Jedro

Glede na namen zakonsko določene omejitve pri razpolaganju s kmetijskimi zemljišči, ki je v zagotavljanju primarno pridelovalne funkcije, je tožena stranka tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da z odobritvijo predmetnega pravnega posla med prodajalko in tožnikom ta namen zakona ne bi bil dosežen, kar je tudi obrazložila z ustreznimi argumenti, iz katerih izhaja, da tožnik zlorablja status kmeta pri nakupu predmetnega zemljišča. Ker zloraba pravic ne more uživati pravnega varstva, tožnik v predmetnem postopku ne uveljavlja predkupne pravice.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Organ prve stopnje je v izpodbijani odločbi odobril pravni posel za promet s kmetijskim zemljiščem parcelo št. 468/2, k.o. A., za katero sta sklenila pravni posel z dnem sprejema ponudbe dne 9. 12. 2016 z odložnim pogojem odobritve B. B., umrla dne ... 12. 2018, pravni naslednik C. C. - kot prodajalec in Z. Z. kot kupec. Odločil je še, da se po uradni dolžnosti izbriše zaznamba zaščitene kmetije, ID omejitve št. ... in ID omejitve ... v zemljiški knjigi za parcelo št. 468/2, k.o. A. 2. Drugostopni organ je pritožbi prizadete stranke C. C. ugodil in odpravil 1. točko odločbe Upravne enote Radovljica. Nadalje je odločil, da se zavrne vloga za odobritev pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem za parcelo št. 468/2, k.o. A., za katero sta sklenila pravni posel z dnem sprejema ponudbe dne 9. 12. 2016 z odložnim pogojem odobritve: B. B., umrla dne ... 12. 2018, pravni naslednik C. C. - kot prodajalec in Z. Z., kot kupec (2. točka izreka), ter da vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Pojasnil je, da je glede na okoliščine, ki jih je pri razvrstitvi predkupnih upravičencev pri prodaji kmetijskih zemljišč upošteval zakonodajalec (solastništvo, mejaštvo, zakup), gre sklepati, da je namen, ki ga je pri določanju vrstnega reda predkupnih upravičencev zasledoval zakonodajalec, v zaokrožanju kmetijskih gospodarstev ter v zagotavljanju lažje in bolj ekonomične obdelave (sodba Upravnega sodišča RS št. II U 271/2014 z dne 13. 1. 2015). Dodal je, da je drugostopni organ v več pritožbenih zadevah v zvezi z vlogami za odobritev pravnih poslov, v katerih je kot kupec nastopal tožnik, zaznal podobne tipične karakteristike, kakršne se pojavljajo v tej zadevi. V konkretni zadevi je predmet odobritve pogodba o prodaji nepremičnine, ki je od prijavljenega prebivališča tožnika oddaljena več kot 160 km. Tudi prizadeta stranka trdi, da kupec predmetno nepremičnino kupuje v nasprotju z namenom Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Na podlagi tega in ostalih primerov drugostopni organ smatra, da bi bil z nakupom izolirane predmetne parcele, ki je precej oddaljena od prebivališča kupca Z. Z., izvotljen namen ZKZ. V skladu z objektivno teorijo zlorabe pravice in upoštevaje opisane dejanske okoliščine drugostopni organ ugotavlja, da je tožnik s sprejemom ponudbe in vložitvijo vloge za odobritev pravnega posla v tej zadevi zlorabil svojo pravico - status kmeta - za pridobitev predmetne nepremičnine.

