Jedro

Pritožbeno sodišče je o materialnopravnem vprašanju izpolnjevanja pogojev po 39.a členu ZPIZ-2 v primeru, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbi 87. člena ZPol v zvezi s 399. členom ZPIZ-2 že zavzelo stališče v več zadevah. Štelo je, da v takšnih primerih, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje po 399. členu ZPIZ-2 v zvezi z določbami ZPol se šteje, da gre za izpolnjevanje pogojev po posebnih predpisih, kar pomeni upokojitev pod drugačnimi (milejšimi) pogoji, kot jih določa splošni predpis ZPIZ-2 v določbah 27. in 29. člena. ZPIZ-2 namreč v 39.a členu določa, da zavarovancu, ki je vključen v obvezno zavarovanje s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom in izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu ali je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do 31. decembra 2012 v skladu s prvim odstavkom 391. ali 394. člena tega zakona se mu, če se zato odloči, od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve mesečno izplačuje 20 % starostne ali predčasne pokojnine, do katere bi bil upravičen na dan njene uveljavitve. Del pokojnine se izplačuje do prenehanja obveznega zavarovanja s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom. Glede na prvi odstavek 39.a člena ZPIZ-2 pridobi pravico do izplačila 20 % pokojnine le zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu, torej izključno v primeru, če so izpolnjeni pogoji določeni v 27. in 28. členu ZPIZ-2.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. dosjeja: ..., št. zadeve: ... z dne 13. 2. 2017 in št. dosjeja: ..., št. zadeve: ... z dne 31. 5. 2017 ter da se tožniku prizna pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine od 2. 2. 2017 dalje. Nadalje je tudi odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da je bistveno vprašanje tega postopka, ali tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu, torej po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1 ali ne. Pri tem ni bistveno, kar sicer izpostavlja sodišče, ali tožnik izpolnjuje pogoje po splošnih predpisih ali po posebnih predpisih. Določba 39.a člena ZPIZ-2 ne razlikuje med tistimi, ki izpolnjujejo pogoje po splošnih ali po posebnih predpisih, ampak razlikuje le med tistimi, ki izpolnjujejo pogoje za upokojitev po ZPIZ-2 in tistimi, ki teh pogojev ne izpolnjujejo. Pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine v RS namreč ureja le ZPIZ-2. Da je temu tako izhaja tudi iz 36. točke 7. člena ZPIZ-2. Tožnik le na podlagi Zakona o policiji (v nadaljevanju: ZPol)2, pogoje za starostno pokojnino ne more izpolniti. 87. člen ZPol določa pogoj minimalno 15 let delovne dobe s statusom pooblaščene uradne osebe. Drugih pogojev ne določa. Glede vseh ostalih pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine se namreč uporablja ZPIZ-2. Tožnik je pogoje za starostno pokojnino iz 399. člena ZPIZ-2 izpolnil. Izpolnil je torej pogoje "po tem zakonu", kar mu skladno z 39.a členom ZPIZ-2 daje pravico do 20 % starostne pokojnine. ZPIZ-2 namreč nikjer ne določa, da ima pravico do 20 % starostne pokojnine le oseba, ki izpolni pogoje po 27. členu ZPIZ-2 in ne tudi tista, ki izpolni npr. pogoje po 399. členu ZPIZ-2. Razmejevanje "po tem zakonu" (torej po določbah ZPIZ-2) pa je v 39.a členu dodano zato, ker se s tem razmejuje med tistimi, ki izpolnjujejo pogoje po ZPIZ-2 od tistih, ki izpolnjujejo pogoje po prej veljavnih predpisih. ZPIZ-2B je namreč razširil pravico do 20 % starostne pokojnine tudi na tiste, ki so pravico do starostne pokojnine pridobili po predpisih veljavnih do 31. 12. 2012. Iz predloga ZPIZ-2 je razvidno, da izplačilo 20 % predčasne oziroma starostne pokojnine, ki jo lahko oseba prejema vse do dokončne upokojitve, pomeni stimulacijo odlaganja upokojitve, ki se ponuja vsem, ki izpolnijo pogoje za starostno pokojnino. S tem se sledi načelu enakosti na način, da je vsem kategorijam zavarovancev omogočena posebna oblika dvojnega statusa in sicer tako, da se vsem zavarovancem, ki izpolnijo pogoje za predčasno ali starostno pokojnino, lahko izplača 20 % starostne ali predčasne pokojnine. Če bi torej ZPIZ-2 želel uvesti razlikovanje med tiste, ki izpolnijo pogoje po 27. členu ZPIZ-2 in tiste, ki izpolnijo pogoje po 399. členu ZPIZ-2, bi moral to izrecno določiti v samem besedilu zakona in navesti, da takšna pravica ne velja za vse zavarovance oziroma izrecno določiti, da to ne velja za tiste, ki se upokojijo pod ugodnejšimi pogoji iz 399. člena ZPIZ-2 oziroma za tiste, ki se upokojijo po posebnih predpisih. Tega pa ZPIZ-2 ni določil in navedeno tudi ni razvidno iz obrazložitve predloga ZPIZ-2 in predloga ZPIZ-2B. Stališče prvostopenjskega sodišča in tudi stališče Vrhovnega sodišča RS, ki ga je zavzelo v drugi zadevi3 pa krši tožnikovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS in pravico do pokojnine iz 50. člena Ustave RS. Gre tudi za kršitev načela varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave RS ter načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Iz navedenih razlogov je bila zoper citirano sodbo Vrhovnega sodišča RS na Ustavno sodišče RS tudi že vložena ustavna pritožba. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da prekine postopek in počaka do odločitve Ustavnega sodišča RS oziroma da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)4 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. dosjeja: ..., št. zadeve: ... z dne 31. 5. 2017, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. dosjeja ..., št. zadeve: ... z dne 13. 2. 2017. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za izplačilo 20 % dela starostne pokojnine po določbah ZPIZ-2. 6. Med strankama v postopku ni sporno dejansko stanje. Iz njega izhaja, da je tožnik 1. 2. 2017 pri toženi stranki vložil zahtevo za izplačilo 20 % dela starostne pokojnine po določbah ZPIZ-2. Na ta dan je tožnik dopolnil 51 let, 9 mesecev in 4 dni starosti in imel 37 let, 5 mesecev in 1 dan pokojninske dobe od tega 32 let, 7 mesecev in 1 dan efektivne delovne dobe ter 4 leta in 10 mesecev zavarovalne dobe, ki se je štela s povečanjem 12/16 v obdobju od 1. 7. 1984 do 30. 9. 1993 ter od 1. 10. 1995 do 31. 12. 2000 v organih za notranje zadeve. Tožnik je bil od 1. 1. 2001 do 28. 2. 2017 vključen v dodatno pokojninsko zavarovanje, kar pomeni, da je dopolnil še 4 leta in 7 dni dodane dobe. Tožnik je bil v času izdaje dokončne odločbe v delovnem razmerju pri A.. Po potrdilu A. z dne 7. 3. 2016 tožnik zaseda delovno mesto s statusom pooblaščene uradne osebe od 1. 7. 1984 dalje.

