Jedro

Tožnica napačno uveljavlja, da gre v razmerju med Zakonom o načinu obračunavanja in izplačevanja plač in kolektivno pogodbo za specialnejši predpis. Zakon ima naravo interventnega zakona, ki je za večino delodajalcev s področja gospodarstva in negospodarstva posegel v odmero in izplačevanje plač, regresov in jubilejnih nagrad in za pravne osebe iz druge alineje 1. člena (med katere spada tudi tožena stranka) izrecno določil tudi višino izhodiščnih plač.

Določba 286. člena ZPP v povezavi z ugovorom zastaranja, ki je materialnopravni ugovor, pomeni, da je ugovor zastaranja sicer mogoče podati tudi po koncu prvega naroka za glavno obravnavo, vendar le v primeru, če so že navedena dejstva, na podlagi katerih je mogoč pravni zaključek o zastaranju obveznosti.

V primeru, če je med strankama več istovrstnih obveznosti, ob izostanku ustreznega sporazuma med strankama velja, da ima dolžnik pravico izbirati, katera od več obveznosti je s plačilom izpolnjena (prvi odstavek 312. člena ZOR). Vendar je to in nadaljnja pravila iz 312. člena ZOR treba ločiti od pravil, ki veljajo za plačilo posamezne terjatve, in pri tem vprašanja plačila stroškov, obresti in glavnice, kar ureja 313. člen ZOR. V tem primeru ob izostanku dogovora dolžnik nima možnosti izbire, ali bo poravnal najprej glavnico in šele nato obresti oziroma stroške.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da tožnici iz naslova razlike v plači od 1. 11. 1991 do 31. 12. 1995 obračuna bruto razlike v plačah, regresih za letni dopust za leta 1992 do 1995 ter razlike v trinajsti plači za leta 1992 do 1994, plača davke in prispevke in tožnici plača neto znesek v višini 7.327,19 EUR in zakonske zamudne obresti v znesku 28.766,14 EUR, oziroma skupaj 36.093,33 EUR, vse v roku osem dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne dalje do plačila. Nadalje je ugotovilo, da terjatev tožene stranke do tožnice ne obstaja, zaradi česar je zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke iz naslova razlik v plači, regresa in trinajste plače za obdobje od 1. 2. 1993 do 31. 3. 1994. Odločilo je tudi, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka. Z dopolnilno sodbo je sodišče odločilo, da se zavrne višji ali drugačni zahtevek tožnice iz naslova razlike v plači, trinajste plače in regresa za letni dopust od 1. 6. 1991 do 31. 12. 1995, kot je bilo prisojeno v prvi točki izreka sodbe z dne 23. 4. 2008. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati bruto razlike v plači za čas od 1. 1. 1993 do 31. 12. 1995, regresu za letni dopust za leto 1994 in v trinajsti plači za leti 1993 in 1994, plačati prispevke in davke in tožnici plačati neto znesek v višini 7.327,19 EUR in zakonske zamudne obresti v znesku 28.766,14 EUR, kar je skupaj 36.093,33 EUR, vse v roku osem dni, v ostalem delu pa je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo in dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je višino izhodiščne plače tožene stranke določal 119. člen njene kolektivne pogodbe (ki je pričela veljati 16. 5. 1991), iz katerega izhaja valorizacija osebnega dohodka v skladu z rastjo življenjskih stroškov v Republiki Sloveniji. Izvedenec je v mnenju, na katerega se opira izpodbijana odločitev, v obdobju od marca 1993 do maja 1993 upošteval znižanje izhodiščne plače, čemur tožnica nasprotuje. Kolektivna pogodba namreč glede na zakon ne predstavlja hierarhično nižjega predpisa, temveč specialnejši predpis. Sodišče ni prepričljivo v obrazložitvi, da zakonske omejitve v navedenem obdobju veljajo tudi za toženo stranko. Obširne navedbe tožnice v zvezi s tem izhajajo iz njene vloge z dne 11. 6. 2003, vendar se sodišče do njih ni opredelilo. Opozarja na napačno upoštevanje ugovora zastaranja, saj je bil ugovor tožene stranke glede zastaranja obresti prepozen, skoraj po desetih letih pravdanja, tožena stranka pa je obresti pripoznala tudi s konkludentnimi ravnanji pred narokom dne 16. 1. 2008. Zastaranje obresti je pripoznala z delnim plačilom terjatve v skupnem neto znesku 387.988 tolarjev dne 8. 4. 