Jedro

Toženka je lahko vedela za možnost, da bo pritožbeno sodišče (ne)utemeljenost zahtevkov, glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, presojalo materialnopravno drugače kot sodišče prve stopnje in na ta način tudi drugače vrednotilo trditve pravdnih strank, ker bo (lahko) sledilo novejši praksi Vrhovnega sodišča. Pravna podlaga za presojo so določbe ZPotK in ZVPot ter temeljna načela OZ, ki so veljala v času sklepanja pogodb, vse v luči minimalne harmonizacije z Direktivo.

Sodnega varstva ni mogoče odreči potrošniku, ki zatrjuje nepoštenost pogodbenega pogoja, ki je bil predmet novacije, razen če ta temu nasprotuje.

Predmet obveznosti banke ni v tem, da bi za (namesto) tožnika(ov) izbrala najugodnejše pogoje kreditiranja (ker zasleduje tudi svoj ekonomski interes) ali da bi obstajala zaveza po točnem načinu informiranja npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov, z informiranjem potrošnika z vsemi analizami in sporočili, ki jih je banka prejela glede bodoče spremembe tečaja CHF, itd. - bistveno je, ali je toženka predstavila tožnikoma odločilna tveganja, ki so povezana z različnimi ponudbami kreditiranja, kar je bila njena dolžnost. Očitek toženki, da ni opravila ustrezne pojasnilne dolžnosti, ni v tem, da bi morala napovedati čas in višino apreciacije CHF. Minimalno pojasnilno dolžnost bi toženka izpolnila že s tem, če bi tožnikoma predstavila ali ju seznanila z informacijami, s katerimi je razpolagala (npr. iz Poročila BS iz leta 2005).

Toženka ni opravila pojasnilne dolžnosti, zato je ravnala nepošteno in v škodo tožnikov kot potrošnikov povzročila znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III./1. tč. izreka spremeni tako, da se ugotovi, da so nični Notarski zapis SV 262/07 z dne 12. 7. 2007, Notarski zapis SV 261/07 z dne 12. 7. 2007, Kreditna pogodba št. 001 z dne 5. 7. 2007, Kreditna pogodba št. 002 z dne 5. 7. 2007, Notarski zapis SV 733/12 z dne 28. 9. 2012 in Notarski zapis SV 734/12 z dne 28. 9. 2012. II. V preostalem delu - III./2., III./3., III./4. in IV. tč. izreka - se sodba razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**_Oris spora_**

1. Tožnika sta 5. 7. 2007 s toženko sklenila kreditni pogodbi, s katerima sta pridobila namenski kredit za nakup stanovanja v evrski protivrednosti tuje valute (CHF) vsak v znesku 152.287,60 CHF, kar je na dan sklenitve pogodb znašalo 91.972,22 EUR. V kreditnih pogodbah je bilo določeno, da se glavnica vrača v 180 mesečnih anuitetah. Za zavarovanje obveznosti je bil 12. 7. 2007 sklenjen sporazum o zavarovanju denarne terjatve, na podlagi katerega je bila v zavarovanje obveznosti tožnikov iz kreditnih pogodb dogovorjena in ustanovljena hipoteka, tožnika pa sta bila drug drugemu tudi poroka. Dne 28. 9. 2012 sta tožnika s toženko sklenila aneks h kreditnim pogodbam in dogovorila spremembo valute kredita iz CHF v EUR. Tožnika zahtevata ničnost teh pogodb in da toženka povrne prvo tožnici 49.860,31 EUR, drugo tožniku pa 49.759,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

**_Dosedanji potek postopka_**

2. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju zavrnilo tožbene zahtevke,1 da se ugotovi, da so nični Notarski zapis SV 262/07 z dne 12. 7. 2007, Notarski zapis SV 261/07 z dne 12. 7. 2007, Kreditna pogodba št. 001 z dne 5. 7. 2007, Kreditna pogodba št. 002 z dne 5. 7. 2007, Notarski zapis SV 733/12 z dne 28. 9. 2012, Notarski zapis SV 734/12 z dne 28. 9. 2012 (II/1), da je toženka dolžna plačati vsakemu tožniku 20.863,92 EUR (II/2., II/3), in da se ugotovi ničnost vknjiženih hipotek (II/4 in II/5).

3. Pritožbeno sodišče je s sklepom I Cp 251/2020 z dne 1. 2. 20212 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je v sklepu pojasnilo, da je utemeljena pritožbena graja presoje sodišča prve stopnje, da zaradi prenovljene obveznosti po prvotno sklenjenih kreditnih pogodbah z valutno klavzulo presoja ničnosti kreditnih pogodb z dne 5. 7. 2007 ni možna, da novacija (323. člen Obligacijskega zakonika - OZ) pomeni, da se obstoječa obveznost nadomesti z novo, ki ima drugačen predmet ali pravno podlago, da če je obstoječa obveznost nična, novacija nima učinka (326. člen OZ), da lahko vsakdo, ki ima pravni interes, zahteva ugotovitev ničnosti prenovljene pogodbe, da je utemeljen (tudi) pritožbeni očitek o izostali presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja glede vračila posojila, vezanega na tujo valuto, ker je v skladu z Zakonom o varstvu potrošnikov (ZVPot) treba presojo nepoštenosti pogoja opraviti tudi, če je ta jasen, sodišče prve stopnje pa te presoje ni opravilo, da je pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, nepošten, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank.3

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo4 (znova) zavrnilo tožbene zahtevke tožnikov, da se ugotovi, da so nični Notarski zapis SV 262/07 z dne 12. 7. 2007, Notarski zapis SV 261/07 z dne 12. 7. 2007, Kreditna pogodba št. 001 z dne 5. 7. 2007, Kreditna pogodba št. 002 z dne 5. 7. 2007, Notarski zapis SV 733/12 z dne 28. 9. 2012, Notarski zapis SV 734/12 z dne 28. 9. 2012 (III/1), da je toženka dolžna plačati prvo tožnici 49.860,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2022 dalje do plačila (III/2), da je toženka dolžna plačati drugo tožniku 49.759,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2022 dalje do plačila (III/3), da je toženka dolžna tožnikoma povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III/4). Sodišče prve stopnje je še odločilo, da sta tožnika dolžna povrniti toženki pravdne stroške, o višini katerih bo sodišče prve stopnje odločilo po pravnomočnosti sodbe (IV).

5. Sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovilo, da toženka ni dala tožnikoma informacij take intenzitete, da bi na njihovi podlagi tožnika lahko ocenila dejanski pomen tveganja, ki sta ga prevzela s kreditnimi pogodbami, da so bila (zato) pojasnila pomanjkljiva, da je glede na strokovno znanje toženke obstajal razkorak v stopnji informiranosti glede splošnih tveganj, ki jih prinaša valutno kreditiranje in predvsem manko pojasnil/informacij, kako bo na obroke za odplačilo kredita vplivala zelo velika depreciacija domače valute in povečanje tujih obrestnih mer, kar je skladno z ugotovitvijo sodišča, da toženka ni celovito opravila pojasnilne dolžnosti, da je določen razkorak v informiranosti obstajal, da pa glede na konkretne okoliščine primera ni mogoče zaključiti, da je bilo informacijsko neravnotežje tolikšno (znatno), da je bilo pogodbeno razmerje že od samega začetka nepošteno (nično), s tem, da pomanjkljiva pojasnila toženke niso bila zavajajoča, lahkomiselna ali povsem nezadostna ali neobstoječa, da toženka v času sklepanja pogodb ni razpolagala z informacijami, ki bi kazale na spremembo tečajnega razmerja med valutama CHF in EUR, da toženka v tej zvezi tožnikoma ni ničesar zamolčala, da sta valutno tveganje nosili obe pogodbeni stranki, da teže bremena, ki izvira iz prevzetega tečajnega tveganja, ni mogoče ocenjevati ločeno od obrestnega tveganja, ki sta ga nosili obe pogodbenici, da ni izkazano znatno neravnotežje med pogodbeniki, še posebej iz razloga, ker je znatno neravnotežje v smislu večjega bremena za (oba) tožnika nastopilo šele pozneje, ko je narasla vrednost CHF v primerjavi s EUR, kar je podražilo anuiteto, kar ob sklepanju pogodb ni bilo predvidljivo z zadostno stopnjo konkretnosti in predvidljivosti, da toženka kljub strokovnemu znanju ni mogla predvideti tako zelo velikih sprememb tečaja, kot so se udejanjile, da sta se tožnika zavedala valutnega tveganja, da ob sklenitvi pogodb ni bilo znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, da toženka ni zavajala tožnikov in drugih kreditojemalcev, da toženka ni ravnala v slabi veri in nepošteno v trenutku sklepanja pogodb, da pogoj ni nepošten ali nedopusten, zato kreditni pogodbi in aneksa niso nični.

**_Povzetek pritožbenih navedb_**

6. Tožnika vlagata pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi kršitve pravice do lastnine iz 33. člena in 67. člena Ustave, kršitve pravice do mirnega uživanja lastnega premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP, zaradi kršitve pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopkih pred sodišči iz 22. člena Ustave. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, toženki pa naloži, da tožnikoma plača vse stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje.

7. Kadar je med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom sklenjena pogodba o poroštvu kot povezana pogodba, se zanjo uporablja Direktiva 93/13/EGS (v nadaljevanju Direktiva). Uporaba Direktive velja tudi v konkretnem primeru, ko sta bila tožnika kot potrošnika hkrati kreditojemalca in drug drugemu poroka, plačnika in zastavitelja. Ugotovitev sodišča, da se v danem primeru Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK), ZVPot, Direktiva in sodna praksa SEU ne morejo uporabljati v tem smislu, da bi neizpolnitev pojasnilne dolžnosti poroku (plačniku, zastavitelju) privedla do ničnosti pogodbe oziroma aneksa, je zmotno in v nasprotju z zavezujočo razlago prava EU, kot jo je podalo SEU in v nasprotju z načelom lojalne razlage prava EU po sodni praksi SEU.

8. Ustavno sodišče je v odločbi Up-14/21-30 z dne 13. 1. 2022 pojasnilo, da sta jasnost in razumljivost v smislu drugega odstavka 4. člena Direktive avtonomna pravna pojma pravnega reda EU, katerih razlaga je v izključni pristojnosti SEU, da mora nacionalno sodišče pri presoji, skladno z načelom lojalne razlage, upoštevati merila, ki jih je SEU že oblikovalo v svoji sodni praksi v zvezi s pojmom iz prava EU. V tem kontekstu je Ustavno sodišče v odločbi povzelo stališča SEU,5 ki se je že večkrat opredelilo o vsebini pravnega standarda pojasnilne dolžnosti, in sicer, da bi potrošnik moral biti seznanjen vsaj o tem, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima kreditojemalec stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer, da zgolj opozorilo glede nihanja menjalnega tečaja ne zadošča. Ustavno sodišče je pojasnilo, da mora sodišče preveriti, ali bi lahko banka, če s potrošnikom lojalno in pravično posluje, razumno pričakovala, da bi potrošnik tak pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj, pri čemer se nepoštenost presoja ob upoštevanju poklicne skrbnosti in znanja banke glede bodočih nihanj menjalnih tečajev in tveganj, povezanih s sklenitvijo kredita v tuji valuti. Banka pozna gospodarski kontekst, ki bi lahko vplival na spremembo menjalnih tečajev, kot je to zapisalo SEU, s katerim lahko tudi računa.

9. Sodišče je ugotovilo, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi toženka dala informacije takšne intenzitete, da bi na njihovi podlagi tožnika lahko ocenila dejanski pomen tveganja, ki sta ga prevzela, da je toženka dala tožnikoma zgolj splošna opozorila, da tečaj in obrestna mera lahko zanihata, ne pa tudi, da je višina končnega zneska kredita odvisna od dveh negativnih spremenljivk (valutni tečaj in variabilna obrestna mera LIBOR), katerih tveganost je neomejena, kar vključuje tudi možnost znatnih nihanj, ki so glede na trajanje kreditnega razmerja (15 let) realna, in ki lahko tožnikoma bistveno otežijo odplačevanje kredita.

