Jedro

Instituta ustvaritve nove stvari ZTLR v 22. členu izrecno sicer ni omejeval na premičnine, vendar pojmovno in sistemsko ta določba temu najbolj ustreza. Kljub temu se je v sodni praksi v iskanju pravične rešitve uporabljala tudi v primeru gradenj, ko je prišlo do preureditve, nadgradnje oziroma adaptacije obstoječih zgradb in objektov, ko se je ugotavljalo, ali gre za izdelavo nove stvari v luči prispevka posameznega graditelja, upoštevajoč pestrost predvsem družinskih življenjskih situacij in pogosto neformalno izjavljeno voljo. V celoti novogradnjo na tujem svetu pa so v ZTLR urejala posebna določila 24. - 26. člena, kjer zakon posebej razlikuje situacije gradnje na zemljišču glede na dobrovernost graditelja in zavedanje lastnika o sami gradnji.

Tožnika sta na originaren način pridobila lastninsko pravico na objektu in zemljišču, potrebnem za redno rabo, čeprav sta vedela, da ne gradita na svoji, temveč solastni parceli, saj je preostali solastnik gradnjo vnaprej odobril in jo podpiral.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v III. točki izreka tako spremeni, da se znesek 5.054,89 EUR zniža na 2.460,20 EUR, sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnika zatrjujeta, da sta lastnika zahodnega dela parcele št. 35, v približni izmeri 900 m2, in skrajnega zahodnega dela parcele 29, v približni izmeri 80 m2, k. o. X, na katerih stoji stanovanjska hiša s pripadajočim zemljiščem, ki sta jo zgradila tožnica in njen pokojni partner M. R. Sodišče je s sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim sta od toženca zahtevala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega bi se pri njemu lastni 1/2 omenjenih parcel po opravljeni odmeri izvedenca geodetske stroke vknjižila lastninska pravica na imeni tožnikov, in sicer prve tožnice do 3/8 in drugega tožnika do 1/8. Ugodilo pa je podrednemu zahtevku in ugotovilo, da sta prva tožnica do 3/4 in drugi tožnik do 1/4 solastnika novo nastalih parcel 35/2 in 29/2, obe k. o. X, razvidnih iz elaborata evidentiranja sprememb v zemljiškem katastru, na podlagi pravnomočne sodne odločbe in številke rezervacije 912213-12 z dne 26. 6. 2014, ki ga je izdelal stalni sodni izvedenec geodetske stroke D. G. in je sestavni del sodbe. Tožencu je naložilo, da je dolžan plačati tožnikoma njune pravdne stroške v višini 5.054,89 EUR.