4. Tožnik se z odločitvijo organa ne strinja ter opozarja, da je odločitev brez pravne podlage ter mimo ustave in zakonov. Tožnik zatrjuje diskriminacijo ter opozarja na enako varstvo pravic. Meni, da je drugostopenjski upravni organ odločil v škodo tožnika, mimo določb ZKZ, dejansko zavzel vlogo zakonodajalca in pomen njegovih določil povsem predrugačil na način, da za tožnika določila o predkupni pravici očitno sploh ne veljajo. Namen ZKZ je jasen in ga ni mogoče razlagati tako, kot to stori drugostopenjski upravni organ, povsem arbitrarno. Odločitev prvostopenjskega organa, ki je dvakrat odločil enako, je pravilna in v skladu z jasnimi določili ZKZ. Ni spora, da ima tožnik izkazano predkupno pravico do nakupa predmetnega kmetijskega zemljišča kot drug kmet, kakor jo določa ZKZ v svoji 4. točki prvega odstavka 23. člena in da hkrati izpolnjuje tudi vse pogoje za nakup po 24. čl. ZKZ. Upravni organ prve stopnje je vsa ta dejstva ugotovil celovito in pravilno in tega nihče ne problematizira. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik edini kupec predmetne parcele, saj sta druga dva kupca odstopila od nakupa. Torej nimamo pri nakupu konkurence nespornega predkupnega upravičenca po ZKZ in osebe brez vsakršne predkupne pravice. V takšnem primeru pa je seveda ob pravilni uporabi zakona mogoče pravni posel odobriti zgolj tožniku in nikakor ne nekomu, ki predkupne pravice sploh nima. Gre za eklatantno zlorabo in arbitrarno odločitev popolnoma mimo zakona in njegovega pomena in namena. Kako je tu lahko varovana gospodarska, socialna in ekološka funkcija kmetijskih zemljišč, kako je tu lahko varovan interes zagotavljanja proizvodne funkcije kmetijskih zemljišče itd., saj so vendar vsi ti vidiki popolnoma jasno upoštevani in izraženi v samem predpisu, pri določanju kategorij predkupnih upravičencev in njihovega vrstnega reda.

5. Tožnik poudarja, da v izpodbijani drugostopenjski odločbi upravni organ sploh ne zaključuje, da tožnik ne razpolaga s predkupno pravico, temveč nasprotno, v slednjo sploh ne dvomi, a kljub temu zaključi, da mu posla ni mogoče odobriti. Opozarja, da je zakonodajalec za primer konkurence več drugih kmetov pri nakupu istih kmetijskih zemljišče predpisal celo dodatne kriterije prednostne izbire. In med temi kriteriji ni kriterija bližine oz. oddaljenosti od zemljišč, ki so predmet prodaje. Torej gre pri oddaljenosti za navidezen in izmišljen kriterij upravnega organa druge stopnje. Poudarja, da že 2 leti obdeluje na podobni razdalji kot sporno zemljišče, nepremičnine v kraju k.o. D. št. 252/1, 252/2, 252/3 in mu podobna razdalja ne predstavlja kakšnih posebnih stroškov ali izgub. Tako, če bi zaokrožili kmetijsko gospodarstvo od stalnega naslova do k.o. D., ter bi zarisali krog, bi njegovo kmetijsko gospodarstvo segalo do Avstrije, Bohinja, Hrvaške. Tu ne gre za nikakršen razlog zlorabe predkupne pravice, ravno nasprotno, gre za poslovni načrt razširiti in intenzivirati kmetijsko proizvodnjo, da bi ta postala čim bolj ekonomsko upravičena.

6. Dodaja, da drugostopenjski upravni organ domnevno zlorabo pravic argumentira popolnoma na pamet in pavšalno in brez navajanja konkretnih okoliščin. Glede tega navrže zgolj, da o tem sklepa na podlagi tega in drugih navedenih primerov prodaje kmetijskih zemljišč, saj gre za izolirano zemljišče precej oddaljeno od zemljišča tožnika. To pa po mnenju tožnika ne more biti nikakršen upošteven razlog, saj ima tožnik že sedaj v lasti več podobnih oddaljenih in izoliranih zemljišč, ki so vsa v svoji proizvodni funkciji, vse v skladu z namenom ZKZ, kupljena pa so bila po istem upravnem postopku in na podlagi istih določil ZKZ o predkupni pravici.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja ugotovitve v izpodbijani odločbi. Poudarja, da je bilo predvsem na podlagi ponavljajočih ravnanj in situacij, s katerimi je bila seznanjena tožena stranka, ugotovljeno, da tožnik na območju cele RS kot sprejemnik ponudbe sodeluje v postopku prodaje/nakupa praviloma manjših, izoliranih (tudi po dejanski rabi funkcionalnih/pripadajoč zemljišča - t.j. dele dvorišč, sadovnjakov ob stanovanjski stavbi) kmetijskih zemljišč, predvsem pa so le-ta precej oddaljena od njegovega prebivališča, saj je namen ZKZ zaokrožanje kmetijskih gospodarstev in zagotavljanje lažje in bolj ekonomične obdelave kmetijskih zemljišč, ki pa v konkretnem primeru ne bi bil dosežen. Poudarja, da je ocenila, da gre pri tožniku zaradi ugotovljenih okoliščin, ki so navzven spoznavne, za zlorabo pravice (statusa kmeta) in je svojo odločitev utemeljila z načeli pravne države, iz katerih izhaja tudi prepoved zlorabe pravic, zato je v konkretnem primeru štela, da tožnik v predmetnem postopku ne uveljavlja predkupne pravice, saj zloraba pravic ne more uživati pravnega varstva (sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. U I 85/16, Up 398/16 z dne 14. 7. 2016, sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. U I 413/98 z dne 25. 5. 2000). Kljub temu, da tožnik v tožbi trdi, da je ZKZ jasno napisan, tožena stranka odgovarja, da je pri odločanju vedno potrebno poleg jezikovne razlage upoštevati tudi razlago namena zakona in v primerih, ko je ugotovljeno, da je stranka ravnala v nasprotju z namenom zakona, takšnemu ravnanju (zlorabi pravice) odreči pravno varstvo.

