Jedro

Vlaganja tožeče stranke v objekt, ki je bil v lasti fizične osebe, so povečala uporabno vrednost objekta, povečana vrednost nepremičnine - poslovnih prostorov pa ima lastnost doseženih dohodkov iz premoženja, ki sicer niso prejeti v denarju, jih je pa treba vključiti v v osnovo za obdavčitev. Ker so bile kilometrina in dnevnice izplačane na podlagi neverodostojnih knjigovodskih listin, predstavljajo druge prejemke iz delovnega razmerja, ti pa so v skladu s 1. alineo prvega odstavka 16. člena ZDoh obdavčeni z davkom od osebnih prejemkov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo se tožeči stranki v delu, ki ga izpodbija s tožbo, po opravljenem pregledu pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja davkov in prispevkov za leto 2002 ter obračunavanja in plačevanja davkov in prispevkov od plač in drugih prejemkov za leto 2003, zaradi nepravilnosti, ugotovljenih pri pregledu, nalaga, da plača: davek od dohodkov iz premoženja za leto 2002 v znesku 11 296 732,00 SIT (točka I/1 izreka), davek od osebnih prejemkov iz delovnega razmerja v znesku 20 476 536,60 SIT (točka I/12 izreka) in prispevke, obračunane od osnove 68 084 358,10 SIT, vse za leti 2002 in 2003 in v zneskih, razvidnih iz 3. do 11. točke izreka.

V zvezi z davkom od dohodkov iz premoženja iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da je tožeča stranka v letu 2002 vlagala lastna sredstva v objekt, ki je bil v lasti fizične osebe in ga je imela tožeča stranka v najemu in torej v tuja osnovna sredstva. Vlaganja so povečevala uporabno vrednost objekta, povečana vrednost nepremičnine - poslovnih prostorov pa ima lastnost doseženih dohodkov iz premoženja, ki sicer niso prejeti v denarju, jih je pa treba vključiti v osnovo za obdavčitev. Davčni organ je zato vlaganja v nepremičnino v obdobju od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2002 v neto znesku 64 018 656,00 SIT obrutil in obdavčil na podlagi 63. člena v zvezi s 3. alineo 64. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93 do 44/96 - v nadaljevanju: ZDoh), 67. in 69. člena ter 75. in 118. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01 - v nadaljevanju: ZDavP) in tožeči stranki naložil v plačilo davek od dohodkov iz premoženja v znesku, razvidnem iz izreka odločbe.

V zvezi z drugimi prejemki iz delovnega razmerja pa prvostopni organ ugotavlja, da so bile kilometrina in dnevnice v višini 33 462 236,00 SIT izplačane na podlagi neverodostojnih knjigovodskih listin in da zato predstavljajo druge prejemke iz delovnega razmerja, ki so v skladu s 1. alineo prvega odstavka 16. člena ZDoh obdavčene z davkom od osebnih prejemkov. Pri tem se davčni organ sklicuje še na določbe 18. člena ZDoh, prvi odstavek 15. člena ZDoh in 118. člen ZDavP - glede obrutenja, obračun premalo plačanega davka od osebnih prejemkov in prispevkov za posamezne zaposlene pa je razviden iz tabel, ki so vsebovane v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Iz obrazložitve je razviden tudi obračun prispevkov za posamezne zaposlene in pravna podlaga za obračun, to je: 3., 8., 11. in 13. člen Zakona o prispevkih za socialno varnost (Uradni list RS, št. 5/96 do 97/01 - v nadaljevanju: ZPSV) ter 114. in 130. člen ZDavP, po katerih je pravna oseba - delodajalec kot izplačevalec plač dolžna obračunati in plačati prispevke za socialno varnost in davek od osebnih prejemkov v roku šestih dni po izplačilu plač, vendar najpozneje do prvega naslednjega izplačila. Iz razlogov izhaja še, da je bil ob upoštevanju pripomb tožeče stranke opravljen ponovni izračun drugih prejemkov iz delovnega razmerja ter davkov in prispevkov za vse zaposlene, med katerimi niso več zajeta izplačila, opravljena preko blagajne A.A. - direktorici tožeče stranke.

Pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani del odločbe prve stopnje drugostopni davčni organ zavrne kot neutemeljeno. - Glede davka od dohodkov iz premoženja v celoti pritrdi razlogom prve stopnje in se nanje sklicuje. Navaja, da je tožeča stranka nedvomno vlagala v nepremičnino, ki je bila last fizične osebe in za katero je bila sklenjena najemna pogodba. Lastnica zemljišča in objekta je gradila objekt in pridobila vsa dovoljenja na svoje ime. Že iz cenitvenega poročila iz leta 1995 izhaja, da je poleg poslovno proizvodnega objekta obstajal tudi skladiščni objekt velikosti 511,93 m2 v II. gradbeni fazi in zgrajen do I. etaže. Objekti so nedvomno povezani in služijo istemu namenu, najemna pogodba, sklenjena za zgradbo v skupni izmeri 439,97 m2 in zaračunavanje najemnine zgolj za ta del pa ne dokazuje, da gre za lastništvo tožeče stranke. Listin o pridobitvi lastninske pravice tožeča stranka ni predložila, da ni bila lastnica pa potrjuje prodajna pogodba, s katero je fizična oseba v letu 2003 prodala predmetne nepremičnine tožeči stranki. Zato so izvajanja glede pridobitve lastninske pravice po Zakonu o temeljih lastninskopravnih razmerij (v nadaljevanju: ZTLR) nedokazana in neutemeljena in obenem pravilno presojeno, da gre pri vlaganjih v nepremičnine za dohodke fizične osebe iz premoženja, ki so obdavčeni z davkom od dohodkov iz premoženja ter tožeči stranki utemeljeno naloženo, da plača davek po odbitku. - Glede povračila stroškov zaposlenim pa pritožbeni organ ugotavlja, da zgoraj navedenega zneska dnevnic in kilometrin (33 462 236,00 SIT) ni priznal od skupno 97 752 659,00 SIT obračunanih stroškov iz tega naslova. Strinja se, da ni dokazov o dejanskem nastanku poslovnega dogodka in da knjigovodske listine, ki naj bi jih izkazovale, niso verodostojne. Iz listin ni razvidno, kam konkretno naj bi bil zaposleni napoten in s kakšno nalogo, zato ne omogočajo jasno in brez dvoma spoznati narave in obsega poslovnega dogodka, kot se to zahteva po SRS 21. Kot bistveno šteje tudi, da vzporedni sistem evidentiranja prisotnosti za delavce - knjiga opravljenih delovnih ur, ki se ujema z evidentiranimi urami na plačilnih listih, kaže drugačne odsotnosti in izplačila nadur, kot obravnavani potni nalogi, pa tudi, da je tožeča stranka vodila dvojno evidenco službenih poti. Po presoji organa druge stopnje je utemeljeno sklepati, da je pravilno vodena evidenca delovnih ur, ker gre za sprotno vodenje, ki se ustrezno odraža pri izplačilih plač, ustrezna pa je tudi z ozirom na izplačila povračil zaposlenim za prehrano. Druga evidenca po inšpiciranih potnih nalogih, z ugotovljenimi pomanjkljivostmi in z izplačili po blagajniških izdatkih tudi s trimesečno zamudo, pa ni verodostojna. Pritožbene ugovore, po katerih evidenca delovnih ur ni ustrezna, zato pritožbeni organ zavrača kot neutemeljene. Kot neutemeljen šteje tudi ugovor glede preseganja pooblastil davčnega organa, s tem ko navaja predpise s področja delovne zakonodaje. Pravilnost sklepanja prvostopnega organa po presoji druge stopnje dokazujejo tudi ostale pomanjkljivosti, kot so številčenje nalogov, dva vzporedna načina vodenja potnih nalogov, odsotnost prilog, neujemanje datumov z ostalo dokumentacijo, vodenje posebne evidence resničnih potnih nalogov. Da redno zaposlene kozmetičarke v obeh salonih niso opravile službenih poti v tujino, pa dokazuje tudi dejstvo, da je imela tožeča stranka zaposlene promotorje in potnike, ki so bili glede na potne naloge vsak dan na terenu ter dejstvo, da je organizirala strokovne seminarje za kozmetičarke in frizerke v obeh kozmetičnih salonih (v B.). Pritožbene navedbe v zvezi z edukacijo in uporabo splošnih razkritij so po presoji drugostopnega organa posplošene in neutemeljene. Naknadno predloženi interni dokumenti ne dokazujejo, da je službena pot bila dejansko opravljena. Logičen in utemeljen je sklep, da so bile evidence, ki jih je tožeča stranka priložila pripombam, sestavljene naknadno in kot take, glede na ostale prepričljive ugotovitve, niso dokaz o opravljenih službenih poteh. Podlaga za pravilno knjiženje pa tudi ne morejo, skladno s prakso Vrhovnega sodišča, biti naknadno pridobljene izjave in pojasnjevanja. Pritožbene navedbe glede C.C. in razgovora z njo so glede na navedeno in preostale ugotovitve prve stopnje brezpredmetne. Drugostopni organ poudari še, da organ prve stopnje potnih nalogov, ki se nanašajo na terensko delo iz knjige opravljenih delovnih ur in imajo posebno oznako ni izločil iz potnih stroškov. Izločil tudi ni potnih nalogov za potnike veleprodaje in maloprodaje ter promotorje. Vseh ur, opravljenih v času službenih poti, načeloma res ni mogoče obravnavati kot nadur, vendar pa tožeča stranka dejansko opravljenih ur ne izkaže. Utemeljitev stroška D.D. (z izvozom izdelkov v Rusijo) je novo dejstvo, ki ga ni mogoče upoštevati, po predloženih listinah pa ni mogoče zaključiti, da je bilo potovanje v E. opravljeno v službene namene. Drugostopni organ v nadaljevanju obrazloženo zavrne sklicevanje tožeče stranke na posamezne listine (blagajniške izdatke in račune za nočitev in prevoz), glede preostalih pritožbenih navedb, ki jih je že presodil prvostopni davčni organ, pa se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo izpodbijane odločbe. Predlaga tudi, da se ji povrnejo stroški postopka. - V zvezi z davkom od dohodkov iz premoženja navaja, da je že v pripombah navedla vrsto okoliščin, ki kažejo na zaključek, da je bila tožeča stranka dobroverna, ko je vlagala v gradnjo skladiščnega objekta. Vlagala je svoja denarna sredstva izključno za svoje potrebe ter imela pri tem polno soglasje A.A., da bo na tem objektu z vlaganji pridobila lastninsko pravico. A.A. je že leta 1995 želela prodati del zemljišča in poslovne stavbe tožeči stranki, pa ji to zaradi objektivnih okoliščin (delitev premoženja ob razvezi, smrt lastnika sosednje parcele) ni uspelo. Možnost predlagati vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo je imela šele v letu 2004. Pravni naslov za izvirno pridobitev lastninske pravice s strani tožeče stranke na podlagi zakona z gradnjo na tujem svetu pa je nastal že bistveno pred letom 2002. Tožeča stranka je zato že v letu 2002 v svojih poslovnih knjigah kot svojo lastnino evidentirala skladiščni objekt v izmeri 511,93 m2. Skladiščni objekt je bil v letu 1995 v fazi izgradnje. Gradnjo je v celoti financirala tožeča stranka. Do konca ga je zgradila do leta 2000, kar dokazujejo računi. Investicija je bila namenjena izključno dejavnosti tožeče stranke, investicijo je tožeča stranka tudi plačala in objekt dejansko uporabljala ves čas za dejavnost. Leta 2002 je sklenila najemno pogodbo, s katero je vzela v najem zemljišče, poslovno-proizvodni objekt in laboratorij, ne pa tudi skladiščnega objekta, ki je bil že v lasti tožeče stranke. Pritožbeni organ na vse te navedbe ne odgovori ter brez razlogov ne upošteva tistih navedb, ki se nanašajo na izvirno pridobitev lastninske pravice, ki je bila kasneje samo še formalno prenesena v korist tožeče stranke. Formalni vpis lastninske pravice ni bil konstitutivnega pomena za njeno pridobitev glede na predhodno izvirno pridobitev. Zato gre v tem delu zgolj za uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim in zgolj zato je tudi zadevna parcela navedena v notarskem zapisu prodajne pogodbe z dne 20. 