Jedro

ZFPPIPP v četrtem odstavku 52. člena določa, da je za odločanje o pritožbah v vseh postopkih zaradi insolventnosti krajevno pristojno Višje sodišče v Ljubljani. Vendar pa pri pritožbi tožnika ni šlo za odločanje o pritožbi v postopku prisilne poravnave ali stečajnem postopku (to je v postopkih zaradi insolventnosti iz 5. člena ZFPPIPP), temveč v postopku v sporu, ki je nastal v zvezi s stečajnim postopkom nad tožnikom (6. točka 483. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pristojnost v takšnih sporih pa se ravna po 63. členu ZPP (to je po sodišču, ki vodi stečajni postopek).

ZFPPIPP v prvem odstavku 391. člena sicer določa, da je obdobje izpodbojnosti iz 269. člena tega zakona v postopku osebnega stečaja zadnja tri leta (in ne zadnjih dvanajst mesecev) pred uvedbo postopka osebnega stečaja. Vendar pa to ne velja pri vseh pravnih poslih ali drugih pravnih dejanjih, temveč le pri tistem pravnem poslu ali drugem pravnem dejanju, ki bi ga stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro osebe, ki bi imela v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe (1. točka prvega odstavka 391. člena ZFPPIPP), ali pri pravnem dejanju iz drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP, to je pri pravnem dejanju, na podlagi katerega bi druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev, ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti (ki je izpodbojno ne glede na to, ali je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen) (2. točka prvega odstavka 391. člena ZFPPIPP).

Odškodninski zahtevek je zastaral pred začetkom obdobja izpodbojnosti 3. 1. 2011. Zato se Vrhovnemu sodišču ni bilo treba opredeliti do vsebine izpodbojne tožbe, do vprašanja, ali je bil tožnik v primeru zatrjevane opustitve pravnega dejanja (po tretjem odstavku 271. člena ZFPPIPP je izpodbojna le tista opustitev pravnega dejanja, »zaradi katere je stečajni dolžnik izgubil premoženjsko pravico«) hkrati z izpodbojnim zahtevkom (iz prvega odstavka 275. člena ZFPPIPP) dolžan uveljavljati tudi povračilni zahtevek (iz drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP) (za vrnitev prejetega oziroma za plačilo denarnega nadomestila). »Če zaradi uspešno uveljavljanega izpodbojnega zahtevka nastane povračilni zahtevek«, je namreč z izpodbojno tožbo (v roku šestih mesecev po objavi oklica o začetku stečajnega postopka) poleg izpodbojnega zahtevka treba uveljavljati tudi povračilni zahtevek (tretji odstavek 277. člena ZFPPIPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

Tožeča stranka mora prvi toženki povrniti 10.350,00 EUR in drugi toženki 12.651,40 EUR stroškov revizijskega odgovora, obema v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od vročitve sodbe.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravijo »posledice učinka opustitve procesnega dejanja«, to je vložitve odškodninske tožbe zoper toženki, in da se tožniku dovoli, da v roku 30 dni vloži takšno tožbo (I. točka izreka). Hkrati je odločilo o pravdnih stroških (II. in III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je s sklepom zavrglo dopolnitev pritožbe (II. točka izreka odločbe), s sodbo pa je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka odločbe). Hkrati je odločilo o stroških pritožbenega postopka (III. točka izreka odločbe).

3. Tožnik je zoper sklep in sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje ter zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno (ob upoštevanju dopolnitev pritožbe) je predlagal spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njuno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je zahteval povrnitev stroškov celotnega postopka z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Prva in druga toženka sta na revizijo odgovorili. Kot neutemeljene sta prerekali revizijske navedbe in posledično predlagali zavrnitev revizije. Pri tem sta (obe) zahtevali povrnitev stroškov revizijskega odgovora z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Povzetek dejanskih ugotovitev

5. Tožnik (stečajni dolžnik) je lastnik nepremičnine, parc. št. 3102/0 k. o. ..., ki jo v naravi predstavlja P. Leta 2002 je dom zasul in delno poškodoval plaz, zaradi česar je tožnik začel graditi oporni zid, vendar zaradi nujnosti zadeve brez gradbenega dovoljenja. Inšpekcijski organi so njegovo gradnjo označili kot črno gradnjo in sprožili postopek njenega rušenja. Med rušenjem nelegalne gradnje naj bi druga toženka ne zaščitila ustrezno legalno zgrajenega dela objekta, zaradi česar naj bi prišlo do poškodbe slednjega.(1)

6. Oklic o začetku stečajnega postopka nad tožnikom je bil objavljen 14. 2. 2012, medtem ko je bila izpodbojna tožba (za odpravo posledic opustitve procesnega dejanja, to je vložitve odškodninske tožbe zoper toženki, in za dovolitev vložitve takšne tožbe v roku 30 dni) vložena 14. 8. 2012 (kar je zadnji dan roka šestih mesecev iz prvega odstavka 277. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju; v nadaljevanju ZFPPIPP).

