Jedro

Sodišče prve stopnje je pri delnem plačilu pravilno upoštevalo vrstni red vračunanja plačil, kot ga je določil dolžnik (tožena stranka) v svojem sporočilu k plačilu, saj upnik (tožeča stranka) takemu načinu poplačila ni ugovarjal. Vračunavanje po določbi 288. člena OZ (tako da se poplačajo najprej stroški, nato obresti in na koncu glavnica) bi prišlo v poštev šele v primeru, če dolžnikove izjave o tem, kaj plačuje, ne bi bilo.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati bruto razlike: v plači za čas od 1. 1. 1993 do 31. 12. 1995, regresu za letni dopust za leto 1994 in v 13. plači za leto 1993 in 1994, plačati prispevke in davke in tožeči stranki plačati neto znesek v višini 7.327,19 EUR in zakonske zamudne obresti v znesku 28.766,14 EUR, kar je skupaj 36.093,33 EUR, vse v roku osem dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila.“.

V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožbi tožeče stranke zavrnejo in se v nespremenjenem delu potrdita sodba in dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova razlik v plači za čas od 1. 11. 1991 do 31. 12. 1995, obračunati bruto razlike v plači, regresih za letni dopust za leto 1992, 1993, 1994 in 1995 ter razlike v 13. plači za leta 1992, 1993 in 1993, plačati prispevke in davke ter tožeči stranki plačati neto znesek v višini 7.327,19 EUR in zakonske zamudne obresti v znesku 28.766,14 EUR, kar je skupaj 36.093,33 EUR, vse v roku osem dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila (1. točka izreka). Ugotovilo je, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke ne obstoji, zato se zavrne pobotni ugovor tožene stranke iz naslova razlik v plači, regresu za letni dopust in trinajsti plači za obdobje od 1. 2. 1993 do 31. 3. 1994 (2. točka izreka). Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo sta se v odprtem pritožbenem roku pritožili tožeča in tožena stranka. Ob obravnavi pritožbe tožeče stranke, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje zavrnilnega dela in je zato sklenilo, da se pritožba tožeče stranke zoper 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe in je v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Odločitev o ostalem delu pritožbe tožeče stranke, to je glede 3. točke izreka sodbe in pritožbi tožene stranke je odložilo do odločitve sodišča prve stopnje o predlogu za izdajo dopolnilne sodbe.

Sodišče prve stopnje je izdalo dopolnilno sodbo, s katero je zavrnilo, kar zahteva tožeča stranka več ali drugače iz naslova razlike v plači, 13. plače in regresa za letni dopust za čas od 1. 6. 1991 do 31. 12. 1995, kot je bilo prisojeno v 1. točki izreka sodbe opr. št. I Pd 41/98 z dne 23. 4. 2008. Tožeča stranka se je v odprtem pritožbenem roku pritožila tudi zoper dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka se tako pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, ki je vsebovan v dopolnilni sodbi in zoper odločitev o stroških postopka. Pritožbo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo v plačilo znesek 36.093,33 EUR, ki je sestavljen iz zneska 7.327,19 EUR iz naslova glavnice in 28.766,14 EUR iz naslova obresti, ki so nehale teči 1. 1. 2002. Meni, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje v dopolnilni sodbi ni obrazložilo, iz katerega razloga je bil zahtevek tožeče stranke delno zavrnjen. Tožeča stranka meni, da je sodišče nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje. Izvedenec je uporabil napačen znesek za določitev višine izhodiščne plače, ki jo je v B. določil 119. člen kolektivne pogodbe, ki je začela veljati 16. 5. 1991. V izvedeniškem, na katerega se opira odločitev sodišča, je izvedenec za obdobje marec 1993 - maj 1993 upošteval znižanje izhodiščne plače, čemur je tožeča stranka ves čas nasprotovala. Izvedenec v svojem mnenju tudi ni prikazal prikrajšanja za 13. plačo 1995. Sodišče je tudi napačno upoštevalo ugovore zastaranja v zvezi s sklicevanjem na triletni rok za obresti, ki so zapadle v plačilo do dne 28. 1. 1995. Po stališču tožeče stranke je bil ta ugovor prepozen. Podan je bil po desetih letih pravdanja. Tožena stranka je priznala zastarano obveznost kar dvakrat, prvič z delnim plačilom terjatve v skupnem neto znesku 387.899,80 SIT dne 8. 4. 2004, ko ji je plačala tudi zastarane obresti. Poleg tega pa je priznala zastarane obresti po temelju s tem, ko je uveljavljala pobotni ugovor. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo ob upoštevanju plačila tožene stranke z dne 8. 4. 2004, saj je sodišče napačno upoštevalo specifikacijo plačil tožene stranke glede na določbo 312. člena ZOR. Glede na določilo 313. člen ZOR bi sodišče moralo celotno plačilo upoštevati kot plačilo obresti. Tožeča stranka se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da so dne 1. 1. 2002 prenehale teči obresti. Meni, da odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U-I-300/04-25 ne bi smela posegati v pravico do obresti, ki so zapadle do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Meni, da je ustavno sodišče spregledalo, da zakonske zamudne obresti v zvezi z obligacijskimi razmerji, ki so nastale po uveljavitvi OZ, pojmovno sploh še niso mogle nehati teči. Tožeča stranka navaja, po njenem mnenju, tudi druge „zanimive“ odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Meni tudi, da je potrebno upoštevati časovno komponento sojenja in v kolikor bi bil spor rešen v razumnem roku, bi bili tožeči stranki prisojene obresti v celoti. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti, pri čemer se sklicuje na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožničin zahtevek, hkrati pa tožnici naloži v plačilo stroške tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je ob upoštevanju vzorčnih sodb Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. III Pd 180/96 in opr. št. II Pd 158/96 dne 8. 4. 2004 plačala tožnici iz naslova prikrajšanja pri plačah do 15. 4. 1993 znesek 69.564,80 SIT in iz naslova zamudnih obresti 318.335,00 SIT. Sodišče je navedeno plačilo sicer upoštevalo, vendar ni sledilo stališču tožene stranke, da je bila z njim v celoti poravnana njena obveznost do tožnice za čas do 15. 4. 1993. Do razhajanj je prišlo pri interpretaciji zakonskih določb o zamudnih obresti. Tožena stranka je zamudne obresti do 4. 8. 1995 obračunala po konformni metodi, od 5. 8. 1995 pa na linearni način, sodišče pa je tudi za čas po 5. 8. 1995 upoštevalo izračun zamudnih obresti po konformni metodi. Meni, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, saj je Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR – Ur. l. RS, št. 57/98) v 279. členu uzakonil načelo, da od zapadlih zamudnih obresti ne tečejo zamudne obresti, razen če zakon tako določa. Tako je določal Zakon o obrestni meri zamudnih obresti iz leta 1989 in še Zakon o obrestmi meri zamudnih obresti iz leta 1992. Po sprejemu zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri v letu 1995, ki je začel veljati 5. 8. 1995, pa ni več določal načina obračunavanja obresti in ni vseboval določbe o konformni metodi. Z dnem uveljavitve tega zakona je prenehala tudi pravna podlaga za uporabo konformne metode. Določanja načina revalorizacije je zakon prepustil B.. B. je za izračune znotraj leta sicer uporabljala konformno metodo, saj se je temeljna obrestna mera računala na letnem nivoju. Revalorizacija je bila tako urejena s temeljno obrestno mero, ki je svojo višino prilagajala gibanju cen na drobno na konformni način in tako zagotavljala ohranjanje realne vrednosti znotraj leta. Ko je bila temeljna obrestna mera določena, ni bilo nobene potrebe, da bi se ponovno uporabila na konformni način. Tako bi prišli do dvakratne revalorizacije, najprej z množenjem temeljne obrestne mere in zneska glavnice, potem pa še z revalorizacijo zamudnih obresti. Iz zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri izhaja, da revalorizacijo zagotavlja temeljna obrestna mera in je realni del obresti. Iz dejstva, da je zakon dal B. pooblastilo za določitev metodologije za izračun temeljne obrestne mere, ni mogoče sklepati, da je bilo s tem B. dano upravičenje za uvedbo konformne metode izračuna zamudnih obresti in za deregulacijo določb ZOR. B. ni imela tega pooblastila in tega tudi ni storila. Višina zamudnih obresti, izračunanih po konformni metodi ni samo sankcionirala dolžnikov, ampak jih je pogosto uničevala. Vrhovno sodišče problema ni registriralo, Ustavno sodišče Republike Slovenije, pa je z znano odločbo opr. št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 tek zamudnih obresti ustavilo z dnem 1. 1. 2002. Tožena stranka tudi meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in sicer Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (ZNOIP – Ur. l. RS, št. 13/93), ki je določil izhodiščno plačo v znesku 23.833,00 SIT, ki se povečuje v skladu z eskalacijsko lestvico. Šlo je za kogentno zakonsko določbo, pogojeno z ekonomsko situacijo takratnega časa. Šlo je za omejitveni zakon, ki naj bi obvaroval ekonomske temelje mlade države in posledično tudi osamosvojitev Slovenije. Interpretiran zakon na način, da je za junij 1993 upoštevana izhodiščna plača, ki jo je tožeča stranka prejela pred uveljavitvijo ZNOIP, torej v februarju 1993, revalorizirana z rastjo življenjskih stroškov za maj 1993, pomen zakona izničuje. Tudi razlaga kolektivne pogodbe BS v povezavi z ZNOIP ne daje podlage za zaključek, da je po prenehanju veljavnosti tega zakona potrebno izhajati iz izhodiščne plače pred pričetkom njegove uveljavitve. Kolektivna pogodba ne predvideva valorizacije izpred treh mesecev. Za tak način se podpisnika kolektivne pogodbe nista dogovorila. Če je po prenehanju ZNOIP oživela kolektivna pogodba, je oživela v celoti, torej tudi njen 119. člen o valorizaciji v skladu z rastjo življenjskih stroškov za pretekli mesec. Za junij 1993 in za vse naslednje mesece bi tako sodišče moralo upoštevati tožničino dejansko izplačano plačo v maju 1993 in ugotoviti, da prikrajšanja ni bilo. S tem pravnim vprašanjem se je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ukvarjalo v podobnem primeru v zadevi opr. št. VIII Ips 177/99 in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka nanašajočega se na poračun plač za obdobje po veljavnosti ZNOIP, ker je ugotovilo, da je bila izhodiščna plača že tako previsoka. Tožena stranka poudarja, da je potrebno pravne norme razlagati v povezavi z družbenimi razmerami, v katerih so bile oblikovane in sprejete v zakonodajnem postopku. Zakon o izvajanju dogovora o politiki plač v gospodarstvu za leto 1994, v 2. členu določa, da delodajalci za leto 1994 izplačujejo plačo v skladu s 1. in 2. točko tarifne priloge k Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo. V 1. in 2. točki te priloge so določene zgornje meje za izplačilo plač, pri čemer je v 2. točki izrecno določeno, do katere meje je možno v njene določbe poseči s kolektivnimi pogodbami. Zakon o izvajanju dogovora o politiki plač, daje delodajalcem pravno podlago za prakso, da pri izplačevanju plač upoštevajo tarifno prilogo k zakonu. Kadar se delodajalec odloči, da bo plače izplačeval v skladu z zakonom, ni mogoče trditi, da je kršil kolektivno pogodbo. Sodišče je tudi zmotno uporabo materialno pravo. V zvezi s 13. plačo tožena stranka opozarja, da je bila v skladu s 132. členom Kolektivne pogodbe B. dolžna izplačati 13. plačo v višini, kot je znašalo povprečje izplačanih plač in ni določala, da je plačilo 13. plače vezano na povprečno plačo, ki delavcu pripada. Tako je bila 13. plača pogojena z dejansko višino izplačanih plač. Sodišče bi moralo upoštevati tudi ugovor zastaranja za obresti, ki predstavljajo razliko med obrestmi, obračunanimi po letu 1995 po konformni metodi in nižjimi obrestmi, obračunanimi na linearni način. Enako velja tudi za obresti, računane od plač izračunanih iz strani sodišča po Zakonu o načinu obračunavanja in izplačevanja plač in nižjim izhodiščem, za katerega se je odločila tožena stranka. Sodba je dodatno neuravnotežena tudi v delu, v katerem so navedeni razlogi za neupoštevanje pobotnega ugovora. Le-ta naj bi bil neutemeljen, ker je tožena stranka tožeči stranki vedoma izplačevala višjo plačo, kot bi jo smela po pravnem redu, zavestnih preplačil pa ni upravičena terjati nazaj po 211. členu ZOR. S tem je sodišče toženi stranki odvzelo možnost, da bi preveč izplačano plačo pobotala s plačo, ki je bila po mnenju sodišča v drugem obdobju prenizka. Tožena stranka poudarja, da so bile v obravnavanem obdobju zakonske določbe o plačah nejasne, pristojni organi v primeru kršitev niso ukrepali, sodišča pa so predpise različno tolmačila. Sklicevanje na ZOR je nepravilno, saj je v spornem obdobju delovna razmerja urejal Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ki ni omogočal uporabe ZOR.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožeče stranke, v katerem obširno prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožbeno sodišče je razpisalo glavno obravnavo, na kateri je ponovilo vse izvedene dokaze pred sodiščem prve stopnje.

Po zaključeni glavni obravnavi je pritožbeno sodišče odločalo o pritožbah tožeče in tožene stranke.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je podana absolutno bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je podano nasprotje v samem izreku sodbe in ker sodba in dopolnilna sodba sodišča prve stopnje nimata razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Po določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) pritožbeno sodišče zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče se je poslužilo navedene določbe in opravilo obravnavo, v kateri je ponovilo izvedbo dokazov, da je tako lahko odpravilo ugotovljene bistvene kršitve postopka sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe navedlo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova razlik v plači za čas od 1. 11. 1991 do 31. 12. 1995 obračunati bruto razlike v plači, regresih za letni dopust za leto 1992, 1993, 1994 in 1995 ter razlike v 13. plači za leta 1992, 1993 in 1994, čeprav iz odločitve v denarnem znesku to ne izhaja. Iz izvedenega dokaznega postopka in dejanske odločitve sodišča prve stopnje v denarnem delu izhaja, da je zahtevek tožnice iz naslova razlik v plači za obdobje od 1. 11. 1991 do 31. 12. 1992 zastaran, ker je tožeča stranka vložila tožbo 29. 1. 1998, tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo tožbenemu zahtevku nasprotovala, med drugim tudi iz razloga zastaranja. Tako je sodišče prve stopnje sicer pri izračunu obveznosti pravilno upoštevalo, da je tožbeni zahtevek za obdobje do 1. 1. 1993 zastaral, vendar tega ni obrazložilo, prav tako pa ni pravilno oblikovalo izreka, zato je pritožbeno sodišče moralo v tem delu pritožbi tožene stranke ugoditi in ustrezno temu spremeniti izrek sodbe sodišča prve stopnje. Tožbeni zahtevek iz naslova razlik v plači za čas od 1. 11. 1991 do 31. 12. 1992 je namreč zastaran po določbi 371. člena ZOR, ki je veljal v spornem obdobju. Terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok. Za terjatve iz delovnega razmerja v spornem obdobju ni bil določen drugačen rok zastaranja, zato je veljal splošni petletni zastaralni rok, ki je ob vložitvi tožbe 29. 1. 1998 potekel za terjatve zapadle do 29. 1. 1993. Do tega datuma pa so zapadle plače za obdobje do vključno 31. 12. 2002. Ravno tako je sodišče prve stopnje napačno navedlo v izreku sodbe, da je priznalo regres za letni dopust za leto 1992 ter 13. plačo za leto 1992, saj navedenih zneskov v resnici ni priznalo, ker jih v seštevku ni, poleg tega pa je potrebno ugotoviti, da tožnica ni postavila zahtevka, v katerem bi zahtevala regres za letni dopust za leto 1992 ter 13. plačo za leto 1992, kot je to razvidno iz tožbe in priloženih izračunov.

Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe navedlo, da je priznalo tožnici regres za letni dopust za leto 1993 in leto 1995, čeprav dejansko teh zahtevkov tožnica ni postavila in tudi izvedenec ni ugotovil, da bi nastala kakršnakoli razlika, zato v prisojenem znesku niso zneski regresa za letni dopust za leto 1993 in 1995, kot je v nasprotju prisojenim zneskom napisano v izreku sodišča prve stopnje. Tudi to neskladje je pritožbeno sodišče popravilo.