2004, pri čemer je to plačilo specificirala kot plačilo neto razlike v plači v znesku 69.564,80 tolarjev in plačilo 318.335 tolarjev iz naslova obresti. Iz tega jasno izhaja, da je tožnici plačala tudi zastarane obresti in se tako odpovedala pravici do ugovora zastaranja. Poleg tega je priznala zamudne obresti po temelju tudi s tem, ko je uveljavljala pobotni ugovor za terjatev tožnice, ki je vključevala tudi zakonske zamudne obresti. Kasnejši ugovor zastaranja je bil postavljen v nasprotju s predhodnimi stališči tožene stranke, zaradi česar ga ni mogoče upoštevati. S postavitvijo pobotnega ugovora je tožena stranka priznala, da je tudi terjatev tožnice dospela, iztožljiva in likvidna, saj pobot v nasprotnem primeru ne bi bil mogoč. Gre za konkludentno ravnanje, ki ga je treba upoštevati. Ne drži tudi stališče sodišča druge stopnje, da je bil ugovor zastaranja podan pravočasno, ker ga je tožena stranka podala v odgovoru na tožbo. Takrat je ugovarjala le zastaranju na podlagi 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78-57/89) in ne na podlagi 372. člena ZOR, ki ga je podala šele kasneje. Nasprotni zaključek sodišča druge stopnje je protispisen in predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Opozarja tudi, da 372. člen ZOR ni uporabljiv za zastaranje zakonskih zamudnih obresti vse do 28. 6. 2003 – do uveljavitve Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1, Ur. l. RS, št. 56/2003), saj je bila v obrestno mero zamudnih obresti vključena tudi valorizacija denarnih obveznosti. Ob dosledni uporabi argumentov Vrhovnega sodišča RS v sklepu II Ips 370/2005 za obresti, ki so zapadle v plačilo do 28. 6. 2003, ni veljal triletni zastaralni rok. Sodišči druge in prve stopnje sta napačno upoštevali specifikacijo plačil tožene stranke glede na določbo 312. člena in 313. člena ZOR, pri čemer je zadnja določba kogentne narave; sodišče bi moralo ne glede na specifikacijo tožene stranke pri delnem plačilu, to plačilo upoštevati kot plačilo obresti. V nadaljevanju revizije tožnica z obširnimi navedbami nasprotuje odločitvi sodišča glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice. Pri tem zlasti polemizira z odločitvijo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006, z interpretacijo te odločbe s strani sodišč in ocenjuje, da ta odločba ne bi smela vplivati na obresti, ki so zapadle v plačilo do izdaje te odločbe; drugačno tolmačenje bi pomenilo poseg v že pridobljene pravice, saj obresti zapadejo v plačilo dnevno. Ustavno sodišče je z navedeno in kasnejšimi odločbami omogočilo neenako obravnavanje istih življenjskih situacij, kar je v nasprotju z načelom enakosti. Nato primerja tudi položaj upravičencev po ZOR, Obligacijskem zakoniku (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) in kasnejšo novelo tega zakonika (OZ-A, Ur. l. RS, št. 40/2007), s katero je prišlo do črtanja 376. člena OZ in dopolnitve 382. člena z novim 382 a. členom, ki določa, da le pogodbene obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Tožnica tudi ocenjuje, da dejstvo, da se sodišče ni ukvarjalo z njenimi argumenti, temveč jih je le zavrnilo s sklicevanjem na to, da ni pristojno za komentiranje odločb ustavnega sodišča, predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Sodišče ni pojasnilo, zakaj po uveljavitvi novele OZ-A obresti niso začele ponovno teči. To obrazložitev zaključuje tudi s stališčem, da je novela OZ-A neustavna, saj neutemeljeno ne ureja problema teka obresti po njeni uveljavitvi za upniško-dolžniška razmerja, v katerih so terjatve zapadle v plačilo do 16. 3. 2002. 4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga zavrženje revizije, saj tožnica uveljavlja plačilo glavnice v znesku 2,819.148 tolarjev, prisojeno pa je bilo 1,753.970 tolarjev, pri čemer je iz naslova glavnice dne 8. 4. 2004 prejela še 69.564,80 tolarjev oziroma skupaj 1,823.534,80 tolarjev, kar pomeni, da razlika ne presega 1,000.000 tolarjev. Vrhovno sodišče RS je že v sodbi VIII Ips 177/99 z dne 21. 3. 2000 ugotovilo, da je bilo obračunavanje in izplačevanje plač po 119. členu kolektivne pogodbe tožene stranke v nasprotju s predpisi in da je interventni zakon veljal tudi za toženo stranko. Le-ta je še vedno prepričana, da je sodišče tudi po koncu veljavnosti tega zakona izhajalo iz napačne izhodiščne plače. V zvezi z ugovorom zastaranja se sklicuje na to, da ga je podala že v odgovoru na tožbo, med postopkom pa le še specificirala. Sodišče je tudi pravilno uporabilo 312. člen ZOR in se glede obresti oprlo na citirano odločbo ustavnega sodišča. Sodna praksa je enotna, tožena stranka pa se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 117/2007, v katerem gre za identičen spor, in v katerem je bilo glede zamudnih obresti sprejeto enako stališče, kot v tej sodbi.