Krajevna pristojnost za odločanje o pritožbi

7. ZFPPIPP v četrtem odstavku 52. člena določa, da je za odločanje o pritožbah v vseh postopkih zaradi insolventnosti krajevno pristojno Višje sodišče v Ljubljani. Vendar pa pri pritožbi tožnika ni šlo za odločanje o pritožbi v postopku prisilne poravnave ali stečajnem postopku (to je v postopkih zaradi insolventnosti iz 5. člena ZFPPIPP), temveč v postopku v sporu, ki je nastal v zvezi s stečajnim postopkom nad tožnikom (6. točka 483. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pristojnost v takšnih sporih pa se ravna po 63. členu ZPP (to je po sodišču, ki vodi stečajni postopek).

8. Ker stečajni postopek nad tožnikom vodi Okrožno sodišče v Kopru, je bila za odločanje o tožnikovi pritožbi dejansko podana krajevna pristojnost Višjega sodišča v Kopru (1. točka 104. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) v povezavi z drugim odstavkom 116. člena ZS).

Presoja utemeljenosti revizije zoper sklep sodišča druge stopnje

9. Sodišče druge stopnje je zavrglo tožnikovo dopolnitev pritožbe po izteku 15-dnevnega roka iz prvega odstavka 333. člena ZPP. Tožnik ugotovljeni prekoračitvi roka v reviziji ni nasprotoval, temveč se je v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP in (smiselno) v povezavi s četrtim odstavkom 286. člena ZPP skliceval na dovoljenost pritožbenih novot (na dokaze, s katerimi naj bi prej ne razpolagal in jih zato brez svoje krivde ni mogel predložiti).

10. Vendar pa je revizijsko stališče tožnika pravno zmotno, saj pritožbenih novot (novih dokazov) ni mogoče uveljavljati z dopolnitvijo pritožbe po izteku pritožbenega roka.

Presoja utemeljenosti revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje Bistvene postopkovne kršitve

11. Ker je odškodninski zahtevek (kot to izhaja iz obrazložitve v nadaljevanju) zastaral, obravnava na drugi stopnji za odločitev v sporu ni bila potrebna. Glede na zastaranje namreč niso relevantne pritožbene novote (na primer Cenitveno poročilo), s katerimi tožnik utemeljuje elemente odškodninske odgovornosti (iz prvega odstavka 131. člena OZ). Zato tudi ni nobene potrebe po ponovni oceni izvedenih dokazov (predloženih fotografij in izpovedi prič) oziroma po dopolnitvi dokaznega postopka (z vpogledom Cenitvenega poročila).

12. Posledično niso podane zatrjevane kršitve v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Ker tožnik z revizijo ni izpodbijal materialnopravnega zaključka sodišč nižjih stopenj o zastaranju odškodninskega zahtevka, zatrjevane postopkovne kršitve (v zvezi z dokazovanjem obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti) niti niso mogle vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Obdobje izpodbojnosti (prvi odstavek 269. člena ZFPPIPP ali prvi odstavek 391. člena ZFPPIPP)

13. Tožnik se je v reviziji skliceval na 3-letno obdobje izpodbojnosti, ob upoštevanju katerega naj bi 3-letni zastaralni rok za vložitev odškodninske tožbe potekel v obdobju izpodbojnosti.

14. ZFPPIPP v prvem odstavku 391. člena sicer določa, da je obdobje izpodbojnosti iz 269. člena tega zakona v postopku osebnega stečaja zadnja tri leta (in ne zadnjih dvanajst mesecev) pred uvedbo postopka osebnega stečaja. Vendar pa to ne velja pri vseh pravnih poslih ali drugih pravnih dejanjih, temveč le pri tistem pravnem poslu ali drugem pravnem dejanju, ki bi ga stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro osebe, ki bi imela v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe (1. točka prvega odstavka 391. člena ZFPPIPP), ali pri pravnem dejanju iz drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP, to je pri pravnem dejanju, na podlagi katerega bi druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev, ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti (ki je izpodbojno ne glede na to, ali je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen) (2. točka prvega odstavka 391. člena ZFPPIPP). V konkretnem primeru pa ne gre za takšno izpodbojno pravno dejanje.

15. Zato sta sodišči nižjih stopenj svojo odločitev materialnopravno pravilno utemeljili s sklicevanjem na izpodbojno obdobje (zadnjih dvanajstih mesecev pred uvedbo stečajnega postopka) iz 269. člena ZFPPIPP.

