Jedro

Nična pogodba ne konvalidira, če na pogodbo pristane tisti, v interesu katerega je ničnost določena. Če upravičenec do uveljavljanja ničnosti pogodbo priznava, izgubi pravni interes za uveljavljanje ničnosti. To pa ne pomeni, da se zaradi tega, ker se on z njo strinja, nihče drug ne more več sklicevati na ničnost.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 388.007,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.3.2008 do plačila, v roku 15 dni in da je v istem roku tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 5.174,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v višini 2.106,81 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo 388.007,09 EUR s zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, poleg tega pa je tožeči stranki še naložilo, da toženi stranki povrne 6.457,60 EUR stroškov postopka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Predmet tožbe je kondikcijski zahtevek na podlagi 87. člena OZ. Tožeča stranka zahteva vrnitev plačila, opravljenega na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama v aprilu 2005, ki je nična na podlagi 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen – Ur.l. RS, št. 27/91). Citirano določilo prepoveduje vsakršno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve po ZDen, predmet te pogodbe pa sta bili prav takšni nepremičnini.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bila kupna pogodba med pravdnima strankama v celoti realizirana in je zaradi naknadne odobritve s strani denacionalizacijskih upravičencev, ki so s tožečo stranko sklenili poravnavo, tudi konvalidirala. Poleg tega tožeča stranka sama ne namerava vrniti nepremičnin, ki jih je na podlagi kupne pogodbe prejela in s katerimi še vedno razpolaga. S tem kaže svoj interes za ohranitev pogodbe.

Pritožba utemeljeno opozarja na zmotnost navedenih dejanskih in materialnopravnih zaključkov prvostopnega sodišča. Nična pogodba nima nobenih učinkov. Pravilo je strogo in že po naravi stvari bistveno bolj namenjeno sankcioniranju izpolnjenih kot neizpolnjenih pogodb. Če bi nična pogodba konvalidirala zaradi tega, ker je bila izpolnjena, bi to bilo v nasprotju z bistvom in namenom instituta ničnosti. Zakon sicer v izjemnih primerih dopušča konvalidacijo (poznejše prenehanje vzroka ničnosti - 2. odst. 90. čl. OZ), vendar za takšno situacijo v obravnavanem primeru ne gre. Dejstvo torej, da je bila kupna pogodba med strankama v celoti realizirana, na ničnost nima nobenega vpliva.

Napačno je nadalje tudi stališče prvostopnega sodišča, da nična pogodba konvalidira, če na pogodbo pristane tisti, v interesu katerega je ničnost določena; konkretno, da v 88. čl. ZDen prepovedano razpolaganje preneha biti nično, če z njim soglašajo denacionalizacijski upravičenci. Za takšen zaključek v zakonu ni podlage. Temeljno zakonsko pravilo je, kot že povedano, da nične pogodbe nikoli ne konvalidirajo. Izjeme, kolikor jih zakon dopušča (in dopušča jih malo in še te veže na poznejše prenehanje vzroka ničnosti), je treba razlagati ozko. Določila 86. čl. OZ, ki pravi, da je pogodba nična, „če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo“, na katerega se sklicuje prvostopno sodišče, na takšen način, da ničen posel preneha biti ničen, če ga upravičenec do uveljavljanja ničnosti priznava, ni mogoče razlagati.

Prav ima sicer sodišče, da je v 88. členu ZDen določena ničnost razpolaganja z nepremičninami, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve, predpisana v korist denacionalizacijskih upravičencev, z namenom varstva njihovih interesov in pravic. Vendar pa ima ničnost sama po sebi mnogo širši in daljnosežnejši domet, saj predstavlja sankcijo za najhujše kršitve pravnega reda, s katerimi je lahko prizadet bistveno širši krog oseb od tistih, ki jim je varstvo prekršene pravne norme v osnovi namenjeno. Zato se lahko na ničnost sklicuje vsaka zainteresirana oseba (92. čl. OZ). To, kar je pri ničnosti bistvenega pomena, je torej pravni interes osebe, ki jo uveljavlja, in ki ga je treba ugotoviti v vsakem konkretnem postopku, saj je odvisen od dejanskih okoliščin posameznega primera.

Če upravičenec do uveljavljanja ničnosti pogodbo priznava, izgubi pravni interes za uveljavljanje ničnosti. Dejstvo, da so v konkretnem primeru denacionalizacijski upravičenci pristali na sporno razpolaganje, zato kvečjemu pomeni, da so oni sami izgubili pravni interes za morebitno uveljavljanje ničnosti kupne pogodbe med pravdnima strankama. Nikakor pa pogodba s tem ni konvalidirala (ne sme motiti, da tudi nična pogodba velja in ima vse učinke, dokler ni ugotovljena njena ničnost), in da se zaradi tega, ker se oni z njo strinjajo, nihče drug ne more več sklicevati na ničnost na podlagi 88. čl. ZDen. V konkretnem primeru je zato sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ker pravnega interesa tožeče stranke sploh ni ugotavljalo, oziroma ji ga je smiselno odreklo zato, ker ga nimajo (več) denacionalizacijski upravičenci.

