Jedro

Razlog, da je zakonodajalec navedel praktično enake kumulativno zahtevane pogoje kot v 70. členu ZNP tudi v ZZDej je v tem, da jih tudi zdravnik zaradi povezave z duševno boleznijo oziroma duševno motnjo ocenjuje praviloma res z medicinskega vidika, vendar pa ne izključno s tega vidika.

Pomanjkljiva presoja okoliščin iz 49. člena ZZDej pomeni nedopustno zdravnikovo in s tem tudi toženkino ravnanje.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi, razen glede potrditve prisoje 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2005 dalje ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških obeh pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bilo ravnanje zdravnikov tožene psihiatrične bolnišnice ob prisilnem pridržanju tožnice 19. 12. 2002 protipravno, enako pa je bilo tudi njihovo ravnanje 30. 12. 2002. Zato je toženki naložilo, da mora tožnici plačati 5.311,44 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo. Z dopolnilno sodbo je zavrnilo presežno zahtevani znesek 5.120,91 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska za čas pred vložitvijo tožbe, s popravnim sklepom pa je odpravilo pisno pomoto v stroškovnem delu odločitve.

2. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in prisojeno odškodnino znižalo na 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2005. Zato je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je za znižani znesek 4.311,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2005 tožbeni zahtevek zavrnilo. V ostalem pa je pritožbo toženke in v celoti tožničino pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je tudi o pritožbenih stroških.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 253/2012 z 8. 11. 2012 na tožničin predlog dopustilo revizijo glede dveh vprašanj: ali je pravilno naziranje pritožbenega sodišča o neobstoju protipravnosti v zvezi s „prvim pridržanjem“, in glede vprašanja, ali je višino odškodnine zaradi prisilnega zdravljenja mogoče primerjati z odvzemom prostosti v primeru pripora.

4. Tožnica v reviziji uveljavlja vse „dovoljene“ revizijske razloge in predlaga tako ugoditev reviziji, da se ob spremembi drugostopenjske ali prvostopenjske sodbe ugodi celotnemu tožbenemu zahtevku, ali da se razveljavi drugostopenjska ali prvostopenjska sodba in zadeva vrne enemu ali drugemu sodišču v novo sojenje. Graja razloge pritožbenega sodišča, da so bili zdravniki tožene stranke dolžni upoštevati le razloge iz takratnega 49. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej) o tem, da je mogoče bolnika proti njegovi volji sprejeti na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico, če je zaradi duševne bolezni ogrožal svoje življenje ali življenje drugih, ali povzročal veliko škodo sebi ali drugim. Pri tem naj bi bili zdravniki te razloge dolžni oceniti zgolj s stališča medicinske stroke, ker da so ostala dejstva pridržana sodišču. Tožnica trdi, da postavljena medicinska diagnoza ne more pokriti vsakokratnega ravnanja. Opisuje celotno dogajanje v psihiatrični bolnišnici in trdi, da so jo protipravno pridržali in prisilno zdravili na podlagi nepreverjenih, pavšalnih in neizkazanih izjav nekdanjega partnerja in matere. Meni, da je bila tudi toženka dolžna ravnati v skladu z določbami Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), poleg vsega pa je toženka tudi prepozno obvestila sodišče. Toženka se ni prepričala o obstoju zatrjevanega dejstva povzročanja velike škode, čeprav je tožnica, za katero je toženka sama ugotovila, da je ob pregledu jasne zavesti in vsestransko primerno orientirana, trdila drugače. Revizija nato opozarja, da je del določb 70. člena ZNP in 49. člena ZZDej o razlogih ogrožanja vsebinsko enak. Tako ohlapno razumevanje navedenih določb, kot ga je sprejelo pritožbeno sodišče, bi po njenem mnenju pripeljalo do zaključka, da za prisilno hospitalizacijo in prisilno zdravljenje zadostuje sama medicinska diagnoza brez dodanih, tudi v 49. členu ZZDej zahtevanih zakonskih pogojev. Tožnica se ne strinja z razlogi obeh sodišč, da ugotovljena prepozna vročitev obvestila sodišču ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Glede drugega dopuščenega vprašanja pa tožnica opozarja, da odvzema prostosti pri prisilni hospitalizaciji in pri priporu ni pravilno primerjati, saj je škoda v prvem primeru večja, prav tako pa je večja tudi družbena stigmatizacija, kar tožnica v nadaljevanju obširno utemeljuje.

