Jedro

Ob upoštevanju, da izpodbijana vmesna sodba ugotavlja utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju v celoti, toženec pravilno ugotavlja, da njen izrek obsega ugotovitev utemeljenosti tožbenega zahteva po temelju tudi glede škode, ki je tožnici nastala po 31. 12. 1992. V zvezi s tem pa pritožbenemu sodišču utemeljeno očita, da ni odgovorilo na njegove pritožbene očitke o napačnem razlogovanju prvostopenjskega sodišča, da obstaja vzročna zveza tudi med njegovim ravnanjem in škodo, ki naj bi tožnici nastala po 31. 12. 1992. Pritožbeno sodišče se bo moralo v novem sojenju opredeliti do pritožbenih očitkov o pomanjkanju vzročne zveze med toženčevim ravnanjem in škodo, ki naj bi tožnici nastala po 31. 12. 1992. Če bo ugotovilo, da taka vzročna zveza ni podana, bo moralo o tem odločiti v izreku vmesne sodbe. Iz njega mora biti razvidno, na katero obdobje se ugotovitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju nanaša.

Izrek

Revizija proti odločitvi o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka in proti sklepu o dovolitvi spremembe tožbe se zavrže. Sicer se reviziji delno ugodi in se sodba pritožbenega sodišča razveljavi v odločitvi o ugotovitvi utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju za škodo, ki je tožnici nastala v obdobju od 1. 1. 1993 do 13. 7. 1994 in se v tem obsegu zadeva vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

V ostalem – proti odločitvi o ugotovitvi utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju za škodo, ki je tožnici nastala v obdobju od 1. 7. 1992 do 31. 12. 1992 - se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je sklenilo, da se dovoli sprememba tožbe z dne 7. 11. 2001. Z vmesno sodbo je razsodilo, da je toženec odgovoren za škodo, ki je nastala tožnici v zvezi z zastopanjem tožnice v zadevi pred Sodiščem združenega dela v Celju S 647/92 ter odločitev o pravdnih stroških pridržalo za poznejšo sodbo.

2. Pritožbeno sodišče je toženčevi pritožbi le delno ugodilo in zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zahtevanih 3.830,75 EUR za čas od 13. 7. 1994 do 17. 11. 1998. V ostalem je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da so stroški pritožbenega postopka nadaljnji stroški tega postopka.

3. S sklepom II DoR 72/2010 z dne 5. 5. 2010 je vrhovno sodišče na predlog toženca dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je dopustno izdati vmesno sodbo brez opredelitve, na katero škodo se podlaga nanaša, oziroma katera škoda je v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem.

4. Toženec je proti sodbi pritožbenega sodišča vložil revizijo, s katero uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka v okviru navedenega vprašanja. Trdi, da iz tožbenih navedb izhaja, da tožnica vtožuje škodo, ki ji je nastala v obdobju od 1. 7. 1992 do 13. 7. 1994. Nesporno je, da je toženec kot pooblaščenec tožnice nastopal zgolj zoper sklep o njeni prerazporeditvi za čas od 1. 7. 1992 do 31. 12. 1992. Po preteku obdobja začasne prerazporeditve bi se tožnica morala vrniti na prejšnje delovno mesto. Tožnica pa škodo zaradi opustitve toženca razširja tudi na obdobje, na katero se sklep o prerazporeditvi ni nanašal. Prvostopenjsko sodišče se z vprašanjem vzročne zveze med njegovo opustitvijo in zatrjevano škodo v obdobju po 31. 12. 1992 praktično ni ukvarjalo kljub temu, da je bilo to ves čas sporno. Z vmesno sodbo škode ni omejilo na obdobje, na katero se sklep o začasni razporeditvi nanaša. Tudi višje sodišče se do teh pritožbenih očitkov ni opredelilo, ker naj teh pritožbenih trditev ne bi bilo dolžno obravnavati pri izdaji vmesne sodbe. Toženec v reviziji opozarja na prekluzivni učinek vmesne sodbe, ki pomeni, da se pri odločanju o znesku sodišče ne more več spuščati v vprašanja, ki sodijo v podlago zahtevka. Prekluzijski učinek se nanaša tudi na vprašanje vzročne zveze. Vprašanje, ali je zamuda z vložitvijo pravnega sredstva zoper sklep delodajalca o začasni prerazporeditvi v povezavi s škodo, ki je nastala v obdobju, na katero se sklep delodajalca ne nanaša, pa je vprašanje vzročne zveze. O tem vprašanju bi bilo treba odločiti z vmesno sodbo in z njo škodo tudi omejiti na obdobje, ki je v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem toženca. Ker prvostopenjsko sodišče obstoja vzročne zveze v obdobju po 31. 12. 1992 ni pojasnilo, je zagrešilo bistvene kršitve postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi zmotnega pravnega stališča je enake kršitve zagrešilo tudi pritožbeno sodišče, ki se ni opredelilo do pritožbenih navedb v predstavljeni smeri. Pritožbeno sodišče bi moralo napadeno sodbo ocenjevati tudi z vidika vprašanja vzročne zveze v obdobju po 31. 12. 1992. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo pritožbenega sodišča ter sklep in vmesno sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. 5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija proti odločitvi o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka in proti sklepu o dovolitvi spremembe tožbe ni dovoljena, v ostalem je delno utemeljena.

7. Revizija toženca proti odločitvi o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka je nedovoljena, saj ta nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, ki je njemu v korist (drugi odstavek 374. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni dovoljena tudi proti sklepu o dovolitvi spremembe tožbe, saj to ni sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Na podlagi 377. člena ZPP je revizijsko sodišče revizijo proti tem odločitvam zavrglo.

8. Iz ugotovitev nižjih sodišč o dejanskih okoliščinah, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: - da je s sklepom z dne 14. 7. 1992 takratni delodajalec tožnico razporedil na delovno mesto prodajalec I v poslovno enoto ... za določen čas od 15. 7. 1992 do 31. 12. 1992 zaradi potreb v delovnem procesu in organizaciji dela, - da je s sklepom z dne 4. 8. 1992 upravni odbor delodajalca toženkin ugovor proti prej navedenemu sklepu zavrnil in potrdil izpodbijani sklep o razporeditvi, - da je 21. 8. 1992 tožnica po pooblaščencu – tožencu vložila predlog za razveljavitev obeh sklepov na pristojno delovno sodišče, - da je delovno sodišče s sklepom S 647/92 z dne 8. 10. 1992 ugotovilo, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za sodno varstvo, ker je bil predlog vložen po izteku 15-dnevnega roka, - da predloga za sodno varstvo toženec ni vložil pravočasno, čeprav mu je tožnica pravočasno izročila vso dokumentacijo, - da je proti sklepu prvostopenjskega sodišča tožnica po pooblaščencu - tožencu vložila pritožbo, ki jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in da tožnica tudi ni uspela s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, - da je bila tožnica razporejena na delovno mesto v poslovno enoto ..., za katero se je že v času razporeditve vedelo, da bo ukinjena in da bo tožnica na tem delovnem mestu uvrščena med trajno presežne delavke, - da je bila razporeditev tožnice na drugo delovno mesto nezakonita, zato bi tožnica v delovnem sporu uspela, če bi toženec pravočasno vložil predlog za sodno varstvo - delodajalec bi jo moral zaposliti nazaj na prejšnje delovno mesto.

9. Z izpodbijano vmesno sodbo (315. člen ZPP) sta nižji sodišči odločili o temelju tožničinega odškodninskega zahtevka. Njen nerodno zapisan izrek je treba v povezavi z naslovom „vmesna sodba“ brati in razumeti v smislu, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Meje učinkov vmesne sodbe je treba presojati zgolj v mejah njenega prekluzivnega učinka, upoštevaje princip neučinkovanja vmesne sodbe izven konkretnega postopka (prim. odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 33/2004 z dne 23. 9. 2004 in II Ips 791/95 z dne 11. 6. 1997).

10. Ob upoštevanju, da izpodbijana vmesna sodba ugotavlja utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju v celoti, toženec pravilno ugotavlja, da njen izrek obsega ugotovitev utemeljenosti tožbenega zahteva po temelju tudi glede škode, ki je tožnici nastala po 31. 12. 1992. V zvezi s tem pa pritožbenemu sodišču utemeljeno očita, da ni odgovorilo na njegove pritožbene očitke o napačnem razlogovanju prvostopenjskega sodišča, da obstaja vzročna zveza tudi med njegovim ravnanjem in škodo, ki naj bi tožnici nastala po 31. 12. 1992. Pritožbeno sodišče je zapisalo, da pritožbenih trditev v tej smeri „glede na to, da gre za vmesno sodbo, ni dolžno obravnavati.“ Takšno sklepanje pa je zmotno, saj je treba vse ugovore v zvezi z obstojem vzročne zveze obravnavati pri presoji utemeljenosti temelja zahtevka. Toženec po pravnomočnosti vmesne sodbe, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen, namreč ne bi mogel več uveljavljati ugovora, da škoda, ki je tožnici nastala po 31. 12. 1993, ni v vzročni zvezi z njegovo opustitvijo. Zaradi navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred pritožbenim sodiščem je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji delno ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo v odločitvi o ugotovitvi utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju za škodo, ki je tožnici nastala v obdobju od 1. 1. 1993 do 13. 7. 1994, ter v tem obsegu zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. V ostalem je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Toženec enake procesne kršitve kot jih očita pritožbenemu sodišču v reviziji očita tudi prvostopenjskemu sodišču, vendar neutemeljeno. Slednje je zavzelo stališče o obstoju vzročne zveze v spornem obdobju in ga tudi obrazložilo.

11. Pritožbeno sodišče se bo moralo v novem sojenju opredeliti do pritožbenih očitkov o pomanjkanju vzročne zveze med toženčevim ravnanjem in škodo, ki naj bi tožnici nastala po 31. 12. 1992. Če bo ugotovilo, da taka vzročna zveza ni podana, bo moralo o tem odločiti v izreku vmesne sodbe. Iz njega mora biti razvidno, na katero obdobje se ugotovitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju nanaša.