10. Po stališču sodne prakse SEU in Ustavnega sodišča je bistveno izhodišče za sodno presojo, kakšna pojasnila bi toženka kot banka in finančni ekspert ter poklicni dajalec kreditov morala dati potrošnikom. Sodišče bi to vsebino moralo presojati v luči ugotovljenega dejstva, da je bilo tožnikoma predstavljeno, da so bili valutni tečaji v obdobju nekaj let pred sklenitvijo kreditnih pogodb s tožnikoma stabilni, da se v okoliščinah večplastno asimetričnega razmerja banke s potrošnikom in izhodišča urejanja varstva potrošnika kot šibkejše stranke terja ustavno skladna razlaga, znotraj katere se presojajo merila nepoštenosti pogodbenih pogojev v skladu s kriteriji, ki jih določa ZVPot. Tožnika sta dala trditve glede namena stanovanjskega kredita za zagotovitev osnovne eksistenčne dobrine (doma) za življenje in razvoj posameznika, kot tudi navedbe glede neobičajnega, nepredvidljivega in neomejenega tveganja, ki ga tožnika v nasprotju s toženko v danem primeru nista mogla ovrednotiti in ne obvladati. Sodišče ni opravilo presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja z vidika določil 1. do 3. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot, saj je nedopustno in v nasprotju z zakonsko vsebino v polje presoje vpeljalo element ravnanja v nasprotju z dobro vero, ki ga je omejilo le na zmožnost predvidevanja toženke glede gibanja valutnih razmerij na dolgi rok.

11. Sodišče se ni opredelilo glede trditev tožnikov, da je bila izpolnitev kreditne pogodbe v škodo tožnikov, da je bila izpolnitev znatno drugačna od tistega, kar sta tožnika kot potrošnika utemeljeno pričakovala, da je bil hud padec vrednosti EUR po sklenitvi kreditne pogodbe nepredvidljiv. Sodišče je ugotovilo, da je bilo za toženko kot strokovnjaka bodoče gibanje tečajev v določeni meri predvidljivo, da je bil med pogodbenimi strankami v času sklenitve pogodb razkorak v stopnji informiranosti glede tveganj, da tožnika kot laika nista mogla pričakovati zelo velikih sprememb tečajev, to pa pomeni, da je izpolnjen zakonski pogoj iz 3. alineje 24. člena ZVPot, ki določa nepoštenost, če pogodbeni pogoji povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval. Sodišče je opustilo presojo preostalih alinej iz 24. člena ZVPot, ker je izhajalo iz napačnega stališča, da je toženka sicer pomanjkljivo opravila pojasnilno dolžnost, kar pa še ne pripelje do ničnosti pravne posledice.

12. Bistvena je vsebina Poročila o finančni stabilnosti Banke Slovenije (BS) iz junija 2005, kjer je BS opozarjala, da omenjeno valutno tveganje za banke ne predstavlja večjega tveganja, za komitente bank pa je lahko izpostavljenost tečajnemu tveganju zelo velika, še posebej ob upoštevanju, da je CHF trenutno na relativno nizkih ravneh in je glede na tečaj terminskih pogodb v prihodnje pričakovati apreciacijo. Iz sodne prakse SEU6 izhaja, da mora prodajalec ali ponudnik potrošnika obvestiti o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev, da morata biti v pogodbi pregledno pojasnjena konkretno delovanje mehanizma, da lahko potrošnik na podlagi natančnih in razumljivih meril oceni ekonomske posledice, ki zanj iz tega izhajajo.

**Povzetek odgovora na pritožbo**

13. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožnikoma pa naloži, da toženki povrneta pritožbene stroške.

14. Če bo pritožbeno sodišče spremenilo sodbo, kot to predlagata tožnika v pritožbi, bo s tem toženki kršena pravica do dostopa do sodišča, enakega varstva pravic in do pritožbe oziroma do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Pravico do pritožbe je treba razumeti kot pravico, da se zadeva kot celota obravnava na dveh instancah, da v njej dokončno odloči sodišče, ki je hierarhično višje nad sodiščem prve stopnje. V zvezi s pravico do pravnega sredstva je Ustavno sodišče v odločbi U-I-309/94 pojasnilo, da ustavna določba - pravica do pritožbe zagotavlja spoštovanje načela inštančnosti pri odločanju sodišč.

15. Sodišče je ugotovitvijo, da je toženka opravila pojasnilno dolžnost pomanjkljivo, in z retroaktivno razlago prava toženki naložilo nemogoče in v predpisih neobstoječe dokazno breme, ki ga toženka v času sklenitve pogodbe ni mogla predvideti, s tem pa je bila toženki kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave.

16. V konkretnem primeru je treba upoštevati določbe v razmerju do ZVPot specialnejšega predpisa - ZPotK, ki v prvem odstavku 21. člena določa, da je nično vsako pogodbeno določilo, ki bi v škodo potrošnika razveljavilo ali spremenilo katerokoli določbo tega zakona, v drugem odstavku 21. člena pa, da se določbe tega zakona neposredno uporabljajo tudi v primeru, če so določila kreditne pogodbe nejasna ali nepopolna. V 7. členu ZPotK je določeno, da mora kreditna pogodbe, kjer je obračun vezan na uporabo tuje valute, vsebovati navedbe tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti. Vse zakonske predpisane elemente sta vsebovali kreditni pogodbi, kot je to ugotovilo sodišče. Zakonodajalec je v specialnem predpisu določil, da so določbe kreditne pogodbe, kjer je obračun vezan na uporabo tuje valute, ki določajo navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti, jasne in razumljive in niso nične (9. tč. prvega odstavka 7. člena ZPotK v zvezi s prvim in drugim odstavkom 21. člena ZPotK). ZPotK je šele z novelo ZPotK-B, ki je bila sprejeta novembra 2007, torej po sklenitvi kreditnih pogodb, vnesel zahtevo, da mora kreditna pogodba, kjer je obračun vezan na uporabo tuje valute, poleg navedbe tuje valute in vrste tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti, vsebovati tudi opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil. Direktiva, na katero se tožnika sklicujeta v pritožbi, ne more biti podlaga za razlago zakona contra legem, ker bi to pomenilo, da se Direktiva uporablja neposredno, mimo nacionalnih zakonov oziroma v nasprotju z njimi, kar pa je v nasprotju s pogodbo o delovanju EU. Pravo EU ne vzpostavlja absolutne obveznosti lojalne razlage. Obveznost nacionalnega sodišča, da se pri razlagi in uporabi pravil nacionalnega prava sklicuje na pravo EU, je omejena s splošnimi pravnimi načeli in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem. Splošni pravni načeli, ki ovirata lojalno razlago, sta zlasti načelo pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti.7 SEU je v zadevi C-268/06 pojasnilo, da je obveznost nacionalnega sodišča, da se pri razlagi in uporabi pravil nacionalnega prava sklicuje na vsebino Direktive, omejena s splošnimi pravnimi načeli, zlasti z načelom pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti, in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem. ZVPot in ZPotK nimata določb, ki bi dopuščala retroaktivno uporabo katerekoli določbe iz teh zakonov.

17. Pravilna je ugotovitev sodišča, da pomanjkljivo izpolnjena pojasnilna dolžnost ne vodi v sankcijo ničnosti, s tem, da se toženka ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti. Sankcija ničnosti je po ZVPot predpisana za pogodbene pogoje, ki so nepošteni do potrošnika (23. člen ZVPot), s tem, da tudi Direktiva ne določa sankcije ničnosti za pogodbene pogoje, ki naj bi bili nejasni in nerazumljivi. SEU je že odločilo, da razveljavitev pogodbe, v zvezi s katero je bila ugotovljena nepoštenost enega od pogojev, ni sankcija, določena z Direktivo, jo pa lahko določa nacionalno pravo, prav tako tudi posledice te razveljavitve. SEU je izpostavilo, da samo dejstvo, da pogoj (ki predstavlja glavni predmet pogodbe) ni oblikovan na jasen in razumljiv način, samo po sebi ni takšno, da bi mu dalo nepošten značaj.8 V sodbi C-395/21 je sodišče pojasnilo, da se pogodbeni pogoj ne sme šteti za nepoštenega zgolj zato, ker ni v skladu z zahtevo po preglednosti iz člena 4(2) Direktive, razen če je država izrecno določila, da je že zgolj to dejstvo vzrok za opredelitev, da gre za nepošten pogoj. Ugotovitev sodišča, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, je zmotna, ker temelji na neposredni uporabi odločb SEU. Direktiva že v uvodnih izjavah navaja, da se predpostavlja, da zakoni ali predpisi držav članic, ki neposredno ali posredno določajo pogoje v potrošniških pogodbah, ne vsebujejo nedovoljenih pogojev. SEU je večkrat izpostavilo, da so določbe nacionalnega prava skladno s členom 1 (2) Direktive izključene iz področja njene veljavnosti in uporabe, ker je načeloma legitimno domnevati, da je nacionalni zakonodajalec ustavil ravnovesje med vsemi pravicami in obveznostmi strank.9

18. Toženka je pred sklenitvijo kreditnih pogodb (oba) tožnika opozorila na spremenjene obroke zaradi gibanja tečaja, kar je ugotovilo tudi sodišče. Tožnika sta se osredotočila le na element, ki je vplival na njeno obveznost (menjalni tečaj), sodišče pa je ugotovilo, da teže bremena, ki izvira iz prevzetega tečajnega tveganja, ni mogoče ocenjevati ločeno od obrestnega tveganja, ki se je uresničilo v korist tožnikov, kar pomeni, da je obveznost tožnikov znižana ter da tožnika nista izkazala, da bi bila kreditna opcija z valutno klavzulo ob upoštevanju obeh predpostavk, katerih vsota določa končno oceno kredita, bistveno bolj obremenilna od kreditne opcije, ki sta jo ob sklepanju pogodbe še imela na izbiro. Ugotovitev sodišča, da pojasnilna dolžnost ni bila izpolnjena, temelji na tem, da toženka ni opozorila tožnikov, da je tveganost dveh tržnih spremenljivk, ki sta prisotni pri kreditu (valutni tečaj in referenčna obrestna mera), neomejena, taka razlaga ne izhaja iz zakona in tudi ne iz odločb SEU.10

19. Iz judikata II Ips 8/2022 izhaja, da je dobra vera ponudnika v smislu vestnega ravnanja ponudnika do sopogodbenika pri vključitvi pogodbenih pogojev zajeta v vseh alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot, nevestnega ravnanja toženke pa sodišče ni ugotovilo. Presoja po 3. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot ne more izhajati iz subjektivnih pričakovanj konkretnega potrošnika. Upravljanje z valutnim tveganjem ni bilo del pogodbenega razmerja s kreditojemalcem, ampak zakonska obveznost banke. 11. člen Pogodbe je tožnikoma omogočal konverzijo v EUR, kar sta tožnika udejanjila z aneksom h kreditnima pogodbama, ki sta ga tožnika sklenila leta 2012. Na podoben način je valutno tveganje omejil kasneje uveljavljen ZPotK-2 v 52. členu. Toženka je tožnikoma omogočila konverzijo, kar so vpeljali šele kasnejši predpisi, kar dodatno potrjuje dobro vero toženke, ki je ravnala s profesionalno skrbnostjo, kar izključuje njeno nepoštenost. V konkretnem primeru sta tožnika od valutne klavzule s konverzijo odstopila leta 2012, zato nista bila več izpostavljena valutnemu tveganju. S konverzijo je bil iz pogodb odstavljen pogodbeni pogoj, kateremu tožnika nasprotujeta. Iz tega razloga je sklicevanje tožnikov na Direktivo brezpredmetno.

