tarifo, razlogov za to pa v sodbi ni navedlo.

4. Toženec navaja, da tožnica za zatrjevana vlaganja ni predložila nobenega računa. Sprva je terjala plačilo zneska 8.692.655,00 SIT. Med pravdo je zahtevek dvakrat spremenila in ga zvišala na 51.129,19 EUR, vendar pri tem ni pravilno upoštevala menjalnega tečaja. Toženec je zvišanju zahtevka nasprotoval in ugovarjal zastaranje, zato sodišče ne bi smelo dovoliti spremembe tožbe. Tožnica je posest prostorov izgubila že decembra 1995. Njena nasprotna tožba je bila zato prepozna. Sicer pa sporni prostori niso bili poslovni, ampak stanovanjski. Tožnica ni plačevala najemnine, zato ji je toženec odpovedal najemno razmerje in zamenjal ključavnico. Tožničine priče niso izpovedovale po resnici, pričanja toženčeve žene in toženčeve izpovedi pa sodišče brez pojasnila ni upoštevalo. Napačna in neobrazložena je tudi odločitev o prisojenih zamudnih obrestih.

5. Tožnica ni odgovorila na toženčevo pritožbo, medtem ko toženec v odgovoru na tožničino pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

6. Utemeljena je samo tožničina pritožba.

O pritožbi zoper sklep:

7. Tožnica je svoj tožbeni predlog med pravdo dvakrat spremenila, tako da je zvišala zahtevano glavnico in preoblikovala obrestni del zahtevka. Sodišče prve stopnje je obe spremembi dopustilo. Kot je pojasnilo v izpodbijani sodbi, je ocenilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Izpodbijani sklep je torej izdalo v skladu s pooblastilom iz prvega odstavka 185. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tehtnih razlogov zoper takšno odločitev ni videti in jih tudi toženec v pritožbi ne uveljavlja. Če je tožnica morebiti napačno izračunala višino svoje terjatve oziroma jo napačno pretvorila ob spremembi denarne enote, to ne more vplivati na dopustnost spremembe tožbe, ampak kvečjemu na presojo utemeljenosti višine tožbenega zahtevka. Enako velja za toženčev ugovor zastaranja. Sicer pa bi toženec domnevno procesno kršitev v zvezi z dovolitvijo spremembe tožbe moral skladno s prvim odstavkom 286.b člena ZPP uveljavljati že v postopku na prvi stopnji, vendar tega ni storil, zato se v pritožbi nanjo ne more več sklicevati. Sodišče druge stopnje je po navedenem toženčevo pritožbo zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP ta sklep potrdilo.

O pritožbi zoper sodbo:

8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo vse toženčeve ugovore. O tem je v izpodbijani sodbi navedlo izčrpne in pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih zato ni treba ponavljati ali dopolnjevati. Po izvedenem dokaznem postopku se je lahko zanesljivo prepričalo, da je tožnica posest spornih prostorov dokončno izgubila šele decembra 1999, zaradi česar ob vložitvi njenega povračilnega zahtevka še ni potekel splošni petletni zastaralni rok. Sicer pa je tožnica za svoje trditve ponudila več dokazov kot toženec. Poleg tega pa se je izkazalo, da imajo izpovedi tožničinih prič večjo težo kot izpoved toženca in njegove žene. Sodišče prve stopnje je zato upravičeno verjelo tožnici. Dokazna ocena, na katero je oprlo izpodbijano sodbo, je dovolj prepričljiva, da je toženčevi pritožbeni pomisleki ne morejo omajati. Odveč je pritožbeni očitek, da tožnica ni predložila nobenega računa, saj je zatrjevana vlaganja dokazala z drugimi dokazi. Zaslišane priče so potrdile, da so bila sporna adaptacijska dela opravljena, medtem ko je bila ocena njihove vrednosti ter njihov vpliv na povečano vrednost nepremičnine naloga izvedencev gradbene stroke. Plačevanje najemnine za sporni poslovni prostor, kot je tožencu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, za to pravdo ni bistveno. Pač pa je s prekinitvijo najemnega razmerja odpadla podlaga za tožničino prikrajšanje in toženčevo obogatitev. Tožnica je s tem pridobila svoj povračilni zahtevek, ki se mu toženec neupravičeno upira.

9. Sodišče prve stopnje je za presojo tožničine terjatve, upoštevaje čas nastanka spornega pravnega razmerja, izbralo ustrezno pravno normo – 210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določa, da mora pridobitelj, na katerega je brez pravne podlage prešlo tuje premoženje, to vrniti, če je mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Navedeno zakonsko določilo temelji na obogatitvenem načelu, ki velja za tovrstne zahtevke. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti 38. člen tedaj veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Ta namreč ureja vrnitev plodov, ki jih dolguje dobroverni posestnik lastniku stvari, ter pravico posestnika do povračila stroškov v zvezi z uporabo lastnikove stvari. Končno je materialnopravno pravilna ter v zadostni meri in dovolj razumljivo obrazložena tudi odločitev o zamudnih obrestih, ki jih toženec dolguje tožnici od prisojenega zneska. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo, da je zamuda nastala še v času veljavnosti prejšnje denarne enote, ter ustaljeno sodno prakso v zvezi s tovrstnimi zahtevki.

