Jedro

Zgolj dejstvo, da je (nepravdno) sodišče v konkretnem primeru po izvedenem postopku, ki ga je predpisoval ZNP, ugotovilo, da za (nadaljnje) pridržanje tožnice ni pogojev in da je to (za nazaj) ugotovilo tudi sodišče v tem postopku, samo po sebi še ne pomeni, da je toženi stranki mogoče očitati protipravno ravnanje.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi z dopolnilno sodbo in popravnim sklepom spremeni - v 1. odstavku točke I tako, da se prisojeni znesek odškodnine zniža za 4.311,41 EUR, to je na znesek 1000,00 EUR, in se tožbeni zahtevek za plačilo 4.311,41 EUR in zakonske zamudne obresti od 30. 12. 2005 dalje do prenehanja obveznosti zavrne; - v točki II tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 612,82 EUR stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

V preostalem se pritožba zavrne.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (2. odstavek točke I.) potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 366,70 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 5.311,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2005 dalje do prenehanja obveznosti. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo z dopolnilno sodbo. Glede stroškov je pod točko II. izreka sodbe v zvezi s popravnim sklepom z dne 25. 01. 2011 odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 322,44 EUR v 15 dneh, s pripadki.

2. Zoper takšno odločitev vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del odločitve ter odločitev o stroških postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da soglaša z odločitvijo sodišča, da je tožena stranka tožnici odgovorna za škodo, ki ji je nastala, ne strinja pa se z višino odškodnine. Le-ta je prenizka tako v subjektivnem smislu, kakor tudi glede na primerljive primere v praksi, prav tako pa je sodišče nepravilno upoštevalo pozitivne vidike, ki naj bi jih imela hospitalizacija za tožnico. Prenizka je prisojena odškodnina za škodo zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Opozarja, da gre pri tožnici za izobraženo osebo, zaposleno na odgovornem mestu v eni največjih slovenskih bank, da gre za osebo, ki je imela veliko prijateljev, znancev in sosedov, ki so vsi izvedeli za dogajanje. Splošno znano je, kakšen sloves in mnenje se razširi o ljudeh, ki so bili na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici. Gre za stigmatiziranje, ki se ga tožnica ne bo mogla nikoli v celoti otresti. Ni res, da o tem ni izpovedala. Tako je povedala, da je občutila hud strah in stisko, kako bo po odpustu zadeve urejala, kako bo dobila hčerko nazaj, kako bo sprala sramoto iz sebe tudi v službi. Jasno je, da tožnica 8 let po dogodku, že zaradi poteka časa, ne more natančno opisati odzive posameznih ljudi. Je pa vse posledice natančno opisala v svojih vlogah, pri čemer gre za neke splošno znane in objektivno izkazane odzive ljudi. Bila je razžaljena in prizadeta tudi zaradi ravnanja zaposlenih pri toženi stranki, ki ji kljub prepričevanju in prošnjam niso verjeli. Čast je bila prizadeta tudi zato, ker je imela hčerko, ki ji je morala pojasniti, kaj se je z njo dogajalo. Prenizka je tudi odškodnina zaradi okrnitve osebne svobode. Pridržanje v psihiatrični bolnišnici je hujša stigmatizacija za posameznika, kot je to v pripornih zadevah. Sodišče je pri tem premalo upoštevalo razmere in vse omejitve, ki jih je bila tožnica v času pridržanja deležna, saj je imela dejansko bistveno manj pravic, kot jih imajo priporniki v zaporu. Ni ji bilo omejeno le gibanje in osebna svoboda, pač pa tudi komuniciranje z zunanjim svetom. Opozarja, da je bila zadrževana brez podlage, da sodišče ni bilo pravočasno obveščeno, da je bila ponovno zaprta na oddelek, ko je že razpolagala s sklepom sodišča. Omejitev svobode je bila zanjo nepredstavljiva in je zanjo pomenila hud šok. V tem času je bila podvržena strožjim omejitvam, kot bi jih imela v primeru pripora. Opozarja na tri odločbe Vrhovnega sodišča RS, iz katerih izhaja, da ji je bila za 16 dni pripora priznana odškodnina v višini 18 povprečnih neto plač (II Ips 767/2005), za 21 dni pripora 22 povprečnih neto plač (II Ips 492/99) in zgolj za 3 ure neupravičeno odvzete prostosti 4 povprečne mesečne plače (II Ips 604/2033). Sodišče naj bi pri odmeri odškodnine upoštevalo tudi okrnitev osebnostne pravice do prostovoljnega zdravljenja, vendar pa je obrazložitev v tem delu nejasna in ni razvidno, ali je sodišče upoštevalo tudi to vrsto škode, ali pa zanjo tožnici ni prisodilo ničesar. V tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Meni, da ji nedvomno pripada odškodnina, ki je ni mogoče upoštevati že v okviru duševnih bolečin zaradi okrnitve svobode. Posebej bi moralo sodišče upoštevati tudi poseg v telesno in duševno integriteto tožnice, pri čemer se do te škode sploh ni opredelilo. Posebej bi moralo ovrednotiti in določiti višino odškodnine tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice do prostovoljnega zdravljenja. Tožnico so kljub njenemu nasprotovanju zdravili s tabletami in zdravili. Ker je bila njena volja in sposobnost izoblikovati voljo povsem neokrnjena, je bilo ravnanje tožene stranke nezakonito in v nasprotju celo z Ustavo samo. Pri tej vrsti škode je že pojmovno nemogoče upoštevati domnevne pozitivne učinke prisilnega zdravljenja, če pa takšnega zdravljenja sploh ne bi smelo biti. Poleg tega je v tem delu zaključek sodišča povsem nekonkretiziran in neobrazložen in ni jasno v kakšnem oziroma kolikšnem zmanjšanju je sploh govora oziroma ni razvidno kakšno odškodnino bi sodišče tožnici priznalo, če ne bi upoštevalo domnevnih pozitivnih učinkov. Tudi v tem delu sodbe zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica ni uspela v zgolj z 50,91%. Upoštevati je namreč treba, da je tožnica po temelju uspela v celoti, to je 100%, po višini pa 50,91%, kar pomeni, da je bil njen uspeh v pravdi 75,46%. Sodišče je v izreku napačno navedlo, da bi morala tožeča stranka toženi plačati pravdne stroške, čeprav iz obrazložitve izhaja drugače. Opozarja tudi na to, da je iz izreka sodbe izpadel zavrnilni del. 4. Na pritožbo tožeče stranke je odgovorila tožena stranka. Predlaga njeno zavrnitev. Opozarja, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je škoda zaradi razžalitve dobrega imena in časti sploh nastala, ne strinja se s stališčem tožeče stranke, da je pridržanje v psihiatrični bolnišnici bistveno hujša stigmatizacija za posameznika, kot je to v pripornih zadevah. Po njenem mnenju bi sodišče moralo zahtevek tožeče stranke tako in tako v celoti zavrniti, saj ni izkazan temelj odškodninskega zahtevka, kar je podrobneje obrazloženo v njeni pritožbi. Priglaša stroške odgovora.

5. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper del, s katerim je bilo zahtevku tožeče stranke delno ugodeno in odločitev o stroških postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavi in vrne v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja, da sodišče v izreku izpodbijane sodbe zahtevka v presežnem delu ni zavrnilo, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Izrek sodbe je nerazumljiv, ker nasprotuje razlogom, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka ni dokazala nobenega elementa odškodninske odgovornosti. Tožena stranka ni ravnala protipravno. O pridržanju je sodišče pravočasno obvestila, in sicer priporočeno po pošti in po faksu. O tem sta izpovedali tudi priči M. L. in V. Š.. Glede pravočasnosti obvestila je potrebno uporabiti drugi odstavek 112. člena ZPP. Ker je sodišče ugotovilo, da ta kršitev ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo, pa tožeči stranki iz tega naslova v nobenem primeru ne pripada odškodnina. Glede ponovnega pridržanja tožeče stranke je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje in tako napačno zaključeno, da je tožena stranka pri drugem pridržanju ravnala protipravno. Poudarja, da je bil sklep sodišča izdan na podlagi stanja dne 27. 12.. Dne 19. 12. 2002 in dne 31. 12. 2002, ko je bila tožnica pridržana, pa so obstajali znaki, zaradi katerih je bilo pridržanje nujno potrebno in skladno z določbami ZNP. Sprejemna diagnoza tožnice je bila akutna in prehodna psihotična motnja. Tožnica je pod vplivom blodenj težko opravljala svoje delo, pridružila se je verski sekti. Ker je razpolagala z večino družinskega denarja in bila lastnica družinskih nepremičnin, so se svojci zbali za njeno stanje in premoženje, saj ga je želela podariti sekti. Ugotovljeni so bili jasni znaki psihoze, ki so se kazali z neustreznim dojemanjem realnosti in dezorganiziranim in patološkim mišljenjem. Tožnica je izrazito odklanjala zdravljenje in ostajala nekritična do svojega stanja. Zdravljenje je bilo nujno, saj je bila tožnica pod vplivom bolezni. Resno je ogrozila svoj položaj v službi, nezdravljena psihoza pa pomeni tudi resno tveganje, da bolnik ne doseže več stanja zdravja in nivoja funkcioniranja pred začetkom bolezni, zaradi česar je bil vsekakor podan znak povzročanja hude škode sebi in drugim. Enako velja ob ponovnem pridržanju. Glede povzročanja hude premoženjske škode sodišče ni upoštevalo izpovedbe matere tožeče stranke in je zato napačno ugotovilo, da škoda ni bila izkazana. Sodišče ni sledilo izpovedbam zdravnikom, ki so vsi enako izpovedali, da so iz medicinskega razloga obstajali razlogi za pridržanje, prav tako ni sledilo mnenju izvedenca in si ga je razlagalo na svoj način. Ob tem pa tega ni obrazložilo oziroma je izvedeniško mnenje v tem delu zavrnilo s pavšalno trditvijo, da so navajanja izvedenca glede nujnega zdravljenja na zaprtem oddelku iz medicinskih razlogov zgolj hipotetična. Izvedenec je potrdil, da je bilo pridržanje tožeče stranke glede na njeno zdravstveno stanje utemeljeno. Vse posledice, ki jih sodišče pripisuje pridržanju, so posledica bolezni tožeče stranke, saj je odklanjala zdravljenje, zato pridržanje ni v nikakršni vzročni zvezi z zatrjevanimi posledicami in ji je celo koristilo, kar je potrdil tudi izvedenec. Sodišče je tudi napačno ugotovilo, da je tožena stranka ravnala malomarno. Strokovno usposobljeno osebje tožene stranke je ravnalo v skladu s standardi, ki se od psihiatrične ustanove pričakujejo. Psihiatri so se konzultirali z materjo in partnerjem tožeče stranke ter glede na ugotovljeno psihično stanje le-te zaključili, da je pridržanje nujno iz medicinskih razlogov. Toženi stranki zato ni mogoče očitati, da je ravnala malomarno. Nepravilno je bila določena tudi višina odškodnina. Tožeča stranka ni dokazala, da ji je škoda zaradi razžalitve dobrega imena in časti nastala. To je sicer navajala, vendar pa o tem ni ničesar izpovedala, kar v izpodbijani sodbi ugotavlja tudi sodišče. Tudi višina odškodnine po ostalih postavkah je previsoka in ni primerljiva s sodno prakso.

6. Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora. Meni, da je tožena stranka v zvezi s pošiljanjem obvestila ravnala protipravno, saj to ni bilo pravočasno. Nedokazane so tudi trditve, da naj bi pri tožnici 19. 12. in 31. 12. obstajali znaki, zaradi katerih naj bi bilo pridržanje na zaprtem oddelku nujno potrebno in skladno z določili ZNP. Da bi tožnica ogrožala svoje življenje in zdravje, ni tožena stranka trdila niti med postopkom, prav tako pa to ne izhaja iz zdravstvene dokumentacije. Tudi glede domnevnega ogrožanja premoženja je sodišče zavzelo pravilno stališče in ni jasno, na kakšnih podatkih tožena stranka gradi trditve o ogrožanju eksistence ter položaja v službi. Neutemeljeni so očitki, da je izvedensko mnenje sodišče razlagalo napak in da je nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Pravilne so tudi ugotovitve sodišča v zvezi z vzročno zvezo. Sodišče celo določenih okoliščin ni upoštevalo dovolj, na kar pa je tožnica že opozorila v okviru svojih pritožbenih navedb. Tudi višina odškodnine je prenizka in ne previsoka. Priglaša stroške odgovora.

7. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče pa ni utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo z dne 06. 09. 2010 in dopolnilno sodbo z dne 25. 01. 2012 v zvezi s popravnim sklepom z dne 25. 01. 2012 preizkusilo v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

9. Uvodoma ugotavlja, da je bila napaka v stroškovnem delu sodbe, na katero opozarja tožnica v pritožbi, odpravljena s popravnim sklepom dne 25. 01. 2012, o zavrnjenem delu zahtevka pa je sodišče prve stopnje odločilo z dopolnilno sodbo z dne 25. 01. 2012. Pritožbeni očitki tožnice o napaki in očitki tožeče in tožene stranke, da o delu zahtevka sodišče prve stopnje ni odločilo, so posledično neutemeljeni.

10. Tožeča stranka v tem postopku zahteva povračilo škode, ki naj bi ji po njenih trditvah nastala zaradi okrnitve svobode, razžalitve dobrega imena in časti ter posega v druge osebnostne pravice (pravico do duševne in telesne integritete in pravico do prostovoljnega zdravljenja), vse kot posledico hospitalizacije na zaprtem oddelku psihiatrične bolnice dne 19. 12. 2002 do 03. 01. 2003. Tožena stranka po njenih trditvah za pridržanje proti njeni volji ni imela zakonske podlage ne ob sprejemu 19. 12. 2002 ne ob ponovnem pridržanju 30. 12. 2002, poleg tega pa je o pridržanju 19. 12. 2002 sodišče obvestila šele pet dni kasneje, čeprav bi to morala storiti v 48 urah.

11. Tožena stranka je zahtevku nasprotovala tako po temelju kot višini. Trdila je, da njeno ravnanje ni bilo protipravno, saj je bila tožnica tako prvič kot drugič pridržana iz medicinskih in varnostnih razlogov, prav tako pa je bilo tudi sodišče obveščeno pravočasno. Med očitanim protipravnim ravnanjem in zatrjevano škodo tudi ni vzročne zveze, saj gre pri zatrjevanih posledicah za posledice bolezni in posledice tožničinega spora z materjo in partnerjem. Sama je ves čas ravnala v skladu s pravili medicinske stroke.

12. Za nastanek odškodninske obveznosti morajo biti podani štirje elementi odškodninskega delikta, to je protipravno oziroma nedopustno ravnanje ali opustitev, (nedopustna, pravno priznana) škoda, vzročna zveza med njima ter odgovornost (subjektivna – krivdna, ali objektivna). V nekaterih primerih, zlasti pa pri opustitvah dolžnega ravnanja, se protipravnost in krivda prepletata, saj presoja, da je šlo za kršitev določenih pravil ravnanja (protipravnost), istočasno pomeni tudi, da povzročitelj v danem primeru ni ravnal tako, kot se je od njega pričakovalo (krivda). Ker je tako tudi v konkretnem primeru, pritožbeno sodišče oba elementa obravnava skupaj.

Glede protipravnosti in odgovornosti

13. Relevantna dejstva, ki se nanašajo na pridržanje 19. 12. 2002 (1): - tožnica je bila 19. 12. 2002 proti svoji volji pridržana pri toženi stranki na zaprtem oddelku; - dežurna zdravnica je pred sprejemom opravila razgovor s toženo stranko, mamo in možem in se konzultirala z nadzorno zdravnico; - tožničina mama in partner sta ob sprejemu povedala, da je bila tožnica že kakšno leto spremenjena, da je težko opravljala službo (posedala je pred računalnikom, risala krogce in pisala pesmi, zaradi česar je nazadovala v službi), da se je pridružila verski sekti. Ker je bila lastnica večine družinskega premoženja (denar, stanovanje), so se svojci zbali, da bo z njim razpolagala, saj ga je želela podariti sekti, vse dokumente in kartice je prenesla k tem ljudem; - tožnica je bila ob pregledu in razgovoru jasne zavesti, vsestransko primerno orientirana, jezava, vznemirjena, arogantna do osebja; - tožnica je ob sprejemu povedala, da je partnerja zapustila, trdila je, da se doma ni več počutila varno in da se je preselila k prijateljici in navedla osebo, ki jo je treba obvestiti (M. R.), ta podatek pa je bila kasneje prečrtan in dodani kontaktni podatki mame, moža (partnerja) in sestre; - tožnica je bila sprejeta na zaprti oddelek zaradi akutne in prehodne psihotične motnje, ki je trajala že nekaj časa in se je kazala z neustreznim dojemanjem realnosti, dezorganiziranim in patološkim mišljenjem, posledično pa tudi v odklanjanju zdravljenja in nekritičnosti do svojega stanja ter suma, da bo prišlo do premoženjske škode; - izvedenec je v pisnem mnenju ugotovil, da je postopek sprejema potekal po ustaljenem in doktrinarnem protokolu in so v smislu medicinske doktrine in medicinske deontologije 19. 12. 2002 obstajali vsi razlogi za hospitalizacijo tožnice na zaprtem oddelku (z odprtega oddelka bi odšla), da pa svojega ali tujega življenja ni ogrožala, niti ni neposredno povzročala škode sebi ali drugim (je pa bilo možno, da bi razpolagala s premoženjem in da bi nezdravljena ostala psihotična); - tožena stranka je 20. 12. 2002 sodišču z navadno pošto poslala obvestilo o pridržanju, ki ga je sodišče prejelo 24. 12. 2002; - Okrajno sodišče v Ljubljani je 27. 12. 2002 po izvedenem zaslišanju tožnice in sodnega izvedenca izdalo sklep Pr 1870/2002, s katerim je tožnico odpustilo iz zaprtega oddelka, ker je ugotovilo, da pogoji za pridržanje proti volji niso izpolnjeni, enako pa je ugotovilo tudi sodišče v tem postopku; - tožnica je bila 30. 12. 2002 z zaprtega oddelka premeščena na odprti oddelek.

