Jedro

Za odločitev o zahtevani denacionalizaciji ni relevantno, ali so upravičene osebe po drugem odstavku 10. člena ZDen od tuje države pravico do odškodnine za zaplenjeno premoženje tudi dejansko uveljavljale.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnikova zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo stanovanjske hiše, s pripadajočim zemljiščem ob podržavljenju parc. št. 99, stavbišče v izmeri 422 m2, parc. št. 520/1-njiva 4 v izmeri 767 m2 in parc. št. 520/3 – vrt 4 v izmeri 1255 m2, vse ob podržavljenju pripisano vl. št. 86 k.o. ... Navedeno zahtevo za denacionalizacijo je vložila pravna naslednica razlaščencev A.A., ki je med postopkom umrla, zato postopek nadaljuje tožnik- njen pravni naslednik B.B. V obrazložitvi svoje odločbe prvostopni organ navaja, da so bile predmetne nepremičnine podržavljene z odločbo Mestne zaplembene komisije v Mariboru opr. št. 1770 z dne 3. 10. 1945 v zvezi z odločbo Federalne zaplembene komisije v Ljubljani, opr. št. 191/K-3 z dne 18. 2. 1946. Na podlagi pravnomočne ugotovitvene odločbe Upravne enote Maribor št. 201-318/98-545 z dne 18. 1. 2002 je bilo ugotovljeno, da se razlaščenca C.C., rojen dne ... in D.D. rojena ..., po predpisih o državljanstvu, ki so veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS, nista štele za jugoslovanska državljana (v času podržavljenja premoženja), zato ne izpolnjujeta pogojev za denacionalizacijo po 9. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen- Uradni list RS št. RS/I, 27/91 s spremembami). Prav tako ni mogoča denacionalizacija po 12. členu ZDen (pravni nasledniki kot nadomestni upravičenci), ker sta bila pokojna razlaščenca upravičena do odškodnine od tuje države v smislu določb drugega odstavka 10. člena ZDen. Kot avstrijska državljana (ob podržavljenju) sta bila namreč upravičena do odškodnine za v Jugoslaviji podržavljeno premoženje od Republike Avstrije na podlagi Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije iz leta 1955 (ADP, Ur. list FLRJ, Mednarodne pogodbe, št. 2/56). Čeprav je razlaščenec C.C. umrl pred uveljavitvijo omenjene ADP, so lahko odškodnino zanj zahtevali njegovi potomci, tudi sama vlagateljica zahteve, ki je bila tudi avstrijska državljanka. Zaradi tega je bilo treba predmetno zahtevo za denacionalizacijo zavrniti.

Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, navaja, da po drugem odstavku 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali so imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, kar ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. V obravnavanem primeru je takšen sporazum ADP, ki je v drugem odstavku 27. člena določila podlago za jugoslovansko podržavljenje avstrijskega premoženja, po drugi strani pa obveznost avstrijske države, da izplača odškodnino avstrijskim državljanom, ki jim je bilo premoženje odvzeto na način in z ukrepi, predvidenimi z ADP. Razlago ADP v postopkih denacionalizacije je podalo Ustavno sodišče RS v svoji odločbi št. Up-547/02 z dne 8. 10. 2003 (Ur. list RS, št. 108/2003). Kot navaja, je Jugoslavija imela pravico obdržati avstrijsko premoženje ne glede na to, ali ga je do uveljavitve ADP (dne 28. 11. 1955) že podržavila ali ne (22. točka obrazložitve). Avstrija in Jugoslavije se v primerih, ko je šlo za avstrijskega državljana, ki je to državljanstvo imel pred drugo svetovno vojno in po njej, nista ukvarjali z vprašanjem, ali je hkrati imel tudi jugoslovansko državljanstvo, ampak sta v teh primerih šteli, da je bilo v smislu drugega odstavka 27. člena ADP podržavljeno avstrijsko premoženje, zanj pa je avstrijski državljan od Republike Avstrije uveljavljal odškodnino (36. točka obrazložitve). V primeru, ko je bilo premoženje podržavljeno po Odloku Avnoj-a je mogoče odreči upravičenje do denacionalizacije zaradi pravice iz ADP osebi, za katero je ugotovljeno jugoslovansko državljanstvo le, če je bila ta oseba na dan 13. 3. 1938 in na dan 28. 4. 1945 hkrati tudi avstrijski državljan (44. točka obrazložitve). V postopku je zato treba upoštevati tako pravno podlago podržavljenja kot državljanstvo bivšega lastnika v času podržavljenja (47. točka obrazložitve). V obravnavanem primeru je bilo razlaščencema C.C. in D.D. premoženje podržavljeno z dnem uveljavitve Odloka Avnoj-a (torej z dnem 6. 2. 1945) z zaplembenima odločbama z dne 3. 10. 1945 in 18. 2. 1946. Razlaščenca sta bila tako na dan 13. 3. 1938 kot na dan 28. 4. 1945 avstrijska državljana in sta to državljanstvo imela tudi v trenutku smrti leta 1951 oz. 1952. Jugoslovanskega državljanstva (po vojni) nista pridobila. Glede na navedeno je prvostopni organ predmetni denacionalizacijski zahtevek pravilno zavrnil ob sklicevanju na drugi odstavek 10. člena ZDen, ker sta bivša lastnika po drugem odstavku 27. člena ADP imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (Avstrije). Uveljavljanje pravic po ADP ni bilo omejeno na osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, ampak je za te pravice veljal splošen pravni režim, po katerem premoženjsko pravna upravičenja preidejo na pravna naslednike. Drugačna razlaga bi pomenila neupravičeno razlikovanje med osebami glede na to, ali so doživele datum uveljavitve ADP ali ne, čeprav je sicer relevanten trenutek samega podržavljenja. Po drugi strani bi na tak način kljub prepovedi iz drugega odstavka 10. člena ZDen bile do denacionalizacije upravičene tudi osebe, ki so imele pravico (same ali po pravnih naslednikih) uveljavljati in pridobiti odškodnino od tuje države. Ker je bilo torej treba v obravnavani zadevi zahtevek za denacionalizacijo zavrniti že zaradi okoliščin po drugem odstavku 10. člena ZDen, se upravni organ ni bil več dolžan ukvarjati z obstojem morebitnih okoliščino po 12. členu ZDen, ker se izključitev denacionalizacije po drugem odstavku 10. člena ZDen nanaša tako na morebitne upravičence po 9. členu ZDen, kot tudi na morebitne subisidiarne upravičence po 12. členu ZDen. To stališče v upravno sodni praksi ni sporno (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005) in jasno izhaja že iz jezikovne razlage drugega odstavka 10. člena ZDen. Zato za odločitev v tej zadevi niso relevantne ugotovitve prvostopnega organa o tem ali in v katerem obdobju je A.A. imela jugoslovansko državljanstvo.

