Jedro

Če sodišče ne odloči o dokaznem predlogu, ali ne navede razlogov za njegovo zavrnitev, gre lahko za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 299. člena ZKP in za kršitev pravice do obrambe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1.

Okrožno sodišče v Mariboru je obsojenega M. F. spoznalo za krivega kaznivih dejanj goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena in ponareditve poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ).

Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazni eno leto in šest mesecev zapora in tri mesece zapora ter nato po določbah o steku določilo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju treh let ter nadaljnji pogoj, da v roku enega leta in šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe Republiki Sloveniji vrne 75.529,96 EUR. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Republiki Sloveniji je prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 75.529,96 EUR ter ga naložilo obsojencu v plačilo. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije je predlagal, da zahtevi ugodi ter pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.

Vrhovni državni tožilec je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal, naj se zahteva za varstvo zakonitosti kot neutemeljena zavrne. Kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka, ki jih uveljavlja, niso podane. Uveljavlja pa tudi kršitve, ki jih zagovornik ni uveljavljal v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, zato jih glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP v zahtevi ne more uveljavljati.

4. O odgovoru državnega tožilca se obsojenec in zagovornik nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve odločb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Na kršitve iz prvega odstavka pa se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

7. Zagovornik uveljavlja, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist, navedeno v določbi tretje alineje 29. člena Ustave RS, saj ni odločilo o dokaznem predlogu, ki ga je obsojenec podal v ugovoru zoper obtožnico dne 23. 4. 2010, da se zaslišijo priče R. K., H. K., J. J. ter B. C. Priče bi lahko izpovedovale o ključnih razbremenilnih okoliščinah, ki predstavljajo zakonski znak kaznivega dejanja, da je družba E.d.o.o. polnilno linijo kupila in da je polnilna linija po nakupu delovala. Njihova izpovedba bi vplivala na ugotovitev dejanskega stanja, saj bi bile dejanske ugotovitve sodišča, če bi bile zaslišane navedene priče, drugačne.

8. V skladu z načelom poštenosti postopka, ki obsega tudi pravico do obrambe, mora sodišče ob popolni enakopravnosti strank postopka obdolžencu zagotoviti ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli in zavzame stališče do dejanskih in pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne strani ni zapostavljen. Omogočiti mu je tako treba tudi, da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič. Pravica obdolženca, da doseže izvajanje dokazov v njegovo korist je, kot pravilno poudarja zagovornik, zagotovljena v določbi tretje alineje 29. člena Ustave RS.

9. Sodišče prve stopnje ni odločilo o dokaznih predlogih, ki so bili navedeni v ugovoru zoper obtožnico. Sodišče je sicer dolžno odločiti o vseh dokaznih predlogih, o katerih še ni bilo odločeno, tudi če stranke niso izkoristile zakonske možnosti, da svoj dokazni predlog na obravnavi ponovijo. V primeru, da sodišče ne odloči o dokaznem predlogu, ali ne navede razlogov za njegovo zavrnitev, gre lahko za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 299. člena ZKP in za kršitev pravice do obrambe (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 366/2004 z dne 27. 1. 2005). Vendar pa do kršitve pravice do obrambe v obravnavani zadevi ni prišlo. Zagovornik je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje opozoril, da v dokaznem predlogu ni bilo odločeno in da navedene priče niso bile zaslišane ter navedel okoliščine, za katere je menil, da bi jih bilo potrebno z zaslišanjem prič razčistiti. Sodišče druge stopnje je v odgovoru na pritožbene navedbe na 4. strani v točki 9 sodbe presodilo, da zaslišanje navedenih prič ni materialnopravno relevantno, to je pomembno za ugotavljanje dejanskega stanja in obstoja kaznivega dejanja, ter da ne predstavlja vira relevantnih dejstev v zvezi z obravnavanim dogodkom. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedbe drugih dokazov popolno ugotovilo dejansko stanje (zapisnik in odločbe davčne uprave, da družba E.d.o.o. prevzema proizvodnje polnilne linije ni dokazala z nobenim dokumentom, ki bi potrjeval, da je bila prodaja dejansko opravljena in izpovedba priče R. V., ki je potrdila, da družba M.d.o.o. ni imela med osnovnimi sredstvi nobenega stroja za proizvodnjo). Oprlo se je na zaključke sodišča prve stopnje, da od družbe M. proizvodnja linija ni mogla biti odkupljena ter da družba E.d.o.o. na dan zapadlosti računa, to je 30. 6. 2005, in tudi ne kasneje, ni razpolagala s takšnimi finančnimi sredstvi, da bi proizvodnjo linijo lahko odkupila. Sodišče druge stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev v sodbi sodišča prve stopnje ter presoje pritožbenih navedb zagovornika ugotovilo, da obramba ni navedla zadostnih razlogov o verjetnosti, da bi predlagani dokaz lahko predstavljal vir relevantnih dejstev in da bi lahko privedel do drugačne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z ugotavljanjem pristnosti poslovne listine in kaznivega dejanja ponarejanja poslovnih listin ter v zvezi z zaključki in ugotovitvami o krivdi pri kaznivem dejanju goljufije.

10. Zagovornik se v zahtevi zavzema za postavitev izvedenca grafologa in meni, da je bila kršena obsojenčeva pravica do izvajanja dokazov, ker grafolog ni bil postavljen. Zaključuje, da je sodišče kar samo napravilo dokazno presojo o (ne)pristnosti podpisa priče V. ter zato zmotno oziroma nepopolno uporabilo materialno pravo. Meni, da je posledica napačne odločitve sodišča, da ne postavi izvedenca grafologa, napačna odločba o premoženjskopravnem zahtevku na podlagi določila 105. člena ZKP. Zagovornik v pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje ni uveljavljal kršitve postopka, ker izvedenec grafolog ni bil postavljen, prav tako pa tudi ni izpodbijal odločbe o premoženjskopravnem zahtevku. Ker v pritožbi ni uveljavljal kršitev postopka, jih v zahtevi za varstvo zakonitosti glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP več ne more uveljavljati. Ker za uveljavljanje kršitev v pritožbi ni bilo nikakršnih ovir, je tako zagovornik prekludiran in Vrhovno sodišče citiranih navedb ni obravnavalo.

11. Z navedbami, da sodišče ni sledilo obtoženčevemu zagovoru in izpovedbi priče V. s sklicevanjem na slike obrata, ki dokazujejo, da je polnilna linija obratovala ter na dobavnico z dne 30. 3. 2005, ki naj bi dokazovala prenos blaga od družbe M.d.o.o. na družbo E.d.o.o., zagovornik ne uveljavlja kršitev zakona, ampak trdi, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, česar z vloženim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati. Neutemeljena pa je tudi zagovornikova navedba, da se sodišči nista opredelili do mnenja sodnega cenilca E. T., saj se je sodišče prve stopnje do izpovedbe te priče opredelilo in jo ocenilo v točki 6 na strani 7 sodbe.

12. Po navedenem je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 425. člena ZKP zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.