7. V zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do izplačila 20 % dela pokojnine po določbi 39.a člena ZPIZ-2. 8. Pogoje za starostno in predčasno pokojnino določa ZPIZ-2 v 27. členu. Zavarovanec (moški in ženska) pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 65 let, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe (prvi odstavek). Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena, pridobi pravico do starostne pokojnine tudi zavarovanec, ki je dopolnil 60 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Za leto 2017 je bila predpisana starost 59 let in 8 mesecev ter dopolnjenih 40 let pokojninske dobe brez dokupa (peti odstavek 27. člena ZPIZ-2).

9. Navedenih pogojev tožnik ne izpolnjuje. Z upoštevanjem drugega odstavka 398. člena ZPIZ-2 se starostna meja 59 let in 8 mesecev v konkretnem primeru zniža za 4 leta in 10 mesecev benifikacije na 54 let in 10 mesecev. Kot je to ugotovila že tožena stranka je tožnik izpolnil pogoj pokojninske dobe brez dokupa skupaj z dodano dobo. Ni pa izpolnil pogoja starosti 54 let in 10 mesecev, saj je tožnik ob vložitvi vloge dopolnil le 51 let in 9 mesecev starosti.

10. Tožnik pa izpolnjuje pogoj starosti in dobe upoštevaje določbo 399. člena ZPIZ-2 v povezavi z 87. členom ZPol. Ima namreč status pooblaščene uradne osebe v trajanju najmanj 15 let. Da so izpolnjeni pogoji po omenjeni določbi ugotavlja tudi tožena stranka v izpodbijani dokončni odločbi.

