Jedro

Način izvršitve kaznivega dejanja obdolženca je v izreku sodbe jasno in razumljivo opisan, kaznivi dejanji goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ in ponareditev poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena KZ ne zahtevata navedbe obdolženčeve vloge oziroma funkcije v podjetju.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega M.F. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 4152/2010 z dne 9. 10. 2012 obdolženega M.F. pod točko 1 izreka sodbe spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), pod točko 2 pa kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena KZ. Po 50. členu istega zakona mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo kaznivo dejanje po drugem odstavku 217. člena KZ določilo kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje pa po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ 3 mesece zapora, nato pa mu je po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen 1 leto in 8 mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, ter po tretjem odstavku 50. člena KZ odločilo, da bo lahko določena kazen zapora izrečena tudi, če obdolženec v roku enega leta in šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe Republiki Sloveniji ne bo vrnil 75.529,96 EUR. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, do tedaj znane v višini 905,85 EUR, sodna taksa bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice bremenijo proračun. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je obdolženec dolžan plačati Republiki Sloveniji 75.529,96 EUR, v ostalem pa je Republiko Slovenijo s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v pravočasni dopolnitvi pritožbe pa uveljavlja še pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na predlog zagovornika je pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 378. čelna ZKP o seji senata obvestilo obdolženca, njegovega zagovornika in državno tožilko, ki so se seje tudi udeležili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nerazumljivost izreka napadene sodbe, torej bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, uveljavlja pritožba z navedbo, da je izrek sodbe nejasen, ker v njem ni navedeno, kot kaj je obdolženi v podjetju E.V. nastopal in kakšno funkcijo je v podjetju imel. 6. Izrek napadene sodbe pa ni nerazumljiv oziroma nejasen, kot trdi pritožba. Način izvršitve kaznivega dejanja obdolženca je v izreku sodbe jasno in razumljivo opisan, kaznivi dejanji goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ in ponareditev poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena KZ ne zahtevata navedbe obdolženčeve vloge oziroma funkcije v podjetju. Nerazumljivost izreka sodbe bi bila podana, če bi se nanašala na odločilno dejstvo, ki je znak kaznivega dejanja, ali na odločilno dejstvo, na katerem temelji kazenska odgovornost obdolženca, takšno odločilno dejstvo pa ni funkcija oziroma vloga obdolženca v družbi. Pritožba zato v tem delu ni utemeljena.

7. Dejansko stanje je po oceni pritožbe sodišče prve stopnje ugotovilo zmotno in nepopolno, ker ni neposredno zaslišalo priče F.V., slednjemu pa tudi neutemeljeno ni verjelo, da je račune napisal prav on ter jih izročil obdolžencu za knjigovodstvo ter za davčni postopek. Nadalje ne drži zaključek prvostopenjskega sodišča, da družba E.V. d.o.o. ni kupila proizvodne polnilne linije, saj jo je videl in ocenil celo sodni cenilec E.T., proizvodna linija pa je delovala še štiri mesece ter izdelke dobavljala raznim gostincem, ki jih navaja pritožba, a sodišče nobenega izmed navedenih predlaganih dokazov ni izvedlo, izvedeni dokazi pa bi potrdili, da sporni račun ni bil lažen in da obdolženec ni storil kaznivega dejanja.

8. Takšnim pritožbenim izvajanjem ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter zanesljivo zaključilo, da je obdolženec očitani kaznivi dejanji storil. Sodišče prve stopnje kot pravilne povzema prepričljive razloge prvostopenjske sodbe in pritožbena izvajanja jih ne morejo v ničemer omajati.

9. Glede priče F.V. in njegove izjave, da je račune napisal on ter jih izročil obdolžencu za knjigovodstvo in za davčni postopek, kar izpostavlja pritožba, pritožbeno sodišče dodaja, da je pri tem bistvenega pomena, da je izdani račun prikazoval neresničen poslovni dogodek, ne pa, ali ga je obdolženec tudi sestavil. Obdolžencu je obtožba očitala, da je račun uporabil kot resnično poslovno listino, čeprav je bila lažna, tako da ga je najprej predložil zaradi vknjižbe v poslovne knjige družbe računovodkinji, pri tem pa je šlo za listino, ki jo je družba dolžna voditi po v izreku navedenih predpisih in je namenjena za odločitve v zvezi s finančno dejavnostjo družbe, čeprav je vedel, da se poslovni dogodek, kot je opisan na računu, v resnici sploh ni zgodil, nato pa je takšno poslovno listino z lažno vsebino uporabil kot pravo, ko je računovodkinja na podlagi predloženega lažnega računa na njegovo zahtevo izpolnila obrazec za obračun DDV-O zaradi uveljavljanja izplačila vstopnega davka na dodano vrednost, ta pa je bil nato pri Davčnem uradu s tem namenom tudi vložen. Ko pritožba nadalje graja sodišče prve stopnje, da ni zaslišalo priče F.V. neposredno, torej na glavni obravnavi, pa ne pojasni, zakaj bi bilo dodatno zaslišanje, potem ko je bil zapisnik o njegovem zaslišanju pri zaprošenem sodišču prebran s soglasjem strank, potrebno. Pritrditi pa ni mogoče pritožbi niti, ko navaja, da je bilo na prvi stopnji dejansko stanje zmotno ugotovljeno glede nakupa proizvodne linije in njenega nadaljnjega delovanja v družbi E.V. d.o.o.. Zaslišanje prič v zvezi z navedeno okoliščino, ki jih navaja pritožba, po oceni pritožbenega sodišča pravilnosti dejanskega stanja, ugotovljenega na prvi stopnji, ne bi moglo omajati, zato izvedba navedenih dokazov ni bila potrebna. Ni namreč mogoče prezreti dejstev, razvidnih iz zapisnika in odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, da družba E.V. d.o.o. prevzema proizvodnje polnilne linije ni dokazovala z nobenim dokumentom, ki bi potrjeval, da je bila prodaja dejansko opravljena; izpovedbe priče R.V., računovodkinje družbe M.A. d.o.o., ki je potrdila, da navedena družba ni imela med osnovnimi sredstvi nobenega stroja za proizvodnjo, saj bi to vedela, ker je računovodstvo družbe vodila od njenega začetka, in torej od navedene družbe proizvodna linija niti ni mogla biti odkupljena; ter da družba E.V. d.o.o. na dan zapadlosti računa, torej 30. 6. 2005, pa tudi ne kasneje, ni razpolagala s takšnimi finančnimi sredstvi, da bi proizvodno linijo lahko kupila. Glede na navedeno in okoliščino, da je bil prenos lastništva obeh družb opravljen istega dne, tega dne pa je bil izstavljen tudi račun, ni dvoma, da je bil račun lažen in očitno sestavljen zgolj zaradi uveljavljanja in pridobite vstopnega DDV.

10. Glede na obrazloženo je pritožba zagovornika zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

11. Ker pritožba iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je podana v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da je izrečena kazenska sankcija ustrezna in da ni nobenih razlogov za njeno spremembo v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo okoliščine, ki jih mora upoštevati pri odmeri kazni in je za obe kaznivi dejanji določilo primerni posamezni in nato enotno kazen ter ustrezno preizkusno dobo. Glede na težo kaznivih dejanj in stopnjo kazenske odgovornosti obdolženca izrečena kazenska sankcija nedvomno ni prestroga, sodišče prve stopnje pa je v okviru pogojne obsodbe utemeljeno določilo tudi pogoj in obdolžencu določilo primeren rok, v katerem mora neupravičeno pridobljen znesek vrniti Republiki Sloveniji.

12. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu prvostopenjske sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP.