Jedro

V konkretnem primeru je tožeča stranka zamudila materialni zastaralni rok za vložitev odškodninske tožbe zoper toženi stranki, kar pomeni, da ni izgubila procesne pravice vložiti odškodninsko tožbo, marveč je z zastaranjem (če se dolžnik nanj sklicuje (tretji odstavek 335. člena OZ) le prenehala njena pravica zahtevati izpolnitev obveznosti - prvi odstavek 335. člena OZ). Z nastopom zastaranja preneha le pravica zahtevati izpolnitev (pravovarstveni zahtevek), ne pa pravica (obveznost) sama po sebi. Zaradi tega bi morala tožeča stranka v okviru konkretne tožbe na izpodbijanje omenjenega pravnega dejanja (opustitev vložitve odškodninske tožbe) uveljavljati tudi povračilni zahtevek (zahtevek na konkretno plačilo odškodnine v stečajno maso).

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Dopolnitev pritožbe se zavrže. III. Tožeča stranka mora v 15-ih dneh povrniti drugi toženki stroške pritožbenega postopka v višini 10.126,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zoper obe toženi stranki ter odločilo, da mora tožeča stranka v 15-ih dneh povrniti prvi toženki pravdne stroške v znesku 12.957,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev, drugi toženki pa mora v 15-ih dneh povrniti pravdne stroške v znesku 16.106,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da gre v predmetnem primeru za stečaj samostojnega podjetnika, za katerega se uporablja določba iz 2. točke prvega odstavka 391. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), po kateri je določeno triletno obdobje izpodbojnosti za dejanja iz drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Med ta dejanja se namreč šteje predmetno dejanje tožnika, to je opustitev vložitve odškodninske tožbe, saj v zvezi z opustitvijo tega dejanja stečajnega dolžnika toženi stranki nista bili dolžni opraviti nasprotne izpolnitve. Sodišče prve stopnje prav tako ni pravilno ugotavljalo dejanskega stanja, saj je nepravilno zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja odškodninske terjatve. Tožeča stranka je namreč z verjetnostjo izkazala obstoj vseh treh elementov odškodninske tožbe, in sicer je s tem v zvezi predložila fotografije, iz katerih je razvidno, da druga toženka ni zaščitila legalno zgrajenega dela objekta, kot bi to morala storiti. Ta del objekta je uporabljala za rušitev nelegalnega dela objekta (protipravnost) in s tem naredila (vzročna zveza) poškodbe in škodo na legalnem delu objekta. Tožeča stranka je verjetnost obstoja vseh treh elementov odškodninske tožbe izkazovala tudi z dokaznimi predlogi za zaslišanje prič. V tej zvezi je tudi navedla, da druga toženka ni zaščitila legalno zgrajenega dela objekta, kot bi to morala ter ga je celo uporabljala za rušitev nelegalnega dela in s tem naredila poškodbe na legalnem delu objekta. Glede obstoja škode tožeča stranka še poudarja, da je bilo potrebno dokazovati le verjetnost obstoja škode, ne pa tudi višino in natančen obseg škode, kar bo predmet posebne odškodninske tožbe. Napačen je tudi argument sodišča prve stopnje, da ni jasno, kaj naj bi predstavljalo nelegalno in kaj legalno gradnjo. Da je podana verjetnost obstoja škode je pomembno le, da je na legalnem objektu nastala določena škoda, njen obseg in višina pa bosta predmet posebne odškodninske tožbe. Poleg tega je iz odločb Inšpektorata RS z dne 31.3.2006 in z dne 12.10.2006 jasno izhaja, kaj obsega oz. kaj predstavlja nelegalno gradnjo in obseg upravičenih posegov druge toženke.

3. Druga toženka je podala odgovor na pritožbo tožeče stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Tožeča stranka je dne 5.12.2014 vložila dopolnitev pritožbe in v tej zvezi priložila tudi cenitveno poročilo.

5. Dopolnitev pritožbe ni dovoljena, pritožba pa je neutemeljena.

6. Zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, je tožeča stranka vložila dopolnitev pritožbe po izteku 15-dnevnega roka iz prvega odstavka 333. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zato je pritožbeno sodišče dopolnitev pritožbe zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP).

