Jedro

Predlagatelj je izkazal obstoj pogojev iz 367.a člena ZPP glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo glede ugovora zastaranja.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja: "Ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo glede ugovora zastaranja?"

Obrazložitev

1. Toženec je vložil predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba in potrjena odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan tožnici plačati odškodnino za povzročeno škodo v višini 4.446,80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V predlogu kot pomembna izpostavlja vprašanja: - "Ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo prvi odstavek 671. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki določa objektivno odgovornost prevoznika kljub temu, da tožeča stranka v prekluzivnem roku ni uveljavljala reklamacije in je tožena stranka ugovarjala zastaranje?" - "Ali predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku, odločitev sodišča, ki je dopustilo tožeči stranki predložiti v spis dokaze, ki so bili nezakonito pridobljeni s kršenjem 37. člena Ustave RS in dokaze, ki so izvirali iz teh dokazov oziroma so bili uporabljeni za izdelavo mnenj, pri čemer se je z njimi seznanila tako razpravljajoča sodnica sodišča prve stopnje, kot tudi senat Višjega sodišča v Ljubljani in bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe?" - "Ali pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, neuporaba prvega odstavka 180. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 105. in 286. členom istega zakona, ki je bila v postopku zagrešena s tem, da tožeča stranka ni navedla vseh dokazov določno do konca prvega naroka za glavno obravnavo in ni opredelila, kje se nahajajo, kasneje po prvem naroku za glavno obravnavo pa je navedla, da se ti dokazi nahajajo v drugem sodnem spisu, iz katerega pa so bili izločeni, vendar je sodišče upoštevalo dokaze, ki jih je tožeča stranka predložila več let po prvem naroku za glavno obravnavo?", pri čemer pri prvem in zadnjem vprašanju navaja, da je sodišče druge stopnje odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Pri prvem vprašanju toženec kot primerljive navaja sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. III Ips 154/99, II Ips 61/2007, II Ips 533/2004 in III Ips 2/95, pri drugem vprašanju pa zatrjuje odsotnost sodne prakse Vrhovnega sodišča RS.

2. Predlog je delno utemeljen.

3. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je predlagatelj izkazal obstoj pogojev iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 107/10, v nadaljevanju ZPP) le glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo glede ugovora zastaranja. Sodbe Vrhovnega sodišča RS, na katere se v svojem predlogu sklicuje toženec, niso primerljive z obravnavanim primerom, saj se bodisi nanašajo na vprašanje odgovornosti prevoznika pri prevozu potnikov, bodisi na vprašanje odgovornosti prevoznika za poškodbo oziroma uničenje stvari, v obravnavani zadevi pa gre za škodo zaradi primanjkljaja blaga. Glede ostalih vprašanj, ki jih toženec izpostavlja v predlogu, ni izkazana njihova pravna pomembnost, glede očitanih kršitev določb pravdnega postopka, pa ni izkazana verjetnost, da so bile te storjene.