14. Prisilno pridržanje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice pomeni poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, zlasti v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), pravico do varstva duševne integritete (35. člen), pa tudi pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave) in je zato, v skladu z Ustavo RS tak poseg mogoč le v primerih, ki so določeni z zakonom in po postopku, ki je predpisan (2). Za odločanje o tem, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za pridržanje, je bilo (tudi) v času, ko je bila pridržana tožnica, pristojno sodišče v posebej predpisanem postopku (primerjaj 70. člen ZNP (3)), in ne zdravstvena ustanova. Odločitev, ali je zaradi narave duševne bolezni ali duševnega stanja potrebno, da se bolniku omeji svoboda gibanja in preprečijo stiki z zunanjim svetom, namreč presega medicinske okvire in poleg ugotovitve, da je podana duševna bolezen ali stanje (ZDZdr sedaj govori o duševni motnji) in ugotovitve, da je potrebno zdravljenje, kar je predvsem medicinska odločitev, zahteva tudi tehtanje stopnje ogroženosti, pa tudi presojo, ali bolnik lahko svobodno odloča o zdravljenju in ali lahko kljub bolezni oblikuje pravno relevantno izjavo. Da je o pridržanju odločalo sodišče in ne zdravstvena organizacija, je pri presoji ravnanja slednje (oziroma njenih delavcev) potrebno zato tudi upoštevati. Je pa zdravnike v tem času zavezoval 49. člen takrat veljavnega Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej). Po tej določbi je bilo mogoče bolnika sprejeti na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico brez njegove privolitve, če je zaradi duševne bolezni ogrožal svoje življenje ali življenje drugih ljudi ali povzročal veliko škodo sebi ali drugim. Pri tem je bil zdravnik te pogoje dolžan tehtati na podlagi objektivnih zdravstvenih standardov in predvsem ogroženost oceniti zgolj s stališča medicinske stroke (4). Ni bila torej dolžnost zdravstvene ustanove, da bi ob sprejemu bolnika raziskovala dejstva, ki niso bila povezana z medicinsko stroko in da bi opravila presojo, ki je sicer pridržana sodišču. Takšna zahteva bi bila, glede na specifiko pridržanja in že navedeno pravno podlago, nerazumna in pretirana.

15. Iz že navedenega in upoštevajoč relevantna dejstva, ki so bila ugotovljena, ni mogoče narediti sklepa, da je bilo ravnanje tožene stranke ob prvem pridržanju protipravno.

16. Tako dejstvo, da je (nepravdno) sodišče v konkretnem primeru po izvedenem postopku, ki ga je predpisoval ZNP, ugotovilo, da za (nadaljnje) pridržanje tožnice ni pogojev in da je to (za nazaj) ugotovilo tudi sodišče v tem postopku (5), samo po sebi še ne pomeni, da je toženi stranki mogoče očitati protipravno ravnanje. Njeno ravnanje ob pridržanju je namreč treba presojati v zgoraj nakazani smeri.

17. Takšna presoja pa pripelje do drugačnega materialnopravnega zaključka, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Postopek sprejema je potekal, kot je ugotovil izvedenec, po ustaljenem in doktrinarnem protokolu in so v medicinskem smislu, smislu medicinske doktrine in medicinske deontologije 19. 12. 2002 obstajali vsi razlogi za hospitalizacijo tožnice na zaprtem oddelku. Po oceni pritožbenega sodišča je tožena stranka oziroma njen zdravnik ob sprejemu z zadostno skrbnostjo, ki se pričakuje od strokovnjaka, z medicinskega vidika presodil pogoje, ki jih je za pridržanje predpisoval 49. člen ZZDej, kar vključuje tudi oceno ogroženosti.

18. Da je bila pri tožnici ob sprejemu podana akutna psihotična motnja, ki je narekovala zdravljenje, je bilo ugotovljeno, in tega tožnica niti ne izpodbija. Tožena stranka je ob takšni diagnozi, zaradi katere je bila tožnica izven realnosti in je spremenjeno doživljala svoje odnose in osebe, s katerimi je komunicirala, tudi menila, da bi slednja lahko razpolagala s svojim premoženjem sebi v škodo. Več od tega tožena stranka po mnenju pritožbenega sodišča ni bila dolžna ugotavljati. Ali je do (premoženjske) škode že prišlo ali pa bi, upoštevajoč konkretna dejstva lahko prišlo, namreč ni medicinsko vprašanje. Ugotavljanje obstoja tega pogoja je v pristojnosti sodišča. Slednje je zato tisto, ki mora oziroma bi moralo poleg bližnjih svojcev, če se za to pokaže potreba, zaslišati tudi tretje osebe in nato odločiti.

19. Toženi stranki zato ni mogoče očitati, da ni dodatno preverjala podatkov, ki so ji bili posredovani s strani tožničine mame in partnerja, saj to ni bila niti dolžna. Kaj takšnega bi bilo tudi sicer nerazumno in pretirano. Ni namreč mogoče spregledati narave postopka (ki največkrat terja hitro ukrepanje) in bolezenskih stanj, ki narekujejo sprejem (tožnica je, čeprav je bila ob pregledu jasne zavesti in vsestransko primerno orientirana, zaradi bolezni bila izven realnosti in je spremenjeno doživljala svoje odnose in osebe s katerimi je komunicirala).

20. Sodišče prve stopnje ob presoji protipravnosti ravnanja ob prvem pridržanju toženi stranki tudi (nelogično) očita, da tožnici ni omogočila izbire zdravljenja, ob tem, da je med strankama nesporno, da je tožnica (kakršnokoli) zdravljenje odklanjala. Po oceni pritožbenega sodišča iz tega razloga tudi mnenje izvedenca, da je bilo zdravljenje na zaprtem oddelku nujno, ker bi tožnica z odprtega oddelka odšla, ni zgolj hipotetično. Podlago ima ravno v tožničini takojšnji odklonitvi zdravljenja, nenazadnje pa tudi dejstvu, da je tožnica po premestitvi na odprt oddelek z zdravljenjem želela takoj prekiniti in oditi domov.

21. Enako velja za očitek, da je tožena stranka ignorirala takšno odklanjanje zdravljenja. Ugotovitev tožene stranke, da je bila tožnica zaradi svoje bolezni popolnoma nekritična do svojega zdravstvenega stanja, namreč ne pomeni nič drugega kot to, da je tožena stranka zaradi suma na akutno psihozo menila, da tožnica o vprašanju zdravljenja ni sposobna odločati. Poleg tega presoja, ali bolnik lahko svobodno odloča o zdravljenju in ali lahko kljub bolezni oblikuje pravno relevantno izjavo o tem, ni zgolj stvar medicinske presoje, ampak takšna odločitev, kot je že bilo pojasnjeno, presega medicinske okvire in je podvržena presoji sodišča v nadaljnjem postopku.

22. Sodišče prve stopnje je končno toženi stranki brez povezave z očitanim protipravnim ravnanjem (tožnica je trdila, da je tožena stranka zlorabila pravila pridržanja in da o pridržanju ni pravočasno obvestila sodišča) očitalo še, da ni opravila (kasnejše) diagnostike in ni upoštevala rezultatov nekaterih preiskav, kar pa pri presoji očitkov s katerimi je tožnica utemeljevala pogoj protipravnosti, ne more biti upoštevno (6).

23. Odškodninska odgovornost tožene stranke na tej podlagi zato ni podana.

24. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, in pritožbeno sodišče takšno dejansko ugotovitev sprejema, da tožena stranka o pridržanju tožnice ni pravočasno obvestila sodišča. Tožena stranka tako tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni dokazala, da bi obvestilo o pridržanju poslala po faksu oziroma priporočeno, pač pa le z navadno pošto. Dvoma v takšen zaključek ne vzbuja niti izpovedba M. L., da je bilo sodišče obveščeno s priporočeno pošto, saj iz dohodnega žiga sodišča, niti iz listin, ki jih je predložila tožena stranka, to ne izhaja. Priča V. Š. pa o načinu obveščanja v tem času niti ni vedela točno izpovedati in je o tem le domnevala. Verjetno je zato, da je tožena stranka obvestilo poslala 20. 12. 2002 (kot trdi in izhaja iz ročno vodene evidence), vendar (zgolj) z navadno pošto. Glede na to, da je sodišče tako poslano obvestilo prejelo šele 24. 12. 2002, torej šele peti dan po začetku pridržanja, pa je zato kljub temu kršila zakonsko določilo, ki za obvestilo sodišča predpisuje 48 urni rok. To določbo je namreč mogoče razumeti le tako, da mora zdravstvena organizacija na ustrezen način poskrbeti ne samo za to, da obvestilo v tem roku pošlje, ampak tudi, da ga sodišče v tem roku dejansko prejme. Namen roka je namreč v tem, da je pridržani osebi v čim krajšem času omogočeno sodno varstvo, oziroma da sodišče čim hitreje preveri, ali pogoji za (nadaljnje) pridržanje obstajajo. Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov v zaključek prvega sodišča, da je tožena stranka v tem pogledu ravnala protipravno. Ker pa takšno protipravno ravnanje ni v vzročni zvezi s škodo (več o tem v nadaljevanju), tožena stranka tudi na tej podlagi ne more biti odškodninsko odgovorna.

25. Je pa pritožba tožene stranke neutemeljena v delu, ko izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o protipravnosti njenega ravnanja ob pridržanju dne 30. 12. 2002. 26. Relevantna dejstva, ki se nanašajo na pridržanje 30. 12. 2002: - Okrajno sodišče v Ljubljani je 27. 12. 2002, po izvedenem zaslišanju tožnice in sodnega izvedenca, izdalo sklep Pr 1870/2002, s katerim je tožnico odpustilo iz zaprtega oddelka, ker je ugotovilo, da pogoji za pridržanje proti volji niso izpolnjeni; - tožena stranka je ta sklep prejela 30. 12. 2002 in tožnico istega dne premestila na odprti oddelek; - tožnica na odprtem oddelku ni hotela ostati, zahtevala je obleko, da bi odšla domov; - istega dne je naročila taksi in želela domov v bolniški obleki; - ker je želela domov v pižami, je bila nato v dogovoru z dežurnim zdravnikom, vendar brez osebnega pregleda in konzultacije z njim, ponovno premeščena na zaprti oddelek; - po prihodu na zaprti oddelek je bila jezava in je zahtevala zdravnika, da ji napiše odpustnico; - iz pisnega izvedenskega mnenja, ki je bilo pridobljeno v tem postopku, izhaja, da je bilo zdravstveno stanje tožnice tega dne le delno izboljšano in da je bilo zdravljenje še potrebno; - tožena stranka je zoper sklep Pr 1870/2002 z dne 27. 12. 2002 vložila pritožbo, ki pa je bila prepozna in zato zavržena; - tožnica je bila 03. 01. 2003 odpuščena.

27. Tožnica je toženi stranki v zvezi s tem pridržanjem očitala, da je namerno kršila sklep sodišča, ki ga je prejela 30. 12. 2002, saj sama priznava, da ob pregledu izvedenca (27. 12. 2002) pogojev za pridržanje ni bilo več. Ni jih bilo niti ob ponovnem pridržanju. Tožena stranka pa je trdila in pri tem vztraja tudi v pritožbi, da je bilo zdravstveno stanje tožnice na dan (drugega) pridržanja drugačno kot 27. 12. 2002, ko jo je pregledal sodni izvedenec.

28. Ni sporno, da je tožena stranka po prejemu sklepa sodišča, ki je ugotovilo, da pogojev za (nadaljnje) pridržanje proti volji tožnice ni, le-to premestila na odprt oddelek. S tem je formalno ravnala po sklepu sodišča, vendar pa nadaljnji potek dogodkov, predvsem pa zdravstveno stanje tožnice dne 30. 12. 2002 ter dejstvo, da je do ponovne premestitve prišlo brez (ponovnega) pregleda tožnice s strani dežurnega zdravnika, omogočajo zaključek, da je tožena stranka sklep kljub temu zavestno kršila, saj se z njim ni strinjala (7).

29. Iz neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo na dan drugega pridržanja zdravstveno stanje tožnice le delno izboljšano, je tako mogoče zaključiti, da vsekakor ni bilo slabše kot 19. 12. oziroma 27. 12. 2002, ko je tožnico pregledal izvedenec. Ker je (nepravdno) sodišče ob upoštevanju (slabšega) zdravstvenega stanja ugotovilo, da pogojev za pridržanje v smislu ogrožanja ni, jih torej ni bilo niti ob (sicer delnem) izboljšanju. Da bi na ta dan obstajale kakšne drugačne oziroma nove okoliščine v smislu pogojev po 46. členu ZZDej, pa tožena stranka ni trdila.

30. Tožena stranka bi v takšni situaciji, ne glede na to, da je bilo zdravljenje (še) potrebno in je bilo potrebno celo še ob odpustu 03. 01. 2003 (sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila odpuščena z isto diagnozo kot je bila tista, ki je bila podlaga za sprejem), ob nasprotovanju tožnice, da ostane na zdravljenju na odprtem oddelku, morala le-to odpustiti. Ker je ravnala drugače, je ravnala protipravno in je za takšno ravnanje tudi odgovorna.

Glede škode in vzročne zveze

31. Pritožbeno sodišče v zvezi s škodo, ki jo tožnica zatrjuje kot posledico pridržanja, pojasnjuje, da Obligacijski zakonik (OZ) v 179. členu sicer našteva več oblik pravno priznane nepremoženjske škode (telesne in duševne bolečine; pri duševnih bolečinah pa med drugim tudi duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, okrnitve svobode in okrnitve druge osebnostne pravice), vendar pa gre v konkretnem primeru, ko tožnica kot podlago svoje škode zatrjuje neutemeljen odvzem prostosti, za enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice in se zanje prisodi tudi enotna odškodnina. Takšno stališče je, z izjemo, ki se nanaša na morebiten pojav dodatne oblike škode, splošno sprejeto v zvezi z neutemeljenim odvzemom prostosti v kazenskem postopku (8). Nobenega razumnega razloga ni, da takšno stališče ne bi veljalo tudi za škodo, ki je posledica neutemeljenega pridržanja v psihiatrični bolnici.

32. Kot izhaja iz tožbe, je tudi tožnica ob postavitvi zahtevka stališče o enotni škodi (in odškodnini zanjo) upoštevala, čeprav je kasneje navedla, da odškodnino zahteva zaradi posega v več njenih pravic. Ni namreč zahtevala, da ji sodišče za vsako posamezno obliko škode prisodi posebno odškodnino. Ker torej takšnega zahtevka ni niti postavila, je že iz tega razloga njeno pritožbeno opozarjanje, da sodišče prve stopnje ni prisodilo (posebej) odškodnine za zatrjevane duševne bolečine zaradi posega v telesno in duševno integriteto in da tudi ni jasno, ali je bila prisojena odškodnina zaradi posega v pravico do prostovoljnega zdravljenja, neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je sicer v nasprotju s stališčem, da gre za enotno obliko škode in enotno odškodnino, posebej obravnavalo škodo zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi razžalitve imena in časti, okrnitve svobode in okrnitve pravice do prostovoljnega zdravljenja in je tudi posebej prisodilo odškodnino zaradi razžalitve dobrega imena in časti, posebej pa zaradi okrnitve svobode in pravice do prostovoljnega zdravljenja. Vendar pa to sicer napačno materialnopravno izhodišče ne onemogoča pritožbenega preizkusa izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so tudi jasni in si ne nasprotujejo. Iz razlogov je med drugim razvidno, da je presojalo tudi kršitev pravice do prostovoljnega zdravljenja, in sicer skupaj s kršitvijo pravice do prostosti. Kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP zato ni podana.

