Jedro

V obravnavanem primeru ne gre za pomanjkljivost, ki bi jo bilo potrebno odpraviti tako, da bi tožbo naknadno odobril tožnikov zakoniti zastopnik. Zato ga sodišče ni dodatno pozivalo na odobritev tožbe, temveč je tožbo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Začasni zastopnik se stranki postavi le, če se med postopkom pred sodiščem prve stopnje pokaže, da bi redni postopek s postavitvijo zakonitega zastopnika stranki predolgo trajal, tako da bi zaradi tega nastale škodljive posledice za eno ali za obe stranki. Tožniku pa je bil, zaradi delnega odvzema poslovne sposobnosti in s tem procesne sposobnosti, že postavljen skrbnik za poseben primer, ki je njegov zakoniti zastopnik.

Izrek

Tožba se zavrže. Predlog tožeče stranke za postavitev začasnega zastopnika se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo z dne 19. 1. 2015, ponovljeno dne 17. 4. 2015, za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje ter kot oprostitev plačila stroškov v nepravdnem postopku N 1/2015, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Domžalah, zaradi predloga za razdelitev skupnega premoženja. Iz navedene izpodbijane odločbe izhaja, da tožnika na podlagi odločbe z dne 22. 9. 2014 zastopa stalni skrbnik, to je Center za socialno delo (CSD) Domžale kot njegov zakoniti zastopnik.

Tožnik je priporočeno po pošti dne 29. 5. 2006 na to sodišče sam vložil tožbo zoper uvodoma navedeno odločbo. V tožbi med drugim navaja, da je brez zakonitega zastopnika in zato sodišču predlaga, da mu na podlagi 82. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) postavi začasnega zastopnika.

Tožbo je sodišče zavrglo iz naslednjih razlogov: Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, pravdno sposoben in ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik. To izhaja iz 80. člena ZPP, katerega določbe se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporabljajo za tista vprašanja postopka v upravnem sporu, ki v ZUS-1 niso urejena.

Iz podatkov oziroma listin, ki jih je sodišče pridobilo po uradni dolžnosti, izhaja, da je sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. N 53/2011 z dne 18. 5. 2012, s katerim je bila tožniku delno odvzeta poslovna sposobnost in sicer za vse aktivnosti, povezane s sodnimi upravnimi in drugimi postopki, postal pravnomočen dne 10. 10. 2012. Delen odvzem poslovne sposobnosti pomeni, da je z navedenim sklepom določen obseg poslov, ki jih tožnik ne more opravljati sam in ne morda v smislu deloma ohranjene poslovne sposobnosti tožnika za te posle. Za posle oziroma aktivnosti, navedene v sklepu, tožnik torej nima poslovne sposobnosti, s tem pa tudi ne pravdne sposobnosti (77. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), zato jih lahko opravlja zgolj po zakonitem zastopniku.

V skladu s prvim odstavkom 78. člena ZPP pa stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik. To pomeni, da lahko tožnik opravlja pravdna dejanja v upravnem sporu le po svojem zakonitem zastopniku. Tožnik pa je v obravnavanem primeru tožbo vložil sam, za kar ni procesno sposoben. Sodišče je zato v nadaljevanju ugotavljalo, ali bi bilo treba od njegovega zakonitega zastopnika zahtevati ustrezno ukrepanje v smislu določb drugega odstavka 81. člena ZPP, to je morebitna odobritev tožbe, ki jo je vložil tožnik sam. Po tretjem odstavku 81. člena ZPP lahko sodišče postavi rok za odpravo tovrstnih pomanjkljivosti ter v primeru, če dani rok preteče brez uspeha, s sklepom razveljavi pravdna dejanja, ki jih je opravilo v postopku, kolikor jih zadevajo te pomanjkljivosti. Če pa so pomanjkljivosti take, da mu onemogočajo nadaljnjo pravdo, potem tožbo zavrže (peti odstavek 81. člena).

Po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 se določbe ZPP, kot že zgoraj navedeno, v upravnem sporu uporabljajo primerno, torej v skladu z značilnostmi upravnega spora, katerega ena najpomembnejših značilnosti je ta, da v njem sodišče odloča o zakonitosti upravnih aktov, kar pomeni, da se je že zakoniti zastopnik tožnika s podlago za morebitno vložitev tožbe seznanil že, ko mu je bila izpodbijana odločba vročena. Iz dohodnega žiga CSD Domžale na izpodbijani odločbi, kot tudi iz navedb tožnika v tožbi izhaja, da je bila izpodbijana odločba tožnikovemu zakonitemu zastopniku že vročena in da jo je le-ta prejel dne 30. 4. 2015. To pa povedano drugače pomeni, da je bil tožnikov zakoniti zastopnik že med trajanjem upravnega postopka pritegnjen v postopek in je bil tudi seznanjen z zaključnim aktom tega upravnega postopka, s tem da mu je bila izpodbijana odločba vročena. S tem je bila tudi vzpostavljena možnost oziroma dolžnost, da bi zoper izdano dokončno upravno odločbo, v skladu s pravnim poukom, lahko vložil tožbo v upravnem sporu, če bi presodil, da bi bilo to v tožnikovo korist. Ker v konkretnem primeru niso izkazani razlogi za dvom v delo skrbnika v smislu prvega odstavka 200. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v zvezi s tretjim odstavkom 79. člena ZPP, je bila glede na navedeno po presoji sodišča tožniku zagotovljena možnost, da uveljavi pravico do sodnega varstva in pravnega sredstva v smislu določb 23. in 25. člena Ustave RS. Po drugi strani pa bi bilo pozivanje k morebitni odobritvi tožbe zoper odločbo, s katero je bil tožnikov zakoniti zastopnik očitno že pravilno seznanjen, v nasprotju z namenom, s katerim je bila tožniku delno odvzeta poslovna in s tem tudi procesna sposobnost. Povedano drugače to pomeni, da v obravnavanem primeru ne gre za pomanjkljivost, ki bi jo bilo potrebno odpraviti tako, da bi tožbo naknadno odobril tožnikov zakoniti zastopnik. Zato sodišče le-tega ni dodatno še posebej pozivalo na odobritev tožbe, temveč je tožbo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS v zvezi s petim odstavkom 81. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

Predlog tožnika za postavitev začasnega zastopnika za zastopanje v tem upravnem sporu je sodišče zavrnilo. Po določbah 82. člena ZPP se namreč začasni zastopnik stranki postavi le, če se med postopkom pred sodiščem prve stopnje pokaže, da bi redni postopek s postavitvijo zakonitega zastopnika stranki predolgo trajal, tako da bi zaradi tega nastale škodljive posledice za eno ali za obe stranki. Kolikor je izpolnjen ta pogoj, postavi sodišče stranki začasnega zastopnika, zlasti v naslednjih primerih: 1. če stranka ni pravdno sposobna, pa nima zakonitega zastopnika, 2. če si koristi stranke in njenega zakonitega zastopnika nasprotujejo, 3. če imata obe stranki istega zakonitega zastopnika, 4. če je prebivališče ali sedež stranke neznan, pa stranka nima pooblaščenca, 5. če je stranka ali njen zakoniti zastopnik, ki nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, v tujini in se ji ni mogla opraviti vročitev. Tožniku pa je bil, kot že povedano, zaradi delnega odvzema poslovne sposobnosti in s tem procesne sposobnosti, že postavljen skrbnik za poseben primer, CSD Domžale, ki je njegov zakoniti zastopnik. Druge okoliščine iz 82. člena ZPP pa niso izkazane.