20. Presoja izpolnjenosti alinej iz prvega odstavka 24. člena ZVPot se presoja na dan sklenitve pogodbe, zato so pritožbene navedbe, da tožnika nista pričakovala tako velike spremembe v menjalnem tečaju, do katere je prišlo kasneje, v izpolnitveni fazi, brezpredmetne. Ugotovitve sodišča se skladajo z ugotovitvami iz sodne prakse II Ips 32/2019, zoper katero ustavna pritožba kreditojemalcev ni bila sprejeta v obravnavo - sklepu US RS Up-470/21. Z vidika presoje, da pogodbeni pogoj o prevzemu valutnega tveganja ne more biti nepošten v smislu 3. člena Direktive v povezavi s 24. členom ZVPot, so bistvene naslednje okoliščine: (1) pred sklenitvijo spornih pogodb so imeli tožniki na voljo kredit v evrih, (2) toženka tožnikov ni zavajala glede prevzetega tveganja, (3) tožniki so lahko enakovredno izbirali med kreditom v evrih in kreditom v CHF, (4) imeli so možnost, da sporni kredit konvertirajo v evrskega, (5) toženkino ravnanje je imelo zakonsko podlago v 9. točki prvega odstavka 7. člena ZPotK v povezavi s 5. točko prvega odstavka 7. člena ZPotK.

21. SEU je v odločbah11 pojasnilo, da načelo monetarnega nominalizma ne sodi na področje Direktive. V konkretnem primeru valutno klavzulo izrecno dovoljuje 372. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Enako izhaja iz sodbe II Ips 8/2022, kjer je VS RS pojasnilo, da je valutna klavzula izrecno dovoljena po slovenskem pravu. Glede na to, da je zakonodajalec v času sklenitve pogodbe kredite, vezane na tujo valuto, v potrošniških kreditnih razmerjih izrecno dovoljeval in urejal, kaj mora pogodba vsebovati, je iz tega mogoče sklepati, da zakonodajalec ni štel, da so krediti v tuji valuti na splošno, zaradi možnosti nihanja tečaja, ki so po naravi stvari vedno nenapovedljiva in nepredvidljiva, neprimerni za potrošnike. Zakonodajalec je na splošno štel, da se povprečni slovenski potrošnik nihajnega tečaja valut zaveda. Standard povprečnega potrošnika napolnjuje nacionalno sodišče, ne pa SEU.12

22. Iz ugotovitev sodišča ne izhaja, da bi toženka trdila tožnikoma, da je možnost nihanja menjalnega tečaja kakorkoli omejena. Tožnik je izpovedal, da je toženka predstavila gibanje tečaja za zadnji dve leti, iz katerega izhaja, da večjih nihanj ni bilo, tožnik je vedel, da so pri gibanjih tečaja možna tudi večja nihanja, ki sicer v času sklenitve pogodbe niso bila pričakovana. Drugo tožnik je izpovedal, da sta tožnika valutno tveganje razumela. Iz izpovedb tožnikov ne izhaja, da bi očitala toženki pomanjkljiva pojasnila, ki se nanašajo na valutno tveganje, temveč pomanjkljive informacije o gibanju tečaja in dejavnikih, ki na tečaj vplivajo. Tožnika sta pred sklenitvijo kreditnih pogodb podpisala izjavi, da sprejemata valutno tveganje. S tem sta potrdila, da sta bila seznanjena s tveganjem iz naslova spremembe referenčne obrestne mere. Pisna izjava presega zgolj opozorilo, da lahko tuja valuta svojo vrednost spremeni. V izjavi je bistvo valutnega tveganja razloženo na preprost način, in sicer, da se mesečna anuiteta (mesečni obrok) v evro protivrednosti v primeru rasti švicarskega franka proti domači valuti poviša. Možnost povišanja v izjavi ni omenjena v smislu, da naj bi bile možne samo majhne spremembe. Iz tega razloga toženka ni ravnala nevestno ali profesionalno neskrbno. V tem delu je sodišče napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj že iz izjav tožnikov izhaja, da sta bila opozorjena na obstoj dveh spremenljivk, ki lahko vplivata, da se bo obrok kredita povišal. Iz ugotovitev sodišča ne izhaja, da se tožnika ne bi mogla zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute, kot trdita v pritožbi. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da sta tožnika valutno tveganje razumela, da toženki nista očitala pomanjkljivih pojasnil, ki se nanašajo na valutno tveganje, temveč pomanjkljive informacije o gibanju tečaja in dejavnikih, ki na tečaj vplivajo. Toženka tožnikoma ni dajala pojasnil, da bo prihodnost napovedljiva in stabilna. VSRS je v zadevi II Ips 8/2022 pojasnilo, da je apreciacija tuje valute na določeni točki ekonomskega cikla vedno pričakovana.13

23. Sodišče se je v sodbi podrobno opredelilo do vseh dokazov, na katerih sta tožnika gradila tezo, da naj bi toženka ravnala v slabi veri, in ugotovilo, da te trditve ne držijo. Sodišče je ugotovilo, da je apreciacija CHF v obdobju od leta 2011 do leta 2015 predstavljala zgodovinski unikat. Sodišče je ugotovilo, da v dokumentih Banke Slovenije ni govora o tem, da bi obstajalo povečano tveganje za neugodno spremembo pri kreditih z valutno klavzulo v tuji valuti. V konkretnem primeru je imel največji vpliv na vrednost CHF enostranski ukrep švicarske banke leta 2015, ki ni bil predvidljiv in zanj banke niso mogle vedeti, še zlasti ne ob sklepanju pogodb leta 2007. Sodišče se je opredelilo do poročila Banke Slovenije o finančni stabilnosti iz leta 2005 in pojasnilo, da poročilo ni povezano z apreciacijo, ki se je začela uresničevati šele leta 2011, in ukrepom švicarske banke, do katerega je prišlo šele čez nekaj let. Sodišče je tudi pojasnilo in se opredelilo do odgovora Banke Slovenije z dne 9. 4. 2019, v katerem je Banka Slovenije pojasnila, da poročilo iz leta 2005 ni bilo namenjeno napovedovanju prihodnjega gibanja tečaja in napovedovanju, da se bo tak scenarij dejansko uresničil. Iz poročila iz leta 2005 izhaja, da se je omemba apreciacije CHF nanašala na konkretnejše predvidevanje, ki izhaja iz grafa oziroma slike 5.48 na strani 105 tega poročila, iz katerega izhaja, da se je v obdobju od januarja 2005 do januarja 2007 na podlagi tečaja iz terminskih pogodb predvidevala sprememba iz 0,64 EUR za 1 CHF na 0,66 EUR za 1 CHF. Toženka je med postopkom pojasnila, da kratkoročna predvidevanja gibanja menjalnega tečaja EUR CHF v poročilu Banke Slovenije iz leta 2005 niso kazala na nobeno gibanje menjalnega tečaja EUR CHF izven predhodnih gibanj v menjalnem tečaju EUR CHF. Predvidevanja gibanja tečaja iz poročila Banke Slovenije iz leta 2005 se poleg tega niso uresničila, ker se je menjalni tečaj v relevantnem obdobju dejansko gibal v nasprotni smeri od predvidene, informacije o neuresničenih predvidevanjih pa so bile za kreditojemalca brezpredmetne. Tožnika s svojimi pritožbenimi navedbami dokument, ki ga je izdala Banka Slovenija, razlagata v nasprotju s samo vsebino tega dokumenta.

24. Brezpredmetno je sklicevanje tožnikov, da so bili valutni tečaji v obdobju nekaj let pred sklenitvijo pogodb stabilni. Sodišče se je podrobno opredelilo do obvestil toženke, ki so vsebovale informacije o preteklih gibanjih tečajev, in ugotovilo, da ne vsebujejo nobenih zavajajočih informacij.

25. Brezpredmetno je sklicevanje tožnikov, da naj bi toženka vedela za izrazito občutljivost in ranljivost tožnikov v primeru že manjših tečajnih nihanj. Gre za pavšalna navajanja. Sodišče v tej smeri ni ugotovilo kakšnega posebnega položaja. Mesečni prejemki obeh tožnikov so bili 7.215,00 EUR, po plačilu vseh življenjskih stroškov in kreditov jima je ostalo na voljo 4.083,00 EUR. Tožnika sta visoko izobražena, prejemala sta tudi druge prihodke iz naslova deleža v gospodarskih družbah, ki s kreditoma niso bili obremenjeni, ter dohodke iz oddajanja drugih nepremičnin, ki sta jih dajala v najem. Tožnica je bila poleg s hipoteko obremenjenega stanovanja lastnica še enega stanovanja in solastnica hiše v A., tožnik pa je imel poleg stanovanja v solastništvu še dve stanovanjski hiši. Teh trditev tožnika nista prerekala. Iz dejanskega premoženjska stanja tožnikov ne izhaja, da bi bila občutljiva na kakršnekoli spremembe v menjalnem tečaju glede na njune prihodke.

26. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na zadevi C-609/19 in C-776/19, ki se glede konkretnih okoliščin bistveno razlikujeta od obravnavanega primera. SEU je v teh odločbah izpostavilo, da je treba upoštevati predvidljive ekonomske okoliščine glede na znanje ponudnika, da gre pri produktu "Helvet Immo" za drugačne okoliščine, kot v obravnavanem primeru, ker je produkt imel lastnosti, ki niso temeljile na pravilih nacionalnega prava in je odstopal od tržnih praks, da zato zahteva po uravnoteženosti ni izpolnjena, da je treba preveriti, preden se preuči vpliv izjeme od presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja iz člena 4(2) Direktive, ali je sporni pogoj na podlagi člena 1(2) Direktive izključen iz področja uporabe te Direktive, kar pomeni, da je treba sporni pogoj primerjati z nacionalno zakonodajo.14 **_Glede utemeljenosti pritožbe_**