2. Zoper ugodilni del sodbe vlaga pritožbo toženec iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarja, da sodišče ni reagiralo na opozorilo, da obravnava formalno nepopolno tožbo, zaradi česar je zagrešilo bistveno kršitev iz drugega odstavka 180. člena ZPP. Tožnika s tožbo uveljavljata več tožbenih zahtevkov z različno podlago, navedla pa sta le domnevno skupno vrednost spornega predmeta. Ker uveljavljata solastnino na isti nepremičnini, nista enotna sospornika. Od navedbe diferencirane vrednosti spornega predmeta je odvisna pravica strank do revizije, zato bi ju sodišče moralo pozvati k formalni dopolnitvi tožbe ali samo določiti vrednost spornega predmeta. Prav tako sodišče ni reagiralo na opozorilo toženca, da sta tožnika spremenila tožbo in da se toženec z umikom ne strinja. Sprememba tožbe je namreč po vsebini umik tožbe in vložitev spremenjene tožbe. Sodišče se je napačno sklicevalo na 22. člen ZTLR, saj je ustvaritev nove stvari institut premičninskega prava, odločitve za uporabo tega instituta pa tudi ni obrazložilo. Tožnikoma je na novo nastalih parcelah priznalo izključno lastninsko pravico, čeprav je nesporno, da se je gradnja vršila na zemljišču, ki je bilo v solasti toženca in njegovega sina oziroma pravnega prednika tožnikov, vsakega do 1/2. To pomeni, da substanca – zemljišče, ki je bilo osnova za gradnjo, ni bilo v izključni lasti graditeljev, pač pa je šlo za tujo stvar. Sodišče bi moralo odločiti najmanj na podlagi tretjega odstavka 22. člena ZTLR in preveriti razmerje vrednosti zemljišča, dela in vlaganj v gradnjo ter dobrovernost graditelja. Tega ni storilo, saj za to ni bilo potrebne trditvene podlage in dokaznih predlogov. Obšlo je nesklepčnost tožbe, čeprav bi moralo zahtevek zavrniti. Sodišče je obšlo tudi ugovor toženca, da graditelj hiše ni bil dobroveren, saj se je zavedal, da gradi na zemljišču, ki je v solasti toženca do 1/2. V tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče se je v zvezi z ustvaritvijo nove stvari sklicevalo, da gre za ustvaritev nove stvari v smislu določb o gradnji na tujem svetu, kar nakazuje na uporabo 24. - 26. člena ZTLR. Pri tem je bistveno vprašanje dobrovernosti graditelja, do česar se ni opredelilo. Nedobrovernost graditelja izključuje pridobitev lastninske pravice v primeru gradnje na tujem svetu in v primeru ustvaritve nove stvari. Sodba nima razlogov, da nova hiša predstavlja nadomestno gradnjo in da je stara stanovanjska hiša na podlagi Zakona o graditvi objektov predvidena za rušenje. Sodišče ni imelo podlage za priznanje lastninske pravice na zemljišču, ki naj bi predstavljalo funkcionalno zemljišče oziroma zemljišče, potrebno za redno rabo stvari. Naše pravo ne pozna pojma funkcionalnega zemljišča. V pravdi se nista obravnavala zahtevka iz 46. člen ZUN ali 216. člena ZGO-1, ki za konkretni primer ne moreta utemeljiti odmere funkcionalnega zemljišča. V spisu tudi ni trditev tožnikov, da bi na spornem zemljišču imela pravico uporabe, ki bi se ob uveljavitvi ZLNDL transformirala v lastninsko pravico, da bi bilo sporno zemljišče kot funkcionalno določeno z zazidalnimi načrti ali da bi tožnika pridobila odločbo o določitvi gradbenih parcel, kar bi bilo enakovredno določitvi funkcionalnega zemljišča. Na obravnavani stanovanjski hiši tudi ni bila vzpostavljena etažna lastnina, da bi se lahko opravil postopek po ZVEtL. Dokaz z izvedencem gradbene stroke je sodišče izvajalo kot poizvedovalni dokaz. Tožnika v trditveni podlagi nista podala trditev v zvezi z redno rabo zemljišča. Zahtevek je zato zato nesklepčen. Obrazložitev sodišča, da izvedenskemu mnenju ni bilo mogoče očitati nejasnosti ali pomanjkljivosti, je pavšalna in predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec je grajal mnenje ter svojo grajo ustrezno obrazložil. Takšno procesno dejansko stanje terja konkreten odgovor sodišča. Izvedenec za gradbeništvo M. V. je v dopolnitvi izvedeniškega mnenja z dne 19. 2. 2014 sledil pripombam toženca in navedel, da je potreben za funkcionalno rabo stanovanjske hiše le pas v širini 1,4 m. Prvostopno sodišče je glede na to izvedencu D. G. postavilo nalogo, da izdela elaborat evidentiranja sprememb v zemljiškem katastru in skico z mnenjem, ki ga je 1. 3. 2013 izdelal J. R. Š., prilagodi in spremeni v skladu s podatki o obsegu novo nastale parcele. Vendar pa iz izvedeniškega mnenja ter iz skice izvedenca D. G. sledi, da meja v oddaljenosti 1,4 m od nove stanovanjske hiše poteka le na severozahodnem delu parcele, v nadaljevanju pa zaradi nepravilne oblike stanovanjske hiše v bistveno večji oddaljenosti, in sicer na zahodni strani 3,18 m od zidu stanovanjske hiše, na severni strani pa kar 4,6 m od zidu nove stanovanjske hiše. Izvedenec torej ni upošteval izvedenskega mnenja izvedenca za gradbeništvo M. V., sodišče pa se do omenjenega ni opredelilo. Zmotna je tudi stroškovna odločitev sodišča. Čeprav sta tožnika v celoti propadla s tožbenim zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in tudi nista v celoti uspela s podrednim tožbenim zahtevkom, je sodišče o stroških odločilo na podlagi prvega in ne drugega odstavka 154. člena ZPP. Stroške je tudi narobe odmerilo, saj je nagrado za zastopanje več strank priznalo v višini 30 % seštevka nagrade za postopek in nagrade za narok, kar pa ni pravilno. Sodišče je tožnici neupravičeno priznalo potne stroške za pot iz T., saj je kot naslov prebivališča navedla L. Vse izvedenine ne predstavljajo potrebnega pravdnega stroška.

