Jedro

Ker je izplačevalec nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom delovnemu invalidu II. kategorije delodajalec, toženec pa delodajalcu izplačana nadomestila povrne, ni pravne podlage za neposredno izplačilo nadomestila (od toženca delavcu oziroma zavarovancu). Tožnikov tožbeni zahtevek, naj mu toženec ob stečaju delodajalca, ki tožniku nadomestila ni izplačal, izplača nadomestila, je zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev (pravilno: odpravo) odločb toženca št. ... z dne 8.8.2003 in št. ... z dne 26.11.2003 in, da je toženec dolžan tožniku izplačati neposredno na njegov transakcijski račun nadomestilo plač zaradi dela s skrajšanim delovnim časom za čas od 20.2.2002 do 11.12.2002, skladno z odločbo toženca št. ... z dne 21.6.2002 in v višini po mesečnih obračunih plač delodajalca P. d.o.o., v neto zneskih, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečne plače do plačila ter obračunati in odvesti predpisane dajatve, v roku 8 dni (1. odst. izreka). Ugotovilo je, da sta odločbi toženca z dne 8.8.2003 in z dne 26.11.2003 pravilni in zakoniti (2. odst. izreka). Tožniku je še naložilo v plačilo stroške postopka v višini 10,10 EUR.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik po pooblaščencu. Pritožnik navaja, da čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zavrnitev zahteve za neposredno izplačilo nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom iz razloga, ker naj tožnik ne bi delal kot direktor, ampak kot pomočnik direktorja, ni utemeljena, je citirani odločbi, ki temeljita prav na navedenih razlogih, potrdilo kot pravilni in zakoniti. Tožniku je bila pravica do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom priznana od 20.2.2002 na obeh delovnih mestih, tako direktorja, kot tudi pomočnika direktorja. Stališče, da je tožnik lahko realiziral svojo pravico do nadomestila zaradi dela s skrajšanim delovnim časom šele, ko je nastopil delo, ni pravilno. Dokončnost odločbe o priznanju pravice do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom namreč ni pogoj za priznanje, odmero in izplačilo nadomestila. Glede na določbo 129. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1) je izplačevanje nadomestila odvisno od pričetka dela s skrajšanim delovnim časom, ne pa od dokončnosti odločbe. Tožnik je delo v skrajšanem delovnem času tako na delovnem mestu direktorja, kot tudi pomočnika direktorja opravljal že vse od leta 2001 dalje. Nepravilno je tudi stališče sodišča, da bi moral tožnik svoje pravice uveljaviti v stečajnem postopku zoper delodajalca.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva in na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, pravilno odločilo. Določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), ni kršilo. Sodba je pravilna in zakonita iz naslednjih razlogov.

Po določbi 1. odst. 391. čl. ZPIZ-1 se v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja oziroma za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo ZPIZ-1, uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1. Pravice na podlagi invalidnosti se določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti (2. odst. 391. čl. ZPIZ-1). Ker je pri tožniku invalidnost nastala 20.2.2002 (odločba z dne 24.5.2002, priloga A/3), določbe ZPIZ-1 o pravicah iz invalidskega zavarovanja pa so se pričele uporabljati s 1.1.2003 (1. odst. 446. čl. ZPIZ-1), je pravna podlaga v tem sporu podana v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 12/92 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ), ki so veljale do 31.12.2002. Delodajalec je dolžan delovnemu invalidu II. kategorije izplačevati nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom (2. odst. 139. čl. ZPIZ v zv. s 4. al. 94. čl. ZPIZ). Izplačana nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim času se delodajalcu povrnejo iz sredstev, ki se združujejo v zavodu in sicer na podlagi zahtevka delodajalca po preteku vsakega trimesečja (142. čl. ZPIZ). Pravna podlaga za t.i. neposredno izplačilo nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom delavcu, v pravno relevantnem obdobju torej ni podana. Tega ne spremenijo niti trditve tožnika, da naj bi bilo neposredno izplačilo po stališču toženca mogoče v primeru, ko bi zoper delodajalca vložil tožbo na izplačilo neizplačanih plač v pravno relevantnem obdobju. V spornem obdobju je namreč bil zahtevek tožnika (delavca - zavarovanca) za izplačilo nadomestila plače zaradi dela v skrajšanem delovnem času, pravno dopusten le zoper delodajalca (2. odst. 139. čl. ZPIZ). Zoper toženca pa je imel zahtevek na povrnitev izplačanih nadomestil plače zaradi dela v skrajšanem delovnem času le delodajalec (142. čl. ZPIZ) in torej ne delavec. Na navedeno ne vpliva niti morebitna nelikvidnost oziroma celo uvedba stečajnega postopka – slednji okoliščini namreč ne spremenita dejstva, da predstavlja izplačilo nadomestila plače zaradi dela v skrajšanem delovnem času zakonsko obveznost delodajalca. Zahtevek v konkretnem sporu je bilo zato potrebno zavrniti zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije na strani tožnika. Materialnopravna pravica zahtevati izplačilo nadomestila zaradi manjše plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom je namreč na strani delodajalca.

Prav tako pa ni podana pasivna legitimacija na strani toženca. Po dne 13.11.2002 pravnomočni zamudni sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, oddelek v Novem mestu, opr. št. Pd 96/2002 z dne 24.10.2002 (priloga A/10) je dolžan tožniku njegov delodajalec, družba P. d.o.o., plačati 3.586.255,30 SIT iz naslova neizplačanih plač. Iz trditvene podlage tožbe, na katero je sodišče oprlo zamudno sodbo (III. tč. tožbe z dne 9.9.2002; priloga A/7), izhaja, da je tožnik vtoževal izplačilo neizplačanih plač in nadomestil plač. To pa izhaja tudi iz priloženih plačilnih list (priloga A/14). To pa pomeni, da je tožnik še pred pričetkom stečajnega postopka zoper delodajalca dne 11.12.2002 (zgodovinski izpisek iz sodnega registra z dne 24.10.2006; list. št. 27) pridobil izvršilni naslov (1. tč. 2. odst. 17. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS št. 51/98 s spremembami; v nadaljevanju: ZIZ), po katerem je bil tudi glede nadomestil plače zaradi dela s krajšim delovnim časom – t.j. glede nadomestil, ki jih v tem postopku vtožuje tožnik – zavezanec na izplačilo tožnikov delodajalec. Zahtevek tožnika zoper toženca je torej neutemeljen tudi zato, ker je naslovljen zoper napačnega materialnopravno zavezanca oziroma je zaradi učinka pravnomočno razsojene stvari celo nedopusten.

Glede na vse obrazloženo bi tožnik v konkretnem primeru lahko svojo pravnomočno terjatev zoper delodajalca realiziral le v izvršilnem postopku zoper delodajalca oziroma v kasneje uvedenem stečajnem postopku zoper delodajalca, seveda po pravilih, ki veljajo za izvršilni oziroma za stečajni postopek.

Iz podanih razlogov je zavrnilna sodba sodišča prve stopnje pravilna. Ker ostale pritožbene navedbe, glede na pojasnjene materialnopravne razloge, za pravilno odločitev v zadevi niso odločilnega pomena in nanjo ne morejo vplivati, se pritožbeno sodišče do njih ni posebej opredeljevalo (1. odst. 360. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo na podlagi 353. čl. ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.