Jedro

Dokazno breme o udeležbi toženca v sporni prometni nezgodi ter o njegovi kršitvi zavarovalne pogodbe je na tožnici.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 13973/2014 z dne 7. 2. 2014 v veljavi v delu, v katerem je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 3.774,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in 44,00 EUR stroškov izvršilnega postopka. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 625,80 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ter predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Pritožbeno sodišče zaradi obširnosti povzema le bistvene pritožbene očitke toženca. Navaja, da mu je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca avtomobilske stroke onemogočilo dokazovanje v zvezi z domnevo, da je policijski zapisnik kot javna listina resničen. Napačen je zaključek sodišča, da je bil toženec s predlogom za postavitev novega izvedenca prekludiran. Izvedenec A. A. v ponovljenem postopku ni nadgradil izvedeniškega mnenja prvega izvedenca, niti ni bil izvedenec primerne stroke. Še vedno namreč ni pojasnjeno, kako je nastala poškodba na plastični posodi za tekočino in plastičnem nosilcu sprednje luči. Tega izvedenec ni ugotavljal, ker ni izvedenec avtomobilske stroke. Dokazno breme, da sta navedeni poškodbi z gotovostjo posledica prometne nezgode, je na tožeči stranki. Sodišče upošteva vsebino policijskega zapisnika kot resnično, a je zapisnik na več mestih neskladen in v zvezi z okoliščinami prometne nesreče ostaja odprtih in nerazjasnjenih ogromno vprašanj. Veliko odgovorov je povsem življenjsko nelogičnih, zato obstoji velik dvom v resničnost njegove vsebine. Na podlagi doslej izvedenih dokazov ni moč zaključiti z verjetnostjo, ki meji na gotovost, da je bilo vozilo toženca udeleženo in poškodovano v prometni nesreči. Sodišče bi moralo tožencu omogočiti dokazovanje z izvedencem avtomobilske stroke. Izvedenca F. F. in A. A. sta si v izvedenskih mnenjih prišla v celoti v nasprotje in bi že iz tega razloga sodišče moralo postaviti novega izvedenca. Tožeča stranka po lastni krivdi ni poskrbela, da bi si toženčevo vozilo pravočasno ogledala. V kolikor bi bilo ugotovljeno, da sprednji levi blatnik toženčevega vozila ni bil nikoli poškodovan in zamenjan, bi bilo potrjeno, da toženec oziroma njegovo vozilo ni bilo udeleženo v nobeni prometni nezgodi. Sodišče je tožencu odreklo pravico do dokazovanja s tem, ko je zavrnilo njegov predlog za zaslišanje priče B. B. Sodišče je z namenom ohranitve policijskega zapisnika kot pravega in kot javno listino, ki je resnična, povsem povozilo določene okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo pristnost. Bistveno je odgovoriti na vprašanje, ali je bil toženec s svojim vozilom znamke BMW dne 21. 9. 2011 udeležen v prometni nezgodi in ali je naknadno z gotovostjo zamenjal sprednji levi blatnik. Tudi v ponovljenem postopku sodišču ni uspelo tega ugotoviti. To bi bilo mogoče samo z izvedencem avtomobilske stroke. Izvedenec A. A. na določena vprašanja sodišča ni odgovoril, na določena pa je odgovoril nestrokovno in napačno. Tekom dokaznega postopka nikoli ni bila izmerjena višina luči in nosilcev na vozilu tožene stranke ter primerjana z višino poškodb na vozilu Peugeot. V zvezi z višino odškodnine je dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno. Z dejstvi, ali je bila izplačana v pretirani višini in neskladno s sodno prakso, se sodišče sploh ni ukvarjalo. Pritožnik meni, da odškodnina ni skladna s sodno prakso in je pretirana, saj ugotovljene poškodbe udeleženca v prometni nezgodi niso bile takšne intenzitete, da bi opravičevale odškodnino v višini, kot jo je tožnica izplačala. Napačno je uporabilo materialno pravo tudi zato, ker ni upoštevalo soodgovornosti domnevnega oškodovanca in ni uporabilo določbe 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa soprispevek oškodovanca pri prometni nesreči. Iz izpovedi domnevnega oškodovanca in ugotovitev obeh izvedencev jasno izhaja, da je soodgovoren za nastalo škodo.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica zahteva od toženca vračilo zneskov, ki jih je plačala s poravnavo oškodovancema, vozniku in sopotnici v vozilu Peugeot 106, reg. št. ..., za premoženjsko in nepremoženjsko škodo ter odvetniške stroške na podlagi 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP). Izguba zavarovalnih pravic toženca, ki je imel svoje vozilo znamke BMW 730, reg. št. ... obvezno zavarovano pri tožnici v času prometne nezgode, je potrditvah tožnice posledica kršitev določil takrat veljavnih Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-11 in sicer 5. točke prvega odstavka 3. člena1 ter 3. točke prvega odstavka 3. člena2. Regresni zahtevek tožnice se nanaša na prometno nezgodo, ki se je pripetila 21. 9. 2011 na ... ulici v ... Po trditvah tožnice je prometno nesrečo, v kateri sta oškodovanca utrpela škodo, povzročil toženec s kršitvijo prometnih predpisov, po nesreči pa je zapustil kraj dogodka in ni posredoval svojih osebnih podatkov ter podatkov o zavarovanju, s tem pa se je tudi izmaknil preiskavi alkoholiziranosti. Toženec je ugovarjal, da sam v prometni nezgodi 21. 9. 2011 na ... ulici v ... ni bil udeležen, prav tako ne njegovo vozilo. V času nezgode je bil na poslovnem sestanku v restavraciji C. na ... cesti. Takrat je za krajši čas dal svoje vozilo v uporabo pokojnemu C. C, ki mu je vozilo vrnil nepoškodovano.

6. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene, ki jo je prvostopenjsko sodišče sprejelo po dopolnjenem dokaznem postopku, v katerem je popolno ter skladno ocenilo vse izvedene dokaze in pravilno upoštevalo vse za odločitev pomembne okoliščine, ki so povezane s škodnim dogodkom. Na tej podlagi je z dovolj visoko stopnjo verjetnosti ugotovilo, da je bil toženec 21. 9. 2011 na ... ulici v ... s svojim vozilom BMW 730 udeležen v prometni nezgodi z vozilom znamke Peugeot 106, ki ga je vozil voznik D. D. Prometno nezgodo je s kršitvijo cestno prometnih predpisov povzročil toženec, nato pa po trčenju zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju vozila oziroma počakal na prihod policistov.

7. Pritožbeno sodišče je že pritrdilo pravilnemu izhodišču prvostopenjskega sodišča, da je dokazno breme o udeležbi toženca v sporni prometni nezgodi ter o njegovi kršitvi zavarovalne pogodbe na tožnici. Tožnica se je v zvezi s tem sklicevala na ugotovitve policistov Policijske postaje ... v policijskem zapisniku in obdolžilnem predlogu, na podlagi katerega je Okrajno sodišče v Ljubljani v postopku zaradi prekrška Pr 000/2011 toženca s pravnomočno sodbo dne 23. 4. 2013 obsodilo odgovornega za več kršitev Zakona o pravilih cestnega prometa. Pravdno sodišče na pravnomočno obsodilno sodbo v postopku o prekršku ni vezano, kot v primeru pravnomočne obsodilne kazenske sodbe (14. člen ZPP), kar pomeni, da ima ta pravnomočna odločba enako dokazno moč kot drugi izvedeni dokazi, ki jih mora sodišče prve stopnje oceniti v skladu z določbo 8. člena ZPP. Tožnica se sklicuje na policijski zapisnik (priloga A2) in obdolžilni predlog (priloga C1), kot na javni listini, ki po določbi 224. člena ZPP dokazujeta resničnost tistega, kar je tam zapisano. Po tej določbi je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena. Dokazno pravilo sicer preneha veljati, ko stranka določeno dejstvo v javni listini izpodbija, kar pa seveda ne vpliva na samo dokazno vrednost sporne listine v primerjavi z dokazno vrednostjo ostalih dokazov3. 8. Dokazna ocena v izpodbijani sodbi, da je bil toženec udeleženec in povzročitelj prometne nezgode, ki je podlaga regresnemu zahtevku tožnice, je utemeljena z jasnimi in preglednimi razlogi in na podlagi celotnega procesnega gradiva. Toženec priznava zgolj dejstvo, da je policist ob kontroli na K. trgu v križišču za ... cesto ustavil njegovo vozilo, a trdi, da naj bi ga takrat vozil pokojni C. C. Ni pa sporno, da so po tem, ko je voznik pobegnil, policisti obdržali toženčevo vozniško in prometno dovoljenje. Ugotovitve policistov4 o udeležbi toženca v prometni nezgodi, ki se je pripetila nekaj minut kasneje v neposredni bližini, potrjujejo tudi drugi izvedeni dokazi. Policist E. E, se ob zaslišanju sicer dogodka ni več spominjal, kar je glede na naravo dela policistov razumljivo, a se je skliceval na svoje ugotovitve v policijskem poročilu in izpovedbo ob zaslišanju v postopku zaradi prekrška. V tem postopku je policist potrdil, da je bil voznik ustavljenega vozila ista oseba kot na fotografiji v vozniškem dovoljenju, torej da je bil voznik toženec in ne pokojni C. C. Sodišče prve stopnje je prepričljivo zavrnilo trditve toženca o možni zamenjavi, ker naj bi si bila s pokojnim C. C. podobna. Isti policist je prišel tudi na kraj nezgode in opravil razgovor z oškodovancema. Na podlagi opisa vozila in voznika je logično povezal oba dogodka in to pomeni, da je bil toženec tudi udeležen v prometni nezgodi. Oba izvedenca cestno prometne stroke sta potrdila, da poškodbi na plastični posodi za tekočino in plastičnem nosilcu sprednje luči kažeta na veliko verjetnost, da je do tega prišlo prav pri obravnavani nezgodi. Izvedenec F. F. si je vozilo ogledal štiri leta po nezgodi in ugotovil, da sicer na sprednjem levem blatniku toženčevega vozila BMW ni vidnih poškodb niti vidnega popravila, kar pa lahko pomeni, da je toženec sprednji levi blatnik, ki je bil poškodovan v prometni nezgodi, zamenjal z nepoškodovanim. Temu je na podlagi fotografij v spisu pritrdil tudi izvedenec A. A. 9. Mnenji izvedencev se v bistvenem delu ne razlikujeta tudi glede opisa poškodb na obeh vozilih ter glede poteka prometne nezgode in načina vožnje obeh vozil pred trčenjem. Izvedenca sta glede na podatke spisa, predvsem glede na ugotovitve policistov in ugotovljenih poškodb oškodovančevega vozila, kot najverjetnejši potek nezgode potrdila vožnjo voznika BMW v nasprotju s prometnimi predpisi (da je voznik vozila BMW pripeljal zadaj in z desnega prometnega pasu vozil preko križišča, nato pa trčil v vozilo oškodovanca, ki je vozil pravilno po svojem voznem pasu). Dejstvo, da na policijski skici ni označeno mesto trčenja, bi sicer lahko kazalo na pomanjkljivost skice, ki pa glede na ostale ugotovitve o poteku vožnje obeh vozil ni odločilna. Enako velja glede odsotnosti sledov in odpadlih delcev vozila na kraju prometne nezgode. Sodišče prve stopnje je o tem sledilo pojasnilu v mnenju izvedenca A. A. 10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 254. členom ZPP, ki naj bi hkrati pomenila tudi kršitev 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP, s tem, ko je zavrnilo toženčev dokazni predlog za postavitev izvedenca avtomobilske stroke. Pritožnik se sklicuje na mnenje izvedenca A. A., da bi zgolj izvedenec avtomobilske stroke (ne pa izvedenec cestno prometne stroke) lahko odgovoril na vprašanje, ali je bil levi sprednji blatnik vozila BMW zamenjan. Tudi če drži, da bi na to vprašanje lahko odgovoril le izvedenec z ožjo specializacijo področja avtomobilske stroke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazni predlog prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo. Izvedenca cestno prometne stroke je predlagala tožnica že v dopolnitvi tožbe. Najkasneje po preteku roka za podajo morebitnih pripomb na izvedensko mnenje izvedenca F. F. bi toženec lahko in moral opozoriti na neustrezno izbiro izvedenca za razjasnitev vseh spornih vprašanj glede poškodb na vozilu BMW in ne šele po dopolnitvi mnenja z zaslišanjem drugega izvedenca. Toženec je sam predlagal postavitev novega izvedenca (prav tako) cestne prometne stroke, ki naj odgovori na enaka vprašanja. Zato je predlog toženca za določitev novega izvedenca, ki ga je podal na zadnjem naroku za glavno obravnavo, pravilno zavrnjen kot prepozen (286. člen ZPP).

11. Sodišče prve stopnje pa tudi ni ravnalo v nasprotju z določbo tretjega odstavka 254. člena ZPP, saj v mnenju obeh izvedencev ni nasprotij ali pomanjkljivosti in ni utemeljeno dvomilo o pravilnosti podanih mnenj obeh izvedencev, kar bi terjalo postavitev tretjega izvedenca. V mnenju izvedenca A. A., ki ga je podal na zaslišanju 5. 10. 2020, pritožbeno sodišče ne vidi popolnega nasprotja, kot trdi pritožba. Nesporno si izvedenec toženčevega vozila ni ogledal, ker mu je sodišče naložilo zgolj ustno dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca F. F., ker je bil ta na lastno željo po izdelavi izvedenskega mnenja in dopolnitve razrešen dolžnosti sodnega izvedenstva. Izvedenec A. A. je zato izhajal iz tega, kar je izvedenec F. F. ugotovil pri ogledu vozila toženca in iz fotografij vozila v spisu ter na tej podlagi na vprašanje pooblaščenca toženca odgovoril, da se strinja z mnenjem F. F. o tem, da je bil lahko levi blatnik vozila BMW v celoti zamenjan, ker je bil ogled opravljen štiri leta po nezgodi. Pritožba neutemeljeno izjavo izvedenca iztrga iz njegovega zaslišanja kot celote ter jo neutemeljeno predstavi kot nasprotje, ki terja postavitev novega izvedenca. Oba izvedenca torej v mnenju nista navedla, da je bil levi blatnik toženčevega vozila BMW zamenjan, ampak, da je bil lahko tudi v celoti zamenjan (ker seveda tega z gotovostjo seveda ni mogoče ugotoviti, saj je bil ogled vozila opravljen štiri leta po nezgodi). Izvedenca sta odgovorila na vsa vprašanja, ki jima jih je sodišče prve stopnje zastavilo v sklepu o postavitvi, izvedencu A. A. pa na glavni obravnavi. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sta izvedenski mnenji nepopolni, enako pa jima pritožba neutemeljeno očita nestrokovnost, ker izvedenca nista ugotavljala, ali so bili sporni avtomobilski deli BMW originalni ali zamenjani. Kot trdi toženec, bi na to vprašanje lahko odgovoril le izvedenec avtomobilske stroke, a je ta dokazni predlog, kot tudi dokaz z zaslišanjem priče B. B., toženec podal prepozno. Pritožbeni očitek, da bi morala biti izmerjena višina luči in nosilcev na vozilu toženca ter primerjana z višino poškodb na vozilu Peugeot, pa je nedopustna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Pritožnik na več mestih očita sodišču, da si prihaja samo s seboj v nasprotje in da so dokazi, na katere je oprlo sodbo, polni nasprotij in nerešenih vprašanj, zaključki pa da so nelogični in temeljijo na domnevah, kar pa ne drži. Sodba ima jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj ne nasprotujejo, zato je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Pravilno je v dokazni oceni upoštevano, da so trditve toženca o dogodkih, s katerimi izkazuje svoj „alibi“ v času, ko so policisti ustavili njegovo vozilo, tako zelo nenavadne in življenjsko nerazumne, da jim ni moč slediti: vozilo naj bi takrat posodil C. C., ki je že pokojni; policist naj bi C. C. zamenjal za toženca, čeprav si nista bila podobna (med njima je bila razlika v starosti 15 let); toženec dokumentov ni pogrešal oziroma ni opazil, da se v vozilu ne nahajajo; kljub pozivu zavarovalnice, naj poda izjavo o prometni nezgodi, glede tega od A. A. ni podrobneje zahteval pojasnil, čeprav je bil že 23. 9. 2011 seznanjen s prijavo škodnega dogodka in tudi ne takrat, ko je pogrešal dokumente. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni sledilo izpovedbam toženca in njegovih prič, predvsem ne izpovedbi priče G. G. Okoliščine, ki jih kot nenavadne izpostavlja pritožba, in sicer kdaj in na kakšen način je tožnica izvedela zanj kot za povzročitelja prometne nezgode ter na kakšen način je zahtevek naslovila na toženca, niso odločilna dejstva. Enako tudi ne dejstvo, da policijski zapisnik o prometni nezgodi nekaterih podatkov ne vsebuje (točke trčenja, sledov) ter da slike oziroma fotografije prometne nezgode niso uspele. Pritrditi je sicer pritožbi, da je v nekaterih delih izpovedba oškodovanca nasprotna tisti v prekrškovnem postopku. Vendar je prvostopenjsko sodišče v skladu z določbo 8. člena ZPP vsa odločilna dejstva in dokaze presodilo posamično in skupaj ter na tej podlagi sprejelo zaključek, da je bil toženec udeleženec in povzročitelj prometne nezgode. Pritožbeno sodišče v zvezi z dokaznim standardom še pojasnjuje, da novejša sodna praksa v določenih primerih ne vztraja pri standardu prepričanja, ki izključuje vsakršen dvom, temveč dopušča, da je relevantno dejstvo šteti za dokazano že na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju5. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za takšne specifične okoliščine (pobeg voznika s kraja prometne nezgode), ki opravičujejo znižanje dokaznega standarda pri ugotavljanju udeležbe toženca v prometni nezgodi in o poškodbah na njegovem osebnem vozilu.

13. Pritožnik v pritožbi nadalje trdi, da je v primeru ugotovljene njegove odgovornosti za nastalo škodo potrebno upoštevati, da je tudi oškodovanec sokriv za prometno nezgodo, ker je bil v času prometne nezgode razvrščen na napačnem voznem pasu in ker ni vklopil desnega smernika. Ne drži in je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče napačno uporabilo določbo 171. člena OZ oziroma da je spregledalo soprispevek oškodovanca pri prometni nezgodi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, predvsem obeh izvedenskih mnenj izvedencev cestno prometne stroke ugotovilo, da je bil toženec edini povzročitelj prometne nezgode, pri oškodovancu pa nepravilne vožnje in kršitve prometnih predpisov ni ugotovilo. Ne drži, da naj bi vožnjo oškodovanca po napačnem voznem pasu ugotovila in potrdila oba izvedenca in celo oškodovanec sam.

14. Zavrniti je treba tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje višino prisojene odškodnine utemeljilo zgolj z dejstvom, da jo je tožnica v tej višini oškodovancema izplačala. Sodba vsebuje zadostne razloge tako o višini premoženjske kot tudi nepremoženjske škode, ki jo je tožnica izplačala oškodovancema. Tožnica je že v dopolnitvi tožbe glede višine odškodnine trdila in predložila nekatere dokaze, da je premoženjsko in nepremoženjsko škodo pravilno likvidirala z izplačilom D. D. za premoženjsko škodo 560,00 EUR in za nepremoženjsko škodo skupaj s stroški zastopanja 1.301,60 EUR, oškodovanki H. H. pa za nepremoženjsko škodo in stroške zastopanja 1.913,20 EUR. Toženec je temu ugovarjal, da glede na potek prometne nesreče oškodovanca nista utrpela nikakršnih poškodb in da nista utrpela pravno priznanega strahu, zato je odškodnina neutemeljeno izplačana. Tožnica je nato na naroku za glavno obravnavo 21. 1. 2015 natančno pojasnila, katere vrste škode je plačala in na podlagi česa. Toženec je v nadaljevanju le še vztrajal pri ugovoru, kot ga ponavlja v pritožbi, da je tožnica oškodovancema neutemeljeno izplačala odškodnino oziroma v previsokem znesku, pri čemer pa za H. H. dvomi, da je bila udeležena v prometni nezgodi, ker ni omenjena v policijskem zapisniku.

15. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitev izpodbijane sodbe, da sta bila oba oškodovanca udeležena v prometni nezgodi, torej poleg voznika D. D. tudi sopotnica H. H. Navedeno je potrdil policist E. E. ob zaslišanju v postopku zaradi prekrška, izhaja pa tudi iz zdravniških izvidov, saj so bile njune poškodbe v prometni nezgodi ugotovljene z izvidi UKC, Urgentne travmatološke ambulante na dan prometne nezgode dne 21. 10. 2011. Dokazni postopek ni potrdil toženčevih ugovorov, da je bila izplačana odškodnina za nepremoženjsko škodo obema oškodovancema previsoka. Glede obsega in vrste ugotovljene nepremoženjske škode za oba oškodovanca pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve prvostopenjskega sodišča. Pri oceni primerne satisfakcije za nastalo škodo je materialno pravo v celoti pravilno uporabilo. Prisojena odškodnina je primerljiva z drugimi tovrstnimi škodami in odškodninami zanje. Oškodovanec D. D. je utrpel udarnino prsnega koša in udarnino leve nadlahti, zaradi česar je trpel telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Gre za zelo lahko poškodbo po Fischerjevi razvrstitvi poškodb, zato je tožnica izplačala ustrezno nizko odškodnino (0,9 povprečnih plač v času sojenja) za ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti, opisane v 25. točki obrazložitve sodbe. Oškodovanka H. H. je v prometni nesreči utrpela zvin in nateg vratne hrbtenice ter udarnino prsnega koša, kar sodi med lahke in zelo lahke poškodbe po navedeni klasifikaciji. Tudi njej izplačana odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti, opisane v 26. točki obrazložitve sodbe, je primerljiva z drugimi tovrstnimi škodami in odškodninami zanje (1,3 povprečne plače na dan sojenja). Strah je bil v ugotovljenih okoliščinah intenzivnosti trčenja brez dvoma pravno priznana škoda, odškodnina zanj, ki je bila izplačana oškodovancema, pa je tudi primerna in ni previsoka.

16. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pravilno ugotovilo vsa sporna pravno pomembna dejstva tega primera ter pravilno uporabilo materialno pravo. V pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni storilo. Ker niso podani pritožbeni razlogi, zaradi katerih je bila vložena pritožba, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker ni uspel s pritožbo, toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o tem je zajeta v odločitvi o glavni stvari.

1 Zavarovanec izgubi pravice iz zavarovanja v primeru, če voznik po nesreči zapusti kraj dogodka oziroma mesto nesreče, ne da bi nemudoma posredoval upravičencu svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju ali, če to zahteva ta pogodba oziroma veljavni predpisi, ki urejajo varnost v cestnem prometu, takoj po nesreči ne obvesti policije oziroma če policiji ne omogoči ogleda kraja nesreče. 2 Zavarovanec izgubi pravice iz zavarovanja v primeru, če ima voznik vozila v organizmu več alkohola, kot dovoljujejo veljavni predpisi, pri čemer se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi alkoholiziranosti in s tem onemogoči ugotavljanje stopnje prisotnosti alkohola v krvi oziroma stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nesreče. 3 VSRS II Ips 280/2014, II Ips 54/2009. 4 V policijskem poročilu in obdolžilnem predlogu je navedeno, da je toženec 21. 9. 2011 ob 18.45 uri vozil svoj osebni avtomobil BMW 730, reg. št. ... po ... ulici v ... od ... ceste proti ... cesti in povzročil prometno nezgodo, ker se je v križišču razvrstil na prometni pas za zavijanje desno in navkljub talnim označbam zapeljal v križišče naravnost v smeri ... ceste, pri tem pa s prednjim levim vogalom vozila trčil v prednji desni vogal osebnega vozila znamke Peugeot 106, ki ga je vozil voznik D. D. Toženec je po oplazenju vozil nadaljeval z vožnjo v smeri ... ceste. Pred tem dogodkom je bil toženec opažen na ... trgu, ko je z vozilom vijugal sem ter tja. Policist, ki je opravljal kontrolo prometa v križišču za ... cesto, ga je zaradi tega ustavil pred križiščem in mu, ker je kazal očitne znake alkoholiziranosti, odredil preizkus alkoholiziranosti z indikatorjem alkohola. Toženec je policistu izročil dokumente, nato pa se vsedel nazaj v vozilo in z veliko hitrostjo odpeljal po ... cesti v smeri ... trga. 5 VSRS II Ips 221/2018, II Ips 315/2013.