Tožnik v tožbi navaja, da prvostopni organ v postopku ni celovito oz. pravilno ugotovil obstoja razlogov iz drugega odstavka 10. člena ZDen, saj ni navedel, na osnovi katerega predpisa bi lahko razlaščenca oz. njuni potomci zahtevali odškodnino. Tudi ni dokazal (preveril v Avstriji), da bi bila A.A. avstrijska državljanka. Razlaščenca (sama) nista imela možnost pridobiti odškodnino, saj v času njunega življenja ADP še ni bila sprejeta, da bi lahko odškodnino pridobili potomci razlaščencev, pa ADP ne predvideva. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je slovenski organ (pri odločanju pri upravičenju do denacionalizacije) odločal o pravici do odškodnine do tuje države, kar je v nasprotju z navedeno odločbo Ustavnega sodišča. Ker sporno premoženje ni bilo avstrijsko, ni bilo pogojev, da bi ga Jugoslavija lahko zasegla, zaplenila, zadržala ali likvidirala po drugem odstavku 27. člena ADP. A.A. je od rojstva živela v Sloveniji, tu je živela tudi sprejemu Zakona o državljanstvu FLRJ leta 1945 in na dan uveljavitve novele Zakona o državljanstvu iz leta 1948. V spisu so priložene številne listine, ki to dokazujejo. Nikoli ji ni bila očitana nelojalnost, v upravnem spisu ni nobenega podatka o tem, da bi ji bilo jugoslovansko državljanstvo kadarkoli odvzeto. Občina Maribor je dne 10. 5. 1993 izdala potrdilo o tem, da je A.A. državljanka RS, da se je za jugoslovansko državljanko štela od dne 28. 8. 1945 in da je bila v državljansko knjigo v Mariboru vpisana pod zaporedno št. 77280. Do upokojitve je bila zaposlena pri E., živela pa je nazadnje na naslovu ... Če ne bi imela urejenega državljanstva do leta 1960, tudi ne bi mogla biti redno zaposlena. A.A. tako izpolnjuje vse pogoje iz 9. v zvezi z 12. členom ZDen. Razlaščenca sta bila rojena v Avstroogrski, poročila sta se dne ... v Grazu in se preselila v Maribor, kjer sta imela prebivališče na naslovu ... Oba sta bila jugoslovanska državljana nemške narodnosti. V Mariboru so se jima tudi rodili otroci. Leta 1920 sta živela na ozemlju, ki je pripadalo Jugoslaviji ter sta tako postala jugoslovanska državljana nemške narodnosti, saj je po Zakonu o državljanstvu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev državljanstvo temeljilo na načelu, da je domovinska podlaga osnova za pridobitev državljanstva držav naslednic (Avstroogrske). Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter zadevo vrne prvostopnemu organu v novo odločanje oz. podredno, da ugodi zahtevi za denacionalizacijo. S predložitvijo stroškovnika smiselno uveljavlja tudi zahtevo za vračilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna presoja upravnih organov, da v obravnavani zadevi ni pogojev za denacionalizacijo z vstopom nadomestnih upravičencev po 12. členu ZDen, ker sta imela pokojna razlaščenca (ki nedvomno nista upravičenca do denacionalizacije glede na določbe 9. člena ZDen) pravico pridobiti odškodnino od tuje države v smislu določb drugega odstavka 10. člena ZDen in sicer pravico do odškodnine od Republike Avstrije na podlagi določb ADP, to pravico pa so po njuni smrti imeli tudi njuni pravni nasledniki, saj pravica do odškodnine po ADP ni bila omejena zgolj na razlaščence, ampak so zanjo veljali splošni predpisi civilnega prava o obligacijskih razmerjih, dedovanju, ipd. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljujeta oba upravna organa in se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06 s spremembami). Ker je drugostopni organ dovolj natančno povzel tudi relevantno vsebino odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up 547/02 z dne 8. 10. 2003, sodišče tudi tega ne bi ponavljalo. Vsekakor je bistvo te odločbe Ustavnega sodišča v ugotovitvi, da so imeli v Jugoslaviji razlaščeni avstrijski državljani in njihovi potomci pravico do odškodnine od Republike Avstrije, če jim je bilo premoženje bilo podržavljeno v Jugoslaviji, kar se je nedvomno zgodilo tudi v obravnavanem primeru. Tako razlaščenca, kot pravni nasledniki so imeli pravico do uveljavljanja odškodnine od Republike Avstrije. Tožbeni ugovori, s smislu katerih upravni organ v postopku ni dokazal, da sta imela razlaščenca, oz. njuni pravni nasledniki možnost pridobiti odškodnino od Republike Avstrije, so glede na vse doslej navedeno neutemeljeni, saj je to izkazano tako z dejstvi (da sta bila razlaščenca tako pred drugo svetovno vojno kot po njej avstrijska državljana itd.) kot s pravno utemeljitvijo, torej z razlago določb 10. člena ZDen ter v zvezi s tem tudi povzetkom in razlago relevantnih določb ADP ter odločbe Ustavnega sodišča v zvezi s tem. Nasprotno pa tožnik za svojo trditev, da pravni nasledniki razlaščencev sploh niso imeli možnosti oz. pravice uveljavljati odškodnino po ADP, ni predložil nobenega relevantnega dokaza.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da odškodnina razlaščencema ni bila izplačana, saj ta trditev (glede katere v spisih sicer ni dokazov, da bi sploh bila zanesljivo izkazana) za odločitev v zadevi ni relevantna iz razloga, ker je v drugem odstavku 10. člena ZDen izrecno določeno, da do denacionalizacije niso upravičeni vsi tisti, ki so imeli možnost (torej pravico) dobiti odškodnino od tuje države (ne glede na to, ali so to možnost oz. pravico tudi dejansko uveljavili). V zvezi s tem tudi ni utemeljen ugovor, da bi naj slovenski organ pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločal tudi o pravici do odškodnine tuje države, saj zgolj ugotovitev dejstva, da so imeli pravni nasledniki obeh razlaščencev pravico uveljavljati to odškodnino glede na dejanske in pravne okoliščine zadeve, ne pomeni, da bi slovenski organ odločal o sami pravici do odškodnine tuje države. Glede na to, da je bilo sporno premoženje nedvomno (tudi nesporno) razlaščeno, je neutemeljen tudi ugovor, da ni bilo pogojev za njegovo zaplembo.