27. Pritožba je utemeljena.

**_Dejanske ugotovitve_**

28. Bistvene dejanske ugotovitve: - pravdne stranke so sklenile pogodbe, kot so opredeljene v 1., 2. in 4. tč. te obrazložitve, - kreditni pogodbi (in aneksa) sta napisani v slovnično jasnem in razumljivem besedilu, - v kreditnih pogodbah je določena višina posojila, navedba tuje valute (CHF), vrsta tečaja, po katerem se bo izračunala vrednost v domači valuti na dan črpanja kredita in ob odplačilu, določeno je bilo obrestovanje kredita, da sta tožnika dolžna vrniti kredit v 180 zaporednih mesečnih anuitetah, v evrski protivrednosti po referenčnem tečaju ECB na dan plačila, ki je ob sklenitvi pogodb znašal enako za oba tožnika v višini 1.161,88 CHF, - tožnika sta podpisala izjavi, da sta seznanjena s tveganji spremembe referenčne obrestne mere in s spremembo valutnega tečaja, da je obrestna mera spremenljiva, da obrestno tveganje predstavlja tveganje spremembe referenčne obrestne mere (CHF LIBOR) v obdobju trajanja kredita, da se obrestna mera kredita in posledično anuiteta lahko spremenita, da se v primeru zvišanja CHF LIBOR glede na preteklo obdobje obrestna mera ter anuiteta kredita lahko zviša, v primeru znižanja pa zniža, da valutno tveganje predstavlja tveganje spremembe vrednosti CHF v primerjavi z vrednostjo domače valute, da se anuiteta kredita v primeru rasti CHF proti EUR zviša, v primeru padanja pa zniža, da tožnika potrjujeta, da sta pridobila potrebne informacije o kreditu z valutno klavzulo v CHF in obrestno mero vezano na šestmesečni CHF LIBOR, da sta prevzela tveganja, da se bodo lahko v prihodnosti mesečne anuitete zvišale ali znižale,15 - bančni uslužbenci so predstavili tožnikoma kredita v EUR in CHF, pojasnili so jima obrestno tveganje, in sicer razliko med EURIBOR in LIBOR, da se obrok v CHF lahko spremeni zaradi spremembe tečaja in gibanje tečaja EUR/CHF za zadnji dve leti, - ob sklenitvi pogodb večjih tečajnih nihanj ni bilo, valuta CHF je bila stabilna, - toženka ni posredovala tožnikoma informacije o tem, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija domače valute, do katere je kasneje prišlo, zato je bila obremenitev tožnikov bistveno večja - obremenitev je bila tudi bistveno večja, če se primerjalno upošteva kredit v EUR za enako obdobje, - tožnika sta se odločila za aneks h kreditni pogodbi, ker sta ugotovila, da se glavnica posojila ni pomembno zmanjšala, mesečni obroki pa so se zvišali, - tožnika sta zatrjevala ničnost pogodb, ki so bile predmet novacije, in se nista odpovedala sodnemu varstvu za uveljavljanje nepoštenega pogodbenega pogoja, - tožnika imata poleg s hipoteko obremenjene nepremičnine še druge nepremičnine, glede na prihodke (redne in dodatne npr. z oddajanjem nepremičnin) pa imata dovolj sredstev za kritje vseh življenjskih stroškov,16 - sodišče prve stopnje je v sodbi pojasnilo, da toženka ni dala informacij take intenzitete, da bi na njihovi podlagi tožnika lahko ocenila dejanski pomen tveganja, ki sta ga prevzela, ker je toženka dala tožnikoma le splošna opozorila, da tečaj in obrestna mera lahko zanihata, da je toženka opravila pomanjkljivo pojasnilno dolžnost, ni pa zavajala tožnikov, da je znatno neravnotežje za tožnika nastopilo šele pozneje, ko je narasla vrednost CHF v primerjavi z EUR, kar ob sklepanju pogodb ni bilo predvidljivo z zadostno stopnjo zanesljivosti, da toženka ni mogla napovedati, da bo do tako občutne spremembe tečaja dejansko prišlo, vendar je to ne oprosti, da bi celostno opozorila tožnika na tveganja, ki jih prinaša valutno tveganje, da sta tožnika visoko izobražena in sta razumela, da tečaj CHF lahko naraste in bo zato mesečna anuiteta višja, da mora biti vsakemu razumnemu človeku jasno, da lahko v času, za katerega so se sklepale pogodbe, pride tudi do večjih nihanj valutnih tečajev.

**_Glede kršitev pravdnega postopka_**

29. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do odločilnih dejstev, ki so vezana na trditve glede nepoštenosti pogodbenega pogoja iz 24. člena ZVPot, in trditve toženke, da sodišče prve stopnje ni navedlo odločilnih dejstev za ugotovitev, da je toženka pomanjkljivo opravila pojasnilno dolžnost. Sodišče prve stopnje se je do teh dejstev določno opredelilo, zato ni podana kršitev iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kot navajata pravdni stranki. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

30. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka ni dala informacij take intenzitete, da bi na njihovi podlagi tožnika lahko ocenila dejanski pomen tveganja, ki sta ga prevzela, zato je ocenilo, da je toženka pomanjkljivo opravila pojasnilno dolžnost. Zmotne so trditve toženke iz odgovora na pritožbo, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljnji obrazložitvi, da je sodišče prve stopnje z retroaktivno razlago prava17 toženki naložilo nemogoče in v predpisih neobstoječe dokazno breme, ki ga toženka v času sklenitve pogodbe ni mogla predvideti glede dokazovanja, da je toženka opravila zahtevano pojasnilno dolžnost, s tem pa ji je bila kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave, kar naj bi potrjevalo tudi Pravno mnenje B. B.18 V sodni praksi je enotno stališče,19 da je na banki dokazno breme, da dokaže, da je opravila pričakovano pojasnilno dolžnost. Toženka daje tudi pretiran pomen dejstvu, da v času sklepanja pogodb ni bilo izrecne zakonske določbe, ki bi nalagala toženki, da kreditojemalca opozori na povečana tveganja, povezana s krediti v CHF v primerjavi s krediti v EUR, in na vpliv apreciacije, določno pa ne pojasni, zakaj ji je v tem delu naloženo nemogoče dokazno breme in posledično, zakaj ni tožnika seznanila na primer z informacijami, ki jih je prejela od BS, kjer se apreciacija omenja kot možen bodoči scenarij, ki terja posebno varstvo komitentov bank.20

31. Toženki ni bila kršena pravica do izjave, ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot to "napoveduje" toženka v odgovoru na pritožbo, tudi iz razloga, ker je pritožbeno sodišče v sklepu I Cp 251/2020 že opozorilo, katera so odločilna dejstva in kateri dokazi so relevantni za materialnopravno presojo/odločitev v novem sojenju. Sodišče prve stopnje je tem napotkom pritožbenega sodišča sledilo, pritožbeno sodišče pa na teh dejstvih in dokazih utemeljuje razloge, zaradi katerih so materialnopravna stališča sodišča prve stopnje zmotna, in razloge, zaradi katerih je posledično spremenilo sodbo sodišča prve stopnje oziroma jo deloma razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tudi pritožbena obravnava ni bila potrebna. Pritožbeno sodišče opravi pritožbeno obravnavo le v primeru, če je treba ugotoviti pravna ali dokazno pomembna dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali se ni opredelilo do njihove dokazanosti, ali če je treba izvesti dokaze, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, ali jih ni ocenilo, te predpostavke, kot že pojasnjeno, pa niso izkazane.

32. Glede na spremenjeno sodno prakso, s katero se je toženka seznanila pred vložitvijo odgovora na pritožbo,21 vedela je za odločbe Ustavnega sodišča22 in predvsem glede na materialnopravna stališča pritožbenega sodišča iz sklepa I Cp 251/2020,23 ki so tudi v novem sojenju istovetna, in (sedaj) skladna z veljavno sodno prakso, ki so bila tudi predmet obravnave v novem sojenju pred sodiščem prve stopnje, ni mogoče slediti razlogom toženke, da v primeru, če bo pritožbeno sodišče spremenilo sodbo, kot to predlagata tožnika v pritožbi, ji bo s tem kršena pravica do pritožbe in pravica do enakega varstva oziroma do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, ker je njena pravica, da se zadeva kot celota obravnava na dveh instancah in da o njej dokončno odloči sodišče, ki je hierarhično višje nad sodiščem prve stopnje.24 Toženka se je v odgovoru na tožbo tudi sklicevala na (novo) sodno prakso Vrhovnega sodišča, zato odločitev pritožbenega sodišča za toženko ne more predstavljati "sodbe presenečenja". Glede na pojasnjeno je toženka lahko vedela za možnost,25 da bo pritožbeno sodišče (ne)utemeljenost zahtevkov, glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, presojalo materialnopravno drugače kot sodišče prve stopnje in na ta način tudi drugače vrednotilo trditve pravdnih strank, ker bo (lahko) sledilo novejši praksi Vrhovnega sodišča.26 Toženka je torej lahko pričakovala, da bo odločitev pritožbenega sodišča morda drugačna od odločitve sodišča prve stopnje in s tem tudi razlogi.27 Ne gre tudi za istoveten primer, kot ga je obravnavalo Ustavno sodišče v zadevi U-I-309/94, ker je pritožbeno sodišče v tem postopku lahko presojalo odločitev sodišča prve stopnje z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravicah in obveznosti pravdnih strank, ki so predmet spornega razmerja.

**_Glede upoštevanja sodne prakse SEU, uporabe Direktive 93/13 ter ZPOtK in ZVPot_**

33. Tožnika v pritožbi zatrjujeta, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z Direktivo in odločbami SEU. Toženka je na te navedbe obširno odgovorila. Srž teh obsežnih navedb ni le odgovor na pritožbene navedbe, marveč tudi po vloženi pritožbi spremenjena sodna praksa,28 ki jo toženka v odgovoru na pritožbo deloma povzema,29 in predvsem stališča pritožbenega sodišča iz sklepa I Cp 251/2020, v katerem so bila podrobno/določno predstavljena izhodišča glede uporabe nacionalnega prava, ob upoštevanju minimalne harmonizacije potrošniškega prava iz Direktive, ter v tej zvezi vezanost nacionalnega sodišča na odločbe SEU. Pritožbeno sodišče je v sklepu pojasnilo, da je SEU v pravnem redu EU med drugim pristojno zagotoviti enotno razlago in uporabo prava EU, kar še posebej velja za evropsko potrošniško pravo. Skupna raven visokega varstva potrošnikov je bila na ravni EU vzpostavljena s sprejetjem Direktive. Ta v 6. členu določa, da države članice določijo, da nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika, in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev, države članice pa morajo zagotoviti, da potrošnik ni prikrajšan za varstvo, ki ga zagotavlja Direktiva. Sistem varstva proti uporabi nedovoljenih (nepoštenih) pogojev s strani ponudnikov ali prodajalcev, ki je bil z Direktivo uveden v korist potrošnikov, je obvezen in ga potrošniku, ki ga želi uveljavljati, ni mogoče odreči. Konkreten spor je (še) eden izmed številnih enakovrstnih sodnih sporov med banko kot kreditodajalcem in potrošnikom kot kreditojemalcem, v katerih sta Ustavno sodišče in Vrhovno sodišče skozi prizmo sodne prakse SEU že določili pomenski okvir vrednotenja teh spornih razmerij v luči nacionalnega potrošniškega prava, ki udejanja minimalno harmonizacijo potrošniškega prava, prav slednje pa terja poenoteno razlago prava EU, ki je v izključni pristojnosti SEU. Izhodišče pritožbenega sodišča glede uporabe nacionalnega prava in/ali Direktive korenini na dejstvu, da je Direktiva akt, naslovljen na države članice, ki ga je treba prenesti v nacionalno zakonodajo, da Direktiva nima neposrednega učinka za zaščito pravic posameznikov, ob predpostavki, da nacionalna zakonodaja in sodna praksa zagotavljata minimalno harmonizacijo, s katero se uresničuje varstvo potrošnikov, ki hkrati udejanja dejansko in ne le formalno ter navidezno možnost uveljavljanja teh pravic.30 Kadar gre kot pri Direktivi za pristop minimalne harmonizacije, ko predpis prava EU določi samo najnižji skupni okvir, državam članicam pa prepušča proste roke glede preostalega normiranja, je SEU tisto, ki določi, kateri pojmi v tovrstnih direktivah naj imajo enoten avtonomen pomen v vseh državah članicah in katere pojme lahko dodatno, sledeč svoji nacionalni avtonomiji, še razlagajo in pomensko napolnjujejo nacionalna sodišča. Ko pa enkrat SEU pojem avtonomno in enotno razloži, zasede pomenski okvir tega pojma, ki mu morajo v celoti slediti vse države članice EU. Ta pomenski okvir je SEU že določil, ki je istovrsten okoliščinam konkretnega primera.

34. Istovrstna izhodišča izhajajo iz sodbe II Ips 8/2022,31 v kateri je Vrhovno sodišče celovito povzelo in se pri razlogih sodbe sklicevalo na sodno prakso SEU - pravna presoja temelji na temeljnih izhodiščih sodne prakse SEU, ki velja ex tunc, in temelji na interpretaciji temeljnih ciljev Direktive, enako je ravnalo Ustavno sodišče.32 Tudi iz teh razlogov je zmotna teza toženke, da sodišče pri odločanju o spornem razmerju ne sme upoštevati sodne prakse SEU, s tem, da je obseg sodnega varstva, kot ga je pritožbeno sodišče priznalo tožnikoma, znotraj pravil nacionalnega prava, ob hkratnem upoštevanju temeljnih izhodišč - ciljev Direktive, kar je hkrati znotraj materialnopravnega okvira sodne prakse Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča, ki enotno izpostavljata načelo minimalne harmonizacije potrošniškega prava kot temeljnega cilja Direktive, ki je za članice zavezujoča, s tem, da nacionalno pravo članic lahko določi višjo raven varstva potrošnikov.

35. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 8/2022 pojasnilo, da je ZVPot skupek avtonomnih pojmov tako slovenskega kot evropskega prava, da v primeru, če se standardi slovenskega in evropskega prava razlikujejo, je treba uporabiti tistega, ki potrošniku zagotavlja višje varstvo, da se je SEU v "slovenski” zadevi C-405/21 že izreklo, da 24. člen ZVPot sledi cilju varstva potrošnikov, ki je zagotovljen z Direktivo (torej morebitna višja raven varstva ZVPot tudi ne posega v določbe PDEU). Enako je Ustavno sodišče v zadevi Up-14/21 pojasnilo, da se ustavnopravna jamstva splošne svobode ravnanja poudarjeno izražajo prav s presojo meril nepoštenosti pogodbenih pogojev v skladu s kriteriji, ki jih predvideva ZVPot, da v tem smislu tudi splošna svoboda ravnanja na sodišča poudarjeno naslavlja dolžnost po posebej skrbni obrazložitvi meril (ne)poštenosti ob njihovi ustavno skladni razlagi in vselej ob upoštevanju vsaj minimalnih jamstev iz Direktive. Pritožbeno sodišče je torej upoštevalo, da so skladno s Pogodbo EU (PEU) nacionalna sodišča vedno dolžna nacionalno zakonodajo razlagati skladno z načelom lojalne razlage (klavzula o lojalnosti iz tretjega odstavka 4. člena PEU). Na teh predpostavkah je pritožbeno sodišče presojalo sporno razmerje - torej na določbah ZPotK in ZVPot ter temeljnih načel OZ, vse v luči minimalne harmonizacije, kot jo določata Direktiva in sodna praksa SEU. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da ob upoštevanju argumentacije iz te sodbe, se v postopku ni zastavilo vprašanje, katerega rešitev je (bi bila) v izključni pristojnosti SEU, in na katerega SEU ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera še ni odgovorilo oziroma bi bila potrebna razlaga prava EU glede na specifične okoliščine konkretnega primera - gre (tudi) zgolj za razlago nacionalnega prava, ki je v domeni nacionalnega sodišče in ne v pristojnosti SEU.

36. Pravna podlaga za presojo so torej določbe ZPotK in ZVPot ter temeljna načela OZ, ki so veljala v času sklepanja pogodb, vse v luči minimalne harmonizacije z Direktivo. Nepoštenost pogoja glede vračila posojila vezanega na tujo valuto je treba presojati tudi če je jasen, kar terja uporabo določb ZVPot,33 enako velja za pomanjkljivo pojasnilno dolžnost, če banka ni ravnala s profesionalno skrbnostjo in se je vzpostavil razkorak glede vsebine tveganja in neenakomerne porazdelitve bremena tveganja, oboje v škodo potrošnika, ter s tem znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih,34 kar pa je moč opredeliti kot nedopustne pogoje iz 1.-4. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot,35 ki določa, da se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ali povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, ali povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Ob tehtanju, ali so v konkretnem primeru izpolnjene te zakonske predpostavke, je bilo temeljno vrednostno izhodišče, da je potrošnik v razmerju do ponudnika kredita v podrejenem položaju glede ravni obveščenosti in pogajalskih sposobnosti, zato Direktiva varuje njegov pravni položaj z zahtevo po transparentnosti, ki se udejanja z uravnoteženjem asimetrije med položajem ponudnika (kredita) in položajem potrošnika, česar pa ni mogoče zagotoviti, če potrošnik ni bil obveščen o vseh bistvenih elementih (pogodbenih pogojih), ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je toženka opustila dolžno/pričakovano pojasnilno dolžnost, zato so bile izpolnjene zakonske predpostavke iz prvega odstavka 24. člena ZVPot. 37. Iz teh razlogov ni moč slediti tezi toženke, da je treba upoštevati zgolj določbe iz ZPotK, ki je v prvem odstavku 21. člena določal, da je nično vsako pogodbeno določilo, ki bi v škodo potrošnika razveljavilo ali spremenilo katerokoli določbo tega zakona, v drugem odstavku 21. člena, da se določbe tega zakona neposredno uporabljajo tudi v primeru, če so določila kreditne pogodbe nejasna ali nepopolna, v 7. členu pa, da mora kreditna pogodba, kjer je obračun vezan na uporabo tuje valute, vsebovati navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti. Za presojo tudi ni odločilno (oziroma ne zadošča), da sta vse te zakonske predpisane elemente vsebovali kreditni pogodbi, kot je to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, in da je zakonodajalec v specialnem predpisu določil, da so določbe kreditne pogodbe, kjer je obračun vezan na uporabo tuje valute, ki določajo navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti, jasne in razumljive in niso nične (9. tč. prvega odstavka 7. člena ZPotK v zvezi s prvim in drugim odstavkom 21. člena ZPotK). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pravna podlaga za odločitev ne temelji na noveli ZPotK-B, ki je bila sprejeta novembra 2007, torej po sklenitvi kreditnih pogodb, ki je vnesla zahtevo, da mora kreditna pogodba, kjer je obračun vezan na uporabo tuje valute, poleg navedbe tuje valute in vrste tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti, vsebovati tudi opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil. Ta zakonska sprememba, ki je bila sprejeta le nekaj mesecev po sklenitvi pogodb, zgolj dodatno ponazarja, da se je v sorazmerno kratkem času po sklenitvi pogodb pričela udejanjati normativna operacionalizacija ravnanj banke, kot se je od nje že pričakovala na podlagi (razlage) predhodne veljavne normativne ureditve, ob upoštevanju temeljnih načel. Iz teh razlogov z odločitvijo pritožbenega sodišča ni kršeno načelo prepovedi retroaktivnosti, tudi ne ob upoštevanju razlogov iz odločbe SEU C-268/06, ki jih toženka navaja v odgovoru na pritožbo. Pravna načela OZ in komparacija določb ZVPotK36 in ZVPot, ki so veljala ob sklepanju pogodb, so glede vsebine/obsega danih pojasnil vrednostno merilo, ki dajejo odgovor za presojo, ali je toženka opravila zahtevano pojasnilno dolžnost, kar je odločilno za presojo (ne)veljavnosti pogodb, ob upoštevanju minimalne harmonizacije potrošniškega prava, kot ga določa Direktiva.

**_Glede novacije in aktivne legitimacije tožnikov kot porokov_**

38. Pritožbeno sodišče je že v sklepu I Cp 251/2020 pojasnilo, če je obstoječa obveznost nična, novacija nima učinka (prvi odstavek 326. člen Obligacijskega zakonika; OZ). Veljavnost novacijske pogodbe je namreč odvisna od obstoja obveznosti, ki se prenavlja, in če ni prejšnje obveznosti, odpade podlaga za novacijo. Teza, da samostojna presoja ničnosti prenovljenega pravnega posla ni dopustna, bi povsem izvotlilo namen pravila iz 326. člena OZ, kot nepravilno pa se izkaže (predvsem) v obravnavanem sporu, ko tožnika kot potrošnika zatrjujeta ničnost prenovljenih kreditnih pogodb in v katerem mora sodišče poudarjeno varovati šibkejšo stranko - potrošnika.37 Stališče, da sodnega varstva ni mogoče odreči potrošniku, ki zatrjuje nepoštenost pogodbenega pogoja, ki je bil predmet novacije, razen če ta temu nasprotuje, je zavzelo tudi SEU v zadevi C-452/18 - sodba z dne 9. 7. 2020 - Ibercaja Banko SA. SEU je v tej zadevi pojasnilo, da je lahko pogoj v potrošniški pogodbi, katerega nepoštenost se lahko ugotovi, veljavno predmet pogodbe o novaciji. Zaradi specifičnosti okoliščine, ko potrošnik izrazi voljo po prenovitvi zadevnega pogoja, in ker iz sodne prakse SEU izhaja, da pravica do učinkovitega varstva potrošnika vključuje tudi pravico, da posameznik svojih pravic ne uveljavlja, pa je treba potrošniku pod pogoji, ki jih je SEU začrtalo v tej zadevi, tudi omogočiti, da sistema obveznega varstva ne uporabi. V tem primeru je dolžnost nacionalnega sodišča, da po potrebi upošteva voljo, ki jo potrošnik izrazi, kadar ta kljub temu, da ve, da nepošten pogoj ni zavezujoč, s prenovitvijo izrazi nasprotovanje njegovi izključitvi. Takšna odpoved ugodnostim, ki mu jih v okviru obveznega varstva zagotavlja Direktiva, je mogoča le pod naslednjimi pogoji: 1. biti mora pisna, 2. temeljiti mora na svobodni privolitvi, 3. potrošnik se je moral ob podani odpovedi zavedati nezavezujoče narave spornega pogodbenega pogoja in posledic, ki iz njega izhajajo, te okoliščine pa mora nacionalno sodišče presojati na dan sklenitve pogodbe o novaciji. V postopku je bilo ugotovljeno, da se tožnika kot kreditojemalca in kot poroka nista odpovedala tem "ugodnostim".38 Tožnika sta zatrjevala ničnost pogodb, ki so bile predmet novacije, za katere je bilo ugotovljeno, da sta nični, tožnika se nista odpovedala sodnemu varstvu za uveljavljanje nepoštenega pogodbenega pogoja, ko pa je prejšnja (obstoječa) obveznost nična, odpade podlaga za novacijo (prvi odstavek 326. člena OZ).

39. Predstavljena izhodišča smiselno veljajo tudi za poroštveno obveznost. Poroštvo je akcesorna obveznost, zato porok jamči le za obstoječo in veljavno obveznost. Če upnik terja izpolnitev obveznosti od poroka, lahko porok uveljavlja vse ugovore glavnega dolžnika,39 kot na primer, da temeljni posel ni veljavno sklenjen.40 V konkretnem primeru je treba dodatno upoštevati, da sta tožnika fizični osebi, ki sta drug drugemu poroka, da gre za sklop povezanih poslov, da tožnika v tem postopku (tudi) kot kreditojemalca uveljavljata ničnost kreditnih pogodb. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 186/2016 pojasnilo, da pogoj iz 1013. člena OZ41 ni izpolnjen, če obveznost ni opredeljena ali ni opredeljena tako, da jasno razkriva vse elemente, ki so pomembni za presojo porokovega pravnega položaja, zlasti teže in pomena posledic njegove zaveze, da je za vsebino standarda opredeljenosti obveznosti pomembno, ali je porok gospodarski subjekt ali posameznik, da mora banka kot gospodarski subjekt poroka, ki je posameznik, pred podpisom pogodbe na nedvoumen način seznaniti z vsebino in obsegom poroštvene obveznosti, torej izkazati večjo skrbnost, da je zadoščeno pogoju obličnosti iz 1013. člena OZ, ker se banka profesionalno ukvarja z bančnimi in finančnimi storitvami, zato se od nje zahteva ravnanje s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, da se od banke utemeljeno pričakuje, da bo sodelovala pri sklepanju pogodbe na tak način, da druga stranka ne bo ostala v dvomu ali negotova, kakšno obveznost je prevzela oziroma kakšna je vsebina njene obveznosti. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, take pojasnilne dolžnosti toženka ni opravila.