8. Dodaja, da na zgornje zaključke ne vpliva niti dejstvo, da je tožnik lastnik zemljišč po celi RS in da (domnevno) obdeluje zemljišča v več krajih, tudi na naslovu D. 7 in da je predmetno zemljišče, ki je predmet obravnave, lokacijsko med obema njegovima gospodarstvoma, tožena stranka pojasnjuje, da zatrjevana bližina (pri čemer gre vseeno za oddaljenost predmetnega zemljišča s parc. št. 42/15 k.o. F. več kot 45 km od kmetijskega gospodarstva na naslovu stalnega prebivališča tožnika in več kot 100 km od kmetijskega gospodarstva na naslovu D. 107) toženi stranki z ničemer ne dokazuje, da pri pridobitvi lastninske pravice (pri čemer način pridobitve toženi stranki sicer ni znan) tožnik ni zlorabil svoje pravice statusa kmeta. Prav tako lahko tožena stranka samo domneva, da v konkretnem primeru pridobitve lastninske pravice na zemljišču v D. ni bil opravljen nadzor izvajanja te pravice s strani pristojnega upravnega organa, kar pa v nobenem primeru ne pomeni, da je takšen nadzor posledično onemogočen za vsak nadaljnji nakup v relativni manjši oddaljenosti med zemljišči v lasti tožnika. Tožena stranka nadalje pojasnjuje, da namen ravnanja pristojnih upravnih organov nikakor ni v tem, da se kmetom preprečijo poslovne širitve, saj v splošnem velja, da je tako gospodarskim subjektom kot kmetom fizičnim osebam to omogočeno, vsekakor pa do meje, ko je ravnanje v skladu z namenom zakona, predvsem pa ni v neskladju z načelom prepovedi zlorabe pravic, kar velja za predmetno zadevo.

9. Stranka z interesom odgovora na tožbo ni podala.

_Narok za glavno obravnavo_

10. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo 8. 7. 2022, na katero je pristopil tožnik, pooblaščenec tožene stranke ter pooblaščenka prizadete stranke.

11. Prisotne stranke sestavi sodišča niso ugovarjale. Tožnik je vztrajal pri svoji tožbi, opozoril, da kmetijska zemljišča obdeluje, da ima zemljišča, ki so primerljivo oddaljena kot sporna ter izpostavil, da so mu kršene ustavne pravice. Opozoril je, da mu je bil pravni posel že večkrat odobren.

12. Tožena stranka je ponovno izpostavila, da je zlorabo pravic dolžan preprečevati vsak državni organ. Tudi če ni zapisana v ZKZ, mora upravni organ pri odločanju o odobritvi pravnega posla po uradni dolžnosti preprečevati zaznane poskuse zlorab. Zloraba statusa kmeta je negativni pogoj, in če je izpolnjen, preprečuje odobritev pravnega posla. Zavrnitev tožnikove vloge za odobritev pravnega posla v tej zadevi z izpodbijano odločbo temelji na prepovedi zlorabe pravic kot ustavnem pravilu.

