Jedro

Ne držijo revidentkine navedbe, da je bil denacionalizacijski postopek obnovljen. Po vložitvi predloga za nadaljevanje postopka dedinje D. P. se je denacionalizacijski postopek nadaljeval. Sklep o ustavitvi postopka za osebo, ki ji ni bila (pa bi ji po zakonu morala biti) dana možnost udeležbe v postopku, ne more imeti učinkov dokončnosti in pravnomočnosti. To posledično pomeni, da do pravnomočne ustavitve denacionalizacijskega postopka v tem primeru ni prišlo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške za odgovor na revizijo v višini 2.417,46 EUR, v roku petnajst dni po prejemu te sodbe.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo 388.007,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Posledično je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo ter toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke. Toženi stranki je naložilo še plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke.

3. Tožena stranka z revizijo uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in v njeni posledici zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi prvostopenjsko sodbo ter tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka tožene stranke.

4. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana po uveljavitvi novele ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/2008), se ta uporablja v revizijskem postopku (prvi in drugi odstavek 130. člena ZPP-D ter 133. člen ZPP-D).

Relevantno dejansko stanje

6. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili naslednja pravno odločilna dejstva: - aprila 2005 sta tožeča stranka kot kupec in tožena stranka kot prodajalec sklenili kupoprodajno pogodbo, katere predmet sta bili tudi nepremičnini parc. št. ..., obe k. o. ... (v nadaljevanju Pogodba). Kupnina za ti dve nepremičnini je znašala 388.007,09 EUR. Pred sklenitvijo Pogodbe je Upravna enota Škofja Loka (v nadaljevanju UE) tožeči stranki za ti dve nepremičnini izdala potrdilo, da nista v postopku denacionalizacije; - marca leta 2007 je UE tožečo stranko obvestila, da se bo postopek za denacionalizacijo nepremičnin parcel št. ..., obe k. o. ..., ki je bil predhodno ustavljen, nadaljeval z vračilom v naravi; - UE je v (nadaljevani) denacionalizacijski postopek kot zavezanko za vračilo podržavljenih nepremičnin pritegnila tožečo stranko, ki je bila v tistem času lastnica nepremičnin parc. št. ..., obe k. o. ...; - s poravnavo, ki je del odločbe o denacionalizaciji z dne 18. 5. 2007, se je tožeča stranka zavezala za podržavljeni nepremičnini upravičencema plačati odškodnino.

Razlogi za zavrnitev revizije

7. Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/1991 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDen) v 88. členu določa, da z dnem uveljavitve ZDen ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve. Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s to prepovedjo, so nični. Po tretjem odstavku 88. člena ta prepoved neha veljati 30 dni po preteku roka, v katerem se sme vložiti zahteva za denacionalizacijo, razen za nepremičnine, za katero je bila vložena zahteva za denacionalizacijo. V tem primeru pa prepoved velja vse dotlej, dokler upravičenec ne izjavi, da zahteva denacionalizacijo v obliki odškodnine ali do pravnomočne odločitve o tem, da se premoženje ne vrne. Pomen določbe 88. člena ZDen je torej v preprečitvi razpolaganja z nepremičninami, glede katerih obstaja možnost vrnitve, s čimer se zavaruje položaj denacionalizacijskih upravičencev.

8. Revidentka se ne strinja z odločitvijo drugostopenjskega sodišča, da je Pogodba nična. Navaja, da je bila Pogodba sklenjena v času, ko ovira iz 88. člena ZDen ni obstajala. S pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi denacionalizacijskega postopka je prenehala veljati prepoved razpolaganja z nepremičninami, ki so bile predmet tega postopka, ponovno pa je začela veljati z dnem, ko je bila dovoljena obnova denacionalizacijskega postopka. Ker je bila Pogodba sklenjena v vmesnem času, ko prepoved razpolaganja ni veljala, je sankcija ničnosti ne more zadeti.