Nadalje so v zvezi z doslej navedenim neutemeljeni tožbeni ugovori glede državljanstva A.A. Ker so imeli upravičenci možnost pridobiti odškodnino od Republike Avstrije, denacionalizacija po 12. členu ZDen, glede na že povedano, ni dopustna. V zvezi s tem je neutemeljen ugovor, v smislu katerega drugi odstavek 10. člena ZDen ne izključuje denacionalizacije v korist subsidiarnih upravičencev po 12. členu ZDen.

Glede na doslej navedeno in glede na listine, ki so v upravnih spisih zadeve, so neutemeljeni tudi tožbeni ugovori, v smislu katerih ugotovitve upravnih organov glede državljanstva razlaščencev in njunih pravnih naslednikov niso izkazane (da pomenijo zgolj ugibanje). Dejstvo, da se razlaščenca nista štela za jugoslovanska državljana, je bilo pravnomočno ugotovljeno s pravnomočno odločbo v upravnem postopku ugotavljanja državljanstva (odločba Upravne enote Maribor št. 201-318/98-545 z dne 18. 1. 2002), pa tudi sicer sta upravna organa korektno ugotovila in presodila vse dejanske in pravne okoliščine v zvezi s tem.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnik v obravnavanem primeru v sporu ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške postopka.