5. Tožnica je v posebni vlogi v zvezi z navedbami tožene stranke glede dovoljenosti revizije navedla, da so te navedbe neutemeljene, saj razlika znaša več kot 1.000.000 tolarjev, sicer pa je glede vrednosti spornega predmeta treba upoštevati bruto in ne neto zneske dosojenih razlik.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8. Neutemeljen je ugovor tožene stranke, da revizija ni dovoljena. Pri vrednosti spornega predmeta je mogoče izhajati le iz vrednosti glavnega zahtevka in ne obresti, ki jih je tožnica uveljavljala kapitalizirano (39. člen ZPP). Iz naslova glavnice je tožnica zahtevala 2,819.148 tolarjev oziroma 11.764,09 EUR neto. Prisojeno ji je bilo skupaj 7.327,19 EUR neto, kar vključuje tudi 233,70 EUR iz naslova regresa za letni dopust za leto 1994. Ob upoštevanju drugega odstavka 41. člena ZPP to pomeni, da je tožnica iz naslova razlike v plači dejansko prejela 7.093,49 EUR oziroma z zahtevkom glede plače ni uspela v znesku 4.670,51 EUR. Tudi če bi za izračun vrednosti zahtevka upoštevali regres za letni dopust - glede na to, da je nekoliko nejasno, ali je tega tožnica sploh vključila v zahtevani znesek 2,819.148 tolarjev, dobimo zavrnilni del v znesku 4.436,90 EUR, kar je več kot revizijski minimum 4.172,93 EUR (prvi odstavek 367. člena ZPP). Pri določitvi vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ni mogoče upoštevati, da je tožena stranka tožnici v času spora plačala razliko v plači v višini 69.564,80 tolarjev (in obresti), saj je to plačilo sodišče že upoštevalo pri odločitvi o višini prisojenega zneska plače in to plačilo ne zmanjšuje zavrnilnega dela zahtevka.

9. V zvezi z bistvenimi kršitvami določb postopka tožnica uveljavlja protispisnost zaključka sodišča druge stopnje, da je tožena stranka podala ugovora zastaranja obresti tudi po 372. členu ZOR že v odgovoru na tožbo. Revizijsko sodišče se strinja s tem, da ta trditev ne drži, saj iz odgovora na tožbo dejansko izhaja le ugovor zastaranja glavnice po 371. členu ZOR in ne 372. členu ZOR – ki se nanaša na ugovor zastaranja občasnih terjatev. Kljub temu pa, kar bo obrazloženo v nadaljevanju, ta napačni zaključek ne vpliva na drugačno odločitev v zadevi, zaradi česar tudi ni utemeljen (sicer pravno neopredeljen) očitek bistvene kršitve določb postopka. Neutemeljeno je tudi uveljavljanje (pravno neopredeljene) bistvene kršitve določb postopka, ker naj sodišče ne bi obrazložilo, zakaj po uveljavitvi OZ-A obresti niso začele ponovno teči. Stališče sodišča druge stopnje o tem, zakaj tožnici ne pripadajo zamudne obresti po 1. 1. 2002 je jasno, v skladu z ustaljeno in enotno sodno prakso in ne zahteva še dodatne obrazložitve.