Le v izjemnih primerih je mogoče odreči pravni interes osebi, ki je sklenila nični posel. Pri ocenjevanju pravnega interesa pogodbenih strank za ugotovitev ničnosti pogodbe na podlagi 88. čl. ZDen se ni mogoče izogniti presoji njunega položaja z vidika pravic denacionalizacijskih upravičencev, ki so v tem razmerju posredno ali neposredno udeleženi. Samo v primeru, če pravice tretjih na njun položaj ne bi imele nobenega vpliva (če bi se npr. denacionalizacijski upravičenci vsem denacionalizacijskim zahtevkom v zvezi z nepremičnino, ki je bila predmet kupne pogodbe, odpovedali), bi stranki kupne pogodbe ne imeli pravnega interesa za ugotovitev njene ničnosti na podlagi 88. čl. ZDen.

Za takšno situacijo pa v obravnavanem primeru ne gre. Denacionalizacijski zavezanci od svojih zahtevkov niso odstopili. Tudi spreminjali jih niso, saj so tudi v nadaljevanju denacionalizacijskega postopka dediči pokojnega denacionalizacijskega upravičenca vztrajali pri izročitvi spornih nepremičnin v naravi in so svoje zahtevke zavarovali z izdajo začasne odredbe, s katero je Upravna enota Škofja Loka tožeči stranki prepovedala vsakršno razpolaganje obremenjevanje in odtujevanje spornih nepremičnin do pravnomočnosti odločbe, s katero bo odločeno o zahtevku za denacionalizacijo (A22). Upravna enota Škofja Loka je nadalje z dopisom v marcu 2007 tožečo stranko obvestila, da se bo denacionalizacijski postopek nadaljeval z vračilom nepremičnin v naravi (A15) in jo je torej v postopek pritegnila kot denacionalizacijskega zavezanca. Z odločbo o denacionalizaciji z dne 18.5.2007 (A17) je tožeča stranka v vlogi zavezanke za vračilo podržavljenih nepremičnin z denacionalizacijskimi upravičenci sklenila poravnavo pred upravnim organom skladno z določili 69. člena ZDen, na podlagi katere je zavezancem namesto vrnitve parcel v naravi izplačala odškodnino.

Nima prav prvostopno sodišče, da je tožeča stranka s tem, ko je v denacionalizacijskem postopku sprejela vlogo denacionalizacijskega zavezanca in z denacionalizacijskimi upravičenci sklenila omenjeno poravnavo, pokazala interes za ohranitev kupne pogodbe. Pokazala je le svoj interes za ohranitev nepremičnin, ki so bile predmet kupne pogodbe, kar bi ji že itak morala omogočiti sama pogodba.

Zato je za presojo pravnega interesa tožeče stranke za ugotovitev ničnosti pomembno ugotoviti, ali je kupna pogodba omogočila tožeči stranki izpolnitev z njo zasledovanega cilja, t.j. ali bi lahko tožeča stranka na podlagi te pogodbe pridobljene nepremičnine obdržala oz. ali bi se lahko uprla njihovi vrnitvi (bodisi toženi stranki bodisi denacionalizacijskim zavezancem). Odgovor na to vprašanje pa je po mnenju pritožbenega sodišča negativen.

Sporni parceli predstavljata podržavljeni kmetijski zemljišči, katerih zavezanec za vračilo je tožena stranka (27. člen ZDen). Navedeno izrecno priznava tudi tožena stranka sama, ki bi ti nepremičnini denacionalizacijskim upravičencem vrnila v naravi, če jih ne bi v letu 2005 prodala tožeči stranki. To je storila po uveljavitvi ZDen v letu 1991 in tudi po začetku denacionalizacijskega postopka za vrnitev teh nepremičnin, ki se je začel na zahtevo denacionalizacijskega upravičenca v letu 1993, ko sta se obe nepremičnini še nahajali v posesti in upravljanju zakonitega zavezanca - tožene stranke.

Tožeča stranka ni in tudi nikoli ni bila zavezanec za vrnitev podržavljenih kmetijskih zemljišč. 27. čl. ZDen je specialna določba v razmerju do 51. člen ZDen, ki določa, da je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se vrnejo upravičencem. Poleg tega je bila lahko zavezanec po 51. čl. ZDen ob upoštevanju 16. čl. ZDen le pravna oseba, ki je bila ob uveljavitvi ZDen v letu 1991 družbenopravna oseba in to le za premoženje, ki je bilo ob uveljavitvi ZDen vknjiženo med njenimi sredstvi kot družbena lastnina in še ni bilo olastninjeno. Nobeno določilo ZDen (razen 88. čl.) se ne nanaša na premoženje, ki ga je katerakoli pravna ali fizična oseba pridobila v letu 2005. Upravni organ, ki je vodil denacionalizacijski postopek, je zato lahko uveljavljal vrnitev nepremičnin od tožeče stranke (A15) le na podlagi neveljavnosti s toženo stranko sklenjenega pravnega posla v letu 2005. Pritožbeno sodišče meni, da je bila zamenjava zavezanca v denacionalizacijskem postopku res nekoliko nenavadna in se strinja s stališčem tožene stranke, da bi moral upravni organ v primeru, ko se ugotovi, da je bila nepremičnina, ki je predmet vrnitve, prodana, postopek prekiniti in denacionalizacijske upravičence napotiti na pravdo zaradi ugotovitve ničnosti sklenjenega pravnega posla po 88. členu ZDen. Vendar dejstvo, da tega ni storil, in da je postopek nadaljeval s kupcem nepremičnine kot novim denacionalizacijskim zavezancem, ni povzročilo nobeni stranki škodljivih ali nezakonitih posledic. Tožena stranka namreč ne trdi, da denacionalizacijski upravičenci v pravdi za ugotovitev ničnosti ne bi uspeli, pač pa le, da bi nepremičnini, ki bi jih na podlagi ugotovljene ničnosti pogodbe pridobila nazaj od tožeče stranke, sama izročila denacionalizacijskim upravičencem. Tožeča stranka zato v pritožbi upravičeno opozarja, da je edina razlika med hipotetično in dejansko situacijo le v tem, da je tožeča stranka namesto toženke izpolnila njeno obveznost vračila. Obe pa temeljita na podmeni, da je pogodba nična. Če ne bi bila, bi lahko namreč tožeča stranka sporni nepremičnini obdržala in ju ne bi bilo treba nikomur vračati, ker ni obstajala nobena druga podlaga za vrnitev.

Sicer pa je določba 88. čl. ZDen jasna in ne dopušča nobenih dvomov. Vsakršno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih je obstajala dolžnost vrnitve denacionalizacijskim upravičencem, je bilo od dneva uveljavitve ZDen v letu 1991 absolutno prepovedano. Pravni posel, ki sta ga pravdni stranki sklenili v letu 2005, je zato v delu, v katerem je tožena stranka tožeči stranki prodala nepremičnini, glede katerih je obstajala dolžnost vrnitve, ničen. Tožeča stranka kot kupec teh nepremičnin ima, glede na povedano, nedvomno pravni interes za ugotovitev ničnosti pogodbe. V posledici nične pogodbe pa mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je na njeni podlagi prejela (87. čl. OZ).

Odločba o denacionalizaciji (A17) z dne 18.5.2007, s katerim je bil pravnomočno končan denacionalizacijski postopek, vsebuje dve pravni dejanji; z njo je tožeča stranka sporni nepremičnini vrnila denacionalizacijskim upravičencem in ju od njih ponovno pridobila proti plačilu odškodnine. Tisti del poravnave, ki se nanaša na plačilo odškodnine zato, da so se denacionalizacijski zavezanci odpovedali vrnitvi v naravi, se razmerja med pravdnima strankama iz nične pogodbe ne tiče. Pomemben je le v pojasnitev dejstva, da tožeča stranka s spornima nepremičninama še vedno razpolaga. Nima jih namreč v posesti na podlagi kupne pogodbe, pač pa na podlagi poravnave, ki jo vsebuje odločba (A17), s katero jih je pridobila od denacionalizacijskih zavezancev. Pritožnica ima zato prav, ko trdi, da je z odločbo o denacionalizaciji (A17) vrnila sporni nepremičnini denacionalizacijskim upravičencem namesto tožene stranke, kar pomeni, da se šteje, da jih je vrnila tudi toženi stranki. Kondikcijski zahtevek tožene stranke v posledici nične pogodbe je bil torej z odločbo o denacionalizaciji (A17) že izpolnjen.

Če je toženi stranki zaradi očitane „samovolje“ tožeče stranke nastala kakšna škoda, (ki pa je v tem postopku ni uveljavljala), to na obveznost vrnitve tistega, kar je na podlagi nične pogodbe prejela, nima nobenega vpliva.

Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (358. člen ZPP). Zoper višino zahtevka, ki ga je tožeča stranka argumentirano pojasnila, tožena stranka namreč ni uveljavljala nobenih konkretiziranih ugovorov.

Ker je tožeča stranka s tožbo uspela, je bilo treba sodbo spremeniti tudi v stroškovnem delu tako, da je sodišče toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne nujne in potrebne stroške pravdnega postopka, ki jih je sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku na list. št. 58 (po 3000 OT za tožbo, prvo pripravljalno vlogo in narok, 160 OT čas za potovanje in 50 OT poročilo stranki, 2 % materialni stroški in 20 % DDV). Na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP pa je tožeča stranka upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov, ki jih je odmerilo v višini sestave pritožbe 3750 OT, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV.