Jedro

Zavod bo izplačal nadomestilo delodajalcu potem, ko bo ta izplačal nadomestilo delavcu, na podlagi ustreznega zahtevka delodajalca, in sicer za preteklo trimesečje. Ni pravne podlage, ki bi omogočala neposredno izplačilo nadomestila delavcu na podlagi njegovega zahtevka, torej brez oziroma mimo zahtevka delodajalca. Tega ne spremeni niti okoliščina, da tožniku delodajalec ni izplačeval ne plače, ne nadomestila plače. Ko je zavarovancu pravica priznana, jo v primeru nadomestila do plače za krajši delovni čas uresničuje pri delodajalcu in ne neposredno pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je postala odločba, s katero je bila ta pravica zavarovancu priznana, pravnomočna.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. 28-8.021.109 z dne 8. 8. 2003 in št. 8.021.109 z dne 26. 11. 2003 in, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati neposredno na njegov transakcijski račun nadomestilo plač zaradi dela s skrajšanim delovnim časom za čas od 20. 2. 2002 do 11. 12. 2002, skladno z odločbo tožene stranke št. 28-8.021.109 z dne 21. 6. 2002 in v višini po mesečnih obračunih plač delodajalca P. d.o.o., v neto zneskih, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečnega plače do plačila ter obračunati in odvesti predpisane dajatve, v roku 8 dni (1. odstavek izreka). Ugotovilo je, da sta odločbi toženca z dne 8. 8. 2003 in z dne 26. 11. 2003 pravilni in zakoniti (2. odstavek izreka). Tožniku je naložilo plačilo stroškov postopka v višini 10,10 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče je ob ugotovljenem dejanskem stanju zaključilo, da v spornem obdobju ni obstajala pravna podlaga po kateri bi delavec lahko zahteval od tožene stranke neposredno izplačilo nadomestil plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Tak zahtevek je bil v spornem obdobju možen le zoper delodajalca. Nadalje je sodišče še ugotovilo, da je zahtevek neutemeljen tudi, ker je naslovljen zoper napačnega materialnopravnega zavezanca.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je revizijo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji je navedel, da je že prvostopno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je potrdilo kot zakoniti izpodbijani odločbi tožene stranke, ki temeljita na dejstvu, da tožnik naj ne bi delal kot direktor ampak kot pomočnik direktorja in zato izrek sodbe nasprotuje razlogom v sodbi. Revident se ni strinjal s stališčem pritožbenega sodišča, da po tedaj veljavnem zakonu, ki je veljal v času nastanka tožnikove pravice iz naslova invalidnosti ni bilo pravne podlage za neposredno izplačilo nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, ker je bil tak zahtevek dopusten le zoper delodajalca. V materialnih predpisih s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni nobenih ovir za neposredno izplačilo nadomestila plače zavarovancu s strani tožene stranke. V primeru, kot je obravnavni, je potrebno upoštevati blokado delodajalca in da je zavarovancu potrebno priznati pravico, da nadomestilo uveljavi in uresniči pri tistem, ki je materialni zavezanec za nadomestilo in v breme katerega se nadomestilo izplačuje. Ob tem se revident sklicuje na 138. in 142. člen ZPIZ/92. Ker je delodajalec le tehnični izplačevalec nadomestila je zavarovanec upravičen od materialnega zavezanca zahtevati izplačilo, za kar je podana podlaga v 138. členu ZPIZ. V nasprotnem primeru, bi bila odločba tožene stranke z dne 21. 6. 2003 navidezna in fiktivna, kar pa je v nasprotju s ustavo in načeli pravne države. Nepravilno je stališče sodišča, da bi tožnik moral svoje pravice, uveljaviti v stečajnem postopku zoper delodajalca.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Po določbi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji) revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji pravnomočne sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, ker revizije ni možno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člen ZPP).

6. Revident v reviziji graja materialnopravno odločitev in zatrjujte kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočnim sodbam sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče v nadaljevanju odgovarja le na očitane kršitev, ki se nanašajo na sodbo sodišča druge stopnje, pri čemer revident v reviziji ne zatrjuje kršitve po drugem odstavku 370. člena ZPP.

7. Na podlagi določbe prvega odstavka 391. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 – Uradni list RS, št. 106/99 in nadaljnji) se v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja oziroma ugotavljanja pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo ZPIZ-1, uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1 - torej Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92 – Uradni list RS, št. 12/92 in nadaljnji). Pri tem je potrebno upoštevati tudi določbo 446. člena ZPIZ-1, na podlagi katerih so se določbe ZPIZ-1 o pravicah iz invalidskega zavarovanja pričele uporabljati kasneje, šele s 1. 1. 2003. To pomeni, da je treba upoštevati določbe ZPIZ/92 v vseh postopkih odločanj o pravicah iz invalidskega zavarovanja, ki so se pričeli pred 1. 1. 2003, pri čemer se na podlagi drugega odstavka 391. člena ZPIZ-1 pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti. Pri tožniku je invalidnost nastala 20. 2. 2002, zato je potrebno uporabiti ZPIZ/92 .

8. ZPIZ/92 v 93. členu določa, da zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo - invalid II. in III. kategorije invalidnosti, pridobi pravico do dela s skrajšanim delovnim časom, pravico do razporeditve oziroma do zaposlitve na drugem ustreznem delu, pravico do poklicne rehabilitacije ter pravico do denarnega nadomestila, če izpolnjuje s tem zakonom določene pogoje. V 4. alineji 94. člena je določeno, da so zavarovancem iz 93. člena zagotovljeno nadomestilo plače zaradi dela s krajšim delovnim časom.