3. Tožnika na vročeno pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Toženec je svojemu sinu M. R., izvenzakonskemu partnerju prve tožnice in očetu drugega tožnika, z izročilno pogodbo 28. 10. 1992 izročil polovico zemljišča parc. št. 29 in 35, k. o. X, pri čemer sta bila nagiba za sklenitev pravnega posla, da bo prevzemnik na navedenih parcelah z lastnimi sredstvi gradil nadomestno stanovanjsko hišo in predvidevanje, da bo po izročiteljevi smrti postal lastnik preostalega posestva (3. člen izročilne pogodbe). Na omenjenih parcelah sta prva tožnica in njen partner zgradila stanovanjsko hišo in v njej prebivala skupaj s sinom – drugim tožnikom vse do smrti M. R. mlajšega 25. 8. 2002. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temeljijo na trditvah same tožnice in jim pritožba ne nasprotuje, še izhaja, da toženec svojemu sinu ni hotel prepustiti v izključno last zemljišč, potrebnih za gradnjo objekta, čeprav je pokojni M. R. to skušal urediti, pa so bila prizadevanja neuspešna (14. točka sodbe).

6. V pritožbenem postopku ni več sporno, da tožnika lastninske pravice nista pridobila na pravno poslovni podlagi, saj je odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila postala pravnomočna.

7. V času gradnje stanovanjske hiše tožnice in njenega partnerja je bilo skladno z določilom 21. člena ZTLR po samem zakonu lastninsko pravico mogoče pridobiti med drugim z ustvaritvijo nove stvari, s spojitvijo, pomešanjem in z gradnjo na tujem svetu. Instituta ustvaritve nove stvari ZTLR v 22. členu izrecno sicer ni omejeval na premičnine, vendar pojmovno in sistemsko ta določba temu najbolj ustreza. Kljub temu se je v sodni praksi v iskanju pravične rešitve uporabljala tudi v primeru gradenj, ko je prišlo do preureditve, nadgradnje oziroma adaptacije obstoječih zgradb in objektov, ko se je ugotavljalo, ali gre za izdelavo nove stvari v luči prispevka posameznega graditelja, upoštevajoč pestrost predvsem družinskih življenjskih situacij in pogosto neformalno izjavljeno voljo. V celoti novogradnjo na tujem svetu pa so v ZTLR urejala posebna določila 24. - 26. člena, kjer zakon posebej razlikuje situacije gradnje na zemljišču glede na dobrovernost graditelja in zavedanje lastnika o sami gradnji. Situacij, ko je graditelj gradil na solastnih nepremičninah z zavedanjem in celo s soglasjem solastnika, zakon posebej ni urejal. 8. V obravnavani zadevi ni sporno, da sta se prva tožnica in pokojni M. R. zavedala, da gradita na solastnem zemljišču, torej deloma na tujem zemljišču, in glede lastništva parcele nista bila v dobri veri. Vendar je toženec gradnjo vnaprej dovolil in jo podpiral, zato ne more utemeljeno zahtevati rušenja objekta niti ne more uveljavljati lastninske pravice na objektu. Pravico ima zgolj zahtevati prometno ceno za zemljišče, na katerem stoji stavba in ki je potrebno za njeno redno rabo, na katerem pa sta lastninsko pravico originarno pridobila graditelja oziroma sedaj prva tožnica in drugi tožnik kot pravni naslednik pokojnega M. R.(1) Odločitev sodišča prve stopnje, da sta tožnika na originaren način pridobila lastninsko pravico tako na objektu kot na zemljišču, potrebnem za redno rabo gradbenega objekta, je zato pravilna in ima podlago v določilu 25. člena ZTLR, saj je lastnik zemljišča za gradnjo vedel, pa se slednji ni uprl. Ob tem pritožbeno sodišče zavrača očitke o arbitrarnosti odločitve sodišča glede priznanja lastninske pravice na funkcionalnem zemljišču oziroma zemljišču potrebnem za redno rabo, saj bi bilo glede na enotno sodno prakso (primerjaj odločbe VSRS II Ips 436/1995, II Ips 120/1999, II Ips 47/2012) arbitrarno prav nasprotno stališče, ki lastninske pravice na funkcionalnem zemljišču ne bi priznavalo.

9. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje sta tožnika v trditveni podlagi in tožbenem zahtevku v približnem obsegu opredelila zemljišče, potrebno za redno in običajno rabo stanovanjske hiše, z navedbo kvadrature ter predložila tudi skico načrta parcele, iz katere izhaja oblika nove parcele, kot jo zahtevata. Zato ne drži pritožbeni očitek o kršitvi dokaznega postopka z izvedencema, ki naj bi sama ugotavljala dejstva, pa tudi o nesklepčnosti tožbe. Ker toženec obsegu zemljišča, kot sta ga v tožbi in predloženi skici označila tožnika kot potrebnega za redno rabo objekta, argumentirano ni nasprotoval vse do izdelave izvedeniškega mnenja, tožeči stranki tudi ni bilo treba dodatno podrobneje pojasnjevati, zakaj prav takšen obseg zemljišča potrebuje za običajno rabo nepremičnine. To strokovno vprašanje je namreč terjalo strokoven odgovor sodnega izvedenca, ki ga je sodišče tudi postavilo.

10. Sodišče je obseg zemljišča, potreben za redno rabo objekta, določilo s pomočjo izvedenca gradbene stroke M. V., njegovo mnenje pa je v elaborat parcelacije prenesel izvedenec gradbene stroke D. G. Toženec k dopolnitvi izvedeniškega mnenja izvedenca M. V. glede poteka meje na zahodni in severni strani stanovanjske hiše ni ugovarjal in v tem delu pripomb na dopolnitev izvedeniškega mnenja ni podal, čeprav je izvedenec pri opredelitvi obsega funkcionalnega zemljišča odmik meje parcele v razdalji 1,4 m od stanovanjske hiše upošteval od najbolj izpostavljenih delov objekta, nato pa mejo zarisal v ravni liniji in ne v liniji stanovanjske hiše, kar jasno izhaja iz dopolnitve skice opredelitve funkcionalnega zemljišča na šesti strani omenjenega izvedeniškega mnenja. Glede na tako zarisan potek meje funkcionalnega zemljišča je bila opredeljena tudi njegova kvadratura v obsegu cca. 600 m2, kar po oceni izvedenca predstavlja minimalno potrebno velikost stavbnega in funkcionalnega zemljišča, potrebnega za individualno stanovanjsko hišo. Izvedenec geodetske stroke je tako določeno funkcionalno zemljišče prenesel v elaborat za evidentiranje v zemljiški kataster, pri čemer se je v celoti oprl na dopolnilno mnenje izvedenca gradbene stroke. Pritožbeno sodišče glede na navedeno soglaša z razlogi sodišča prve stopnje iz 5. točke sodbe, da dopolnitev elaborata in skice D. G. ni bila potrebna, saj njegovo mnenje ni bilo nejasno niti ni zahtevalo dodatnih dopolnitev.

11. Izvedenec gradbene stroke je že v prvem izvedeniškem mnenju podrobno pojasnil, zakaj je predvidel ravno razmejitveno linijo med obstoječo stanovanjsko hišo in kozolcem, pri čemer je poudaril, da tako določena parcela omogoča neoviran dostop in potreben manipulativni prostor za stanovanjsko hišo (dovoz goriva, osebni dostop z avtomobili, parkirišče), omogoča pa tudi normalno vzdrževanje kmetijskega objekta – kozolca. Pri tem mnenju je vztrajal v izdelani dopolnitvi, ko je še dodal, da individualna stanovanjska hiša potrebuje dostop od objekta do javne poti, parkirišče, dostop za potrebe vzdrževanja, dovoza goriva in dovoza materialov ter minimalno zelenico ob objektu, kar vse normalno sodi v zemljišče, potrebno za redno rabo. Sodišče prve stopnje, ki je sledilo izvedeniškemu mnenju glede poteka meje na severovzhodni strani stanovanjske hiše in na tem delu mejo določilo v 11,4 m oddaljenem pasu od stanovanjske hiše, je sicer pravno nedoločen kriterij zemljišča, potrebnega za redno rabo, po oceni pritožbenega sodišča pravilno uporabilo. Ne drži, da bi s tem preseglo trditveno podlago tožnikov, saj sta ta v tožbi zahtevala funkcionalno zemljišče v izmeri 900 m2, pri čemer sta v tem delu ravno tako izhajala iz ravne linije med stanovanjskim objektom in kozolcem.

12. Dolžnost tožeče stranke je, da navede vrednost spornega predmeta, in sicer tako ob vložitvi tožbe kot ob njeni spremembi. Tožnica ni navedla diferencirane vrednosti spora in tudi po spremembi tožbe vrednosti spora ni popravila. Po tretjem odstavku 44. člena ZPP ima sodišče korekturno dolžnost, da pred začetkom obravnavanja glavne stvari popravi očitno previsoko ali prenizko vrednost spornega predmeta in o tem odloči s sklepom. Prvostopno sodišče takega sklepa ni izdalo, gre le za relativno kršitev določb pravdnega postopka, ki ni vplivala na vsebinsko obravnavanje spora ter pravilnost in zakonitost odločanja. Gre torej zgolj za formalno pomanjkljivost, ki tudi ne vpliva na pravico do revizije. Vrednost spornega predmeta je bila namreč določena v višini 45.000,00 EUR prav v zvezi z zahtevkom, ki je predmet pritožbe. Čeprav sam zahtevek vsebinsko vsebuje dva diferencirana zahtevka glede dveh solastnikov, je rešitev glede obeh odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za oba zahtevka. To pa po petem odstavku 367. člena ZPP pomeni, da se vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne glede na drugi odstavek 41. člena ZPP ugotovi s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov teh zahtevkov, ki so še sporni pri presoji pravice do revizije.

13. Ker toženec v pritožbi sam poudarja, da ne nasprotuje odločitvi sodišča, s katero je dovolilo spremembo tožbe, ne more hkrati zatrjevati, da ne soglaša z umikom tožbe kot delom spremembe tožbe. Nasprotovanje takšnemu umiku bi namreč hkrati pomenilo nasprotovanje spremembi tožbe.

14. Utemeljena je pritožbena graja odločitve glede pravdnih stroškov. Tožnika v tožbi nista uspela s celotnim tožbenim zahtevkom, da bi jima toženec moral povrniti vse njune pravdne stroške, temveč zgolj deloma. Njun primarni tožbeni zahtevek je bil v celoti zavrnjen, glede podrednega tožbenega zahtevka pa sta uspela v celoti glede objekta in v 2/3-ih glede zahtevanega zemljišča, potrebnega za redno rabo nepremičnine. Upoštevajoč vse okoliščine primera je pritožbeno sodišče skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP njun uspeh v pravdi ocenilo na 2/3. Toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da skladno s tarifno številko 1200 Zakona o odvetniški tarifi tožnikoma povečanje nagrade pripada le glede postavke – nagrada za posel, in to namesto po količniku 1,3, po količniku 1,6. To pomeni, da jima iz tega naslova pripada znesek 191,01 EUR, povečan za DDV, in ne znesek 477,75 EUR, povečan za DDV, kot jima ga je priznalo sodišče prve stopnje. Stranka, ki se udeležuje postopka, ima pravico do povrnitve potnih stroškov. Ni mogoče soglašati z razlogi pritožnika, da bi sodišče tožnici moralo priznati stroške potovanja z O., saj je med strankama nesporno, da prebiva v T. Zakon pravice do povračilo stroškov ne veže na bivališče, kot ga stranka navede v vlogi, temveč je mogoče upoštevati kraj dejanskega bivanja. Prav tako ni mogoče soglašati, da izvedenine ne predstavljajo potrebnega pravdnega stroška. Glede na navedeno je sodišče stroške tožeče stranke ponovno odmerilo in ji prisodilo 349,71 EUR manj nagrade na račun zastopanja dveh strank, to pa pomeni, da njena nagrada znaša 4.705,18 EUR. Toženi stranki je sodišče stroške odmerilo po priglasitvi skladno z Odvetniško tarifo, pri čemer je podrobna odmera razvidna iz list. št. 162 spisa. Skupaj je toženi stranki priznalo 2.029,74 EUR stroškov postopka. Upoštevajoč dvotretjinski uspeh tožeče stranke v postopku, ji je tožena stranka dolžna povrniti 3.136,78 EUR stroškov postopka, tožeča stranka pa toženi glede na njeni tretjinski uspeh 676,58 EUR pravdnih stroškov. Po pobotanju je tožena stranka tako tožeči dolžna povrniti 2.460,20 EUR stroškov postopka. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo na podlagi določila šeste alineje 358. člena ZPP. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP).

15. Toženec je v celoti propadel s pritožbo glede glavne stvari, delno je uspel zgolj glede odločitve o stroških postopka. Njegov uspeh s pritožbo je glede na navedeno zanemarljiv, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): O tem obširna sodna praksa v zadevah VSRS II Ips 118/2014, II Ips 436/1995, II Ips 47/2012, primerjaj članek Iglič Stroligo, K.: Načelo superficies solo cedit v sodni praksi, Pravosodni bilten 1/2004, stran 59.