33. Ugotovljeno je bilo, da je tožena stranka v zvezi s (prvim) pridržanjem sodišče obvestila prepozno, saj ni spoštovala 48 urnega roka, ki ga je za takšno obvestilo določal 1. odstavek 71. člena ZNP in v tem pogledu ravnala protipravno. Sodišče prve stopnje je, kot je že bilo navedeno, pravilno ugotovilo, da med takšnim, sicer protipravnim ravnanjem in zatrjevano škodo, ni vzročne zveze. Dne 19. 12. 2002, ko je tožena stranka tožnico pridržala, je bil četrtek. Rok 48-tih ur, ki ga je imela na voljo tožena stranka za obvestilo, se je iztekel torej v soboto. Sodišče, ki v soboto ne dela, bi torej na podlagi obvestila, v kolikor bi bil rok spoštovan, zadevo pričelo obravnavati najprej v ponedeljek 23. 12. 2002. Sodišče je imelo za obisk pridržane osebe in njeno zaslišanje na voljo 3 dnevni rok (primerjaj 74. člen ZNP). Ta rok bi se iztekel v petek, 27. 12. 2002, saj je bil zadnji dan roka, to je 26. 12. 2002, dela prost dan (9). Tega dne pa je sodišče, kot je bilo ugotovljeno, tožnico tudi obiskalo in zaslišalo in nato odločilo o njenem pridržanju. To, da je tožena stranka sodišče obvestila prepozno, torej na časovni potek postopka in trajanje pridržanja ni vplivalo in zato tudi škoda, ki jo tožnica zatrjuje, s to kršitvijo ne more biti v vzročni zvezi.

34. Glede na to, da v zvezi s prvim pridržanjem toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, je na dlani, da kljub sicer protipravnemu pridržanju 30. 12. 2002, ki je trajalo do 03. 01. 2003, določenih zatrjevanih škodnih posledic z drugim pridržanjem ni mogoče vzročno povezati. Do njih bi namreč prišlo v vsakem primeru že zaradi prvega pridržanja, za katerega pa, kot je bilo obrazloženo, tožena stranka ni odškodninsko odgovorna. Gre predvsem za zatrjevano zaznamovanost v družbi in v posledici česar naj bi se tožnica tudi začela izogibati družbi, postala naj bi nezadovoljna s sabo, nervozna in nezaupljiva. Iz tega razloga ni pravno relevantno za odločitev, ali je tožnica te škodne posledice tudi res dokazala, čemur tožena stranka v pritožbi izrecno oporeka, prav tako pa tudi ne, ali je sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine le-te v zadostni meri upoštevalo. Pritožbeno sodišče se o tem zato podrobneje ne izjavlja, ker to ni potrebno.

35. Tožnica je v zvezi s škodo trdila, da ji je v posledici nezakonitega pridržanja nastala nepremoženjska škoda v obliki duševnih bolečin zaradi okrnitve svobode, posega v pravico do prostovoljnega zdravljenja ter njene druge osebnostne pravice.

36. Zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke je bila tožnica nezakonito pridržana v času od 30. 12. 2002 do 03. 01. 2003, torej štiri dni. V tem času ji je bila omejena svoboda, saj je bila proti svoji volji nameščena v zaprtem oddelku. Omejena je bila v komunikaciji, saj ji je bilo prepovedano telefoniranje, omejen pa tudi oseben stik z določenimi ljudmi. V tem času je bila neprostovoljno zdravljena, doživljala je stranske učinke zdravil in v zvezi s tem tudi strah, saj ji tožena stranka ni predstavila njihovih negativnih posledic. Doživljala je občutek nemoči in krivice ter strah, kaj se bo z njo zgodilo, saj je bila seznanjena s sklepom sodišča, pa kljub temu ni smela oditi. Pridržana je bila v času novoletnih praznikov, ki so sicer namenjeni družini oziroma sprostitvi in bila ločena od svoje hčere. Tožnica je v posledici navedenega duševno trpela.

37. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je imelo zdravljenje za tožnico tudi določene pozitivne učinke, vendar pa pritožbeno sodišče pritrjuje tožnici, da le-ti, tudi če so bili, pri odmeri odškodnine zaradi okrnitve svobode in v zvezi s tem povezanim posegom v pravico do prostovoljnega zdravljenja ne morejo biti upoštevni. Omejitve prostosti in zdravljenja proti volji namreč sploh ne bi smelo biti. Po tej logiki bi namreč lahko prišlo do tega, da oškodovancu, če bi bili „pozitivni“ učinki pridržanja in zdravljenja proti volji zadosti veliki, odškodnina sploh ne bi pripadala, kar je seveda povsem nesprejemljivo.

38. Odškodnina za nepremoženjsko škodo mora biti priznana v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. To načelo po eni strani terja upoštevanje vseh okoliščin na strani oškodovanca, po drugi strani pa upoštevanje sodne prakse v podobnih primerih, razponov odškodnin od najnižjih do najvišjih ter razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Šele na ta način določena odškodnina je pravična, tako z vidika konkretnega oškodovanca kot tudi z vidika drugih. V konkretnem primeru je na mestu primerjava z odškodninami v zvezi z nezakonitim odvzemom prostosti v kazenskih postopkih, kar je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, s tem, da je seveda treba upoštevati določene posebne okoliščine (izvajanje zdravljenja proti volji, omejitev nekaterih pravic, ki sicer priporniku pripadajo), na katere opozarja tudi tožnica v svoji pritožbi. Te okoliščine pa ne dopuščajo tako velikega odstopanja, kot to zmotno meni tožnica. Pritožbeno sodišče, glede na obseg škode in po njeni ožji in širši individualizaciji, ugotavlja, da predstavlja pravično denarno odškodnino znesek 1.000 EUR. Višja odškodnina ne bi bila primerna (10). Tudi primeri, na katere se tožnica izrecno sklicuje, ne dajejo podlage za prisojo višje odškodnine, saj gre za drugačne dejanske okoliščine, ki s konkretno niso primerljive. Tako je bila v zadevi II Ips 767/2005 priznana odškodnina v višini 18 plač za 16 dni pripora, šlo pa je za tujca in doživetje hudega stresa s posledicami; v zadevi II Ips 492/99 je bila priznana odškodnina 22 plač za 21 dni pripora s tem, da je šlo v tem primeru (tudi) za medijsko poročanje in dolgotrajno posttravmatsko stresno motnjo pri oškodovancu, ki je vodila v kronično prilagoditveno motnjo, posledično pa v upokojitev; v zadevi II Ips 604/2003 pa je bila priznana odškodnina v višini ene (in ne štirih) povprečne plače, šlo pa je za odvzem prostosti v nasprotju z zakonom in brutalno ravnanje policistov.

39. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi tožene stranke delno ugodilo in na podlagi 2. in 3. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo na znesek 1.000,00 EUR, zahtevek za plačilo 4.311,41 EUR in zakonske zamudne obresti od tega zneska od 30. 12. 2005 dalje do prenehanja obveznosti pa je zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke je v celoti zavrnilo in na podlagi 353. člena sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo.

40. Ker je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje spremenilo, je na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP moralo poseči tudi v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Tožeča stranka je v postopku uspela delno. Na podlagi 2. odst. 154. člena ZPP lahko sodišče v tem primeru glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Pri ugotavljanju uspeha tožeče stranke je pritožbeno sodišče sledilo njenemu pritožbenemu opozarjanju, da je treba posebej upoštevati temelj in višino obveznosti, saj je bilo oboje ves čas sporno. Tožnica po temelju uspela 100%. Čeprav ni uspela z vsemi očitki glede protipravnega ravnanja, ni šlo za več zahtevkov ali sokrivdo, ki bi utemeljevala nižji uspeh po temelju. Po višini je uspela z 9,6 %. Skupen uspeh tožeče stranke tako znaša 54,8 %. Tožeča stranka je zato, ob upoštevanju stroškov, ki jih je odmerilo sodišče prve stopnje in kar ni izpodbijano, upravičena do povračila 2184,87 EUR. Tožena, ki je uspela s 45,2 %, pa je upravičena do povračila 1572,05 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna povrniti tožeči 612,82 EUR stroškov.

41. Tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela in zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (154. člen ZPP). Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Tožeča stranka je s pritožbo uspela delno, in sicer v približno 80 %, upoštevajoč pri tem vrednost izpodbijanega dela sodbe. Pritožbeno sodišče ji je priznalo strošek za sestavo pritožbe (500 točk), pavšalni znesek materialnih stroškov (2%), plačano takso v višini 147,98 EUR in DDV. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,459 EUR, znašajo stroški skupaj 458,38 EUR, 80% tega pa 366,70 EUR. Te stroške ji je tožeča stranka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot izhaja iz izreka te sodbe. Obe pravdni stranki sta vložili tudi odgovor na pritožbo, ki pa ga pritožbeno sodišče ne ocenjuje za potreben pravdni strošek v smislu 155. člena ZPP, zato ga stranki nosita sami.

(1) Navedena so tudi nekatera dejstva, ki so bila zatrjevana in niso bila sporna, ali pa se je nasprotna stranka imela možnost o njih izreči in imajo podlago v listinah, ki jih je sodišče v dokaznem postopku prebralo (2. in 3. alineja 358. člena ZPP).

(2) Ustava predvideva možnost omejitve pravice do osebne svobode s tem, ko dopušča, da zakon določi primere in postopek, v katerih je mogoče človeku odvzeti prostost (drugi odstavek 19. člena). Tudi v zvezi s pravico do prostovoljnega zdravljenja Ustava dopušča, da zakon določi izjeme (3. odst. 51. člena).

(3) V letu 2002, ko je bil tožnica sprejeta na zdravljenje, so še veljale določbe 70 do 81. člena ZNP.

(4) Smiselno enako stališče je ob presoji ustavne skladnosti določila 49. člena ZZDej zastopalo tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I 60/03 z dne 04. 12. 2003, UL RS št. 131/2003. (5) To dejstvo je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovljeno. Drugačne pritožbene trditve nimajo podlage v izvedenem dokaznem postopku, predvsem ne v mnenju izvedenca, listinskih dokazih, pa tudi izpovedbe prič tega ne dokazujejo.

(6) Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja tudi na to, da je sodišče prve stopnje s temi očitki prevzelo delo, ki je sicer pridržano izvedencu.

(7) Sodišče prve stopnje (sicer v zvezi z načinom obveščanja sodišča) ugotavlja, da je tožena stranka zoper sklep (nepravdnega) sodišča vložila tudi pritožbo, ki pa je bila prepozna.

(8) Primerjaj npr. odločbe VS RS II Ips 120/81, II Ips 492/99, II Ips 604/2003. (9) Zakon o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji (Uradni list RS/I, št. 26/91, Uradni list RS, št. 91/05, 112/05 - uradno prečiščeno besedilo, 93/05 - popr. in 52/10) je tudi v letu 2002 kot dela prosta dneva določal 25. 12. (Božič) in 26. 12 (Dan samostojnosti).

(10) VSL II Cp 1702/2009 (31 dni pridržanja na zaprtem oddelku Psihiatrične klinike Ljubljana, odškodnina 3.3 plači oziroma 3000 EUR); VSL II Cp 2242/2006 (11 mesecev pripora, odškodnina 5.9 plače) VSC Cp 146/2007 (1 mesec pripora, odškodnina 2,2 plači), VSC Cp 1725/2006 (30 dni pripora, odškodnina 2,5 plači), II Ips 280/2008 (35 dni hišnega, odškodnina 2 plači), II Ips 316/2005 (123 dni pripora, odškodnina 17 plač).