11. 2003 kot listine, s katero je bilo odpravljeno to neskladje. Dokaz za to, da stranki skladiščnega objekta nista šteli za predmet pogodbe, nedvomno izhaja iz zneska dogovorjene kupnine in iz cenitve nepremičnin, ki je bila pripravljena kot podlaga za dogovorjeno kupnino. Iz cenitve izhaja, da kupnina v znesku 366 138,00 EUR ni obsegala vrednosti skladiščnega objekta z zemljiščem, zato je bila kupnina bistveno nižja, kot je bila dejanska vrednost predmeta prodaje, kar bi lahko potrdil izvedenec gradbene stroke. Ta dokaz bi tožeča stranka predlagala že v davčnem postopku, če bi pričakovala, da se bo davčni organ postavil na togo in pravno zmotno stališče, da v konkretnem primeru šteje samo vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, do katerega bi moralo priti že pred letom 2002 in da bi le v tem primeru ne prišlo do obdavčitve. Tega tudi ne upošteva pritožbeni organ, ki omenjenih okoliščin in dokazov ne presodi, kar je bistvena kršitev določb postopka, zaradi katere dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno in materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, zaradi pomanjkljivih razlogov pa so bile kršene tudi določbe iz 2., 14. in 22. člena Ustave. Podrejeno tožeča stranka uveljavlja še, da bi bilo, če se že vztraja pri obračunanem davku iz premoženja, treba upoštevati ta davek kot davčno priznan odhodek in posledično znižati davčno osnovo, česar pa davčni organ ni storil. Sodišču tožeča stranka predlaga, da poleg vpogleda v listine, ki so že v spisih (najemna pogodba, cenitveno poročilo, kupna pogodba in ostalo) izvede dokaz z zaslišanjem A.A. kot fizične osebe in kot direktorice tožeče stranke ter postavi in zasliši izvedenca gradbene stroke.- V zvezi s povračili potnih stroškov tožeča stranka vztraja, da so listine, na podlagi katerih je knjižila stroške dnevnic in kilometrin, verodostojne, da je zato utemeljeno knjižila stroške ter uveljavljala davčne odhodke iz tega naslova, ter da zato omenjeni stroški v višini 33 462 236,00 SIT ne predstavljajo za zaposlene drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki se vštevajo v osnovo za davek od osebnih prejemkov. Navaja, da je prisiljena izpostaviti v tožbi vse razloge iz pritožbe, ker se drugostopni organ v svoji odločbi zgolj sklicuje na razloge prve stopnje. Le na ta način naj bi bilo mogoče izpodbijati razloge druge stopnje, zato v III., IV. in VI. točki tožbe v celoti povzame pritožbene razloge, v V. točki pa kot bistveno kršitev pravil postopka izpostavi še način odločitve: ker je bila izpodbijana odločba v 1. točki, glede davka od dobička odpravljena, je bila odpravljena tudi glede davčno nepriznanih potnih stroškov, zato omenjenih stroškov ni mogoče prekvalificirati v druge prejemke iz delovnega razmerja in zavrniti pritožbo, dokler ne bo odločeno tudi o davčni osnovi za plačilo davka od dobička pravnih oseb. Izrek drugostopne odločbe je zato po mnenju tožeče stranke sam s sabo v nasprotju. Sodišču predlaga, da poleg vpogleda v upravne spise izvede še dokaz s postavitvijo izvedenca davčno-finančne stroke.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Na naroku za glavno obravnavo obe stranki vztrajata pri dosedanjih navedbah in predlogih. Razen tega tožena stranka predlaga še, da sodišče tožbo zavrže na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Tožba ni utemeljena.