**_Glede ničnosti, potrošniške pogodbe in predpogodbene dolžnosti informiranja, uporabe splošnih načel v pogodbenem pravu_**

40. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bil normativni okvir presoje sodišča prve stopnje pravilen, zmotna pa je bila materialnopravna razlaga, do katere se je pritožbeno sodišče že opredelilo v sklepu I Cp 251/2020. Pravilnost teh stališč potrjuje tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča42 in Ustavnega sodišča.43

41. Zmotna je teza toženke, kot je bilo že pojasnjeno, da konkretna pravica oziroma njena dolžnostna ravnanja rastejo zgolj (in le) iz normativnega - abstraktnih pravnih pravil iz ZPotK.44 Enako ni sprejemljivo nasprotno stališče, da se dolžnostno ravnanje presoja zgolj (in le) na podlagi konkretnega družbenega razmerja. Podrobnejša razčlenitev pokaže, da moramo upoštevati oziroma ovrednotiti proces izvrševanja pravice kot celoto. Med temi sestavinami ima osrednje mesto pravno zavarovani interes,45 ki opredeljuje namen pravice.46 Ničnostni razlog je lahko vsako ravnanje, ki nasprotuje bistvenim elementom splošnega pravnega reda in prispeva k sklenitvi pravnega posla. Zato je pomembno, da ničnost lahko uveljavimo kot pravno posledico kršitve temeljnih načel obligacijskega prava, predvsem vestnosti in poštenja. Ne smemo pa prezreti, da je ničnostna sankcija usmerjena v pomanjkljivost, ki nastane pri sklepanju pravnega posla. Zgolj dejstvo, da pravni posel, ki sta ga sklenili pravdni stranki, ni prepovedan, še ne pomeni, da je pravno veljaven v razmerju med pravdnima strankama.47 Družbeni interesi so tisti, ki terjajo in (tudi) sooblikujejo potrošniško varstvo, v obsegu, kot ga normativno določata/zahtevata nacionalna zakonodaja in Direktiva, ki je prepoznala, in zato določila minimalne standarde, da se formalno ravnovesje med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov, ki so določene s pogodbo, udejanijo z dejanskim ravnovesjem, ker je le na ta način vzpostavljena dejanska enakost sopogodbenikov. Na ta način je treba razlagati (nacionalno) normativno ureditev (ZPotK in ZVPot). Glede na konkretni primer, je srž neenakosti različna raven obveščenosti, zato je treba skozi razlago normativnega okvira (ZPotK, ZVPot, splošnih načel OZ, Direktive) ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ugotoviti, ali sta tožnika upravičena do pravnega varstva, kot ga terjata. V ospredju je vprašanje, ali je banka izpolnila pojasnilno dolžnost, ki je odločilno dejstvo za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja.48 Za nepoštenost pogodbenega pogoja, kot je opredeljena v Direktivi, je dovolj, da se konkretni primer sklada z abstraktnim dejanskim stanjem iz 1., 2., 3. in 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot - torej dobra vera z vsebino, kot jo določa Direktiva, je zajeta v tej zakonski določbi.49 Tudi Ustavno sodišče je v odločbah Up-14/21 in Up-54/19 pojasnilo, da je za nepoštenost pogodbenega pogoja dovolj, da se življenjski primer prilega eni od štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot, kar pomeni, da so splošni tipi nepoštenih pogodbenih pogojev našteti alternativno.50

42. Nenazadnje je moč razloge, zaradi katerih sta tožnika upravičena do pravovarstva, dodatno prepoznati ob upoštevanju temeljnih načel obligacijskih razmerij, kot to utemeljeno opozarja pritožba. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 284/2013 pojasnilo, da je podlaga obveznosti (kavza) osrednja (tudi nosilna) pogodbena prvina, da gre za institut, ki se je razvil v teoriji obligacijskega prava, svoje izrecno mesto pa je nato našel tudi v pozitivnem pravu, da je v 39. členu OZ navedeno, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago (razlog), da nam teorija obligacijskega prava pojasni, da je kavza skupen namen pogodbenikov, da ima obveznost ene stranke za svojo kavzo obveznost nasprotne stranke, da kavza vzpostavlja razmerje med obligacijama nasprotnih pogodbenih strank, da ima večina pogodb svoj ekonomski interes, ki ga je mogoče zlahka prepoznati, da je ta ekonomski interes bodisi zamenjava ene koristi za drugo bodisi prepustitev koristi brez nasprotne vrednosti, da je bistveno, da se med nasprotnima strankama vzpostavi neka ekvivalentnost, da je ekvivalentno (v smislu načela enake vrednosti dajatev) vse tisto, kar sta udeleženca razumela in želela zajeti s svojim odnosom. Tudi pravna zgodovina nam kaže, da je bil pogodbeni namen in pojasnilna dolžnost vir različnih razlag,51 normativna ureditev in pravno odločanje pa ostaja rezultat vrednotenja formalnih pravnih virov, ki so vedno izhodišče odločanja, skozi interpretativno prizmo obstoječih družbenih razmerij, ki dinamično terjajo razlago normativnih aktov v luči časa, ko je bilo vzpostavljeno (sporno) pogodbeno razmerje, vse ob upoštevanju temeljnih načel obligacijskih razmerij.

43. V ospredju predstavljenega vrednotenja je tudi spontana predpogodbena dolžnost informiranja. Kot pove že ime, se vzpostavi spontano, ne glede na to, ali je bil po njej sopogodbenik posebej vprašan, s tem, da je sopogodbenik zavezan/dolžan informacijo razkriti. Predmet predpogodbenih dolžnosti informiranja so tudi prihodnja dejstva, če bi se ta dala predvideti glede na obstoječa dejstva. V teoriji in sodni praksi se mora standard predvidljivosti približati stopnji gotovosti, da se bo določeno dejstvo uresničilo, s tem, da predmet predpogodbenih dolžnosti informiranja ni vsaka informacija. Predpogodbene dolžnosti informiranja so torej izjema od pravila o lastni odgovornosti za pridobivanje informacij. Namen njihove vzpostavitve je v zagotovitvi informacijskega položaja, ki bo upravičencu do informiranja omogočil, da oblikuje poslovno voljo, prosto napak.52 Tudi znotraj tega pravnega okvira so se presojala ravnanja toženke v spornem pogodbenem razmerju.

44. Predmet obveznosti banke ni v tem, da bi za (namesto) tožnika(ov) izbrala najugodnejše pogoje kreditiranja (ker zasleduje tudi svoj ekonomski interes) ali da bi obstajala zaveza po točnem načinu informiranja npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov, z informiranjem potrošnika z vsemi analizami in sporočili, ki jih je banka prejela glede bodoče spremembe tečaja CHF, itd. - bistveno je, ali je toženka predstavila tožnikoma odločilna tveganja, ki so povezana z različnimi ponudbami kreditiranja, kar je bila njena dolžnost. Očitek toženki, da ni opravila ustrezne pojasnilne dolžnosti, ni v tem, da bi morala napovedati čas in višino apreciacije CHF. Minimalno pojasnilno dolžnost bi toženka izpolnila že s tem, če bi tožnikoma predstavila ali ju seznanila z informacijami, s katerimi je razpolagala (npr. iz Poročila BS iz leta 2005), in na podlagi katerih bi tožnika pred sklenitvijo kreditnih pogodb, ki so bile sklenjene z valutno klavzulo v CHF, imela na razpolago potrebne podatke/informacije, da bi lahko ocenila tveganja, in s tem posledično na podlagi spoznavnega procesa glede odločilnih dejstev, ki bi bil izključno v njuni sferi, sprejela odločitev o vstopu v identično pravno razmerje oziroma bi morda pravno razmerje oblikovala drugače.53 Toženka je torej razpolagala s pomembnimi informacijami,54 ki bi tožnikoma omogočile oceno tveganosti vsebine sklenjenega razmerja. Pritožba utemeljeno navaja, da je toženka pred sklenitvijo pogodb dobila od BS informacije,55 da je za komitente izpostavljenost tečajnim tveganjem zelo velika, ker je CHF trenutno na relativno nizkih ravneh, da je glede na trajanje terminskih pogodb v prihodnje pričakovati njegovo apreciacijo. Če izhajamo iz predpostavke, ki je malo verjetna, da toženka glede na profesionalno skrbnost ni vedela za možnost, da je "v prihodnje pričakovati apreciacijo CHF", je bil namen teh informacij BS tudi v tem, da banke seznanijo komitente, da obstaja možnost, da bodo komitenti lahko izpostavljeni zelo velikim tečajnim tveganjem v trajanju odplačevanja kreditne obveznosti. Ob tem je treba dodati, da tožnikoma ni moč očitati neskrbnosti, da bi lahko/morala sama pridobila te informacije.

45. Tožnika sta v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi trdila, da gre pri sklepanju kreditnih pogodb za t.i. tihe svetovalne pogodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka ni delovala kot (npr. borzni) posrednik, ker pa gre za banko in kreditiranje, je bilo utemeljeno pričakovanje tožnikov, da bi/bo toženka vsaj informacije iz Poročila BS delila s tožnikoma pred sklenitvijo pogodb. Ni moč spregledati, da se opozorilo BS posebej nanaša na valutna tveganja v zvezi s CHF. Toženka tudi ni navedla nobenega razumnega razloga, zaradi katerega informacij pridobljenih npr. od BS ni delila s tožnikoma oziroma ni pojasnila razlogov, zaradi katerih te informacije niso bile pomembne za uresničitev pričakovanega pogodbenega interesa tožnikov. Taka pojasnilna obveznost je namreč izraz splošnega načela vestnosti in poštenja, ki zahteva, da si pogodbena stranka pri uresničevanju pravic, ki jih je pridobila s sklenitvijo pogodbe, in pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti ne prizadeva samo za uresničitev svojih interesov, zaradi katerih je sklenila pogodbo, temveč mora pravo mero in na ustrezen način skrbeti tudi za uresničitev in zaščito interesov druge pogodbene stranke - to pričakovanje/zahteva ni le obvezna sestavina potrošniških pogodb, marveč pričakovani način ravnanja v obligacijskih razmerjih.56 Pojasnila bi torej morala biti takšna, da bi se tožnika kot povprečna potrošnika zavedala dejanskega obsega valutnega tveganja in potencialnih znatnih sprememb menjalnih tečajev ter da pogodbeno razmerje prinaša tveganja, ki jih bosta v primeru velikega znižanja domače valute morda težko nosila, vendar take informacije tožnika od toženke nista prejela. V postopku tudi ni bilo dokazano, da tožnika nista želela zajeti v pogodbeni odnos vedenje o izpostavljenosti takemu valutnemu tveganju.

46. Dolžnost pogodbene stranke je opozoriti sopogodbenika na tiste okoliščine, ki so pomembne za uresničitev njegovega izpolnitvenega interesa. Ta obveznost veže oba pogodbenika. Ali povedano konkretno. Kreditojemalcu načelo vestnosti in poštenja nalaga, da banki razkrije vse podatke, na podlagi katerih bo banka lahko ocenila njegove finančne zmožnosti in na ta način zavarovala svoj pogodbeni interes, banka pa je dolžna predstaviti tožniku vsa predvidljiva tveganja, ko se potrošnik odloča, ali bo vzel kredit v domači ali tuji valuti. To je in mora biti skupni namen oziroma interesni temelj pogodbenih strank v teh razmerjih, ki ga obojestransko prepoznavata pogodbenika. Opustitev teh dolžnostnih ravnanj je podlaga za presojo nepoštenosti pogoja, katere posledica je neveljavnost kreditne pogodbe.

