Jedro

Dolžnik, ki od upnika zahteva povrnitev škode zaradi neutemeljene ali neopravičene začasne odredbe, mora izkazati vse elemente odškodninskega delikta.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničina zahtevka na ugotovitev ničnosti določila II. točke Sporazuma o delitvi skupnega premoženja in preživnini z dne 1.3.1992, oz. na ugotovitev ničnosti tega sporazuma (posla). Zavrnilo je tudi nasprotni toženčev zahtevek za plačilo odškodnine 11.725.656,00 SIT.

Glede pravdnih stroškov je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje. Z izpodbijanim sklepom je prvo sodišče zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) na ugotovitev ničnosti določila 2. odstavka V. točke navedenega Sporazuma.

Tožnica se proti sodbi in sklepu o delnem zavrženju tožbe pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se razveljavita in zadeva vrne v novo odločanje. Meni, da so ugotovitve sodišča v nasprotju z izvedenimi dokazi. Nikoli namreč ni z ničemer izkazovala, da je njena pogodbena volja bila ali je, da toženec dobi v svojo izključno last njeno polovico obrti in M.. V teku postopka se je kot nesporno izkazalo, da sta obrt ustvarila skupno in sta jo z dobrim skupnim delom razširila ter odkupila najete prostore. Iz teh dejstev bi sodišče lahko sklepalo, kaj predstavlja obrt in M. v primerjavi z 1/2 stanovanja, kar je od ustvarjenega premoženja edino dobila tožnica (druga 1/2 je itak njena). Ne ve, kaj je hotelo sodišče povedati s tem, ko našteva premoženje, ki ga je tožnica dobila po Sporazumu, pri tem pa ji ni bilo treba zahtevati razveljavitve darilne pogodbe, s katero je polovico nepremičnin podarila tožencu.

Ne da pa sodišče odgovora na to, zakaj je sploh prišlo do istočasne darilne pogodbe, s katero naj bi toženec potrditvah tožnice siumulirane polovice M., prenesel na hčerki. Tožnica je verjela, da bo to res storil, saj jo je prepričal s podpisom darilne pogodbe.

Sicer Sporazuma ne bi podpisala. V konkretnem primeru torej ne gre samo za zmoto, ampak za napako volje, za katero zakon določa ničnost. Toženec iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija odločitev o zavrnitvi njegovega nasprotnega zahtevka. Poudarja, da je ta očitno utemeljen že glede na to, da je tožničin zahtevek zoper njega zavrnjen in začasna odredba razveljavljena. To hkrati pomeni nasprotje v razlogih sodbe, saj zahtevek za povrnitev škode zaradi začasne odredbe, ki je neutemeljena, ne more biti neutemeljen. V zvezi z višino nasprotnega zahtevka pa opozarja, da je že predlagal izvedenca ekonomske stroke, ki pa ga sodišče ni angažiralo in je zato dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Zmotno pa je tudi uporabljeno materialno pravo, saj je presoja o začasni odredbi vezana na vprašanje, ali se z njo ne povzroča večja škoda od tiste, ki bi grozila, če se odredba ne bi sprejela. V času, ko je tožnica odredbo predlagala, tožencu škoda še ni nastala. Nastala pa je kasneje, ko tožnica kljub neutemeljenosti zahtevka ter zavedanju, da tožencu zaradi nemožnosti zavarovanja kredita škoda nastaja oz. grozi, začasne odredbe ni hotela umakniti vedoč, da lahko ravno z njo "najučinkoviteje" izsiljuje toženca k priznanju nečesa, kar ji ne gre. Nasprotnemu tožbenemu zahtevku je torej treba ugoditi, saj je zavrnjen v nasprotju s pravili odškodninske odgovornosti.

Na tožničino pritožbo sta odgovorili oz. se ji v celoti pridružili stranski intervenientki. Menita, da je sodišče prezrlo, da je bil tožničin glavni namen pri sklepanju izpodbijanega sporazuma dobrobit njenih otrok. Dejansko je šlo za napako volje, ker je več kot očitna toženčeva namerna preslepitev tožnice, s katero sta sklenila in dogovorila drugačen sporazum od tistega, ki je bil dejansko izveden.

Pritožbi nista utemeljeni.

Izvedeni dokazi po presoji pritožbenega sodišča nedvomno kažejo, da sta tako tožnica kot toženec ob sklenitvi sporazuma o delitvi skupnega premoženja in ob istočasnem zapisu darilne pogodbe o prenosu 1/2 nepremičnin v M. na njuni takrat mladoletni hčerki, izrazila svojo pravo voljo. Toženec pa si je, kot prav tako sledi iz dokaznega postopka, kasneje glede darila premislil, ko je izvedel za tožničine do tedaj neizražene namene o zahtevi po najemnini za poslovne prostore v okviru nepremičnin, ki bi jih podaril hčerkama. Taka toženčeva reakcija, torej nepodpis darilne pogodbe zato, ker bi bila v škodo njegovim poslovnim interesom, ki so med drugim bili podlaga sklenitvi spornega sporazuma, pa je povsem razumljiva in opravičljiva in je nikakor ni mogoče oceniti v smislu njegovega zatrjevanega namena izigrati tožnico ter posredno njuni hčerki. O nemoralnosti toženčevega ravnanja, ki bi povzročilo ničnost sporazuma, oz.

posameznih njegovih določb, tako ne more biti govora. Pritožbeno sodišče se v tej zvezi poleg povedanega v celoti pridružuje prepričljivim prvostopenjskim razlogom, z izjemo ne povsem jasne opredelitve v njih o tem, da je tožnica prejela izključno pravico uporabe na parcelah v D. brez razveljavitve darilne pogodbe.

Pritožbeno opozorilo o nejasnosti v tem delu obrazložitve je utemeljeno, vendar tu obseženi razlogi v ničemer ne vplivajo na prvostopenjsko odločitev. Sicer pa tožnica še v pritožbi poudarja, da je obstajala njena pogodbena volja za povsem drug pravni posel kot pa je izražen v Sporazumu. Ker ob tem ni dokazala, da je napako v njeni volji povzročil toženec s svojim kakorkoli nemoralnim ravnanjem, je torej pravilno prvostopenjsko sklepanje in opozorilo, da bi morala razveljavitev Sporazuma, ki je bil zaradi napake volje le izpodbojen, zahtevati v enoletnem roku od dneva, ko je za razlog izpodbojnosti izvedela (1. odst. 117. člena Zakona o obligacjskih razmerjih - ZOR).

Za zahtevano ugotovitev ničnosti, bodisi te pogodbe v celoti, ali le določila njene II. točke, pa po obrazloženem ni podlage. Odločitev o zavrnitvi takih zahtevkov je zato pravilna in zakonita, prav tako pa o zavrženju tožbe glede ničnosti 2. odst. V. točke, ki tožnici zagotavlja trajno delovno razmerje pri tožencu kot nosilcu obrti oz.

podjetniške dejavnosti. Za slednjo ugotovitev namreč, kot pravilno ocenjuje in utemeljuje prvo sodišče, tožnica nima pravnega interesa (2. odst. 181. člena ZPP). Sodbo in sklep, ki ju izpodbija tožnica, je torej pritožbeno sodišče potrdilo (čl. 353 ZPP).

Slediti pa tudi ni mogoče toženčevi pritožbi zoper zavrnitev njegovega nasprotnega odškodninskega zahtevka. Ne glede na to, da toženec zmotno meni, da je prvo sodišče zdaj zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe (zavrglo in zavrnilo je namreč njegova predloga z dne 10.11.2003 za prepoved razpolaganja in odsvojitve oz. obremenitve tožničinih nepremičnin), je odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine pravilna, njena utemeljitev pa logična in prepričljiva. Dolžnik ima sicer po določilu 279. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pravico od upnika (v konkretnem primeru od tožnice) zahtevati povračilo škode, ki mu je bila prizadejana z začasno odredbo, ki je bila neutemeljena ali je upnik ni opravičil, vendar mora take okoliščine dokazati. To pa tožencu ni uspelo, saj se je s tožnico na naroku dne 29.1.1999 celo sporazumel, da se mu prepove razpolaganje in odtujitev nepremičnin v M. (ne pa tudi obremenitev!) s tem, da velja za tožnico enaka prepoved glede njenega trisobnega stanovanja, pravici do ugovora zoper tako začasno odredbo pa se je odpovedal. O njeni neutemeljenosti kot osnovnemu pogoju za odškodninsko odgovornost tako ni mogoče govoriti. Podlage zanjo pa tudi ni v dejstvu, da tožnica predloga za odredbo kasneje ni umaknila, saj je bila prepoved odsvojitve vsekakor v njenem upravičenem interesu vse do konca pravde. Prvostopenjskemu razlogovanju o tem, da toženec tudi ni izkazal nadaljnjih potrebnih elementov odškodninskega delikta, ni potrebno ničesar dodati.

Pritožbeno sodišče se torej sklicuje na zadevno obrazložitev izpodbijane sodbe, ki jo je zato ob odsotnosti uradno upoštevnih kršitev, tudi v tem delu potrdilo (čl. 353 ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je posledica neuspelih pritožb ter dejstva, da intervenientki z odgovorom nista prispevali k razjasnitvi zadeve (čl. 165/1 in čl. 155/1 ZPP).