9. Tožnik je bil na podlagi odločbe tožene stranke z dne 24. 5. 2002 kot delovni invalid razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in na podlagi te odločbe se mu je priznala pravica do dela na svojem delu direktor s polovico delovnega časa od 20. 2. 2002 dalje. Z odločbo z dne 21. 6. 2002 mu je tožena stranka priznala pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom od 20. 2. 2002 dalje. Nadalje je sodišče ugotovilo, da je bil tožniku njegov delodajalec P. d.o.o. na podlagi zamudne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, oddelek v Novem mestu z dne 24. 10. 2002, ki je postala pravnomočna dne 13. 11. 2002, dolžan plačati 3.586.255,30 SIT iz naslova neizplačanih plač. Nad tožnikovim delodajalcem se je začel stečaj 11. 12. 2002. Tožnik je v tem socialnem sporu zahteval odpravo odločb tožene stranke z dne 8. 8. 2003 in z dne 23. 11. 2003 in da je tožena stranka dolžna tožniku neposredno na njegov transakcijski račun izplačati nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom za čas od 20. 2. 2002 do 11. 12. 2002. 10. Po stališču tožnika je materialno pravni zavezanec za izplačilo nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom tožena stranka, za kar je podlaga v materialnih predpisih s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Vendar takšnem stališču tožnika ni mogoče pritrditi. Sodišče je v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da je bil po takrat veljavni zakonski ureditvi delodajalec tisti, ki je od tožene stranke zahteval povračilo izplačanih nadomestil plače iz sredstev, ki se združujejo v zavodu in sicer na podlagi zahtevka delodajalca po preteku vsakega trimesečja (142. člen ZPIZ/92). Te zakonske ureditve ni mogoče razumeti tako, kot to zahteva tožnik in sicer, da tudi zavarovanec upravičen zahtevati izplačilo nadomestila od tožene stranke, če mu tega ne izplačuje delodajalec. Zavod bo izplačal nadomestilo delodajalcu potem, ko bo ta izplačal nadomestilo delavcu, na podlagi ustreznega zahtevka delodajalca, in sicer za preteklo trimesečje. V potrditev takšnem stališču je tudi drugi odstavek 139. člena ZPIZ, ki določa, da so delodajalci dolžni delovnim invalidom II. in III. kategorije izplačati nadomestila plače iz prve, druge in četrte alineje 94. člena ZPIZ/92. To pomeni, da ni pravne podlage, ki bi omogočala neposredno izplačilo nadomestila delavcu na podlagi njegovega zahtevka, torej brez oziroma mimo zahtevka delodajalca. Tega ne spremeni niti okoliščina, da tožniku delodajalec ni izplačeval, ne plače, ne nadomestila plače. ZPIZ/92 v takem primeru ne daje materialnopravne podlage za tožbo zavarovanca proti toženi stranki, s katero bi lahko zavarovanec zahteval nadomestilo plače, ki jo delodajalec za nazaj prejme od zavoda.

11. Revident zatrjuje, da je na podlagi 138. člena ZPIZ/92 delodajalec le tehnični izplačevalec nadomestila, zato je v primeru neizplačevanja tega nadomestila s strani delodajalca, zavarovanec upravičen zahtevati izplačilo od materialnega zavezanca, to je tožene stranke. ZPIZ/92 v prvem odstavku 138. člena določa, da zavarovanci s preostalo delovno zmožnostjo uveljavljajo pravice na podlagi invalidnosti na zavodu. Zavarovanci iz prejšnjega odstavka uresničujejo pravice na zavodu, v organizacijah in pri delodajalcih (2. odstavek 138. člena ZPIZ/92). Prvi odstavek navedenega člena določa toženo stranko kot pristojni organ, na katerega zavarovanci naslovijo zahteve za priznanje določenih pravic. Ko so jim te pravice priznane, jih uresničujejo lahko pri zavodu ali pri delodajalcu. V obravnavanem primeru bi moral tožnik, na podlagi priznane pravice do nadomestila plače, ki mu jo je priznala tožena stranka, dobivati plačo in nadomestilo plače, ki je razlika med plačo, ki jo prejema zavarovanec za krajši delovni čas od polnega, in plačo, ki bi jo dobil, če bi opravljal isto delo s polnim delovnim časom, pri delodajalcu. Kot je zgoraj navedeno, pa to nadomestilo delodajalcu na podlagi ustreznega zahtevka povrne zavod. To pomeni, da ko je zavarovancu pravica priznana, jo v primeru nadomestila do plače za krajši delovni čas uresničuje pri delodajalcu in ne neposredno pri toženi stranki. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je postala odločba, s katero je bila ta pravica zavarovancu priznana, pravnomočna.

12. Ker je dolžan plačo za krajši delovni čas in nadomestilo plače zaradi dela s krajšim delovnim časom izplačevati delodajalec, je tožnik ravnal zmotno, ker na podlagi pravnomočne zamudne sodbe z dne 24.10.2002, ni zahteval izplačila zahtevanih zneskov v izvršilnem postopku. Tožnik tudi ni prijavil svoje terjatve do delodajalca v stečajnem postopku, ki se je začel nad delodajalcem 11. 12. 2002. Zato je pravilen zaključek v izpodbijani sodbi, da tožnik svojo pravnomočno terjatve lahko realiziral zoper delodajalca v izvršilnem oziroma v kasnejšem stečajnem postopku.

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.