47. Kot dodatno premiso, ki se veže na veljavnost pogodb v času njihovega sklepanja, je pritožbeno sodišče upoštevalo,57 da v ospredju varstva potrošnikov ni le zasebni interes posameznega potrošnika v konkretnem razmerju, ampak se varuje javni interes, ki je predvsem dvig ravni in kakovosti življenja v EU, da je sistem varstva proti uporabi nedovoljenih (nepoštenih) pogojev s strani ponudnikov ali prodajalcev, ki je bil z Direktivo uveden v korist potrošnikov, obvezen in ga potrošniku, ki ga želi uveljavljati, ni mogoče odreči - torej ne v času sklepanja pogodb in posledično tudi ne v času izdaje sodne odločbe, da je bila skupna raven visokega varstva potrošnikov na ravni EU vzpostavljena s sprejetjem Direktive, ki v 6. členu določa, da države članice določijo, da nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev, države članice pa morajo zagotoviti, da potrošnik ni prikrajšan za varstvo, ki ga zagotavlja Direktiva, da je formalnemu ravnovesju, za katerega se zavzema toženka, sodna praksa vgradila dejansko ravnotežje in enakost, znotraj zahtevanega okvira minimalne harmonizacije potrošniškega prava, kot to vsaki državi članici nalaga Direktiva. Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da je bila (zgodovinsko) sodna praksa enakovrstnih primerov drugačna,58 ki pa ob upoštevanju vseh razlagalnih argumentov iz te odločbe, terja drugačno razlago.59 **Dodatna presoja pritožbenega sodišča glede na navedbe iz pritožbe in odgovora na pritožbo** Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se tožnika nista mogla zavedati dejanskih posledic depreciacije domače valute, kar izpostavljata tožnika in toženka v pritožbi oziroma odgovoru na pritožbo. Tem ugotovitvam, katerim toženka nasprotuje, pritožbeno sodišče pritrjuje, glede na informacije, ki sta jih tožnika imela sama ob sklenitvi pogodbe, glede na splošne informacije, ki bi jih lahko pridobila kot povprečna potrošnika, in glede na informacije, ki sta jih prejela od toženke. Na podlagi teh informacij tožnika nista bila seznanjena s tveganji, ki jih prinaša valutna klavzula v CHF, in kar je odločilno - toženka je razpolagala z informacijami, da taka tveganja obstajajo - vedela je, da v strokovnih/bančnih krogih opozarjajo na ta tveganja, ki so realno možna, ker se je vedelo, da je CHF na relativno nizkih ravneh, in da je glede na tečaje terminskih pogodb v prihodnje pričakovati njegovo apreciacijo. Ker teh informacij pred sklenitvijo pogodb ni delila s tožnikoma, te informacije pa so kot realno možnost napovedovale apreciacijo CHF, ki lahko bistveno vpliva na izpolnjevanje kreditne obveznosti tožnikov,60 je bilo njeno ravnanje v nasprotju s profesionalno skrbnostjo, ki se od toženke pričakuje v teh pogodbenih razmerjih, in posledično v nasprotju z vestnostjo in poštenjem. Gre za izrazit informacijski razkorak, ki prepričljivo kaže na neravnotežje v razmerju med tožnikoma kot potrošnikoma in banko v času sklepanja pogodb, ker je toženka opustila pojasnilno dolžnost, kar pa je neločljiv element presoje nepoštenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot. Ni dokazano, da je toženka namenoma ustvarila informacijski deficit, ugotovljeno pa je, da je opustila dolžno profesionalno skrbnost, ki je povezana s pojasnilno dolžnostjo, zato ni mogla razumno pričakovati, da bi tožnika ob razkritju vseh potrebnih informacij v okviru pogajanj sprejela pogodbene pogoje, ki sta jih vsebovali kreditni pogodbi. Toženka tudi ni opozorila tožnikov na specifična tveganja, ki so povezana le s kreditom v CHF, ki pa ne obstojijo, če se pogodba sklene v domači valuti.61

48. Toženka prihaja z navedbami sama s seboj v nasprotje. Navaja, da je vsak povprečen potrošnik, ki sklene kreditno pogodbo v tuji valuti, seznanjen z valutnim tveganjem zaradi spremembe tečaja, da normativni predpisi niso določali, da bi toženka morala seznaniti tožnika s temi tveganji, hkrati pa zatrjuje, da je izpolnila pojasnilno dolžnost s tem, ko je tožnika seznanila z valutnimi tveganji, kar naj bi dokazovali "izjavi" glede spremembe referenčne obrestne mere in spremembe valutnega tečaja, ki sta ju podpisala tožnika. Izjavi pa nista nič drugega kot informacija o tem, da se valutno razmerje lahko spremeni - pritožbeno sodišče namreč pritrjuje toženki, da si je težko predstavljati, da povprečni kreditojemalec ne bi vedel za možnost sprememb valutnega razmerja v času odplačevanja kredita.62 Iz vsebine izjav ne izhaja, da sta se tožnika s podpisom teh izjav seznanila z vsemi tveganji, ki jih prinaša kredit v tuji valuti, vključno z možnostjo aperciacije CHF. Izjavi pa potrjujeta, da so pojasnila glede izpostavljenosti valutnemu tveganju kreditojemalca obvezni sestavni del pojasnilne dolžnosti, da morajo biti ta tveganja celovito predstavljena, da sta se tožnika sicer zavedala možnosti sprememb valutnega tečaja, vendar bi jima toženka morala pojasniti, da se tečaj glede na dolgoletno trajanje pogodbenih razmerij lahko znatno spremeni, kar ima za tožnika lahko obsežne/daljnosežne ekonomske negativne posledice.

49. Tudi če se sprejme teza toženke, da Poročilo BS ni zavezujoče za banke, je zmotna nadaljnja teza, da iz poročila izhajajo le zelo splošna priporočila63 in da se opozorilo nanaša zgolj na graf, ki predvideva spremembo iz 0,64 CHF za 1 EUR na 0,66 CHF za 1 EUR. Prav nasprotno. Temeljna sporočilna nota Poročila je, da so banke pri valutni klavzuli izpostavljene majhnemu tveganju, "za komitente bank pa je izpostavljenost tveganju zelo velika, še posebej iz razloga, ker je CHF trenutno na relativno nizkih ravneh in je glede na tečaje terminskih pogodb v prihodnje pričakovati njegovo apreciacijo," kar je bilo predstavljeno tudi z grafi. Toženka ne navede nobenih relevantnih dejstev, ki bi kazala, da je bančna stroka te informacije/napovedi BS štela kot zgrešene, ker opisana tveganja niso bila izkazana kot realna predvidljiva možnost. Toženka tudi pritrjuje razlogom iz sodbe II Ips 8/2022, da je depreciacija na določeni točki ekonomskega cikla vedno pričakovana, kar le dodatno potrjuje, da je toženka opustila pojasnilno dolžnost. Ni odločilno, da toženka ni dajala tožnikoma pojasnil, da je valutna obveznost napovedljiva in stabilna. Izrecno/dodatno opozorilo, kot to izpostavlja toženka, pa ne bi bilo potrebno takrat, če bi toženka že v fazi sklepanja pogodb ali v pogodbah tožnika opozorila na možnost in posledice depreciacije. Pritožba tožnikov zato utemeljeno izpostavlja, da toženka ob sklepanju pogodbe tožnikoma ni razkrila vseh okoliščin, ki so vplivale na razumevanje rizikov ob sklenitvi kreditnih pogodb, da je toženka vnaprej vedela, da je riziko posla na tožnikih, da pa tožnika (sama) nista bila sposobna razumeti pomena tveganj.

50. Zadevi C-776/19 in C-609/19 glede konkretnih okoliščin nekoliko odstopata od konkretnega primera, vendar ne glede temeljnih izhodišč vrednotenja pojasnilne dolžnosti banke, ko gre za kreditne pogodbe. Iz ugotovitev SEU izhaja, da je preglednost pogodbenega pogoja eden od elementov, ki jih je treba upoštevati pri presoji nepoštenosti pogoja, da je treba pri oceni, ali pogodbeni pogoj povzroči znatno neravnotežje, upoštevati vse okoliščine, s katerimi je bil poklicni dajalec kredita seznanjen ob sklenitvi pogodbe, zlasti ob upoštevanju njegovega strokovnega znanja glede mogočih nihanj menjalnih tečajev in tveganj, neločljivo povezanih s sklenitvijo takega kredita, da glede na znanje in boljša sredstva ponudnika, da predvidi valutno tveganje, ki se lahko uresniči kadarkoli med trajanjem pogodbe, in glede na neomejeno tveganje v zvezi z nihanji menjalnih tečajev, ki ga nalagajo potrošniku, lahko takšni pogoji v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank, ki izhajajo iz zadevne kreditne pogodbe, da če prodajalec ali ponudnik ni izpolnil zahteve po preglednosti, se zdi, da takšni pogoji potrošniku nalagajo nesorazmerno tveganje, saj je posledica uporabe teh pogojev ta, da mora nositi stroške gibanja terminskih menjalnih tečajev.

51. Krediti v tuji valuti so dovoljeni po OZ (372. člen), kar pa ne pomeni, da je s tem izključena uporaba Direktive ter ZVPot in ZPotK, kot to zatrjuje toženka. V konkretnem primeru tožnika nista bila seznanjena glede neomejenega tveganja, ki sta ga prevzela. Pritožbeno sodišče je že v sklepu I Cp 251/2020 pojasnilo, da kreditojemalec mora biti ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, temveč mora imeti tudi možnosti za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja in njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, torej na skupne stroške kredita. Biti mora obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. Ni torej odločilno, da je (sedaj) izpolnitev obveznosti v izrazito škodo tožnikov, odločilno je, da toženka ni opravila pojasnilne dolžnosti, zato je ravnala nepošteno in v škodo tožnikov kot potrošnikov povzročila znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bila pojasnilna dolžnost toženke pomanjkljiva, da je bil med strankama iz obeh kreditnih pogodb razkorak v stopnji informiranosti, da so izostala pojasnila/informacije, kako bi na odplačilo kredita vplivala zelo velika depreciacija domače valute in povečanje tujih obrestnih mer, kar potrjuje obstoj znatnega neravnotežja, ker se pri testu nepoštenosti ne preveri samo vsebina pogodbenega pogoja (poštenost po vsebini), temveč tudi, kako je pogoj predstavljen (poštenost v preglednosti oziroma v postopku). Prvo alinejo prvega odstavka 24. člena ZVPot je treba razumeti v duhu pravkar povedanega.64 Po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot se pogodbeni pogoj šteje za nepoštenega, če nasprotuje načelu vestnosti in poštenja, kar pa je tudi izkazano, ker valutno tveganje toženka ni bilo celovito pojasnjeno, saj ne zadostuje pojasnilo, da tveganje obstoji.

52. Iz navedb toženke izhaja, da imata tožnika v lasti še druge nepremičnine, ki niso obremenjene s hipotekami na podlagi spornega pogodbenega razmerja, da nekatere nepremičnine oddajata, da prejemata mesečno dohodke v višini 7.215,00 EUR, po poplačilu vseh življenjskih stroškov pa mesečno 4.083,00 EUR, da sta visoko izobražena, da poleg plače prejemata dodatne dohodke z oddajanjem nepremičnin. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaradi odplačila kredita tožnika nista v individualni (socialni) stiski (npr. kot če bi imela le stanovanje, ki bi bilo obremenjeno s hipoteko na podlagi spornega pogodbenega razmerja). Pritožbeno sodišče je glede na premoženjski položaj tožnikov, ki je zelo dober, upoštevalo s tem povezane ekonomske koristi, ki sta jih zasledovala ob sklenitvi pogodb, hkrati pa tudi varstvo "gospodarske in socialne" funkcije lastnine iz 67. člena Ustave v zvezi s 33. členom Ustave (kar izpostavlja tožnik v pritožbi), temeljno varstvo, ki pripada vsakemu potrošniku, kar pomeni, da je pritožbeno sodišče pri opredelitvi meril nepoštenosti izhajalo iz utemeljenih pričakovanj povprečnega potrošnika glede izpolnitve pogodbe in pričakovane pojasnilne obveznosti bank, da v ospredju varstva potrošnikov ni le zasebni interes posameznega potrošnika v konkretnem razmerju, ampak se varuje javni interes, ki je predvsem dvig ravni in kakovosti življenja v EU, kot je pritožbeno sodišče že navedlo, da SEU ne postavlja pogoja, da bi morala banka potrošniku dati pojasnila, ki bi bila "prikrojena" posebej zanj in za njegov splošen in siceršnji položaj (npr. družinske razmere, ekonomski položaj),65 da se SEU v sodbah sklicuje na pravni standard povprečnega, normalno obveščenega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika, a hkrati, da je treba gledati na pojasnilno dolžnost objektivizirano (torej ne v luči izobrazbe stranke ali njenega ekonomskega položaja, a ob upoštevanju pričakovane profesionalne skrbnosti banke), da bolj kot posamezni tip lastnine služi individualni, personalni funkciji in bližji, ko je zato jedru ustavno varovane lastninske pravice, strožja je presoja posegov v pravico.66 Tudi ob celovitem vrednotenju teh predpostavk, ob upoštevanju načela pravne enakosti, se izkaže, da je opustitev pojasnilne dolžnosti osrednja bistvena sestavina presoje, kar utemeljuje pravovarstvo, kot ga tožnika utemeljujeta v zvezi z neveljavnostjo pogodb.

