Jedro

Če je predmet upravnega spora zadeva, v kateri je sporno vprašanje upravičenja do denacionalizacije po 12. členu ZDen (v povezavi z 10. členom ZDen), torej priznanje položaja upravičenca do denacionalizacije, ne gre za zahtevek, ki je izražen v denarni vrednosti, zato ni izpolnjen pogoj po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vprašanje upravičenosti do odškodnine od Avstrije v primeru, da je prejšnji lastnik umrl še pred uveljavitvijo ADP, ni pomembno pravno vprašanje v smislu drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča in ustavnosodni praksi, od katere izpodbijana odločitev ne odstopa, jej za vprašanje upravičenosti do denacionalizacije bistvena ugotovitev o državljanstvu prejšnjega lastnika v času, ko mu je bilo premoženje podržavljeno, zato se v takem primeru niti ni treba spuščati v vprašanje, ali bi za uveljavljanje pravice do odškodnine po drugem odstavku 27. člena ADP oseba morala imeti avstrijsko državljanstvo tudi ob uveljavitvi ADP.

Odstop od ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča ni izkazan, če se revident sklicuje na sodbe, ki se nanašajo na drugačno dejansko in pravno situacijo.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik (v nadaljevanju revident) po odvetniku vložil revizijo. Njeno dovoljenost uveljavlja po 1. in 2. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 20. 2. 2009 v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 16. 3. 2010. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila revidentovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega upravnega organa, s katero je ta odločil, da se zavrne zahteva A.A. (ki je med postopkom umrla; postopek pa je nadaljeval njen pravni naslednik – revident) za denacionalizacijo tam navedenega premoženja. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da v obravnavani zadevi ni pogojev za denacionalizacijo z vstopom nadomestnih upravičencev po 12. členu Zakona o denacionalizaciji - ZDen, ker sta imela prejšnja lastnika B.B. in C.C. (katerima je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ - to je z dnem 6. 2. 1945 in za katera je bilo s pravnomočno odločbo Upravne enote Maribor z dne 18. 1. 2002 ugotovljeno, da se nista štela za jugoslovanska državljana) oziroma njuna pravna naslednica A.A. pravico dobiti odškodnino od tuje države v smislu določbe drugega odstavka 10. člena ZDen, in sicer pravico do odškodnine od Republike Avstrije na podlagi določbe drugega odstavka 27. člena Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratske Avstrije (Uradni list FNRJ, MP, št. 2/56 – v nadaljevanju ADP).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. V obravnavani zadevi revidenti zatrjujejo, da vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta presega 20.000,00 eurov.

6. Za dovoljenost revizije po 1. točki prvega odstavka 83. člena ZUS-1 morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: da je predmet upravnega spora zadeva, v kateri je pravica ali obveznost izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, pa mora presegati 20.000,00 EUR. Prvi pogoj se nanaša na odločanje o pravici ali obveznosti. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) ali pri obveznosti plačati določen znesek. Pravilo "vrednostne revizije" torej ni namenjeno tistim zadevam, v katerih pravica ali obveznost nista izražena v denarnem znesku. Ker gre v obravnavani zadevi za denacionalizacijo, ki je praviloma vračanje v naravi, torej ne v denarnem znesku, poleg tega pa je v tem primeru sporno vprašanje upravičenja do denacionalizacije po 12. členu ZDen (v povezavi z 10. členom ZDen), torej priznanje položaja upravičenca do denacionalizacije, to ni zahtevek, ki bi bil izražen v denarni vrednosti (npr. sklepi Vrhovnega sodišča: X Ips 472/2009 z dne 31. 3. 2009, X Ips 7/2010 z dne 24. 2. 2010), kar je v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010, navedlo tudi Ustavno sodišče. Zato v tem primeru ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

8. Revident utemeljuje dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZDen z navedbo, „da gre v obravnavani zadevi za odločitev o dveh pomembnih pravnih vprašanjih, in sicer za vprašanje izpolnitve pogojev za denacionalizacijo, če so podane okoliščine iz drugega odstavka 10. člena ZDen, in za vprašanje pravilne uporabe 12. člena ZDen.“

9. Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanji, ki ju revident izpostavlja, nista pomembni pravni vprašanji v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je v zvezi z razlago navedenih določb ZDen že sprejeta ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča, od katere izpodbijana odločitev ne odstopa.

10. V obravnavanem primeru izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da ni pogojev za denacionalizacijo z vstopom nadomestnih upravičencev po 12. členu ZDen, ker sta imela prejšnja lastnika (za katera je bilo ugotovljeno, da nista upravičenca do denacionalizacije po 9. členu ZDen) pravico pridobiti odškodnino od tuje države v smislu določb drugega odstavka 10. člena ZDen, in sicer pravico do odškodnine od Republike Avstrije na podlagi določbe 2. točke 27. člena ADP, to pravico pa je imela tudi njuna pravna naslednica. Sodišče prve stopnje je namreč pritrdilo stališču tožene stranke, da je v obravnavani zadevi bistveno, da sta prejšnja lastnika imela avstrijsko državljanstvo v času podržavljenja in da jima je bilo premoženje podržavljeno na ustrezni pravni podlagi. Pojasnilo je, da ni bistveno, da prejšnja lastnika nista bila več živa ob uveljavitvi ADP, saj se izključitev denacionalizacije veže na njuno avstrijsko državljanstvo v času podržavljenja. Uveljavljanje pravic po ADP ni bilo izrecno omejeno na osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, zato je po mnenju sodišča prve stopnje za te pravice veljal splošen pravni režim, po katerem premoženjskopravna upravičenja lahko preidejo na pravne naslednike.

11. Po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu ZDen tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ta določba velja v vsakem primeru, ne glede na to, ali gre za upravičenca po 9., 11. ali 12. členu ZDen, kakršen je obravnavani primer (npr. I Up 503/2003 z dne 1. 6. 2005). V upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča, ki jo je potrdilo tudi Ustavno sodišče, je v zvezi z razlago 12. člena ZDen (ki razširja krog upravičencev do denacionalizacije na pravne naslednike v tam določenih primerih) ustaljeno stališče, da pravica dobiti odškodnino od tuje države po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen izključuje upravičenost do denacionalizacije, kar pomeni, da tudi pravni nasledniki te osebe niso upravičenci po 12. členu ZDen (npr. sodba I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005).

12. Če pa revident meri na vprašanje (kot to izhaja iz nadaljnje obrazložitve revizije) upravičenosti do odškodnine od Avstrije v primeru, da je prejšnji lastnik umrl še pred uveljavitvijo ADP, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča za vprašanje upravičenosti do denacionalizacije bistvena ugotovitev o državljanstvu prejšnjega lastnika v času, ko mu je bilo premoženje podržavljeno. Ustavno sodišče je namreč že v odločbi, št. U-I-23/93, ugotovilo, da je eden od kriterijev za odškodovanje na podlagi mednarodnih pogodb zahteva, da so bili posamezniki državljani te tuje države v času, ko je bilo premoženje podržavljeno. V odločbi, št. Up 547/02, pa je Ustavno sodišče zavzelo stališče (33. točka obrazložitve), da je mogoče osebi v primeru, da je bila na dan 13. 3. 1938 (dan Anschlussa) avstrijski državljan in je to ostala na dan 28. 4. 1945, to je na dan vzpostavitve Avstrije (kar izhaja tudi iz dejanskih okoliščin obravnavane zadeve za prejšnja lastnika podržavljenega premoženja, ugotovljenih v upravnem postopku, ki pa jih v revizijskem postopku na podlagi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni dovoljeno izpodbijati), odreči upravičenje do vračila podržavljenega premoženja po določbah ZDen že zato, ker ta oseba ni bila jugoslovanski državljan (za prejšnja lastnika podržavljenega premoženja je bilo to ugotovljeno s pravnomočno odločbo Upravne enote Maribor z dne 18. 1. 2002). Pri tem je Ustavno sodišče poudarilo, da se v takem primeru niti ni treba spuščati v vprašanje, ali bi za uveljavljanje pravice do odškodnine po drugem odstavku 27. člena ADP oseba morala imeti avstrijsko državljanstvo tudi ob uveljavitvi ADP. Ker izpodbijana odločitev od tega stališča ne odstopa, ni izpolnjen pogoj iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 13. Revident v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 tudi zatrjuje, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča ter pri tem prilaga dve sodbi Vrhovnega sodišča (X Ips 307/2004 z dne 15. 11. 2007 in X Ips 825/2007 z dne 21. 2. 2008), s katerima pa odstopa od sodne prakse ni izkazal, saj se citirani sodbi nanašata na popolnoma drugačno dejansko in pravno situacijo. S sodbo z dne 15. 11. 2007 je namreč Vrhovno sodišče v postopku ugotovitve državljanstva v zvezi z denacionalizacijo samo odločilo o državljanstvu pravne prednice revidentke ob uporabi drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ – ZDrž in ugotovilo, da se ta šteje za državljanko FLRJ in LR Slovenije (oziroma SR Slovenije) in kasneje Republike Slovenije. S sodbo z dne 21. 2. 2008 pa je Vrhovno sodišče v postopku denacionalizacije, ki se je nanašal na isto revidentko, ob upoštevanju navedene pravnomočne sodbe Vrhovnega sodišča o ugotovitvi državljanstva ugodilo reviziji in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek.

14. Glede na to, da revident ni izkazal izpolnitve nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

15. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.