Jedro

Za izrek pogojne obsodbe je potrebno, da gre za družbeno manj nevarno dejanje in tudi, da je moč pričakovati, da bo že s pogojno obsodbo dosežen namen kaznovanja. Zgolj obstoj olajševalnih okoliščin pri obtožencu, zaradi katerih je mogoče pričakovati, da bo namen kaznovanja dosežen že s pogojno obsodbo, tedaj za izrek pogojne obsodbe še ne zadošča.

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtoženemu B. Š. in obtoženemu J. B. po čl. 63/I KZ RS izreče kazen vsakemu 1 (eno) leto zapora.

Pritožba zagovornice obtoženega B. Š. se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženca sta dolžna plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino vsak v znesku 10.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo sodišča prve stopnje sta bila imenovana obtoženca spoznana za kriva kaznivega dejanja po čl. 63/I KZ RS v zvezi s čl. 22 KZ SFRJ in členom 4/I Ustavnega zakona RS. Po čl. 52 KZ SFRJ v zvezi s čl. 4/I Ustavnega zakona RS sta bili obtožencema izrečeni pogojni obsodbi, v katerih jima je bila po I. odst. 63. čl. KZ RS določena kazen vsakemu eno leto zapora, s preizkusno dobo štirih let. Proti tej sodbi se pritožujeta javni tožilec in zagovornica obtoženega B. Š. Javni tožilec se pritožuje zaradi odločbe o kazni in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtožencema izreče nepogojno zaporno kazen. Zagovornica obtoženega B. Š. uveljavlja pritožbene razloge po čl. 363 ZKP in predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da se spremeni v korist pritožnika.

Utemeljena je le pritožba javnega tožilca.

Pritožba zagovornice obtoženega B. Š. pa ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje prav in popolno ugotovilo. Za svoje ugotovitve je imelo zanesljivo oporo v izvedenih dokazih.

Dejansko stanje je sodišče ugotavljalo ne le na podlagi izpovedbe oškodovanca, temveč tudi na podlagi zagovorom obtožencev. Obtoženca sta sicer posamezna dejanja, ki jih je opisoval oškodovanec, zanikala, vendar je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, zakaj zagovoru obtožencev ne sledi v celoti. Pritožnica se sprašuje, kakšna je razlika med ugrabitvijo in omejitvijo gibanja. Pri tem je treba upoštevati, da je kaznivo dejanje ugrabitve poseben primer protipravnega odvzema prostosti z namenom izsiljevanja. O protipravnem odvzemu prostosti pa sta povedala tudi oba obtoženca, ki sta priznala, da sta V. grozila, da iz vode ne bo prišel toliko časa, dokler ne bo priznal tatvine pip ter povedal, kje so te pipe. Z odvzemom prostosti V. sta tedaj obtoženca hotela od V. izsiliti priznanje, da je ukradel pipe ter njegovo izpovedbo, kam naj bi te pipe spravil. Vse to je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, v sodbi pa navedlo tudi vse razloge za svoje ugotovitve.

Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo določbe kazenskega zakona. Nadaljnje izvajanje dokazov, zlasti ogled vode ob sotočju S. ni potrebno, oba obtoženca sta povedala, da je bila voda na tistem mestu globoka do kolena, oškodovanec pa je povedal, da se je dno vode spuščalo od brega proti sredini. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi, da je obtoženi B. Š. sam priznal, da je prijel V. za ramena ter ga pritisnil k tlom in da ga ni pustil iz vode, temveč je ves čas od njega zahteval, da prizna tatvino ter pove, kje so pipe. Zagovornica v pritožbi še navaja, da domnevno kaznivo dejanje ni trajalo dve uri, temveč največ 30 minut. Izpodbijana sodba o času trajanja protipravnega stanja nima razlogov, kar pa ne pomeni bistvene kršitve določb ZKP, saj čas trajanja takšnega stanja ne predstavlja odločilnega dejstva. Čas dejanja je v opisu kaznivega dejanja naveden s pričetkom okoli 17.30 ure in s prenehanjem okoli 19.35 ure, kar za časovno opredelitev dogodka povsem zadošča, kajti obravnavano kaznivo dejanje je dokončano s povzročitvijo protipravnega stanja, samo trajanje pa je nepomembno. Pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja zagovornica, tedaj niso podani.

Sodišče prve stopnje je obtožencema izreklo pogojni obsodbi, vendar je treba pritrditi javnemu tožilcu, ki v pritožbi meni, da za to niso bili podani pogoji. Pogojno obsodbo sme sodišče izreči storilcu le za družbeno manj nevarna dejanja in kadar je mogoče pričakovati, da bo opozorilo ob zagroženi kazni dovolj vplivalo na storilca, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje je na strani obtožencev sicer ugotovilo okoliščine, zaradi katerih je štelo, da bo že s pogojno obsodbo pri njiju dosežen namen kaznovanja. Ni pa ocenilo, ali gre v obravnavanem primeru za družbeno manj nevarno dejanje. Ravnanje obtožencev, kot je ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje, pa nikakor ni mogoče šteti kot družbeno manj nevarno dejanje, zlasti ob upoštevanju, da sta obtoženca oškodovanca v zimskem času, to je 31. decembra porinila v reko S., ga tam na opisani način tunkala ter brcala in s tem prenehala šele takrat, ko je oškodovanec priznal, kar sta od njega zahtevala. Pritrditi je treba javnemu tožilcu, da je sodišče premalo upoštevalo, da sta obtoženca ravnala skrajno surovo. Zato je bilo treba izpodbijano sodbo spremeniti ter namesto pogojne obsodbe obtožencema izreči kazni, in sicer vsakemu eno leto zapora, kar je primerno glede na vse okoliščine, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje ter vplivajo na odmero kazni, prav tako je primerno tudi teži storjenega kaznivega dejanja.

Glede na vse navedeno je bilo treba pritožbi javnega tožilca ugoditi, pritožbo zagovornice pa zavrniti kot neutemeljeno.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih čl. 98/I in 101 ZKP.