13. Prizadeta stranka je navajala, da tožnik ni izkazal, da bi imel na področju Gorenjske katerokoli zemljišče, da bi lahko s tem zemljiščem, ki ga v predmetnem postopku želi kupiti, zaokrožal vso kmetijsko gospodarstvo ali zagotavljal lažje in bolj ekonomično obdelavo. Gre za evidentno zlorabo pravic, saj so v bistvu vse njegove parcele več kot 100 km v eno smer oddaljene od predmetne parcele. Prav tako iz podatkov iz GURS izhaja, da je predmetna nepremičnina parc. št. 468/2 k.o. A., samo v 16,2 % po dejanski rabi kmetijsko zemljišče, ostalo gre za poseljeno zemljišče v 59 % ter poseljeno zemljišče pod stavbo v 9,4 %, 15 % je pa nedoločene rabe. To se pravi, gre za zemljišče, ki je samo 16 % kmetijsko zemljišče kot tako in zato je povsem nerealno, da bi gospod Z. Z. na predmetnem zemljišču lahko izvajal kakršnokoli samostojno kmetijsko obdelavo in je to zemljišče neprimerno za samostojno kmetijsko obdelavo, pri čemer so bile že tudi podane navedbe v spisu, glede omejenega dostopa, glede tega, da je tukaj v bistvu gostinska terasa in tako dalje.

**_Glede datuma odločitve sodišča_**

14. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo 8. 7. 2022, kjer je snemalo navedbe strank, dalo strankam rok za ugovor zoper prepis zapisnika v skladu s 125. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po podatkih sodnega spisa je bil prepis zvočnega posnetka glavne obravnave vsem strankam vročen 13. 7. 2022. 5-dnevni rok za ugovor je, glede na poletno poslovanje sodišča,1 potekel dne 20. 8. 2022. Sodišče je sodno odločbo tako izdalo na dne 20. 8. 2022, to je po dokončnosti zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo.

_**Dokazni sklep**_

15. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo vso listinsko dokumentacijo, ki se nahaja v upravnem spisu, predložene listine v sodnem spisu, in sicer priloge tožeče stranke od A1 do A3. Sodišče pa je zavrnilo ostale dokazne predloge, saj so vsa pravno relevantna dejstva razvidna iz listinskih dokazov v upravnem spisu. Sodišče je tako zavrnilo dokazni predlog tožnika po zaslišanju strank, prič, nadalje dokazni predlog po angažiranju izvedenca kmetijske stroke ter angažiranju izvedenca ponarejanj uradnih listin, pooblastil. Nadalje je zavrnilo predlog tožnika na predložitev ugotovitev inšpekcijskega organa obdelovanja tožnikovih kmetijskih površin v letu 2019 ter po predložitvi seznama nepremičnin last tožnika. Izvedba navedenih dokazov je namreč za odločitev nerelevantna. Prav tako je kot nepotrebne za razsojo zavrnilo dokazni predlog tožnika po vpogledu zapisnika UE Laško z dne 3. 5. 2022 in zbirno vlogo za subvencijo z dne 6. 5. 2022. Dodati je še, da sicer dokazni predlogi po zaslišanju prič niso bili podani v skladu z zahtevo iz 236. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1, saj je za predlagane priče potrebno navesti, kaj bodo izpovedale ter ime in priimek ter naslov, kamor naj jo sodišče vabi. Nadalje tožnik v skladu z določili 180. člena ZPP v zvezi z 22. čl. ZUS‑1 za posamezen dokazni predlog (razen izvedenca kmetijske stroke) ni navedel, katera sporna dejstva naj se s posameznim dokazom dokazujejo (vezanost trditvenega in dokaznega bremena iz 180. člena ZPP).

16. V zvezi z dokaznim predlogom tožnika po predložitvi računovodskih bilanc za dejavnost kmetijstva in potrdila o lastništvu vozil, kar je tožnik predlagal na naroku, je omeniti, da jih tožnik po pozivu sodišča ni predložil, ker je menil, da to ni potrebno. Sodišče je nadalje menilo, da ni potrebno vpogledat v listine in pogodbe, s katerimi je tožnik pridobil kmetijska zemljišča (v ..., ..., ..., ..., ...), saj v zadevi ni bilo sporno, da ima tožnik navedena zemljišča. Prav tako ni bilo relevantno, ali je registriran kot čebelar, zato ni ugodilo dokaznemu predlogu po dostavi dokazila o tem. Kot nerelevanten je nadalje sodišče zavrnilo dokazni predlog prizadete stranke, ki je na naroku predložila listino C2 - podatke o parceli št. 486/2, navedeni dokaz je sicer tudi prepozen v skladu s 52. členom ZUS-1. **K I. točki izreka:**