9. Postopek glede odločanja o vračilu podržavljenih parcel, med drugim tudi parcel št. ... k. o. ..., ki se je vodil na zahtevo K. J., je bil s sklepom UE z dne 10. 6. 2003 ustavljen. Denacionalizacijski upravičenec K. J. je med postopkom umrl, (edini) pozvani dedič upravičenca M. J. (dediča sta sicer dva, poleg M. J. še D. P.) pa na poziv UE glede nadaljevanja postopka ni odgovoril, zato je UE postopek ustavila (54. člen Zakona o upravnem postopku, prečiščeno besedilo, Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju ZUP).

10. Dedinja D. P., ki je UE ni pozvala k prevzemu denacionalizacijskega postopka, je 23. 6. 2005 vložila predlog za obnovo oziroma nadaljevanje postopka. UE je predlog za obnovo postopka zavrnila, čemur je pritrdil tudi drugostopenjski organ. Dedinja pa je nato uspela s tožbo v upravnem sporu. Zadeva je bila v posledici ugoditve tožbi preko drugostopenjskega organa vrnjena prvostopenjskemu organu v nadaljnje obravnavanje.

11. Ne držijo revidentkine navedbe, da je bil denacionalizacijski postopek obnovljen. Po vložitvi predloga za nadaljevanje postopka dedinje D. P. se je denacionalizacijski postopek nadaljeval.(1) Sklep o ustavitvi postopka za osebo, ki ji ni bila (pa bi ji po zakonu morala biti) dana možnost udeležbe v postopku, ne more imeti učinkov dokončnosti in pravnomočnosti. To posledično pomeni, da do pravnomočne ustavitve denacionalizacijskega postopka v tem primeru ni prišlo.

12. Denacionalizacijski postopek se je začel z vložitvijo zahteve upravičenca K. J. in zaključil (šele) z izdajo denacionalizacijske odločbe dne 18. 5. 2007. Ker je do sklenitve Pogodbe prišlo aprila 2005, to je med trajanjem denacionalizacijskega postopka, je Pogodba upoštevaje določbo drugega odstavka 88. člena ZDen nična. Potrdilo UE z dne 24. 11. 2004, da nepremičnini nista v denacionalizacijskem postopku, na odločitev glede ničnosti Pogodbe ne vpliva.

13. Prvi odstavek 87. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ureja pravne posledice ničnosti določa, da mora, če je pogodba nična, vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega. Navedeno pomeni, da mora tožeča stranka toženi stranki vrniti nepremičnini, tožena stranka pa tožeči stranki vrniti prejeto kupnino.

14. Drugostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku za vračilo prejete kupnine ugodilo. Obveznost vrnitve nepremičnin toženi stranki je bila po stališču drugostopenjskega sodišča izpolnjena z odločbo o denacionalizaciji. Tožeča stranka je z vrnitvijo nepremičnin denacionalizacijskima upravičencema namesto tožene stranke izpolnila tudi svojo obveznost vračila nepremičnin toženi stranki, ki bi jo imela na podlagi ugotovljene ničnosti Pogodbe. Po mnenju drugostopenjskega sodišča dejstvo, da je v nadaljevanem denacionalizacijskem postopku kot zavezanka za vračilo nastopala tožeča stranka, in ne tožena stranka, kar bi bilo v skladu z določili ZDen, nobeni stranki ni povzročilo škodljivih ali nezakonitih posledic.

15. Prav to revidentka izpodbija z revizijo. Navaja, da bi, če bi postopek denacionalizacije tekel tako, kot je predpisano v ZDen, pravna naslednika denacionalizacijskega upravičenca namesto vrnitve nepremičnin v naravi prejela odškodnino, ki bi jo plačala Slovenska odškodninska družba d. d. (v nadaljevanju SOD). Tožena stranka je zavezanka le za vrnitev nepremičnin v naravi, ne pa za plačilo odškodnine. Dejstvo, da vrnitev nepremičnin v naravi ni mogoča, naj bi uveljavljala že tožeča stranka. O tem, ali bi v resnici nepremičnine bile vrnjene v naravi ali pa bi prišlo do plačila odškodnine od SOD, sodišče ni odločalo.

