Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja: konkurence originarnih načinov pridobitve lastninske pravice; dobre vere tožnikov.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja: konkurence originarnih načinov pridobitve lastninske pravice; dobre vere tožnikov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice tožnikov (vsakega do ½) na delu nepremičnine parc. št. 201/167 vl. št. ... k. o. ..., in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ki sta ga tožnika utemeljevala s priposestvovanjem, ter slednjima naložilo, naj tožencu povrneta njegove pravdne stroške. Ugotovilo je, da sta tožnika sporni del nepremičnine 30. 9. 1995 kupila (in zanj plačala 12.000 DEM) od E. J., ki je kljub prodaji še naprej ostal zemljiškoknjižni lastnik. V postopku izvršbe, ki se je vodil zoper njega, je toženec isto parcelo kupil na javni dražbi ter tako na originarni način pridobil lastninsko pravico (sklep o izročitvi nepremičnine kupcu z dne 22. 11. 2005 je postal pravnomočen 6. 12. 2005). Iz teh okoliščin je sodišče sklepalo, da je bil toženec ob nakupu dobroveren (drugi odstavek 44. člena Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ) in da ni bil dolžan preverjati stanja nepremičnine v naravi. Glede na določbi 192. in 193. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju je zaključilo, da tožnika s svojim zahtevkom ne bi mogla uspeti niti v primeru, če bi izkazala toženčevo slabo vero, zato je vse njune dokazne predloge v tej smeri zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Menilo je, da je načelo zaupanja v zemljiško knjigo dodatno okrepljeno v primeru, ko do pridobitve lastninske pravice pride na podlagi materialno pravnomočne odločbe državnega organa, saj zanjo velja neizpodbojna domneva zakonitosti in pravilnosti; dvom o lastništvu se ne more pojaviti, saj se kupec lahko zanese ne samo na podatke zemljiške knjige, ampak tudi na pravnomočno odločbo. Kot je dodalo, že tožbene trditve omogočajo zaključek, da tožnika na sporni nepremičnini nista imela dobroverne lastniške posesti (iz priložene predpogodbe izhaja, da se ni realizirala – tožnika sta prodajalcu plačala le aro; preostanek kupnine sta se zavezala plačati ob podpisu pogodbe oziroma ob izmeri geometra, do česar pa ni prišlo).

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnika vlagata predlog za dopustitev revizije zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlagata, naj revizijo dopusti, stroškov pa ne priglašata. Odločilni se jima zdita vprašanji, (1) ali toženčeva (ne)dobrovernost v konkretnem primeru res ni bistvena in (2) ali je sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek ob uporabi drugega odstavka 44. člena SPZ, čeprav je menilo, da dobra vera toženca ni bistvena. Procesne kršitve utemeljujeta z zavrnitvijo njunih dokaznih predlogov, opozarjata pa tudi na nekatera nasprotja v sodbah nižjih sodišč. Tako je pritožbeno sodišče menilo, da tožnika nista bila dobroverna, čeprav je sodišče prve stopnje zaključilo drugače, saj je ugotovilo, da sta tožnika sporno nepremičnino kupila, zanjo plačala kupnino in jo tudi pridobila v posest. 4. Predlog je utemeljen.

5. Revizijsko sodišče je ocenilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367a. člena ZPP v obravnavanem primeru podani glede pravnih vprašanj, oblikovanih v izreku sklepa (tretji odstavek 367c. člena ZPP).