17. Tožba ni utemeljena.

18. Po pregledu izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 tudi sklicuje, dodatno pa pojasnjuje in izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

19. Pogoje in postopek prodaje kmetijskih zemljišč določa ZKZ kot specialni predpis. Posebnosti prometa s kmetijskimi zemljišči ureja ta zakon v III. poglavju (od 17. do 25. člena ZKZ). Te posebnosti so zlasti: postopek prodaje preko ponudbe, ki mora biti objavljena na način, predpisan v 20. členu ZKZ, postopek sprejema ponudbe za prodajo, določen v 21. členu ZKZ, ter postopek odobritve pravnega posla, določen v 22. členu ZKZ, v katerem pa je treba upoštevati posebnosti prometa z zaščitenimi kmetijami (18. člen ZKZ), pogoje za odobritev oziroma neodobritev pravnega posla oziroma za izdajo potrdila, da odobritev ni potrebna (19. člen ZKZ), ter vrstni red predkupnih upravičencev (23. člen ZKZ). S temi določbami, ki določajo omejitve v zvezi s prometom kmetijskih zemljišč, zakonodajalec uresničuje v drugem odstavku 71. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) določeno posebno varstvo kmetijskih zemljišč. Z zakonom določena omejitev pri razpolaganju s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami je namreč namenjena usmerjanju prometa s kmetijskimi zemljišči tako, da ostanejo v primarni pridelovalni funkciji v obsegu, ki je potreben za zagotovitev prehranske varnosti prebivalcev Slovenije, saj se na ta način zagotavlja socialna, ekološka in gospodarska funkcija lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih (67. člen Ustave). Zato je promet s kmetijskimi zemljišči omejen in mogoč le v skladu s pravili, ki jih določa zakon.2

20. Institut predkupne pravice je namenjen usmerjanju prometa s kmetijskimi zemljišči tako, da ostanejo v primarni pridelovalni funkciji v obsegu, ki je potreben za zagotovitev prehranske varnosti prebivalcev Slovenije.3 Namen predkupne pravice predkupnih upravičencev, ki je določena pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije in katere vrstni red predpisuje zgoraj omenjeni 23. člen ZKZ, je v tem, da bodo subjekti, katerim se odobri pravni posel s prometom teh zemljišč, ta zemljišča v prihodnje bolje obdelovali oziroma skrbeli za njihovo obdelavo, kot bi to lahko storili drugi potencialni kupci. V skladu z ustavno sodno prakso, pa ti ukrepi ne morejo temeljiti zgolj na statusnih lastnostih bodočih lastnikov, torej ne oziraje se na gospodarski pomen posameznih zemljišč in druge okoliščine, ki jih je mogoče in potrebno upoštevati, da bi se zagotovila utemeljenost in sorazmernost vsakega ukrepa posebej.4

21. Glede na takšen namen zakonsko določene omejitve pri razpolaganju s kmetijskimi zemljišči, ki je v zagotavljanju primarno pridelovalne funkcije, je tožena stranka tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da z odobritvijo predmetnega pravnega posla med prodajalko (oz. njegovim pravnim naslednikom) in tožnikom ta namen zakona ne bi bil dosežen, kar je tudi obrazložila z ustreznimi argumenti, iz katerih izhaja, da tožnik zlorablja status kmeta pri nakupu predmetnega zemljišča in je pravilno razlogovanje tožene stranke, da iz razloga, ker zloraba pravic ne more uživati pravnega varstva, tožnik v predmetnem postopku ne uveljavlja predkupne pravice. V konkretnem primeru gre namreč po podatkih iz Registra kmetijskih gospodarstev za zemljišče, parcelo, ki dejansko predstavlja dvorišče objekta, iz Potrdila o namenski rabi pa je razvidno, da gre za parcelo velikosti 1225 m2, sestavljeno iz kmetijskega zemljišča na površini 545 m2 ter pozidanega zemljišča na površini 680 m2. Zemljišče, ki je predmet odobritve pravnega posla pa je od stalnega prebivališča tožnika oddaljeno več kot 160 km. Tožnik je v odobritvi pravnih poslov kot kupec nastopal v številnih primerih in kupoval številne manjše parcele, kar tožnik zatrjuje tudi sam v tem postopku.