10. V zvezi s prvim materialnopravnim ugovorom, da naj bi tudi od marca 1993 do maja 1993 (pravilno od 13. marca 1993 do 1. junija 1993) za tožnico ne veljalo znižanje izhodiščne plače, sta se sodišči druge in prve stopnje pravilno sklicevali na Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (Ur. l. RS, št. 13/93 in 17/93), ki je imel naravo interventnega zakona in je dejansko (ne glede na napačno opredelitev v 1. členu tega zakona, da naj bi veljal že za čas pred objavo, tj. od 1. februarja 1993) veljal od naslednjega dne po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije (prvi odstavek 21. člena), to je od 13. marca 1993 do 1. junija 1993. Ta zakon je za področje gospodarstva in negospodarstva posegel v določitev izhodiščnih plač po kolektivnih pogodbah in v 20. členu tudi za čas svoje veljavnosti izključil uporabo določb nekaterih zakonov in kolektivnih pogodb. Ne glede na to, če med temi ni izrecno omenjena kolektivna pogodba tožene stranke, to ne vpliva na kogentnost določb zakona in omejitev izhodiščnih plač pri pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih (na področju dejavnosti 12. do 14. enotne klasifikacije dejavnosti) na 23.833 tolarjev (1. in 6. člen zakona). Tožnica napačno uveljavlja, da gre v razmerju med tem zakonom in kolektivno pogodbo za specialnejši predpis, saj ima (kot navedeno) zakon naravo interventnega zakona, ki je za večino delodajalcev s področja gospodarstva in negospodarstva posegel v odmero in izplačevanje plač, regresov in jubilejnih nagrad in za pravne osebe iz druge alineje 1. člena (med katere spada tudi tožena stranka) izrecno določil tudi višino izhodiščnih plač. Prav tako je jasno, da je zakon veljal tudi za toženo stranko, saj je bila ta v Odloku o spremembah in dopolnitvah odloka o enotni klasifikaciji dejavnosti (Ur. l. SFRJ, št. 47/90) uvrščena v področje dejavnosti 14. Uvrstitev tožene stranke pred navedenim spornim obdobjem in po tem ni pravno pomembna. Vsebinsko enaka obrazložitev izhaja že iz sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 177/99, na katero se je sklicevalo tudi sodišče druge stopnje.

11. Tožnica tudi neutemeljeno uveljavlja, da naj bi se tožena stranka v drugem sporu sklicevala prav na to, da omejitveni predpisi in med temi citirani Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač, zanjo ni veljal. Kot navedeno to v primeru Zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač iz leta 1993 ne drži - gre za zakon, ki je zavezoval tudi toženo stranko in bi ga morala upoštevati. Če ga ni upoštevala oziroma je kljub kogentnim določbam zakona izplačevala nekoliko višje plače, to ni okoliščina, ki bi lahko vplivala na drugačno odločitev. Razpolaganja strank v nasprotju s predpisi ni mogoče priznati (tretji odstavek 3. člena ZPP).

12. Neutemeljene so revizijske navedbe glede ugovora zastaranja. Tožena stranka nikoli ni pripoznala zastaranih obveznosti, te pripoznave pa tudi ne predstavlja delno plačilo oziroma pobot terjatve z dne 8. 4. 2004, ki se je v glavnem nanašalo na obveznosti iz začetka leta 1993. Do pripoznave, ki mora biti izrecna, nedvomna in brezpogojna, skratka ni prišlo že s tem, ko je dne 8. 4. 2004 izvedla delno plačilo glavnice in obresti – tudi ob tem, da je ob upoštevanju roka za zastaranje občasnih terjatev iz 372. člena ZOR mogoče zaključiti, da je plačala tudi del zamudnih obresti, ki so po tej določbi že zastarale in česar sodišče kasneje ni upoštevalo pri odmeri višine prisojenega zneska.

13. Nadalje tožena stranka tudi ni priznala zastaranih obresti z uveljavljanjem pobotnega ugovora, češ da naj bi že s postavitvijo takega ugovora priznala, da so terjatve tožnice dospele, iztožljive in likvidne. To enostavno ne drži, saj je tožena stranka tožničine terjatve vseskozi prerekala, prerekala pa je tudi obrestni del zahtevka.

14. Glede zastaranja je predvsem pomembno, da je tožena stranka izrecno uveljavljala zastaranje glavnic in obresti. Kot je bilo že navedeno je ugovor zastaranja zakonskih zamudnih obresti podala kasneje, že po prvem naroku za glavno obravnavo (saj iz odgovora na tožbo dejansko izhaja le ugovor zastaranja glede terjatev, ki so zapadle v plačilo pred 30. 1. 1993), vendar to za odločitev ni bistveno. Po prvem odstavku 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Izjeme od tega načela so določene v drugem odstavku istega člena. Ta določba v povezavi z ugovorom zastaranja, ki je materialnopravni ugovor, pomeni, da je ugovor zastaranja sicer mogoče podati tudi po koncu prvega naroka za glavno obravnavo, vendar le v primeru, če so že navedena dejstva, na podlagi katerih je mogoč pravni zaključek o zastaranju obveznosti. Ta dejstva pa so bila v konkretni zadevi jasna vse od odgovora na tožbo, saj jih je tožena stranka izrecno navedla. To pomeni, da je bilo treba upoštevati tudi kasnejši ugovor zastaranja zamudnih obresti in sta iz tega razloga sodišči druge in prve stopnje ta ugovor utemeljeno upoštevali.