V zvezi z ukrepom, ki se nanaša na davek od dohodkov iz premoženja, predvsem ne drži tožbena trditev, da je davčni organ druge stopnje prezrl ključne pritožbene trditve in s tem storil bistveno kršitev pravil postopka. Iz razlogov druge stopnje namreč sledi, da je presodil vse pritožbene ugovore ter se pri tem, kolikor so bili enaki pripombam na zapisnik, v skladu z zakonskim pooblastilom, skliceval tudi na razloge prve stopnje. Pri tem se pravilno ugotavlja, da gre pri nepremičnini, vključno z objektom, ki je predmet vlaganj v letu 2002, za nepremičnino, ki je (bila) po podatkih zemljiške knjige v izključni lasti fizične osebe. To izhaja, in o tem niti ni spora, tudi iz vseh upravnih dovoljenj in iz kasneje, v letu 2003, sklenjene prodajne pogodbe. Tožeča stranka nasprotno z nobeno listino ne dokaže, da je bila v kontroliranem obdobju (v letu 2002) lastnica objekta. Zgolj knjiženje objekta med osnovna sredstva namreč ni dovolj. Obstajati mora tudi verodostojna (listinska) podlaga za takšno knjiženje. Le-te pa tožeča stranka po presoji sodišča ob knjiženju ni imela niti je ni predložila ob inšpekcijskem pregledu. Tudi če vlaganja so izkazana, dobroverna tožeča stranka ob vlaganju oziroma ob graditvi objekta očitno ni bila. To namreč sama pove že v pripombah na zapisnik, izhaja pa tudi iz ostalih podatkov, ki so v spisih in je torej drugačna tožbena trditev v nasprotju s podatki spisov. Tožeča stranka tudi ne izkazuje soglasja (takrat še) obeh zemljiškoknjižnih lastnikov nepremičnine, pa tudi ne poteka triletnega roka, v katerem lahko lastnik zemljišča uveljavlja lastninsko pravico. Ta rok namreč, z ozirom na nesporni zaključek gradnje (v letu 2000), v letu 2002 nedvomno še ni potekel, s tem pa ni izkazana lastninska pravica iz naslova (nedobroverne) gradnje na tujem svetu, ne ob končani gradnji in tudi ne v času knjiženja objekta med osnovna sredstva, oziroma v kontroliranem obdobju. Sicer pa tožeča stranka tudi o sklenjenih dogovorih v zvezi z vlaganji in s tem v zvezi z morebitno pridobitvijo (so)lastninske pravice na objektih ne predloži nobenega konkretnega (listinskega) dokaza. Prodajna pogodba, na katero se sklicuje, se izrecno nanaša na celo nepremičnino, vključno s skladiščem, kot to pravilno poudarja že drugostopni organ v svoji odločbi. Enako izhaja iz cenitve nepremičnin, ki je bila podlaga za sklenitev prodajne pogodbe Tudi ceni se namreč objekt na parcelni številki 1638/3 in s tem zgrajeni (poslovno - proizvodni) objekt, vključno s skladiščem, kot celota. Listinsko (z računi) je torej dokazano samo, da je tožeča stranka vlagala v nepremičnino, pa še to v objekt kot celoto. Glede lastništva nepremičnine, še posebej glede izključnega lastništva skladiščnega objekta, ki se zatrjuje v tožbi, pa je takšen dokaz lahko zgolj posreden, tako kot sta zgolj posreden dokaz sklenjena najemna pogodba, ki ne vključuje skladišča in pa višina kupnine. To pa tudi po presoji sodišča ni dovolj, saj je lahko za sklenitev takšne pogodbe in dogovorjeno višino kupnine obstajal tudi drugačen razlog od tistega, ki ga zatrjuje tožeča stranka in ki naj bi bil v tem, da je tožeča stranka že pred sklenitvijo prodajne pogodbe na skladiščnih prostorih na izviren način pridobila lastninsko pravico.

Pravilno pa je po presoji sodišča odločeno tudi glede povračil potnih stroškov. Kolikor tožeča stranka v tožbi ponavlja tiste pritožbene navedbe, ki so enake pripombam na zapisnik, to pa je v pretežnem delu, je nanje izčrpno in podrobno odgovoril že prvostopni organ v dopolnilnem zapisniku oziroma v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Pritožbeni organ se zato v tem delu utemeljeno sklicuje na razloge prve stopnje, saj ima za to tako vsebinsko kot zakonsko podlago. Obenem pa je zato povsem neutemeljen in v nasprotju s podatki spisov tožbeni očitek, da pritožbeni organ ključnih navedb in dokazov tožeče stranke ni vzel na znanje ter da je s tem bistveno kršil postopkovna pravila in Ustavo. Razlogi, s katerimi organ prve stopnje odgovarja na pripombe tožeče stranke so namreč, kot rečeno, tudi po presoji sodišča izčrpni in dovolj prepričljivi, medtem ko tožeča stranka nasprotno v tej zvezi ni prepričljiva, oziroma bolj pravilno, ugovorov na te razloge sploh nima. Tožnik zato z ugovori, tako s tistimi, s katerimi zatrjuje omenjeno bistveno kršitev pravil postopka kot tudi s tistimi, ki so vsebinske narave in so povsem enaki pripombam na zapisnik, v postopku s tožbo ne more uspeti. Tudi v tožbi namreč, kot rečeno, v tem delu zgolj ponavlja pritožbo in s tem pripombe na zapisnik, na pripombe pa je pravilno in izčrpno odgovorjeno že v izpodbijani odločbi.

Sicer pa pritožbeni organ v obrazložitvi svoje odločbe ključne razloge, iz katerih je davčni organ prve stopnje sporna izplačila po potnih nalogih in obračunih potnih stroškov izločil iz stroškov in opredelil kot osebne prejemke, ponovno navede in tudi presodi. Pri tem pravilno ugotovi, da so listine, ki so podlaga za knjiženje omenjenih stroškov, z ozirom na zahteve Slovenskih računovodskih standardov, bistveno pomanjkljive ter da zato niso verodostojna podlaga za njihovo knjiženje. Zaradi pomanjkljivih podatkov o namenu službenega potovanja in konkretni destinaciji tudi po presoji sodišča na njihovi podlagi ni mogoče brez dvoma spoznati narave in obsega posameznih poslovnih dogodkov. Da listine niso verodostojne in da ne odražajo resnične vsebine poslovnih dogodkov, pa potrjujejo tudi druge okoliščine, zlasti primerjava s podatki iz evidence opravljenih delovnih ur, ki kaže drugačne odsotnosti in izplačila nadur, takšne, ki se ne ujemajo z obravnavanimi potnimi nalogi. Utemeljena je tudi presoja, zakaj je omenjene evidence šteti za verodostojne oziroma zakaj ni verodostojna druga - vzporedna evidenca službenih poti po potnih nalogih. Nedvomno pa je relevantna tudi prvotna odsotnost vsakršnih prilog k potnim nalogom ter kasneje pravilno ocenjene (kot ne dovolj verodostojne) listine, ki jih je tožeča stranka priložila pripombam. Pomembni za odločitev pa so, po presoji sodišča, nedvomno tudi podatki iz splošnih razkritij, po katerih je imela tožeča stranka zaposlene promotorje in potnike veleprodaje in maloprodaje, ki so bili glede na potne naloge vsak dan na terenu in po katerih so se strokovni seminarji za kozmetičarke in frizerke odvijali v obeh kozmetičnih salonih tožeče stranke, kar vse napotuje na sklep, da redno zaposlene kozmetičarke v obeh salonih niso opravile spornih službenih poti. Pravilno in utemeljeno pa davčna organa poudarita tudi, da, kljub pomanjkljivi vsebini, niso bili izločeni tisti potni nalogi, ki se ujemajo z evidencam in tudi ne potni nalogi, ki se nanašajo na potnike veleprodaje in maloprodaje ter promotorje, zaposlene pri tožeči stranki.