Neutemeljene pa so pritožbene navedbe tožnice, da izvedenec ni izračunal razlike za 13. plačo za leto 1995, saj iz izvedeniškega mnenja izhaja, da razlike v 13. plači za leto 1995 ni bilo, poleg navedenega pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tožnica zahtevka za izplačilo 13. plače ni nikoli postavila, tako tudi ne za leto 1993 in 1994, ko ji je sicer sodišče prve stopnje priznalo zneske razlik, vendar pritožbeno sodišče v to ni smelo posegati, ker sodišče druge stopnje pazi na prekoračitev tožbenega zahtevka samo na zahtevo stranke, kot je to določeno v 3. odstavku 350. člena ZPP.

Pritožba tožene stranke v ostalem ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je v celoti neutemeljena.

Pritožbeno sodišče se v ostalem strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in razlogi ter jih ne ponavlja. Pri tem še pojasnjuje, da je bilo v enakovrstnih zadevah, to je v individualnih delovnih sporih, v katerih je šlo za enako oziroma podobno dejansko stanje in uporabo istega materialnega prava, že večkrat pravnomočno odločeno, in sicer vse do Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je odločalo v revizijskih postopkih. V zvezi s pravnimi vprašanji, ki se postavljajo tudi v tem individualnem delovnem sporu, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločalo že v naslednjih zadevah: sodba in sklep opr. št. VIII Ips 147/97 z dne 25. 11. 1997, sodba opr. št. VIII Ips 177/99 z dne 21. 3. 2000, sklep opr. št. VIII Ips 266/2002 z dne 22. 4. 2003, sklep opr. št. VIII Ips 286/2002 z dne 22. 4. 2003, sklep opr. št. VIII Ips 51/2006 z dne 25. 4. 2006 in sodba in sklep opr. št. VIII Ips 117/2007 z dne 25. 10. 2007. Glede na navedeno pritožbeno sodišče le na kratko odgovarja.

K pritožbi tožeče stranke: Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti izračunu izvedenca, ker ga je opravil na napačnih materialnopravnih podlagah in da ni pravilno upošteval delnega plačila z dne 8. 4. 2004 in zakonskih določb o zastaranju zamudnih obrest ter prenehanju teka zamudnih obresti. Sodišče je moralo pri izračunu upoštevati določbe kolektivne pogodbe B., ki je v 119. členu določala, da se plača čistilke, ki je osnova za izračun plač za posamezno delovno mesto, valorizira v skladu z rastjo življenjskih stroškov v Republiki Sloveniji za pretekli mesec. Pri tem je pravilno ugotovilo, da je Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (Ur. l. RS, št. 13/93, 17/93) za toženo stranko veljal. Upoštevati pa je bilo potrebno tudi kot omejitveni zakon, Zakon o izvajanju dogovora o politiki plač v gospodarstvu za leto 1994 (Ur. l. RS, št. 30/94) in način določanja izhodiščne plače po Zakonu o izvajanju dogovora o politi plač in drugih prejemkih zaposlenih v gospodarstvu in socialnega sporazuma za leto 1995 ter o najnižji in najvišji dejanski plači (Ur. l. RS, št. 29/95). Izvedenec je opravil tudi izračun zamudnih obresti od zapadlosti posameznih zneskov, pri čemer je pravilno upošteval kot začetek teka zamudnih obresti šele datum 29. 1. 1995, ker je tožena stranka ugovarjala zastaranje zamudnih obresti, v kolikor jih je tožeča stranka zahtevala za obdobje več kot tri leta pred vložitvijo tožbe. Tožba je bila vložena dne 29. 1. 1998, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ugovor zastaranja, in sicer po določbi 372. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR – Ur. l. SFRJ, št. 29/78 – 57/89, ki se je v Republiki Sloveniji uporabljal kot republiški predpis), ki določa, da terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti ali pa za kakšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja. Ugovor zastaranja je bil podan pravočasno, saj je bil podan že v odgovoru na tožbo. Zato je sodišče prve stopnje odločilo ob pravilnem računanju začetka teka zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da so zakonske zamudne obresti prenehale teči z dnem uveljavitve Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001) glede na odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi opr. št. U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006, ki je razveljavilo 1060. člen OZ, v kolikor se za zamudne obresti v obligacijskih razmerjih, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002 uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Na pritožbene navedbe v zvezi s komentarjem odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker ni pristojno za presojo odločitev ustavnega sodišča. Zmotno je stališče pritožbe, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo pri upoštevanju, kaj je bilo plačano s poplačilom dne 8. 4. 2004. Od tega poplačila je namreč izvedenec odštel znesek, ki je bil plačan na račun obresti, v zvezi s katerimi je tožena stranka podala ugovor zastaranja. Tako, da plačilo iz naslova teh obresti, ni zmanjšalo obveznosti tožene stranke do tožeče stranke, kot to zmotno meni tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je pri delnem plačilu z dne 8. 4. 2004 tudi pravilno upoštevalo vrstni red vračunavanja plačil, kot ga je določil dolžnik, to je tožena stranka, v svojem sporočilu k plačilu, saj tožeča stranka temu načinu poplačila ni ugovarjala. Tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 1. odstavka 287. člena OZ. Vračunavanje po določbi 288. člena OZ, kot uveljavlja tožeča stranka v pritožbi, bi prišlo v poštev šele v primeru, če ne bi bilo dolžnikove izjave o tem, kaj plačuje. Poleg navedenega pa je potrebno ugotoviti, da bi bila odločitev sodišča prve stopnje enaka tudi v primeru vračunavanja po 288. členu OZ, saj je potrebno upoštevati, da so zakonske zamudne obresti prenehale teči 1. 1. 2002, plačilo pa je bilo izvršeno po tem datumu, to je 8. 4. 2004 in je bila tožena stranka dolžna plačati obresti le do 1. 1. 2002. Do razlike je prišlo le zaradi načina obračuna zakonskih zamudnih obresti po 5. 8. 1995, ko jih je tožena stranka obračunala po linearni metodi, izvedenec pa po navodilu sodišča po konformni metodi. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Plačilo zneskov dne 8. 4. 2004 ne pomeni pripoznave iz naslova obresti, kot se to zmotno zavzema tožnica, saj je tožena stranka točno pojasnila, kaj in v kakšni višini plačuje.

K pritožbi tožene stranke: Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava glede načina obračunavanja zakonskih zamudnih obrestih do 28. 6. 2003, ko je začel veljati Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti, ki je v 3. členu določil, da z začetkom njegove veljavnosti prenehajo veljati določbe Zakona o predpisani obresti meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 45/95, 83/2001 – OZ in 109/2001). Šele z uveljavitvijo navedenega zakona se je prenehal uporabljati t.i. konformni način izračuna obresti. Da je taka uporaba materialnega prava pravilna, izhaja iz ustaljene sodne prakse, na kar le ena drugačna odločba Višjega sodišča v Ljubljani nima vpliva. Da je to stališče pravilno, izhaja med drugim tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 117/2007 in opr. št. II Ips 370/2005. Da so na ta način določene zakonske zamudne obresti bile ekstremno visoke, se strinja tudi pritožbeno sodišče, vendar sodišče uporablja in ne kreira zakonskih določb, le v primeru, da meni, da je določena ureditev protiustavna, je sodišče dolžno zahtevati presojo ustavnosti take določbe. Zato so pritožbene navedbe o nepravilni uporabi materialnega prava glede načina obračuna zakonskih zamudnih obresti neutemeljene.