5. Revizija je bila vročena toženki, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev, saj se strinja in povzema razloge pritožbenega sodišča. Med drugim se sprašuje, kako in v kakšnem postopku naj bi toženka izvajala postopek glede preverjanja izjav tožničinih svojcev ter opozarja na naravo postopka in potrebo po hitrem ukrepanju.

6. Revizija je utemeljena.

7. Sodišči sta v dokaznem postopku ugotovili, da je bila tožnica 19. 12. 2002 prisilno hospitalizirana pri toženki, ker so zdravniki ob začasni diagnozi, da gre za akutno psihotično motnjo, glede na izjavo tožničine matere in njenega nekdanjega partnerja ocenili, da bi si tožnica lahko povzročila premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je izrecno ugotovilo, da je bil povod obeh, da se tožnica pripelje k toženki, prav njuna bojazen, da bo razpolagala z denarjem in se družila z ljudmi, ki domnevno pripadajo verski sekti. Tožnica je bila ob sprejemu jasne zavesti in vsestransko orientirana, vendar jezava, vznemirjena in arogantna do osebja. Prisilni hospitalizaciji in zdravljenju se je upirala. Zdravniki so ocenili, da zaradi akutne in prehodne psihotične motnje ni ustrezno dojemala realnosti in da je bila dezorganiziranega in patološkega mišljenja. Posledično je bila nekritična do svojega stanja in potrebe po zdravljenju, obstajal pa je tudi sum, da bo razpolagala s svojim premoženjem. O prisilni hospitalizaciji tožnice na zaprtem oddelku je toženka nepravdno sodišče obvestila po izteku zakonskega roka 48 ur, vendar je sodišče hitro izvedlo postopek in 27. 12. 2002 izdalo sklep, da se tožnica odpusti z zaprtega oddelka. Prepozna obvestitev sodišča je bila po presoji obeh sodišč protipravna, vendar ni bila v vzročni zvezi z nastalo škodo. Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da je nepravdno sodišče takoj ukrepalo in da glede na dva dela prosta dneva med vikendom in dva praznika med tednom pred 27. 12. 2002 tega sklepa ne bi moglo izdati. Tožnica je sklep sodišča dobila 30. 12. 2002, takrat so jo premestili na odprti oddelek, vendar je hotela domov, in so jo zato ponovno ter brez predpisanega postopka prisilno odpeljali na zaprti oddelek. Odpustili so jo šele 3. 1. 2003. 8. Prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče sta bili soglasni, da je bilo toženkino ravnanje 30. 12. 2002, ob ponovnem zaprtju tožnice na zaprti oddelek, protipravno, razlikovali pa sta se glede presoje o protipravnosti ravnanja 19. 12. 2002, ko so tožnico prvič prisilno zadržali na zaprtem oddelku. Prvostopenjsko sodišče je menilo, da bi toženka morala oceniti, ali so podani zakonski razlogi iz 70. člena ZNP za prisilno pridržanje tožnice, saj je bilo ugotovljeno, da tožnica ne ogroža niti svojega niti drugih življenj, da tudi ni povzročila škode in da obstaja le bojazen, da bo razpolagala s svojim premoženjem v svojo škodo. Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče pojasnilo, da tak ukrep tudi ni bil nujno potreben (5. stran sodbe), in opozorilo še, da je tožnica odklanjala zdravljenje, kar je njena ustavno varovana pravica, ter da v postopku ni bilo niti zatrjevano in ne dokazano, da tožnica ni imela več sposobnosti oblikovati pravno relevantne volje glede zdravljenja.

