Jedro

Tožnik je tožbo vložil prepozno, saj rok 30 dni za uveljavljanje sodnega varstva ob prenehanju delovnega razmerja ni začel teči od prejema dopisa Zavoda RS za zaposlovanje, iz katerega izhaja, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena nezakonito, ampak ko je pogodba o zaposlitvi za določen čas prenehala veljati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže. Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je pogodba o zaposlitvi, ki sta jo pravdni stranki sklenili 26.7.2005 v nasprotju s členom 52. Zakona o delovnih razmerjih, bila na podlagi 54. člena ZDR sklenjena za nedoločen čas (1. odstavek). V nadaljevanju je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati na delo, ga prijaviti v zavarovanje in razporediti na delovno mesto delovodje, kontrolor kvalitete in to za čas od 1.8.2006 naprej za nedoločen čas (2. odstavek). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 555,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje do plačila ter 20 % DDV pod izvršbo (3. odstavek).

Tožena stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh razlogov po določilih 1. odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo tožnika kot prepozno zavrže, podrejeno pa, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen v celoti zavrne vključno s stroški postopka, podrejeno pa še, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajala je, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z določili 52. člena Zakona o delovnih razmerjih in s tem je na podlagi 54. člena istega zakona bila sklenjena za nedoločen čas. Tožena stranka je ves čas postopka pred sodiščem na prvi stopnji zatrjevala, da je bila tožba vložena prepozno, to je po izteku 30-dnevnega prekluzivnega roka, torej je bil tožnik prekludiran pri uveljavljanju svojih pravic. Tožnik je vložil tožbo zoper toženo stranko dne 13.9.2006, pri čemer pa mu je rok za vložitev tožbe pričel teči najkasneje z dnem prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je z dnem 30.7.2006. Tožnik bi tako moral vložiti tožbo najkasneje dne 29.8.2006, saj prekluzivnega roka ni mogoče podaljšati. Tožnik je tudi pravočasno najel odvetnika, torej se tudi ne more sklicevati na to, da je bil prava nevešča stranka in da ni vedel oziroma mogel vedeti, da po izteku 30-dnevnega roka ne bo več mogel uveljavljati svojih pravic. Tako ne more držati stališče sodišča prve stopnje, da je tožniku pričel teči rok 30 dni po tem, ko je od Zavoda za zaposlovanje Republike Slovenije prejel obvestilo, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonskimi določili. Prav tako pa ne držijo navedbe sodišča, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas nezakonito, saj tožnik povsem jasno vedel, kakšen je razlog za pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – ZPP – UPB3 – v nadaljevanju ZPP). Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je sodišče prve stopnje kot med strankama nesporno ugotovilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dnem 30.7.2006, o čemer je bil tožnik obveščen tudi s posebnim obvestilom tožene stranke z dne 26.7.2006. V nadaljevanju pa se je sodišče postavilo na stališče, da je tožnik vložil tožbo pravočasno, upoštevaje pri tem določila 3. odstavka 204. člena ZDR in sicer v roku 30 dni, pri čemer je zavzelo stališče, da je tožniku pričel rok za vložitev tožbe teči s prejemom dopisa Zavoda RS za zaposlovanje, OE ... z dne 22.8.2006, katerega je tožnik prejel 23.8.2006 in iz katerega izhaja, da je šele tega dne zvedel za nezakonitost sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Pritožbeno sodišče ob navedenem ugotavlja, da je utemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke, da je tožnik vložil tožbo prepozno, saj 3. odstavek 204. člena ZDR določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim sodiščem. Navedeno pomeni, da razlog za transformacijo delovnega razmerja nastane vedno ob koncu delovnega razmerja oziroma ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha s potekom časa in toženi stranki ni potrebno izvajati kakršnegakoli postopka v zvezi s seznanitvijo delavca o poteku časa pogodbe o zaposlitvi, pri čemer pa je ugotoviti tudi, da je tožena stranka tožnika celo z dopisom z dne 26.7.2006 izrecno obvestila, da ga obvešča, da bo njegova pogodba o zaposlitvi potekla dne 30.7.2006, ter da pogodbe ne morejo podaljšati, ter da bo po preteku delovnega razmerja tožniku predložila tudi delovno knjižico. Navedeno nedvomno pomeni, da je tožniku pričel teči rok za uveljavljanje sodnega varstva z potekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas in ni mogoče slediti pravnemu naziranju sodišča, da je tožnik izvedel za nezakonitost sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas šele takrat, ko je prejel dopis Zavoda RS za zaposlovanje, OE ... z dne 22.8.2006, katerega je prejel dne 23.8.2006 in iz katerega izhaja, da je pogodba sklenjena nezakonito.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je tožniku prenehalo delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dnem 30.7.2006, kar pomeni, da bi moral v nadaljnjih 30 dneh vložiti tožbo najkasneje dne 29.8.2006, tožnik pa jo je vložil dne 13.9.2006. Iz listinske dokumentacije tudi izhaja, da je imel tožnik tudi pooblaščenca odvetnika, ki je celo dne 28.8.2006 naslovil na toženo stranko dopis, v katerem je izrecno navedel, da zahteva sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas iz razloga, ker je bila pogodba sklenjena v nasprotju z delovno pravno zakonodajo. Tako je 30 dnevni rok za sodno varstvo iz 3. odstavka 204. člena ZDR pri zahtevku za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas pričel tožniku teči z dnem poteka pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in tožbo tožnika kot prepozno zavrglo.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ker po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1) delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid pravde.