Neutemeljena je tudi pritožba v zvezi z načinom izračuna plače po prenehanju veljavnosti Zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (ZNOIP – Ur. l. RS, št. 13/93 in naslednji). V zvezi s tem vprašanjem je zavzelo stališče že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu opr. št. VIII Ips 51/2006 z dne 25. 4. 2006 in nato ponovno v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 117/2007 z dne 25. 10. 2007. Zato je stališče sodišča prve stopnje, da je po prenehanju omejitvene zakonodaje v juniju 1993 potrebno kot izhodiščno plačo upoštevati plačo, izplačano v mesecu februarju 1993, to je pred uveljavitvijo omejitvene zakonodaje in ne plačo iz meseca maja 1993, ko je veljala omejitvena zakonodaja, pravilno. Valorizacija pa ni bila opravljena za tri mesece, temveč le za zadnji mesec, kot določa Kolektivna pogodba B., le osnova ni bila vzeta iz meseca maja 1993, temveč iz meseca februarja 1993. Zmotno je stališče tožene stranke, da lahko delodajalec ob veljavni kolektivni pogodbi sam odloča, ali bo izplačeval plače v skladu z zakonom, ali z določbami kolektivne pogodbe. V kolikor so določbe kolektivne pogodbe ugodnejše, potem je dolžan izplačevati plače po določbah kolektivne pogodbe, seveda upoštevaje omejitveno zakonodajo, ki pa je za leti 1994 in 1995 določala najvišja možna izplačila na dva načina, pri čemer je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo na ta način, da je izvedenec izračunal, kakšne plače bi lahko tožena stranka izplačevala, upoštevaje določbe kolektivne pogodbe, ne da bi presegla zakonsko določene zgornje meje. Taka uporaba materialnega prava je pravilna, saj veljajo za delavce ugodnejše določbe. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da tožeča stranka ni upravičena do razlike v 13. plači, določeni v 132. člena kolektivne pogodbe tožene stranke, temveč, da ji je bila dolžna izplačati 13. plačo v višini kot je bila dejansko izplačana plača. V primeru, da delodajalec izplačuje delavcem nižje plače, kot bi jim pripadale glede na določbe zakona ali kolektivne pogodbe in so določena plačila iz delovnega razmerja vezana na povprečje izplačanih plač, je potrebno tudi pri odločitvi o teh izplačilih upoštevati kakšno plačo bi delavec moral prejemati in ne kakšno je dejansko prejemal, če je bila ta v nasprotju z določbami zakona oziroma kolektivne pogodbe. Zato je zmotno stališče tožene stranke, da je bila tožeča stranka upravičena do 13. plače le v višini povprečja dejansko izplačanih plač.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati pobotni ugovor in da se v navedenem obdobju za delovna razmerja niso uporabljale določbe ZOR. Tudi v času veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v Republiki Sloveniji uporabljal kot republiški predpis), ki je veljal do uveljavitve Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), to je 31. 12. 2002, so se za razmerja med delavci in delodajalci uporabljali določbe ZOR, v kolikor delovnopravna zakonodaja, to je tudi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90 – Ur. l. RS, št. 14/90 in naslednji) ni urejala drugače. Dejstvo, da novi ZDR v 11. členu posebej določa, da se glede sklepanja, veljavnosti in prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem zakonom ali drugim zakonom drugače določeno, ne pomeni, da se do uveljavitve novega ZDR splošna pravila civilnega prava niso uporabljala in s tem tudi ne določbe ZOR, kot se to zmotno zavzema tožena stranka. Tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 211. člena ZOR, ki določa, da, če kdo kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Pritožbeno navajanje, da tožena stranka ni vedela, da ni dolžna plačati plače v taki višini, kot jo je izplačala, je neutemeljeno. Za vsakega, torej tudi za vsakega delodajalca, velja načelo ignorantia iuris nocet. Tožena stranka se torej ne more sklicevati na nepoznavanje oziroma nerazumevanje predpisov, to je v konkretnem primeru omejitvene zakonodaje. Zato ne more terjati nazaj tistega, kar je izplačala več in tudi ne ugovarjati v pobot, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo o stroških postopka. V postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči se na podlagi 19. člena ZDSS-1 uporabljajo določbe ZPP, v kolikor ZDSS-1 ne določa drugače. Drugačne določbe v individualnih delovnih sporih glede stroškov postopka ima le določba 41. člena, ki ureja spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, kar pa ta spor ni. Sodišče prve stopnje jih je pravilno uporabilo, saj na podlagi določbe 2. odstavka 154. člena ZPP sodišče lahko glede na uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka. Sodišče mora namreč presoditi vse okoliščine primera, kar je pravilno storilo tudi v tem individualnem delovnem sporu in glede na celotne okoliščine primera in uspeh pravilno odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in na podlagi določbe 1. odstavka 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, v ostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbi tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa iz razloga, ker je s pritožbo uspela v neznatnem delu, to je glede odprave nasprotja med izrekom in obrazložitvijo, kar pa ne predstavlja nobenega finančnega učinka. Za odločitev o stroških pritožbenega razloga je sodišče imelo podlago v določbo 2. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP.