Jedro

Za izgradnjo takšnega objekta je predpisano (in je bilo tudi v času izgradnje predpisano) gradbeno dovoljenje. Ker tožnik tega ni pridobil, je po presoji sodišča pravilen in zakonit zaključek upravnih organov, da je predmetni objekt nelegalna gradnja. Ob upoštevanju tega zaključka je pravilno in zakonito tudi ravnanje prvostopenjskega organa, ki je tožniku izrekel inšpekcijske ukrepe, ki so (bili) za primer nelegalnih objektov izrecno predvideni v 82. členu GZ.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Koper, je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z izpodbijano odločbo odločil, da mora tožnik (kot inšpekcijski zavezanec) takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo manj zahtevnega objekta - stanovanjske stavbe A., št. stavbe 1085, k. o. B., t.j. pritlični objekt pravokotne tlorisne zasnove maksimalnih dimenzij 5,20 m x 8,60 m, vse na zemljišču s parc. št. 3545/9, k. o. B., saj izvaja gradnjo brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja (1. točka izreka), ter da mora tožnik na svoje stroške v 90 dneh po vročitvi odločbe odstraniti navedeni objekt, vključno s temelji in temeljno ploščo, vse izvedeno na kmetijskem zemljišču prve kategorije, s parc. št. 3545/9, k. o. B., in na zemljišču vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka). Inšpekcijski organ je ob tem opozoril še na posledice neizpolnitve odrejenih obveznosti (3. točka izreka), izrekel prepovedi po prvem odstavku 93. členu Gradbenega zakona - GZ (4. točka izreka), odredil označitev objekta s tablo (5. točka izreka), navedel, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka), ter sklenil, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (7. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe med drugim izhaja ugotovitev prvostopenjskega organa, da se v objekt vstopa z južne strani pokrite terase, in sicer v bivalni prostor s kuhinjo in jedilnico, iz bivalnega prostora pa se vstopa v dve spalnici. Objekt je priključen na elektriko, odtok odpadne vode je speljan v greznico, vkopano ob drugi stavbi, ki jo je tožnik izvedel na istem zemljišču. Kopalnica v slednjem objektu služi tudi predmetnemu objektu. Obravnavani objekt služi za prebivanje in ga je treba obravnavati kot stanovanjsko stavbo. Stavba je tudi v kataster vpisana kot stanovanjska stavba. Glede na velikost je objekt treba razvrstiti med manj zahtevne objekte. Za gradnjo objekta je bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje, ki ga tožnik ni pridobil. Tožnik je bil tekom postopka pozvan, da se izjavi o vseh ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, do izteka postavljenega roka se na poziv ni odzval. 3. Toženka je (kot drugostopenjski organ) zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne ne strinja in vlaga tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), kot tudi zaradi poseganja v njegove osebnostne pravice in svoboščine po Ustavi (23. in 25. člen Ustave).

5. Uveljavlja, da gre pri objektu za nezahteven objekt, v zvezi s čemer se sklicuje na sklep Upravne enote Izola, z dne 24. 4. 2013, s katerim je bila zavržena tožnikova zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za enostaven objekt, saj ta gradbenega dovoljenja ne potrebuje. Upravna enota Izola je tako že predhodno ugotovila, da gre za enostaven objekt in ne za manj zahteven objekt, kot izhaja iz izpodbijane odločbe. Dva različna upravna organa sta različno ugotovila dejansko stanje, pri čemer je bilo v izpodbijani odločbi to ugotovljeno napačno. Pri objektu gre za enostaven objekt, in sicer kmečko lopo, ki je bila predelana v čebelnjak. Lopa je bila na levi strani prežagana tako, da je nastala odprtina, v kateri je tožnik nastavil čebelje panje. Lopa se uporablja za pridelavo medu in se (zaradi prisotnosti čebel) ne more uporabljati v bivalne namene. Iz navedenega je jasno tudi, da stavba ni priključena na vodovodni priključek, saj ga ne potrebuje. Ogled je bil dne 11. 9. 2020 res opravljen, a je bilo ob njem ugotovljeno napačno stanje. Ne drži ugotovitev inšpektorja, da ima lopa bivalni prostor s kuhinjo in jedilnico ter dve spalnici. Dejansko gre za stavbo (kontejner), ki ima karakteristike bivalnih prostorov, v katerih pa je bivanje dejansko onemogočeno, saj gre za prostore, ki le navidezno predstavljajo opisane prostore, ki pa niso opremljeni ter predstavljajo le fasado prostora, ki se dejansko uporablja za čebelarstvo. Stavba je tudi vpisana kot čebelnjak pri Čebelarski zvezi Slovenije. Skladno z Uredbo so stavbe za rastlinsko pridelavo klasificirane kot nestanovanjske kmetijske stavbe, če njihova površina ne presega 50 m2 (predmetni objekt ima površino 44,72 m2), pa gre za enostavne objekte. Takšen objekt skladno s 5. členom GZ ne potrebuje gradbenega dovoljenja. Z izpodbijano odločbo je bil kršen tudi 80. člen GZ, ki predvideva ustavitev gradnje le za primer, ko stavba nima vse potrebne dokumentacije, kar pa za predmetno stavbo ne drži. Izpodbijana odločba je neskladna tudi z ustaljeno sodno prakso, saj se skladno s to za nelegalna štejejo le dela, ki za svojo izvedbo potrebujejo gradbeno dovoljenje, pa to ni bilo izdano.

6. Izpodbijana odločba v izreku zavzame stališče, da gre za objekt z bivalno površino, kar pa v obrazložitvi ni z ničemer izkazano. Predpostavka bivanja v objektu sledeč obrazložitvi izpodbijane odločbe izhaja le iz anonimnih navedb, da je tožnik pogosto opažen v okolici objekta, kar pa tožnikovega bivanja v njem ne potrjuje.

7. Ker gre za objekt, v katerem se pridobiva med, je treba upoštevati tudi 10. člen Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Uredba o zavarovanih vrstah).

8. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bil tožniku predstavljen zapisnik, ki ga je ta kasneje podpisal, zato je jasno, da je bil tekom postopka kršen prvi odstavek 78. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Kršen je bil tudi 138. člen ZUP, saj niso bila ugotovljena vsa dejstva in okoliščine, potrebni za izdajo odločbe, kar izhaja iz dokazov, ki jih je predložil tožnik.

9. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške postopka.

10. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

11. Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi uveljavlja, da bi rušenje spornega objekta pomenilo nesorazmeren poseg v tožnikovo pravico do zasebne lastnine ter do učinkovitega pravnega sredstva. Izpostavlja, da je namen pravnih sredstev povsem izničen, če drugostopenjski organ zgolj povzame razloge iz obrazložitve prvostopenjskega organa in se pri tem ne opredeli do posameznih pritožbenih pritožnika. Opozarja na pravico do izjave, ki je bila tožniku v inšpekcijskem postopku kršena. Tožnik kot zmotne in neresnične zavrača vse ugotovitve inšpekcijskega organa o tem, da naj bi bil objekt v uporabi, zgolj in samo na podlagi najdenega agregata. V izpodbijani odločbi je bilo očitno zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, napačno so bili uporabljeni materialni predpisi, prišlo je do bistvenih kršitev pravil postopka iz 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

12. Stranki sta sodišču pisno sporočili, da se glavni obravnavi odpovedujeta. Sodišče je v skladu prvim odstavkom 279. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 v zadevi zato odločilo brez glavne obravnave, na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov.

13. Sodišče je ob upoštevanju tožnikove odpovedi glavni obravnavi smiselno štelo, da je ta umaknil v upravnem sporu predlagan dokaz z njegovim zaslišanjem, saj je ta dokaz že po naravi stvari mogoče izvesti zgolj na glavni obravnavi. Ne glede na navedeno sodišče pojasnjuje, da je tožnik z navedenim dokaznim predlogom tudi prekludiran, saj tega dokaza ni predlagal že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe (kot tudi ne v pritožbi zoper izpodbijano odločbo), predlaganja tega dokaza šele v upravnem sporu pa tudi ni z ničemer upravičil (52. člen ZUS-1).

**K I. točki izreka:**

14. Tožba ni utemeljena.

15. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane inšpekcijske odločbe, s katero je prvostopenjski organ tožniku odredil ustavitev gradnje ter odstranitev spornega objekta - stanovanjske stavbe A., št. stavbe 1085, k. o. B., ker ta predstavlja nelegalno gradnjo.

16. Skladno s 4. členom GZ je treba za novogradnjo, rekonstrukcijo in spremembo namembnosti objekta imeti pravnomočno gradbeno dovoljenje in začetek gradnje objekta prijaviti v skladu s 63. členom tega zakona. Skladno s 5. členom GZ pa ne glede na prejšnji člen gradbeno dovoljenje za gradnjo in prijava začetka gradnje nista pogoj za (med drugim) enostaven objekt (smiselno enako je v 3.a členu določal tudi v času izgradnje predmetnega objekta veljaven Zakon o graditvi objektov - ZGO-1). Skladno z 18. točko prvega odstavka 3. člena GZ je nelegalen objekt (med drugim) tisti objekt, ki se gradi ali ki je zgrajen brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja ali v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem, če ga gradbeno-tehnično ni mogoče uskladiti z gradbenim dovoljenjem. Skladno s tretjim odstavkom istega člena podrobnejša merila za razvrščanje enostavnih, nezahtevnih, manj zahtevnih, zahtevnih objektov, drugih gradbenih posegov in vzdrževalnih del ter njihovo razvrstitev predpiše Vlada Republike Slovenije.

17. Iz izpodbijane odločbe izhaja ugotovitev inšpektorja, da je tožnik sporni objekt postavil v letu 2006. Navedenega dejstva tožnik niti tekom upravnega postopka niti tekom upravnega spora ni prerekal, zato ga sodišče šteje za nesporno. Iz izpodbijane odločbe izhaja tudi, da je inšpektor sporni objekt zaradi namembnosti in velikosti opredelil kot manj zahteven objekt. Tožnik nasprotno ugovarja, da gre za enostaven objekt, ki ni namenjen prebivanju in za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno, saj gre za kmečko lopo, predelano v čebelnjak.

18. Sodišče vezano na navedeno uvodoma ugotavlja, da iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je prvostopenjski organ dne 11. 9. 2020 opravil inšpekcijski ogled spornega objekta, ki se ga je udeležil tudi tožnik. Zapisnik vsebuje sestavine iz 76. člena ZUP, vključno z ugotovitvami ob pregledu, priloga zapisnika je osem fotografij zunanjosti in notranjosti objekta. Iz zapisnika izhaja, da je bil ta pred sklenitvijo prebran in da tožnik nanj ni imel pripomb. Tožnik je zapisnik tudi podpisal (ravno tako ga je podpisala tudi udeleženka inšpekcijskega pregleda C. C., kot tudi uradna oseba - inšpektor).

19. Sodišče po povedanem sodi, da je zapisnik opravljenega inšpekcijskega pregleda sestavljen v predpisani obliki, s strani pristojnega organa in v mejah njegovih pooblastil (prvi odstavek 8. člena GZ) ter tako predstavlja javno listino (prvi odstavek 80. člena ZUP), ki dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 169. člena ZUP). Zgolj s pavšalno in z ničemer konkretizirano ali izkazano navedbo, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bil tožniku zapisnik predstavljen pred podpisom, slednji ne uspe izkazati nepravilnosti zapisnika, tako pa tudi ne zatrjevane kršitve prvega odstavka 78. člena ZUP.

20. Iz upravnega spisa dalje izhaja, da je prvostopenjski organ dne 24. 9. 2020 sestavil zapisnik o ugotovitvah v inšpekcijskem postopku, ki ga je posredoval tožniku s pozivom, da se izjavi glede ugotovljenih dejstev in okoliščin zadeve. Tožnik se v postavljenem roku glede teh ni izjavil. Iz navedenega po presoji sodišča izhaja, da je bila tožniku v inšpekcijskem postopku ustrezno zagotovljena pravica do izjave, s tem povezani (sicer povsem nekonkretizirani) tožbeni očitki pa niso utemeljeni.

21. Iz izpodbijane odločbe, kot že pojasnjeno, med drugim izhaja, da se v sporni objekt vstopa z južne strani pokrite terase, in sicer v bivalni prostor s kuhinjo in jedilnico, iz bivalnega prostora pa se vstopa v dve spalnici, da je objekt priključen na elektriko, da je odtok odpadne vode speljan v greznico, vkopano ob drugi stavbi, ki jo je tožnik izvedel na istem zemljišču, ter da kopalnica v slednjem objektu služi tudi predmetnemu objektu.

22. Tožnik v tožbi zgolj pavšalno navaja, da ugotovljeno dejstvo, da ima lopa bivalni prostor s kuhinjo, jedilnico ter dvema spalnicama, ne drži, saj gre za dejansko za stavbo, ki ima karakteristike bivalnih prostorov, v katerih pa je bivanje onemogočeno, saj prostori niso opremljeni, prostor se uporablja za čebelarstvo. Uveljavlja tudi, da ugotovitev o prebivanju v objektu temelji zgolj na anonimnih navedbah, da je bil tožnik opažen v bližini objekta. Sodišče ugotavlja, da tožnik s tem povezanih dejstev (raba objekta za čebelarstvo in njegova neraba ter nezmožnost rabe za prebivanje) in dokazov (fotografije čebeljih panjev ter predlaganega zaslišanja tožnika) v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe (kot tudi v vloženi pritožbi) ni zatrjeval oziroma predlagal. Z zatrjevanjem navedenih dejstev ter predlaganjem navedenih dokazov šele v upravnem sporu (brez da bi to kakorkoli upravičil) je tožnik posledično prekludiran (52. člen ZUS-1).

23. Ne glede na navedeno sodišče najprej ugotavlja, da tožnik ne prereka ugotovljenega dejstva, da je sporni objekt priključen na elektriko, da ima odtok odpadne vode, speljan v greznico, ter da navedenemu objektu služi tudi kopalnica v sosednjem objektu. Ta dejstva sodišče zato šteje za nesporna.

24. Sodišče ravno tako ugotavlja, da je iz fotografij, ki so bile napravljene ob inšpekcijskem pregledu 11. 9. 2020, razvidno, da objekt obsega opremljeno kuhinjo (z omaricami in kuhinjskim koritom; iz fotografij je razvidna tudi različna posoda in pribor), jedilnico (z jedilniško mizo in klopmi, omaro in televizijo), ter dvema spalnicama (z omarami in posteljami; iz fotografij je razvidna tudi posteljnina na posteljah). Niti iz zapisnika o pregledu objekta niti iz fotografij notranjosti oziroma zunanjosti objekta ne izhaja, da bi bili v tega vgrajeni čebelji panji ali da bi bil ta kakorkoli namenjen čebelarstvu. Tudi fotografija čebeljih panjev, ki jo prilaga tožnik, se po presoji sodišča očitno ne nanaša na obravnavani objekt, saj nobena od stranic tega objekta (glede na fotografije spornega objekta v upravnem spisu) že na prvi pogled ni takšna, kot izhaja iz v upravnem sporu predložene fotografije (domnevati je mogoče, da se predložena fotografija nanaša na tožnikovo stavbo št. 1086, k. o. B.).

25. Sodišče ugotavlja tudi, da je v zadevi med strankama nesporno dejstvo, da je predmetni objekt tudi v kataster vpisan kot stanovanjska stavba. Pri tem je iz listin v upravnem spisu (kot to ugotavlja tudi prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi) razvidno, da je bilo takšno evidentiranje stavbe v katastru izvedeno na podlagi zahteve tožnika ter na podlagi elaborata, v katerem je kot dejanska raba (dela) stavbe navedeno "stanovanje v samostoječi stavbi z enim stanovanjem". Tožnik je na elaboratu podpisal izjavo, da podatki v tem izkazujejo dejansko stanje obravnavane stavbe in njenih delov v naravi.

26. Sodišče po povedanem pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega organa, da obravnavani objekt služi za prebivanje (pri čemer je okoliščina, ali je tožnik v njem tudi dejansko prebival, za odločitev v zadevi nerelavantna) in ga je treba obravnavati kot stanovanjsko stavbo. Dejansko stanje s tem v zvezi je bilo po presoji sodišča ugotovljeno pravilno in popolno, s tem povezanim tožbenim očitkom pa utemeljenosti ni mogoče priznati.

27. Pravilna je po presoji sodišča tudi ugotovitev upravnih organov, da je po v času izdaje izpodbijane odločbe veljavni Uredbi o razvrščanju objektov (Uradni list RS, št. 37/18, 80/20) predmetni objekt (glede na namembnost in dimenzije) treba šteti za manj zahteven objekt (6. člen te uredbe ter Priloga 1 in splošna merila za ostale vrste objektov). Predmetni objekt je bilo za manj zahteven objekt treba šteti tudi po v času njegove gradnje veljavnem Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03, 130/04, 100/05). Po nobenem od predpisov predmetnega objekta tako ni mogoče opredeliti kot enostaven objekt, kot to uveljavlja tožnik, pač pa ga je treba opredeliti kot manj zahteven objekt. 28. Za izgradnjo takšnega objekta je (kot je v tej sodibi že bilo pojasnjeno) predpisano (in je bilo tudi v času izgradnje predpisano) gradbeno dovoljenje. Ker tožnik tega ni pridobil, je po presoji sodišča pravilen in zakonit zaključek upravnih organov, da je predmetni objekt nelegalna gradnja. Ob upoštevanju tega zaključka je pravilno in zakonito tudi ravnanje prvostopenjskega organa, ki je tožniku izrekel inšpekcijske ukrepe, ki so (bili) za primer nelegalnih objektov izrecno predvideni v 82. členu GZ.

29. Tožnik uveljavlja, da je Upravna enota Izola že predhodno ugotovila, da gre pri predmetnem objektu za enostaven objekt - zavrgla je namreč njegovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, saj je ugotovila, da gre za objekt, ki gradbenega dovoljenja ne potrebuje.

30. Sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da v skladu 8. členom GZ inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določb tega zakona, ki se nanašajo na gradnjo, za katero je predpisano gradbeno dovoljenje, opravljajo državni gradbeni inšpektorji ali inšpektorice. Gradbeni inšpektor ima tako izključno stvarno pristojnost za ugotavljanje, ali je tožnikov objekt zgrajen skladno z GZ, v primeru ugotovitve, da je nelegalen, pa tudi pooblastilo za izrek inšpekcijskih ukrepov (82. člen GZ). V konkretni zadevi je nesporno, da gradbeno dovoljenje za predmetni objekt ni bilo izdano, izključno v pristojnosti gradbenega inšpektorja pa je tako ugotavljanje in odločanje, ali gre pri predmetnem objektu za nelegalno gradnjo (ker je bila zgrajena brez takšnega dovoljenja). Slednje vprašanje ne predstavlja predhodnega vprašanja, saj odločanje o njem ni v pristojnosti kakega drugega organa (npr. upravne enote, kot to smiselno uveljavlja tožnik), temveč skladno z 8. členom GZ prav v pristojnosti inšpektorja (prvi odstavek 147. člena ZUP). Sodišče ugotavlja tudi, da je upravna enota v konkretnem primeru o tožnikovi zahtevi za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja odločila tako, da jo je s sklepom zavrgla. Sklep ne pomeni materialne odločitve o zahtevku stranke in ne more postati materialno pravnomočen, tako pa tudi ne predstavlja ovire za ponovni začetek ali vodenje drugih upravnih postopkov1. 31. Sodišče ob tem dodaja, da iz sklepa UE Izola, do katerega se v izpodbijani odločbi opredeljuje tudi prvostopenjski organ in ki se (skupaj s tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja) nahaja tudi v upravnem spisu zadeve, izhaja, da je tožnik zahteval izdajo gradbenega dovoljenja za lopo, velikosti 30-40 m2, ki bo služila shranjevanju orodja za obdelavo, ob takšnih izhodiščih je UE Izola tudi izdala omenjeni sklep. Kot že pojasnjeno, pa je sporni objekt dejansko namenjen prebivanju ter (nesporne) površine 44,72 m2, zato ga ni mogoče opredeliti kot enostavni objekt. 32. Tožnik uveljavlja tudi, da je izpodbijana odločba v nasprotju z Uredbo o zavarovanih vrstah, saj bi se z njeno izvršitvijo zavestno poškodovale strukture panjev v objektu. Kot že pojasnjeno, tožnikovo navajanje, da se sporni objekt uporablja kot čebelnjak, predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto. Kot je ravno tako že pojasnjeno, pa je iz fotografij v upravnem spisu zadeve razvidno, da v predmetni objekt (v času izdaje izpodbijane odločbe) čebelji panji niso bili vgrajeni, to pa predstavlja tudi dejansko stanje, relevantno za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe.

33. Ne glede na navedeno sodišče pojasnjuje, da pri čebelah ne gre za prosto živeče živalske vrste, ki bi bile predmet urejanja z Uredbo, pač pa v skladu z drugim odstavkom 1. člena Zakona o živinoreji za domače živali, zato je tožnikovo sklicevanje na omejitve iz 10. člena Uredbe tudi iz tega razloga neupoštevno.

34. Tožnik v pripravljalni vlogi uveljavlja, da bi rušenje spornega objekta pomenilo nesorazmeren poseg v njegovo pravico do zasebne lastnine, pri čemer pa s tem povezanega tožbenega očitka z ničemer ne konkretizira, zato preizkus tega očitka ni mogoč.

35. Tožnik v tožbi navaja tudi, da mu je bila kršena pravica do sodnega varstva. Tudi s tem povezanega očitka z ničemer ne konkretizira, zato njegov preizkus ni mogoč. Sodišče pa zgolj pripominja, da se tožnikova pravica do sodnega varstva udejanja prav v predmetnem upravnem sporu.

36. Povsem pavšalno je tudi tožnikovo uveljavljanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Tožnik se namreč sklicuje na obrazložitev sodbe Vrhovnega sodišča, I Ips 31496/2012 z dne 1. 12. 2016, ki pa je bila izdana v kazenski zadevi in ki se nanaša na pomen ustreznega preizkusa sodbe prvostopenjskega sodišča s strani drugostopenjskega sodišča. V čem naj bi bila s tem v zvezi zavzeta stališča relavantna za odločanje upravnih organov v predmetni zadevi, tožnik ne pojasni. Ne glede na navedeno sodišče ugotavlja, da se je toženka v drugostopenjski odločbi opredelila do vseh relavantnih pritožbenih očitkov tožnika, njena odločba pa nikakor ne predstavlja zgolj povzemanja razlogov iz obrazložitve prvostopenjske odločbe. Tožniku pravica do pritožbe v upravnem postopku po presoji sodišča tako ni bila kršena.

37. Po povedanem sodišče sodi, da tožnik nepravilnosti ali nezakonitosti izpodbijane odločbe ni uspel izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

38. Tožnik je zahteval povrnitev stroškov upravnega spora.

39. Odločitev o stroških tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Prim. KERŠEVAN, Erik; ANDROJNA, Vilko: Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 359