10. Toženčeva pritožba po navedenem ni utemeljena. Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal, niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Toženčevo pritožbo je zato zavrnilo in sodbo v ugodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožnica pa utemeljeno oporeka delni zavrnitvi njenega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti relativne kršitve v zvezi s 362. členom ZPP. Izpodbijano sodbo je namreč tudi v zavrnilnem delu mogoče preizkusiti. Res pa je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pri presoji višine tožbenega zahtevka, ostalo dejansko stanje deloma zmotno in nepopolno ugotovljeno.

12. V ponovljenem postopku bi moralo sodišče ugotoviti, ali in za koliko se je zaradi tožničinih vlaganj povečala vrednost nepremičnine in s tem toženčev solastninski delež. Sodišče prve stopnje je na to vprašanje poskušalo odgovoriti ob pomoči dveh izvedencev gradbene stroke, M. R. in A. B., ki pa sta pri izdelavi izvedenskega mnenja uporabila različna strokovna pristopa. Prvi je tako uporabil stroškovno metodo, drugi pa metodo tržnih primerjav. Sodišče prve stopnje je izbralo mnenje prvega izvedenca, vendar razlogi, s katerimi je v izpodbijani sodbi pojasnilo svojo izbiro, niso sprejemljivi. Utemeljen je namreč pritožbeni očitek, da stroškovna metoda vrednotenja vlaganj odraža vrnitveni princip neupravičene obogatitve in ne zakonsko uveljavljenega obogatitvenega principa. Za obravnavani primer torej ni uporabna. Z njo se namreč ugotavlja, kolikšna je, upoštevaje sedanja cenovna razmerja, vrednost nadomestnih stroškov istovrstne adaptacije, ne pa, za koliko se je zaradi izvršene adaptacije povečala tržna vrednost spornega poslovnega prostora. Na to povečanje ne vplivajo le stroški opravljenih gradbenih del. Tega ne more spremeniti dejstvo, da se tudi opravljena dela vrednotijo po njihovi tržni vrednosti, upoštevajoč amortizacijo. V vsakem primeru je namreč treba tožničino prikrajšanje ovrednotiti po cenah, veljavnih v času sojenja. Tudi sicer se stroškovna metoda uporablja predvsem v tistih primerih, ko trg nepremičnin ne ponuja dovolj verodostojnih podatkov za uporabo metode tržnih primerjav. Neprepričljivo je pojasnilo izvedenca M. R., da se je za stroškovno metodo odločil zato, ker „ne vemo, ali gre za poslovni prostor“. Zmotno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da prikrajšanje zaradi vlaganj ne more biti višje, kot so bili izračunani stroški za obnovo. Nihanje tržne cene namreč v vsakem primeru bremeni okoriščenca, ki zamuja s povračilom za svojo obogatitev. Končno je metoda tržnih primerjav večinsko sprejeta tudi v sodni praksi, na katero utemeljeno opozarja tožnica v svoji pritožbi.

13. Po presoji pritožbenega sodišča bi torej moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o višini tožbenega zahtevka uporabiti mnenje izvedenca A. B. Ker je ta svoj zadnji izračun podal v februarju 2014, njegov izračun glede na potek časa ni več neposredno uporaben in bi ga bilo treba uskladiti glede na zdaj veljavna cenovna in vrednostna razmerja. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo tožničini pritožbi ter v zavrnilnem delu razveljavilo izpodbijano sodbo (355. člen ZPP). Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo glede na že izvedene dokaze lahko lažje in hitreje odpravilo ugotovljeno pomanjkljivost in nato nekvarno za pravico pravdnih strank do pritožbe znova odločilo.

14. Na preostale tožničine pritožbene trditve po navedenem ni bilo treba odgovarjati. Vprašanje upoštevanja amortizacije za odločitev o pritožbi ni bilo relevantno, medtem ko (delna) razveljavitev odločitve o glavni stvari vključuje tudi izrek o doslej nastalih stroških postopka, saj je ta odvisen od končnega izida pravde. Ni pa odveč opozorilo, da bo moralo sodišče prve stopnje v novi odločbi skrbneje obrazložiti, katere stroške pravdnih strank ocenjuje kot potrebne za pravdo (155. člen ZPP). Pri presoji uspeha v pravdi bo moralo poleg višine zahtevka upoštevati tudi dejstvo, da je večina stroškov nastala v zvezi z ugotavljanjem spornega temelja zahtevka.

O pritožbenih stroških:

15. Toženec je s pritožbo propadel, zato mora svoje pritožbene stroške kriti sam (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP). Odločitev o povrnitvi tožničinih pritožbenih stroškov pa je pritožbeno sodišče pridržalo sodišču prve stopnje (četrti odstavek 165. člena ZPP).