9. Pritožbeno sodišče je menilo drugače. Poudarilo je, da je presoja o izpolnjevanju zakonskih pogojev za prisilno pridržanje po ZNP v pristojnosti sodišča. Zdravstveno organizacijo pa je takrat zavezoval 49. člen ZZDej, ki je določal, da je mogoče bolnika sprejeti na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico brez njegove privolitve, če zaradi duševne bolezni ogroža svoje življenje ali življenje drugih ljudi, ali povzroča škodo sebi ali drugim, vendar je zdravnik te razloge dolžan upoštevati zgolj s stališča medicinske stroke. Ali je do premoženjske škode že prišlo oziroma ali bi lahko prišlo, je pravno in ne medicinsko vprašanje. Dodalo je še, da ugotovitev o nekritičnosti tožnice do svoje bolezni pomeni, da je toženka menila, da tožnica o vprašanju zdravljenja ni sposobna odločati. Vprašanje oblikovanja pravno relevantne izjave o zdravljenju pa ni zgolj stvar medicinske presoje, ampak je pridržano presoji sodišča. Zato je pritožbeno sodišče štelo, da je bila tožnica protipravno pridržana le v obdobju od 30. 12. 2002 do 3. 1. 2003. Dodalo je, da vseh zatrjevanih posledic ni mogoče pripisati temu delu prisilne hospitalizacije ter se zato glede določenih posledic ni opredelilo, ali jih je tožnica res dokazala. Omenilo je še, da gre kljub posegu v več ustavno varovanih pravic za enotno obliko škode, višino pa je odmerilo ob primerjavi z nezakonitim odvzemom prostosti v zvezi s kazenskim postopkom. Zato je tožnici prisojeno odškodnino znižalo na 1.000,00 EUR.

10. Revizijsko sodišče se v obravnavani zadevi ne more strinjati z razlogi pritožbenega sodišča, da naj toženkino ravnanje, ob odločitvi o prisilnem pridržanju tožnice na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice, ne bi bilo nedopustno, saj ocenjuje, da toženkin zdravnik, ne samo ob dogodku 30. 12. 2002, temveč tudi ob sprejemu 19. 12. 2002, ni ravnal tako skrbno, kot se od dobrega strokovnjaka pričakuje. Odvzem prostosti zaradi prisilnega pridržanja v zdravstveni organizaciji pomeni zelo hud poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine: v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena, pravico do varstva duševne integritete iz 35. člena in pravico do prostovoljnega zdravljenja iz tretjega odstavka 51. člena Ustave RS, ki poleg pravice do zdravljenja zagotavlja tudi pravico do odklonitve zdravljenja. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno opozorilo, da je spoštovanje človekove svobodne volje tudi pri zdravljenju vrhovno načelo. Neupoštevanje odklonitve zdravljenja je utemeljeno samo, če bolnik nima več sposobnosti oblikovati pravno relevantne volje glede zdravljenja. Zato je odklonitev zdravljenja za zdravnika pravno zavezujoča, pa čeprav bi zato lahko bilo ogroženo bolnikovo zdravje in življenje.(1) Prvostopenjsko sodišče je poudarilo, da ni bilo niti zatrjevano in tudi ne dokazano, da tožnica ni imela več take sposobnosti. Zato pritožbeno sodišče teh razlogov ne bi smelo nadomestiti z razlogi (točka 21), da toženkina ugotovitev, da je bila tožnica zaradi svoje bolezni nekritična do svojega zdravstvenega stanja, pomeni, da je toženka menila, da ni sposobna odločati o vprašanjih zdravljenja. Če ni šlo za manjkajočo trditev, bi moralo povedati, kje je toženka postavila ustrezno trditev. Predvsem pa je pravno zmotno upoštevati le eno okoliščino, ko pa iz dejanskih ugotovitev izhaja tudi, da je bila tožnica ob pregledu in razgovoru jasne zavesti in vsebinsko primerno orientirana. Navedene okoliščine bolj govore v drugi smeri, da je namreč bilo treba njeno odklonitev zdravljenja spoštovati. Res je vprašanje obstoja ustrezne stopnje sposobnosti vprašanje pravne narave, kot poudarja pritožbeno sodišče, vendar so podlaga za tak zaključek (tudi) okoliščine, ki jih razjasni medicinska stroka. Upoštevanje samo enega podatka (nekritičnosti) je zato pravno zmotno. Revizijsko sodišče še dodaja, da določbe 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pridejo v poštev v primerih zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ko so izpolnjene v tem členu določene predpostavke, ne pa v primerih manjkajočih trditev. Zato revizija utemeljeno opozarja tudi na toženkino odklanjanje prisilne hospitalizacije in zdravljenja.