**_Odločitev pritožbenega sodišča_**

53. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče deloma spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, s tem, ko je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku, kot to izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča, v preostalem delu pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

**_Glede razlogov za delno vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje_**

54. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnikov na plačilo, ker je zavrnilo zahtevke tožnikov na ničnost pogodb. Sodišče prve stopnje se torej vsebinsko ni opredelilo do (ne)utemeljenosti tega dela zahtevka, zato je pritožbeno sodišče v tem delu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje na podlagi 355. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

**_Glede stroškov pritožbenega postopka_**

55. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

1 S sodbo P 724/2018 I z dne 15. 6. 2019 (l. št. 307-325). 2 L. št. 380-394. 3 Podrobneje glej 10. - 25. tč. sklepa I Cp 251/2020. Pritožbeno sodišče bo v nadaljnji obrazložitvi povzelo del obrazložitve iz citiranega sklepa. 4 Sodišče prve stopnje je izdalo sklep in sodbo I P 265/2021 z dne 30. 1. 2023 - s sklepom je dopustilo spremembo tožbe in zaradi delnega umika tožbe v tem delu postopek ustavilo, kar ni predmet pritožbenega izpodbijanja (podrobneje glej I. in II. tč. izreka ter 8. in 9. tč. sklepa in sodbe). 5 Podrobneje glej 3 in 4 str. pritožbe. 6 Ki jo pritožba opredeljeno navaja in tudi deloma povzema na strani 9 in 10. 7 C-212/04 - podrobneje glej 10. tč. op. odgovora na pritožbo. 8 C-79/21 - podrobneje glej 2. točko op. na strani 3 odgovora na pritožbo. 9 C-243/20, C-87/21 - glej 13. tč. op. odgovora na pritožbo. 10 Pritožba povzema odločbo C-227/18 - podrobneje glej 12. str. odgovora na pritožbo. 11 C-81/19 in C-364/19 - podrobneje glej 15. tč. op. odgovora na pritožbo. 12 Pritožba povzema odločbo SEU C-348/14 - podrobneje glej 24. op. odgovora na pritožbo. 13 Podrobneje glej povzetek te odločbe v tretjem odstavku na strani 14 odgovora na pritožbo. 14 Podrobneje glej 16-18 str. odgovora na pritožbo. 15 Podrobneje glej izjavi - prilogi B7 in B8. 16 Glej odgovor na pritožbo drugi odstavek na 19 str. - gre za navedbe in dokaze, ki jih je toženka dala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki jih tožnika nista prerekala. 17 Pritožbeno sodišče je upoštevalo zgolj normativno ureditev v času sklepanja pogodb - SEU v zadevi C-268/06, v kateri je to sodišče odločilo, da nacionalno sodišče lahko nacionalni zakon, da bi bil ta, sledeč načelu lojalne razlage, usklajen z direktivo, razlaga retroaktivno samo, če to dopušča nacionalni pravni red. V Sloveniji je to v skladu s 155. členom Ustave mogoče samo, če zakon določa, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Te ustavne prepovedi ni mogoče obiti niti s pomočjo načela lojalne razlage, ker bi tako z retroaktivno razlago zakona vanj vnašali rešitve, ki imajo retroaktivne posledice, kar bi predstavljalo nedopusten obid prepovedi načela retroaktivnosti - Marijan Pavčnik: Časovne razlage zakona, SAZU, Razprave 34, Ljubljana 2018, str. 20. 18 Z dne 10. 6. 2022 - B 98 - glej podrobneje 80. in 81. tč. mnenja. 19 VSL II Cp 1504/2017, VSL I Cp 1506/2018 in druge. 20 Glej npr. Poročilo o finančni stabilnosti BS - junij 2005 (B14). 21 V odgovoru na pritožbo toženka povzema in se opredeljuje do materialnopravnih razlogov iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022. 22 V katerih je Ustavno sodišče razveljavili sodbe rednih sodišč, ki so v podobnih zadevah zavrnila tožbene zahtevke tožnikov, zaradi pomanjkljive obrazloženosti, v obrazložitvi odločb pa je Ustavno sodišče pojasnilo materialnopravna stališča, do katerih se sodišča niso opredelila, pa bi se morala, ob upoštevanju nacionalne zakonodaje, Direktive in odločb SEU. 23 Pritožbeno sodišče je v tem sklepu podrobno glede varstva pravic potrošnikov in v tej zvezi glede ničnosti kreditnih pogodb predstavilo, katera so tista dejstva, ki so odločilna za presojo (ne)utemeljenosti pravovarstvenih zahtevkov tožnikov, pri tem se je dodatno sklicevalo na odločbe SEU (in ne na dotedanjo sodno prakso VS RS). 24 Temu stališču je pritožbeno sodišče sledilo (zgolj) glede tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo, zato je sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi z zavrnitvijo zahtevka v tem delu v 69. tč. sodbe le pojasnilo, da iz razloga, ker tožbeni zahtevek na ničnost pogodb ni utemeljen, je treba zahtevek za vračilo "preplačila" kredita zavrniti. 25 Ob potrebni skrbnosti je toženka lahko predvidela, katera odločilna materialnopravna dejstva bodo podlaga za odločitev pritožbenega sodišča. 26 In Ustavnega sodišča. 27 II Ips 336/2015. 28 II Ips 8/2023. 29 Sicer le v delih, ki ustrezajo njenim "materialnopravnim pričakovanjem". 30 Primerjaj s sodbo SEU C- 41/74. 31 In iz kasnejših odločbah VS RS: II Ips 49/2023, II Ips 54/2023,II Ips 56/2023 in II Ips 72/2023 - pritožbeno sodišče navaja te odločbe Vrhovnega sodišča, ki so bile izdane po vložitvi odgovora na pritožbo, da bi na ta način predstavilo enotnost sodne prakse Vrhovnega sodišča tudi po izdani sodbi II Ips 8/2022. 32 Up-810/20, Up-1181/20, Up-317/21 in druge. 33 Glej 19. tč. sklepa I Cp 251/2020. 34 Glej 21. tč. sklepa I Cp 251/2020. 35 V zvezi s prvim odstavkom 23. člena, ki določa: "Podjetje ne sme postavljati pogojev, ki so za potrošnika nepošteni." 36 Glej 45. tč. sodbe II Ips 8/2022. 37 Enako II Ips 7/2022. 38 Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se tožnika s pogodbo o prenovi nista odpovedala sodnemu varstvu za ugotavljanje nepoštenosti pogodbenega pogoja (14. tč. sodbe). 39 Prvi odstavek 1024. člen OZ določa: "Porok lahko uveljavlja zoper upnika vse ugovore glavnega dolžnik, vštevši ugovor pobotanja, ne pa tudi osebne dolžnikove ugovore." 40 Vesna Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), GV Založba, 2004, str. 1057. 41 1013. člen OZ določa: "Poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno." 42 II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, II ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023 in II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023. 43 Up-14/21, Up-810/20 in druge. Tudi če se sprejme teza B. B. iz Pravnega mnenja z dne 10. 6. 2022 (B98), da redna sodišča niso dolžna šteti, da so istovrstna vprašanja povezana s krediti v CHF ustavnopravno rešena na podlagi odločbe Ustavno sodišče Up-14/21, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so njegova stališča enaka materialnopravnim stališčem, ki jih je zavzelo Ustavno sodišče v že citiranih (istovrstnih) zadevah. 44 To po mnenju pritožbenega sodišča ne izhaja tudi ne iz Pravnega mnenja C. C. - oktober 2017 - B62 (npr. str. 51-52 in nadaljnje točke v zvezi s 15. tč. na str. 52). 45 Obeh pogodbenih strank iz kreditne pogodbe. 46 Marijan Pavčnik: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), GV Založba, Ljubljana 2003, str. 106-107. 47 Miha Juhart: Ničnost pravnega posla zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom, Znanstveni članek 347-441.83(497.4). 48 Zmotna je glede na okoliščine primera pravna interpretacija toženke, s tem, ko se dodatno sklicuje na odločbe SEU C-79/21 in C-395/21 - primerjaj z zadevama C-776/19 in C-609/19, na kateri se sklicuje tudi toženka v odgovoru na pritožbo. 49 Podrobneje glej 21. tč. sklepa I Cp 251/2020. 50 Enako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče že v sodbi II Ips 8/2022. 51 V zgodovini rimskega prava so bila zastopana različna stališča glede pojasnilne dolžnosti v pogodbenih razmerjih - da naj bi prodajalec razkril le toliko, kot zahteva civilni zakonik, do nasprotnih, da je treba razkriti vse, kar ve prodajalec, Cicero pa se je spraševal: "Če nekdo vede ponuja na prodaj vino, ki se je začelo kisati, ali naj to strankam pove." 52 Andreja Fakin: Merila za vzpostavitev predpogodbenih dolžnosti informiranja, Pravni letopis 2017, str. 11-14. 53 Šele če bi toženka izpolnila pričakovano pojasnilno dolžnost ali če bi izkazala, da sta tožnika ob sklenitvi pogodbe že sama pridobila te informacije, bi bile utemeljene njene trditve, da sta bila tožnika kot povprečna potrošnika celovito informirana glede tveganj, ki jih prinaša valutno tveganje v CHF. 54 S tem, da je toženka tudi opustila "razlagalno obveznost" - glej Rok Rozman: Predpogodbena dolžnost obveščanja bank pri sklepanju pogodb, Pravni letopis 2017. 55 Podrobneje glej sodbo sodišča prve stopnje - 46. tč. in dodatno 52. tč. (članek Tatjane Šular) in 54. tč. (izjava D. D. direktorja pravne prednice toženke) 55. tč. (v smislu razumevanja vloge CHF kot valute varnega zatočišča) in 56. tč. (ponudba in priloga - kjer je toženka seznanila družbo C. s tveganji pri kreditih v CHF, ki jih je dobila od BS - A54) 56 Enako velja za tožnika, ki sta bila dolžna posredovati toženki popolne in pravilne informacije v zvezi s premoženjem, ki je bil predmet zavarovanja, ker je imela v nasprotnem banka odstopno upravičenje. 57 Povzeto iz sklepa I Cp 251/2020. 58 Glej sodno prakso, na katero se sklicuje toženka v odgovoru na pritožbo in sodišče prve stopnje v sodbi. 59 Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se pri odločanju ni oprlo na Priporočilo Evropskega odbora za sistemska tveganja iz leta 2011. 60 Pri tem ne gre za obveznost/pričakovanje, da bi toženka morala ob sklenitvi pogodb tožnikoma "napovedati", ali bo (ali ne bo) prišlo do aperciacije CHF - ta dolžnost bi obstajala le v primeru, če bi bilo to dejstvo gotovo, prav tako se od toženke ni pričakovalo, da bi napovedala zgornjo mejo spreminjanja deviznega tečaja; njena dolžnost je bila, da tožnikoma predstavi bistvene spremembe, ki bodo vplivale na obveznost tožnikov v primeru apreciacije CHF v primerjavi, če bi tožnika vzela kredit v domači valuti. 61 VSL I Cp 1166/2020. 62 Primerjaj Damjan Možina: Kreditne pogodbe v CHF - pravni vidiki, julij 2017 - B 62 str. 51. 63 Primerjaj npr. Pravno mnenje C. C. - str. 50 (B62). 64 38. tč. sodbe II Ips 8/2023. 65 Primerjaj B. B. - Pravno mnenje str. 50. 66 Matej Avbelj: Komentar Ustave RS, del 1, letnik 2019, str. 315.