22. Sodišče zavrača očitke tožnika, da so mu kršene ustavne pravice in da je diskriminiran. Zloraba pravic ne more uživati pravnega varstva. Upravni organ je zaključek o zlorabi na podlagi okoliščin, da se tožnik pojavlja kot kupec v številnih ostalih primerih na ozemlju Slovenije pri nakupih kmetijskih zemljišč, praviloma manjše velikosti, čemur sledi tudi sodišče. Na drugačen sklep ne vplivajo tožbena zatrjevanja, da je tožnik lastnik drugih kmetijskih zemljišč, ki so tudi precej oddaljena od njegovega bivališča, ker gre še vedno za oddaljena zemljišča, to dejstvo pa je presojati v povezavi z ostalimi razlogi, navedenimi v izpodbijani odločbi, ki utemeljujejo odločitev tožene stranke, da ne odobri predmetnega pravnega posla tožniku. Tožnik v zvezi s tem tudi ne more uspeti s tožbeno navedbo, da gre za poslovni načrt razširiti in intenzivirati kmetijsko proizvodnjo, kar sicer z nobenim dokazom ni izkazal. 23. Glede na namen omejitve pri razpolaganju s kmetijskimi zemljišči, ki je v zagotavljanju primarno pridelovalne funkcije, je tožena stranka tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da z odobritvijo predmetnega pravnega posla med prodajalko in tožnikom ta namen zakona ne bi bil dosežen, kar je tudi obrazložila z ustreznimi argumenti (lokacija prodajanega zemljišča v neposredni bližini zemljišč prizadete stranke in njegova oddaljenost od prebivališča tožnika, brez neposrednega dostopa, izolirana parcela, pojavljanje tožnika kot kupca kmetijskih zemljišč v številnih primerih v različnih krajih po Sloveniji), zato tožniku utemeljeno ni odobrila pravnega posla za promet z obravnavano nepremičnino.

24. Upoštevaje navedena ugotovljena dejstva o neizpolnjevanju zakonskih pogojev za odobritev predmetnega pravnega posla tožniku je sodišče glede na določbo četrtega odstavka 23. člena ZKZ, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, ter da je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen.

**K II. točki izreka:**

25. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je zahtevo za povrnitev stroškov podala tudi prizadeta stranka, sodišče izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča,5 da je treba pri odločanju o povrnitvi stroškov izhajati iz določb ZPP in ne iz določbe 25. člena ZUS-1. Tudi če se upošteva določila ZPP, po mnenju sodišča prizadeti stranki ni mogoče priznati priglašenih stroškov. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške in ker je prizadeta stranka s svojim predlogom za zavrnitev tožbe uspela, bi bila sicer načeloma upravičena do povračila stroškov postopka, vendar pa je pri tem treba upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Potrebni stroški so po mnenju sodišča tisti, ki so pomembni za razjasnitev zadeve oziroma vplivajo na odločitev sodišča. Po presoji sodišča prizadeta stranka na naroku ni podala takšnih navedb, saj je navajala dejstva, ki so že izhajala iz upravnega spisa (predvsem iz drugostopenjske odločbe) in jih je sodišče lahko vpogledalo in pri tem ugotovilo njihovo vsebino. Zato s temi navedbami po mnenju sodišča ni vplivala na odločitev sodišča. Glede na navedeno ji priglašeni stroški niso bili priznani.

1 Zakon o sodiščih v četrtem odstavku 83. člena namreč določa: „V času poletnega poslovanja lahko sodišča odločajo tudi v zadevah, ki niso nujne v skladu s prejšnjim odstavkom (nenujne zadeve). V teh zadevah procesni roki ne tečejo, sodišče pa lahko razpiše narok le, če s tem soglašajo vse stranke. Če je sodno pisanje v nenujni zadevi vročeno v času poletnega poslovanja, začne procesni rok teči prvi naslednji dan, ko se izteče poletno poslovanje, na kar sodišče opozori stranko na sodnem pisanju, ovojnici ali drugi listini, ki se priloži sodnemu pisanju. 2 Tako Vrhovno sodišče RS v zadevi X Ips 143/2013 z dne 24. 9. 2014. 3 Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ-B), Poročevalec državnega zbora, št. 23/2002, str. 41. 4 Ustavno sodišče Republike Slovenije v zadevi U-I-184/94 5 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.