11. Po presoji revizijskega sodišča tožnica utemeljeno opozarja na praktično enako vsebino razlogov iz 70. člena ZNP in 49. člena ZZDej, da je mogoče bolnika sprejeti na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico brez njegove privolitve, če zaradi duševne bolezni ogroža svoje življenje ali življenje drugih ljudi, oziroma povzroča veliko škodo sebi ali drugim. Samo izkazana duševna bolezen ne more biti podlaga za prisilno hospitalizacijo. Kumulativno z njo mora biti podan tudi eden od navedenih razlogov. Preozko in zato pravno zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da mora zdravnik te razloge ceniti le z medicinskega stališča, ker je sicer odločanje o njih pridržano sodišču. Tako cepljenje pristojnosti na ločeno medicinsko in pravno presojo o obstoju enakih razlogov je nepravilno. Gre namreč za dve strokovni področji, ki se pri odločanju o prisilni hospitalizaciji dotikata, dopolnjujeta in včasih tudi delno prekrivata. Vprašanje obstoja teh razlogov ni vedno povezano z medicinskim znanjem. Odgovor na vprašanje o na primer razlogu povzročanja škode je lahko evidenten in preprost ter ne zahteva posebnega strokovnega znanja, kar je odvisno od okoliščin vsakega konkretnega primera. Razlog, da je zakonodajalec navedel praktično enake kumulativno zahtevane pogoje tudi v ZZDej je v tem, da jih tudi zdravnik ocenjuje, praviloma res z medicinskega vidika zaradi povezave z duševno boleznijo oziroma duševno motnjo, vendar ne izključno s tega vidika. Postopek prisilnega pridržanja v psihiatrični bolnišnici poteka v dveh fazah. V prvi fazi ob samem sprejemu zdravnik bolnika pregleda, opravi z njim razgovor, po možnosti tudi razgovor s svojci, nato na podlagi opravljene presoje iz 49. člena ZZDej odloči o prisilnem pridržanju ter brez odlašanja o tem obvesti sodišče. V drugi fazi sodišče v nepravdnem postopku ugotavlja obstoj duševne bolezni (z zdravnikom specialistom psihiatrom iz druge zdravstvene ustanove), preverja obstoj razlogov in nujnost prisilnega pridržanja na zaprtem oddelku. Zdravnik in sodnik obravnavata isti življenjski primer, res vsak predvsem s stališča svoje stroke, vendar se drug drugega dopolnjujeta. Ker je odvzem prostosti hud poseg v človekovo pravico do osebne svobode, je prav, da tudi zdravnik že v prvi fazi postopka ocenjuje obstoj zahtevanih pogojev in se v primeru negativnega odgovora ne odloči za prisilno pridržanje na zaprtem oddelku.

12. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi šlo za tak primer. Tožnica je bila prvič pripeljana v psihiatrično bolnišnico (in po podatkih izvedenskega mnenja iz te pravdne zadeve tudi edinkrat), zdravnik pa je postavil začasno diagnozo akutno psihotično motnjo. Tožnica se je prisilni hospitalizaciji in zdravljenju upirala, je pa pri pregledu in v razgovoru sodelovala, bila je jasne zavesti in vsestransko primerno orientirana. Jezavost, vznemirjenost in tudi arogantnost je mogoče pripisati ekstremni situaciji, v kateri se je proti svoji volji znašla. Premajhna kritičnost do svojega zdravstvenega stanja pa sama po sebi in ob odsotnosti ugotovitev o večji prizadetosti razumevanja dogajanja ne zadostuje. Na podlagi izjave tožničine matere in nekdanjega partnerja je zdravnik (brez potrebe po pravnem znanju) lahko ugotovil, da gre le za možnost, da bo tožnica razpolagala s premoženjem v svojo škodo (ali mogoče tudi v njuno škodo, saj je bil govor o skupnem premoženju in o družinskem premoženju). Samo možnost bodoče premoženjske škode je najbolj mila oblika od vseh v 47. členu ZZDej navedenih kumulativno zahtevanih pogojev za prisilno pridržanje. Tožnica je imela do matere in nekdanjega partnerja odklonilen odnos, kot kontaktno osebo pa je navedla tretjo osebo (česar toženka ni upoštevala). V taki mejni situaciji bi moral dovolj skrben zdravnik ravnati drugače in preveriti tudi tožničine trditve. Nobenega posebnega postopka ali dokaznega standarda mu ni bilo treba izvesti ali upoštevati, kot zmotno meni toženka v odgovoru na revizijo. Tako kot je upošteval izjavo tožničine matere in nekdanjega partnerja, bi lahko govoril tudi s tretjo osebo (na primer z očetom, sestro ali kako tretjo neprizadeto osebo) in šele potem odločil o morebitni prisilni hospitalizaciji. Potreba po hitrem ukrepanju ne more biti ovira za tako preverjanje. Ker je to kljub opisanim okoliščinam opustil, je podana nedopustnost njegovega in s tem tudi toženkinega ravnanja.

13. Pritožbeno sodišče je zaradi drugačnega stališča v ravnanju toženke ob sprejemu v psihiatrično bolnišnico 19. 12. 2002 kot podlago za nastanek škode upoštevalo le dogajanje od nezakonite privedbe tožnice nazaj na zaprti oddelek 30. 12. 2002 do odpustitve domov 3. 1. 2003. Nekatere posledice je zato pripisalo že pridržanju 19. 12. 2002, ki naj ne bi bilo protipravno, nekatere od toženkinih pritožbenih trditev o nedokazanosti posameznih posledic pa je iz enakega razloga štelo za pravno nerelevantne (razlogi v točki 34). Zato revizijsko sodišče kljub drugačni materialnopravni presoji ni moglo samo spremeniti izpodbijane sodbe.

14. Revizijsko sodišče ni odgovorilo na tožničine revizijske trditve o nepravilni presoji, da škoda ni v vzročni zvezi s toženkinim prepoznim obvestilom sodišča o prisilnem pridržanju tožnice, ker revizije glede tega vprašanja ni dopustilo. Tožnica v predlogu za dopustitev revizije namreč ni vsebinsko napadla pojasnilnih razlogov v pritožbeni sodbi (in jih ne omenja niti v reviziji).

15. Revizija je bila dopuščena tudi glede vprašanja, ali je višino odškodnine zaradi prisilnega zdravljenja mogoče primerjati z odvzemom prostosti v primeru pripora. Glede na naravo te odločbe bo odgovor revizijskega sodišča kratek. V celoti namreč pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča v točki 38 njegove sodbe, da je pri odmeri pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika treba med drugim upoštevati sodno prakso v podobnih primerih. Ker so primeri odškodnin zaradi odvzema prostosti v zvezi s prisilnim pridržanjem v psihiatrični bolnišnici izjemno redki, sodne prakse o tem praktično ni. Primeri odškodnin v zvezi z odvzemom prostosti v kazenskem postopku so pogostejši, prizadete so praktično iste dobrine, zato je upoštevanje odmere odškodnine v opisanih primerih pravilno, seveda z ustreznim upoštevanjem določenih posebnih okoliščin, ki jih je pritožbeno sodišče v svoji sodbi tudi naštelo. Tožničino revizijsko vztrajanje, da je zaradi njene velike prizadetosti taka primerjava nepravilna, je neutemeljeno. Enako velja za tožničino sklicevanje na iste odločbe revizijskega sodišča kot v pritožbi, kjer naj bi šlo glede na resnost posegov za primerljive zadeve. Zakaj ni tako, je pritožbeno sodišče pravilno odgovorilo prav tako v točki 38 svoje sodbe.

16. Revizijsko sodišče je po vsem obrazloženem na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP tožničini reviziji ugodilo in odločilo kot v izreku pod točko I tega sklepa. Stroškovna odločitev v izreku pod točko II temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): II Ips 291/2004.