16. Ker je zastaralni rok začel teči najkasneje 27. 12. 2007,(2) je namreč 3-letni subjektivni rok iz prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) potekel 27. 12. 2010, kar pomeni, da je potekel pred začetkom obdobja izpodbojnosti iz prvega odstavka 269. člena ZFPPIPP, ki se je glede na uvedbo stečajnega postopka nad tožnikom 3. 1. 2012 začelo 3. 1. 2011. Opustitev pravnega dejanja (tretji odstavek 271. člena ZFPPIPP) in povračilni zahtevek (drugi odstavek 278. člena ZFPPIPP)

17. Iz poprej obrazloženega o obdobju izpodbojnosti izhaja, da pri domnevni opustitvi vložitve odškodninske tožbe ne gre za izpodbojno opustitev pravnega dejanja iz tretjega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Odškodninski zahtevek je namreč zastaral najkasneje 27. 12. 2010, kar je pred začetkom obdobja izpodbojnosti 3. 1. 2011. Zato se Vrhovnemu sodišču ni bilo treba opredeliti do vsebine izpodbojne tožbe, do vprašanja, ali je bil tožnik v primeru zatrjevane opustitve pravnega dejanja (po tretjem odstavku 271. člena ZFPPIPP je izpodbojna le tista opustitev pravnega dejanja, »zaradi katere je stečajni dolžnik izgubil premoženjsko pravico«) hkrati z izpodbojnim zahtevkom (iz prvega odstavka 275. člena ZFPPIPP) dolžan uveljavljati tudi povračilni zahtevek (iz drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP) (za vrnitev prejetega oziroma za plačilo denarnega nadomestila). »Če zaradi uspešno uveljavljanega izpodbojnega zahtevka nastane povračilni zahtevek«, je namreč z izpodbojno tožbo (v roku šestih mesecev po objavi oklica o začetku stečajnega postopka)(3) poleg izpodbojnega zahtevka treba uveljavljati tudi povračilni zahtevek (tretji odstavek 277. člena ZFPPIPP).

18. Tako se izkaže, da izpodbojni tožbeni zahtevek (na podlagi tožbe iz prvega odstavka 277. člena ZFPPIPP) ni utemeljen. Posledično tudi ni utemeljena revizija tožnika zoper sodbo sodišča druge stopnje.

Odločitev o reviziji

19. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na revizijske navedbe, ki so bile po njegovi materialnopravni presoji bistvene za odločitev.

20. Ker se po obrazloženem uveljavljani revizijski razlogi niso izkazali za utemeljene, je Vrhovno sodišče zavrnilo tako revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje (v skladu s četrtim odstavkom 384. člena ZPP) kot zoper sodbo sodišča druge stopnje (v skladu s 378. členom ZPP) (I. točka izreka).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

21. Ker tožnik z revizijo ni uspel, sam krije stroške revizije (II. točka izreka).

22. Ker tožnik z revizijo ni uspel, mora prvi toženki v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v povezavi z njegovim 155. členom povrniti 10.350,00 EUR stroškov revizijskega odgovora (III. točka izreka). Gre za nagrado za postopek z revizijo.

23. Ker tožnik z revizijo ni uspel, mora drugi toženki v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v povezavi z njegovim 155. členom povrniti 12.651,40 EUR stroškov revizijskega odgovora (III. točka izreka). Gre za 10.350,00 EUR nagrade za postopek z revizijo, 20,00 EUR materialnih stroškov in 2.281,40 EUR 22% davka na dodano vrednost. 24. Priznane (odvetniške) stroške je revizijsko sodišče glede na drugi odstavek 20. člena nove Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015, ki je začela veljati 10. 1. 2015) odmerilo po Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 in 35/2009 – ZOdv-C), ob upoštevanju tarife, veljavne v času, ko je odvetnik opravil delo.

25. Od priznanih stroškov gredo toženkama skladno s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (objavljenim v Pravnih mnenjih I/2006) tudi zahtevane zakonske zamudne obresti, in sicer od dneva morebitne zamude.

Op. št. (1): Revizijsko sodišče je uporabilo pogojno obliko, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni postavil konkretiziranih navedb o obsegu nelegalne gradnje, da ni s potrebno verjetnostjo dokazal protipravnosti ravnanja toženk (za vsako toženko posebej) in da tudi ni izkazal verjetnosti obstoja škode (zaradi izgradnje nadomestnega objekta ter fiksnih stroškov sanacije objekta in plazovitega področja).

Op. št. (2): Sodišče druge stopnje je za razliko od sodišča prve stopnje ugotovilo, da naj bi se tožnik z zatrjevano premoženjsko škodo seznanil najkasneje 27. 12. 2007 (10. točka obrazložitve njegove odločbe). Sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo, da »je zastaralni rok začel teči z dnem končanja rušitvenih del, to je 22. 12. 2007 (11. točka obrazložitve njegove sodbe), je namreč pojasnilo, da tožnik ni dokazal, da bi se s škodo dejansko seznanil šele 27. 12. 2007, in še manj, da bi škoda še nastajala (12. točka obrazložitve njegove sodbe).

Op. št. (3): S tem v zvezi primerjaj 15. (in 16.) točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 11/2011-4 z dne 23. 1. 2012.