16. Nobenega dvoma ni, da za zamenjavo zavezanca za vračilo podržavljenih nepremičnin v nadaljevanem denacionalizacijskem postopku ni bilo pravne podlage. Za preizkus pravilnosti stališča drugostopenjskega sodišča, da tožene stranke negativne posledice zaradi neudeležbe v nadaljevanem denacionalizacijskem postopku niso zadele, je bilo treba ugotoviti, do kakšnih posledic za toženo stranko bi pripeljal pravilno in zakonito voden denacionalizacijski postopek.

17. Upravni organ bi ravnal zakonito, če bi, ko je ugotovil, da sta bili nepremičnini, ki sta bili predmet denacionalizacijskega postopka, prodani tožeči stranki, postopek prekinil in denacionalizacijska upravičenca napotil na pravdo zaradi ugotovitve ničnosti Pogodbe. Ob pravilni uporabi drugega odstavka 88. člena ZDen (glej 11. točko obrazložitve), bi morala tožeča stranka po ugotovljeni ničnosti Pogodbe nepremičnini vrniti toženi stranki.

18. Tožeča stranka ni trdila, kot to sedaj želi prikazati revidentka, da vrnitev nepremičnin v naravi ni mogoča. Trdila je, da bi imela ničnost Pogodbe za posledico prenehanje njene lastninske pravice na nepremičninah, zaradi česar bi bila onemogočena sklenitev glavne kupoprodajne pogodbe z investitorji, s čimer bi grobo kršila že prevzete obveznosti in bi sledile odškodninske tožbe. To pa še ne pomeni, da vrnitev nepremičnin v naravi ne bi bila mogoča. 19. ZDen v 2. členu določa, da se podržavljeno premoženje vrača upravičencem v naravi. Le, če to ni mogoče zaradi ovir po ZDen ali drugem zakonu, se vrača v obliki odškodnine. Skladno z 2. členom ZDen bi morala tožena stranka v denacionalizacijskem postopku, kot zavezanka za vračilo po 27. členu ZDen, nepremičnine, ki bi jih v posledici ničnosti Pogodbe dobila vrnjene od tožeče stranke, denacionalizacijskima upravičencema vrniti v naravi.

20. Na podlagi navedenega bi bila v primeru pravilnega in zakonitega denacionalizacijskega postopka zakonska obveznost vrnitve podržavljenega premoženja tožene stranke izpolnjena z vrnitvijo nepremičnin v naravi, in ne s plačilom odškodnine SOD, kot to v reviziji zatrjuje revidentka. To pomeni, da tožena stranka zaradi nepravilno vodenega denacionalizacijskega postopka zatrjevanih negativnih posledic ni utrpela. Za toženo stranko bi bil „rezultat“ v primeru pravilnega in zakonitega nadaljevanja denacionalizacijskega postopka enak „rezultatu“ v obravnavanem primeru izpeljanega denacionalizacijskega postopka.

21. Na revidentkine navedbe o odškodninski tožbi tožeče stranke proti Republiki Sloveniji in možni obogatitvi tožeče stranke Vrhovno sodišče odgovarja, da je Okrožno sodišče v Kranju, ki vodi odškodninski spor, postopek prekinilo do odločitve Vrhovnega sodišča v tej zadevi.

22. Po povedanem je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti, saj v reviziji uveljavljani razlogi niso podani (378. člen ZPP).

Glede stroškov postopka

23. Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP. Stroški tožeče stranke za odgovor na revizijo so v skladu z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 67/2003 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) odmerjeni

po njenem specificiranem stroškovniku.

Op. št. (1): Tudi sicer je v upravnem postopku obnova postopka dopustna le, če je postopek končan z dokončno odločbo (249. člen ZUP); postopka, ki se konča s sklepom, ni mogoče obnoviti (Breznik, J. et al.: ZUP s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2008, str. 681).