7. Izpodbojno pravico je treba uresničiti z oblikovalnim tožbenim zahtevkom, s katerim izpodbojni upravičenec od sodišča zahteva, da razveljavi pravni posel ali drugo pravno dejanje, ki je predmet izpodbojne pravice (prvi odstavek 275. člena ZFPPIPP). Za pravno dejanje velja tudi opustitev procesnega dejanja, zaradi katere je stečajni dolžnik izgubil premoženjsko pravico ali je zanj nastala kakšna premoženjska obveznost (tretji odstavek 271. člena ZFPPIPP). Če zaradi uspešno izpodbojnega zahtevka nastane povračilni zahtevek iz drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP (če je oseba, v korist katere je bilo izpodbojno dejanje opravljeno, na podlagi tega dejanja prejela izpolnitev svoje terjatve, mora stečajnemu dolžniku vrniti to, kar je na podlagi izpodbojnega pravnega dejanja prejela; oz. v primeru opustitve pravnega dejanja, je treba stečajnemu dolžniku, ki je pravno dejanje opustil, v korist določene osebe, vrniti to, kar je stečajni dolžnik na podlagi opustitve pravnega dejanja izgubil), je treba tudi ta zahtevek uveljavljati z izpodbojno tožbo v šestih mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka (tretji odstavek 277. člena ZFPPIPP). Če takšen povračilni zahtevek z izpodbojno tožbo ni uveljavljen, mora sodišče izpodbojno tožbo zavreči (2. točka četrtega odstavka 277. člena ZFPPIPP). V tej zvezi je treba namreč upoštevati, da je izpodbojno le tisto pravno dejanje, katerega posledica je zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki prejmejo manj, oziroma da oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobi ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve od stečajnega dolžnika (prvi odstavek 271. člena ZFPPIPP). Ta objektivni pogoj izpodbojnosti pa mora v pravdi na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika seveda dokazati tožeča stranka.

8. V konkretni pravdi pa stečajni dolžnik (tožeča stranka) v izpodbojni tožbi povračilnega zahtevka sploh ni uveljavljal, marveč se je zadovoljil že s tem, da je s tožbenim zahtevkom zahteval (prvič) odpravo posledice učinka opustitve procesnega dejanja vložitve odškodninske tožbe zoper toženi stranki, in (drugič) dovoljenje tožeči stranki, da v 30-ih dneh vloži odškodninsko tožbo zoper toženi stranki (1), pri čemer se je v tej zvezi tožeča stranka sklicevala na pravno stališče, ki je zastopano v sklepu Vrhovnega sodišča, III Ips 8/2009. Po tem stališču mora tožnik v tožbi, s katero izpodbija opustitev procesnega dejanja, le s stopnjo verjetnosti izkazati, da bi se z opravo tega dejanja lahko izognil materialni obveznosti oz. bi lahko pridobil kakšno materialno pravico. Vendar pa je šlo v omenjeni zadevi za to, da tožeča stranka v roku, določenem v napotitvenem sklepu stečajnega sodišča, ni vložila tožbe za ugotovitev obstoja (pravočasno prijavljene in prerekane) terjatve, spričo česar je izgubila pravico vložiti tožbo. Izguba materialne pravice bi se zato lahko izkazala šele, ko bi tožnik takšno tožbo vložil. Ravno zaradi tega je mogoče v tožbi, s katero tožnik izpodbija opustitev procesnega dejanja, le s stopnjo verjetnosti izkazati, da bi se z opravo takega dejanja lahko izognil določeni materialni obveznosti oz. bi lahko pridobil kakšno materialno pravico. Zaradi tega je bila v omenjenem primeru tudi zavržena tožba v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev obstoja sporne terjatve, saj procesna predpostavka za vložitev ugotovitvene tožbe zaradi izteka prekluzivnega roka še ni bila podana.

9. V konkretnem primeru pa je tožeča stranka zamudila materialni zastaralni rok za vložitev odškodninske tožbe zoper toženi stranki, kar pomeni, da ni izgubila procesne pravice vložiti odškodninsko tožbo, marveč je z zastaranjem (če se dolžnik nanj sklicuje (tretji odstavek 335. člena OZ) le prenehala njena pravica zahtevati izpolnitev obveznosti - prvi odstavek 335. člena OZ). Z nastopom zastaranja preneha le pravica zahtevati izpolnitev (pravovarstveni zahtevek), ne pa pravica (obveznost) sama po sebi. Zaradi tega bi morala tožeča stranka v okviru konkretne tožbe na izpodbijanje omenjenega pravnega dejanja (opustitev vložitve odškodninske tožbe) uveljavljati tudi povračilni zahtevek (zahtevek na konkretno plačilo odškodnine v stečajno maso). Ker tožeča stranka tega ni storila, bi moralo sodišče prve stopnje obravnavano izpodbijano tožbo celo zavreči (2. točka četrtega odstavka 277. člena ZFPPIPP).

10. Obdobje izpodbojnosti iz 269. člena ZFPPIPP (eno leto pred uvedbo stečaja) se v postopku osebnega stečaja podaljša na zadnja tri leta pred uvedbo postopka osebnega stečaja, če gre za pravno dejanje iz drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP (v povezavi s tretjim odstavkom 271. člena ZFPPIPP), torej če gre za tako imenovana neodplačna pravna dejanja ali opustitve pravnega dejanja (2. točka prvega odstavka 391. člena ZFPPIPP). Vendar pa v konkretnem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča ne gre za takšno pravno dejanje ali opustitev. Odškodninska terjatev namreč nastane upniku, ko mu dolžnik z nedopustnim ravnanjem ali opustitvijo povzroči škodo (prvi odstavek 131. člena OZ), kar pomeni, da pri nastanku odškodninske terjatve ne gre za enostransko pravno dejanje (kot je to na primer enostranski pravni posel na pogodbenem področju). Zaradi tega sama opustitev vložitve odškodninske tožbe v zakonsko predpisanem zastaralnem roku ne pomeni, da je bila tožena stranka protipravno obogatena, kar naj bi po oceni tožeče stranke predstavljajo dejanje, ki ustreza pojmu opustitve pravnega dejanja, zaradi katere je stečajni dolžnik izgubil premoženjsko pravico (tretji odstavek 271. člena ZFPPIPP). Sicer pa toženi stranki od stečajnega dolžnika tudi nista prejeli nobenega premoženja, na kar upravičeno opozarja druga toženka v odgovoru na pritožbo. Stečajni postopek je bil v konkretni zadevi uveden 3.1.2012, pri čemer se je tožnik z zatrjevano premoženjsko škodo seznanil najkasneje 27.12.2007. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da se je triletni subjektivni zastaralni rok po prvem odstavku 352. člena OZ iztekel najkasneje 27.12.2010 in torej ne gre za opustitev dejanja znotraj enoletnega izpodbojnega obdobja po 269. členu ZFPPIPP.

11. Pravilna in zakonita je tudi ocena sodišča prve stopnje, da tožnik v obravnavani zadevi tudi sicer ni izkazal verjetnosti posameznih odškodninskih predpostavk odškodninske terjatve (protipravnost ravnanja, škoda in vzročna zveza), upoštevaje ob tem, da bi moral tožnik izkazati možnost verjetnosti uspeha z odškodninsko tožbo. Tožnikova trditev v tej smeri je namreč bila, da je druga toženka nepravilno izvajala rušitvena dela s tem, da je ob rušenju nelegalno zgrajenega podpornega zidu poškodovala legalno zgrajeni del spornega objekta. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tako imenovana črna gradnja obsegala bistveno več (iz odločbe gradbenega inšpektorja v prilogi B2 izhaja, da je bil dolžan tožnik odstraniti dozidavo in nadzidavo starega objekta Počitniški dom J. v S), bi moral tožnik tudi po oceni pritožbenega sodišča zatrjevati pravi obseg nelegalne gradnje, saj sicer niti s stopnjo verjetnosti ni mogoče dokazovati posameznih postavk odškodninske terjatve, upoštevaje ob tem tudi določbo tretjega odstavka 133. člena OZ (2). V tem delu se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na prepričljivo in argumentirano obrazložitev sodišča prve stopnje (točka 13 obrazložitve), ki je pritožbena izvajanja v ničemer ne morejo ovreči. 12. Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. točka 350. člena ZPP). Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Pritožbeno sodišče je drugi toženki priznalo stroške pritožbenega postopka v skupnem znesku 10.126,00 EUR (za sestavo pritožbe po tarifni št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT v višini 8.280,00 EUR, 20,00 EUR po tarifni št. 6002 ZOdvT ter 22 % DDV).

op. št. 1: Tožeča stranka v tej zvezi ni zahtevala dopustitve vložitve konkretne odškodninske tožbe z opredelitvijo konkretnega odškodninskega zahtevka.

op. št. 2: Če nastane škoda pri opravljanju splošne koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je mogoče zahtevati le povračilo škode, ki presega običajne meje.