15. Dodatna navedba tožnice, da 372. člen ZOR sploh ni uporabljiv za zastaranje zakonskih zamudnih obresti vse do 28. 6. 2003, je v nasprotju z enotno in ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, in tudi ne izhaja iz sklepa, na katerega se sklicuje tožnica – II Ips 370/2005. 16. Tožnica se sklicuje tudi na določbi 312. in 313. člena ZOR. V primeru, če je med strankama več istovrstnih obveznosti, ob izostanku ustreznega sporazuma med strankama velja, da ima dolžnik pravico izbirati, katera od več obveznosti je s plačilom izpolnjena (prvi odstavek 312. člena ZOR). Vendar je to in nadaljnja pravila iz 312. člena ZOR treba ločiti od pravil, ki veljajo za plačilo posamezne terjatve, in pri tem vprašanja plačila stroškov, obresti in glavnice, kar ureja 313. člen ZOR. V tem primeru ob izostanku dogovora dolžnik nima možnosti izbire, ali bo poravnal najprej glavnico in šele nato obresti oziroma stroške. Navedeno pomeni, da dolžnik ob delnem plačilu lahko izbere tiste istovrstne obveznosti, ki jih bo plačal, vendar pri takem plačilu nima izbire, da ob plačilu izbranih istovrstnih obveznosti povrne najprej glavico, nato pa obresti. Zato tudi dejstva, da je tožena stranka brez ustreznega dogovora ob plačilu nekaterih glavnic tožnici plačala premajhne obresti, v skladu s 313. členom ZOR ni mogoče šteti kot celotno plačilo glavnic in le delno plačilo obresti. V tem delu je stališče tožnice torej pravilno, vendar ne vpliva na odločitev. Že sodišče druge stopnje je pravilno obrazložilo, da bi bil tudi v primeru drugačnega tolmačenja (torej pravilnega razlikovanja med vračunavanjem obveznosti po 312. in 313. členu ZOR), ob tem, da je pravilno prišlo do uporabe konformne metode za obračun obresti, skupni znesek obresti in glavnic, ki so bili tožnici prisojeni, enak, kar pomeni, da tožnica na ta način ni bila prikrajšana. Pri takšnem stališču je treba upoštevati tudi dejstvo, da je do delnega plačila prišlo več kot dve leti po 1. 1. 2002 – torej po datumu, ko so obresti že prenehale teči. 17. Glede prenehanja teka zakonskih zamudnih obresti, ki so že dosegle ali presegle glavnico, revizijsko sodišče ponovno napotuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006 in enotno prakso Vrhovnega sodišča v skladu s to odločbo. Stališče, ki ga je zavzelo sodišče druge stopnje, izrecno izhaja tudi iz identičnega primera oziroma odločitve Vrhovnega sodišča v sodbi in sklepu VIII Ips 117/2007 z dne 25. 10. 2007. Dejstvo, da je z OZ-A kasneje prišlo do tega, da pravilo, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa ne plačanih obresti doseže glavnico, velja le za pogodbene, ne pa za zakonske zamudne obresti, ne vpliva na drugačno odločitev. OZ-A namreč ne more veljati za ta primer, saj so v skladu s pozitivnimi predpisi in citirano ustavno odločbo zakonske zamudne obresti prenehale teči že s 1. 1. 2002, torej pred sprejemom oziroma uveljavitvijo OZ-A. Stališče tožnice o prikrajšanju in neenakopravnem obravnavanju se kaže le ob tem, da je šele kasneje prišlo do drugačne ureditve teka zakonskih zamudnih obresti - takšne, ki je veljala tudi pred uveljavitvijo OZ. Vendar pa tega (oziroma domnevne neenakopravnosti, zaradi spremenjenega zakona) ni mogoče upoštevati, saj je sodišče dolžno upoštevati veljavne predpise v času spornega obdobja, in ne kasnejših sprememb predpisov, ki so v primerjavi s prejšnjimi določbami lahko v korist oziroma škodo ene ali druge stranke.

18. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo.

19. Ker odgovor na revizijo ni bistveno pripomogel k odločitvi revizijskega sodišča, je to sklenilo tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora (155. člen ZPP v povezavi s 165. členom ZPP).