11. Pritožbeno sodišče je o materialnopravnem vprašanju izpolnjevanja pogojev po 39.a členu ZPIZ-2 v primeru, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbi 87. člena ZPol v zvezi s 399. členom ZPIZ-2 že zavzelo stališče v več zadevah5. Štelo je, da v takšnih primerih, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje po 399. členu ZPIZ-2 v zvezi z določbami ZPol se šteje, da gre za izpolnjevanje pogojev po posebnih predpisih, kar pomeni upokojitev pod drugačnimi (milejšimi) pogoji, kot jih določa splošni predpis ZPIZ-2 v določbah 27. in 29. člena. ZPIZ-2 namreč v 39.a členu določa, da zavarovancu, ki je vključen v obvezno zavarovanje s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom in izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu ali je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do 31. decembra 2012 v skladu s prvim odstavkom 391. ali 394. člena tega zakona se mu, če se zato odloči, od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve mesečno izplačuje 20 % starostne ali predčasne pokojnine, do katere bi bil upravičen na dan njene uveljavitve. Del pokojnine se izplačuje do prenehanja obveznega zavarovanja s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom. Glede na prvi odstavek 39.a člena ZPIZ-2 pridobi pravico do izplačila 20 % pokojnine le zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu, torej izključno v primeru, če so izpolnjeni pogoji določeni v 27. in 28. členu ZPIZ-2. Tožnik pa, kot je bilo že pojasnjeno, pogojev po omenjenih dveh določbah ne izpolnjuje. Izpolnjevanje pogojev po določbi 399. člena ZPIZ-2 v zvezi s prvim odstavkom 87. člena ZPol pa ne pomeni, da tožnik izpolnjuje pogoje po določbah splošnega zakona, temveč izpolnjuje pogoje za upokojitev po določbah posebnega predpisa.

12. Bistveno pri tem je tudi, da je bila določba pred uveljavitvijo novele ZPIZ-2 glede priznavanja izplačila 20 % pokojnine drugačna. V prvotnem besedilu 38. člena ZPIZ-2 poseben pogoj, da mora zavarovanec izpolnjevati pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnem predpisu, ni bil določen. Pri tem je potrebno opozoriti na obrazložitev 7. člena v Poročevalcu Državnega zbora z dne 13. 11. 2015 iz katere izhaja, da je možnost prejemanja 20 % pokojnine določena le za primer upokojitve po splošnih predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ne pa v primeru upokojitve po posebnih predpisih. To dodatno potrjuje tudi spremenjeni osmi odstavek 202. člena ZPIZ-2, ki priznanje zahtevane pravice izrecno pogojuje z izpolnitvijo pokojninske dobe brez dodane dobe. V zvezi z uporabo 39.a člena je stališče zavzelo tudi že Vrhovno sodišče RS6. Po stališču Vrhovnega sodišča je pravica do izplačila 20 % starostne oziroma predčasne pokojnine po 39.a členu ZPIZ-2 vezana na izpolnjevanja pogojev po splošnem in ne po posebnem predpisu.

13. V tem primeru po stališču pritožbenega sodišča ni prišlo niti do kršitve ustavnih pravic, kot to v pritožbi uveljavlja tožnik. Zakonodajalec je v okviru svojih pristojnosti in širokega polja proste presoje določil razlikovanje med tistimi, ki pogoje izpolnijo po določbah splošnega zakona (ZPIZ-2) in tistimi, ki pogoje za priznanje pravice do starostne oziroma predčasne pokojnine izpolnijo po posebnih predpisih in na to razlikovanje tudi vezal priznanje pravice, ki jo vtožuje tožnik. Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče tudi ni sledilo predlogu tožnika, da prekine postopek in z odločanjem počaka do odločitve Ustavnega sodišča RS o ustavni pritožbi, ki je bila vložena v drugi podobni zadevi oziroma, da samo začne postopek za oceno ustavnosti 39.a člena ZPIZ-2. 14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 49/1998 s spremembami. 3 Glej VIII Ips 138/2017. 4 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 5 Glej Psp 28/2017, Psp 88/2017, Psp 432/2017, Psp 85/2017 itd. 6 VIII Ips 138/2017 z dne 20. 6. 2017.