Kolikor gre za navedbe, ki so v pritožbi nove, pa drugostopni organ nanje posebej odgovori, in to po presoji sodišča pravilno. Tožeča stranka v tej zvezi posebnih tožbenih ugovorov nima, saj, kot že rečeno, v tožbi zgolj ponovi ugovore iz pritožbe. Tako ne ugovarja razlogom, po katerih pritožbeni organ sklicevanje tožnika na izplačila nadur (11. in 12. točka na 33. strani pritožbe) zavrne zato, ker tožeča stranka v tej zvezi ugovarja zgolj splošno, dejansko opravljenih ur pa ne izkaže. Razlaga tožeče stranke glede ugotovitve davčnega organa, da se datumi na potnih nalogih in naknadno predloženih listinah ne ujemajo (13. točka na 33. strani pritožbe) se zavrne v okviru presoje, da naknadno pridobljene izjave in pojasnila itak ne morejo biti podlaga za pravilno knjiženje po SRS. Iz istega razloga se zavrnejo tudi tiste pritožbene navedbe (na 47. strani), ki se nanašajo na razgovor z C.C. in v katerih tožeča stranka očita davčnemu organu, da je glede službenih poti ni dovolj izčrpno zaslišal ter da se je zadovoljil s tem, da je razložila, kaj pomeni edukacija in kje se opravlja (v kozmetičnih salonih). Pritožbeni organ pa odgovori tudi glede sejma v F. oziroma udeležbe zaposlenih na tem sejmu, ki jo tožeča stranka zatrjuje in dokazuje na 58. strani pritožbe. Sodišče se strinja, da predložene listine, glede na njihovo preveč splošno vsebino ter glede na drugačne podatke, ki izhajajo iz evidence opravljenih delovnih ur za posamezne zaposlene in ki jih pritožbeni organ konkretno navede, ne zadoščajo in s tem ne dokazujejo službene poti, na katere se nanašajo potni nalogi ter na ta način pritrjuje razlogom druge stopnje. Obširno in pravilno pa drugostopni organ odgovori tudi glede stroškov D.D. za pot, opravljeno v E., ter pri tem pravilno zaključi, da ob splošnem opisu naloge na potnem nalogu ter na podlagi naknadno pridobljene izjave v zvezi z disciplinskim postopkom, končanim v letu 2002, ni mogoče z zadostno mero gotovosti zaključiti, da je bilo omenjeno potovanje v E. opravljeno v službene namene.

Sodišče pa tudi ni ugotovilo bistvene kršitev določb postopka, ki jo tožeča stranka zatrjuje v V. točki tožbe. Z odpravljenim ukrepom (točka I/2 izreka) se namreč odloča o drugi vrsti davka kot z izpodbijanimi ukrepi, kar pomeni, da je pravna podlaga za presojo (istega) poslovnega dogodka različna. To pa pomeni, da odprava ukrepa, s katerim se odloča o davku od dobička, sama po sebi, še ne narekuje odprave izpodbijane odločbe tudi v delu, v katerem se odloča o obdavčitvi osebnih prejemkov, kot to uveljavlja tožnik v tožbi.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06) kot neutemeljeno zavrnilo. Še pred tem pa je zavrnilo tudi dokazne predloge tožeče stranke za zaslišanje direktorice in postavitev izvedencev gradbene in davčno-finančne stroke, ki jih je, z ozirom na to, da jih je tožeča stranka brez utemeljenih razlogov prvič predlagala v tožbi, štelo za nedopustno tožbeno novoto.

Predlogu tožeče stranke, da se tožba zavrže, sodišče ni sledilo, saj je tožnik, skladno s pozivom sodišča in še pred začetkom njene obravnave, tožbo ustrezno popravil. Odločitev o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.