Jedro

Kadar sodišče odloči najprej o temelju zahtevka, mora obenem odločiti o vseh ugovorih, saj s končno sodbo odloči le še o višini zahtevka. Zato bi moralo odločiti tudi o ugovoru tožene stranke o tem, da je obrestni zahtevek zastaral. Pravna podlaga za odškodninsko odgovornost odvetnika je v določbah 751. člena ZOR, ki govori o tem, da mora prevzemnik naročila izvršiti naročilo in v drugem odstavku 18. člena ZOR, ki nalaga odvetniku kot profesionalcu, večjo skrbnost: skrbnost dobrega strokovnjaka. Glede na takšno pravno podlago pa je v tem primeru obstajala tudi trditvena podlaga.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi tako, da se zavrne zahtevek: Toženec M. F. je dolžan plačati od zneska 3.830,75 EUR zakonske zamudne obresti od 13. 7. 1994 do 17. 11. 1998; v preostalem izpodbijanem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški tega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod I sklenilo, da se dovoli sprememba tožbe pod II izreka pa je z vmesno sodbo odločilo, da je toženec odgovoren za škodo, ki je nastala tožnici S. M. v zvezi z zastopanjem tožnice v zadevi pred sodiščem Združenega dela v Celju pod opr. št. S 647/92. Ugotovilo je, da je med tožnico in tožencem kot odvetnikom, njenim pooblaščencem, obstajalo pooblastilno, mandatno razmerje. Toženec je odškodninsko odgovoren, ker je s tem, ko je v disciplinskem postopku zoper tožnico prepozno vložil predlog za sodno varstvo pred Delovnim sodiščem, ravnal protipravno. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da bi tožnica s sodnim varstvom uspela. Sodišče je tudi ugotovilo, da je bila tožnica prikrajšana pri mesečnem dohodku, takšno prikrajšanje pa pomeni škodo, katero višino bo ugotavljalo s končno sodbo. Prav tako je sodišče zaključilo, da obstaja med toženčevo opustitvijo in nastalo škodo vzročna zveza. Toženec je ugovarjal zastaranje, sodišče je njegov ugovor zavrnilo, glede ugovora zastaranja obresti pa je navedlo, da bo o tem vprašanju kot tudi o višini odškodnine odločilo po pravnomočnosti odločitve o temelju zahtevka.

Tožena stranka v pravočasni pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. V prvem delu pritožbe izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko je dovolilo spremembo tožbe, takšne odločitve pa ni obrazložilo. S spremembo je bil seznanjen šele s končno odločitvijo. Zvišanje zahtevka pa je hkrati tudi problem ugovarjanja zastaranja. V drugem delu pritožbe sodišču očita, da je sodba zanj presenečenje. Sodišče ni pravilno uporabilo 285. člena ZPP, obeh strank ni obravnavalo enako, saj je upoštevalo tožničin pripravljalni spis, ki ga je vložila po prvem naroku, njegove vloge pa ni upoštevalo. Meni, da tožnica še vedno ni navedla vseh dejstev, ni jasno od kod je dobila višino odškodnine. Sodba ni jasno obrazložena. Dejansko stanje je nepopolno in zmotno ugotovljeno, podana pa je bistvena kršitev določb postopka, ker mu sodišče ni dalo enakih možnosti kot tožnici (8. tč. II. odst. 339. čl. ZPP). Predlaga, da se pritožbi ugodi, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da ne dopusti spremembo tožbe, da tožbo zavrže, ali pa odločitev v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo določbe 315. člena ZPP, ki ureja vmesno sodbo, ko je v obrazložitvi navedlo, da bo o ugovoru zastaranja obresti odločilo s končno sodbo. Kadar sodišče odloči najprej o temelju zahtevka mora obenem odločiti o vseh ugovorih, saj s končno sodbo odloči le še o višini zahtevka. Zato bi moralo odločiti tudi o ugovoru tožene stranke o tem, da je obrestni zahtevek zastaral kar tožena stranka v pritožbi tudi smiselno navaja. Dejansko stanje, ki ga je sodišče prve stopnje v tem delu ugotovilo in v sodbi obrazložilo je naslednje: tožnica je s spremenjenim zahtevkom, ki ga je vložila 7. 11. 2001, prvič zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od 13. 7. 1994; navajala je, da je za škodo izvedela, ko je sprejela sklep sodišča, odredbo za vročitev sklepa pa je bila 25. 3. 1994. Takšnega dejanskega stanja pritožnik s pritožbo ne izpodbija. Po določbi 372. čl. ZOR, ki je veljal v času nastanka škodnega razmerja, zastarajo obresti v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve. Ob pravilni uporabi 372. člena ZOR in ob toženčevem ugovoru o tem, da so obresti zastarale, bi moralo sodišče prve stopnje ob izdaji vmesne sodbe tudi odločiti o tem – torej zavrniti zahtevek, razen za tri leta nazaj od vložitve zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Zato je bilo potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava, pravil o zastaranju obresti, ob izdaji vmesne sodbe zavrniti zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 13. 7. 1994 do 17. 11. 1998, ko je bil vložen spremenjen zahtevek. V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar nepravilno uporabilo materialno pravo, zato je bilo potrebno odločiti kot izhaja iz izreka sodbe (ZPP čl. 358 ).

Pritožnik sicer pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni s posebnim sklepom odločilo o spremembi tožbe, vendar pa ne gre za kršitev, ki bi vplivala na pravilnost odločitve in zaradi katere bi bilo potrebno sklep razveljaviti. Tožeča stranka je s tem, ko je razširila tožbeni zahtevek za plačilo obresti od 13. 7. 1994 od prvotno zahtevanih od izdaje sodbe, spremenila tožbo (čl. 184 ZPP). Sodišče prve stopnje je, kot je to določeno v 185. čl. ZPP, smelo dovoliti spremembo tožbe, četudi toženec v to ni privolil, saj je pravilno štelo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Tožena stranka sodišču očita, da te svoje odločitve ni obrazložilo, kar delno drži, vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča pri takšni spremembi kakšna posebna obrazložitev sklepa ni potrebna, saj je jasno, da ne bi bilo smotrno, če bi tožeča stranka s posebno tožbo zahtevala zgolj plačilo obresti. Tudi tožena stranka bi s tem imela le stroške. Šlo je za enostavno spremembo, o kateri se je tožena stranka lahko ves čas izjavila in se tudi je, saj je ugovarjala zastaranje. Tožena stranka pa je tudi imela dovolj časa za pripravo, sicer pa takšna neznatna sprememba niti ni zahtevala kakšne posebne priprave. Tudi pritožbeni očitki o tem, da ni pravnega pouka niso utemeljeni, saj zoper sklep s katerim sodišče dovoli spremembo ni posebne pritožbe, pravico do pritožbo pa je tožena stranka tako izrabila, saj se je zoper ta sklep pritožila potem, ko je sprejela vmesno sodbo in sklep.

V nadaljevanju pritožbe pa toženec sodišču očita, da je upoštevalo tožničino vlogo z dne 7. 11. 2001, da je nepravilno štelo, da je njena tožba sklepčna in da ni ravnalo pravilno, ko ni upoštevalo njegovih navedb. Sodišču pa očita tudi kršitev načela materialnega procesnega vodstva (285. čl. ZPP). Pritožba v tem delu ni utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so bile tožničine navedbe pravočasne kot tudi zaključilo, da je tožba sklepčna. Za nesklepčnost tožbe gre, kadar utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Tožeča stranka je že v tožbi navedla dovolj dejstev, iz katerih izhaja toženčeva odškodninska odgovornost. Navedla je, da je toženca kot odvetnika pooblastila, da jo zastopa v postopkih zaradi razveljavitve sklepov o razporeditvi na drugo delovno mesto, da je sprejela sklep drugostopenjskega organa, zoper katerega bi morala v 15 dneh vložiti zahtevo za varstvo pravic na sodišče Združenega dela, da je tožencu pravočasno izročila vso dokumentacijo za vložitev tožbe, vendar pa le-ta ni pravočasno vložil zahtevka na sodišče, zato ga sodišče ni obravnavalo. V pravdi zaradi nezakonite razporeditve na drugo delovno mesto bi prav gotovo uspela z zahtevkom, saj je uspela tudi njena sodelavka, in ker takšne zahtevek ni bil vložen, je sprejela nižjo plačo, ta razlika v plači pa predstavlja odškodnino. Pravna podlaga za odškodninsko odgovornost odvetnika je v določbah členov 751 ZOR, ki govori o tem, da mora prevzemnik naročila izvršiti naročilo in v drugem odstavku 18. člena ZOR, ki nalaga odvetniku kot profesionalcu, večjo skrbnost: skrbnost dobrega strokovnjaka. Glede na takšno pravno podlaga, pa je obstajala tudi trditvena podlaga tožeče stranke.

Glede na navedbe takšnih dejstev tožba ni nesklepčna, lahko bi bila le nepopolna. Toženec bi moral, in tudi lahko, v odgovoru na tožbo navesti vsa dejstva, s katerimi bi se branil in izpodbijal tožničine navedbe o svoji odškodninski odgovornosti, prav gotovo pa bi lahko navedel, da mu je tožnica prepozno izročila dokumente in da so razlogi za zamudo roka na njeni strani. Vendar tega ni zatrjeval, pač pa je v odgovoru na tožbo samo navedel, da tožba ni sklepčna in da jo naj sodišče zavrže, da je dejansko stanje popolnoma drugačno kot se navaja v tožbi, da je tožnica vodila pri podjetju A. in pri Delovnem sodišču več različnih postopkov in da je evidentno, da tožnica postopka pri sodišču Združenega dela ne obvlada. Navedel je le še to, da vpogled v spise Delovnega sodišča pokaže, da je tožbeni zahtevek neutemeljen in da ga je potrebno zavreči. To so vsa dejstva, ki jih je navedel v odgovoru na tožbo. Sodišče prve stopnje je opravilo glavno obravnavo 29. 9. 1999, vendar pa iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da je bil opravljen prvi narok za glavno obravnavo. Tožena stranka je na tem naroku predložila pripravljalni spis z dne 13. 9. 1999. Toženec je v tem pripravljalnem spisu navajal potek postopka v delovni organizaciji, v zvezi z navedbami tožnice o zamudi roka pa je le navedel, da je iz spisovne dokumentacije zadeve sodišča Združenega dela marsikaj pojasnjenega, zato se zdi v okviru te vloge nadaljnjo zatrjevanje nepotrebno, upoštevaje, da je ta dokumentacija dokazni predlog. Tožnica je nato v času pred naslednjim narokom za glavno obravnavo svoje navedbe le dopolnila z vlogo z dne 8. 11. 2001, v katerem je natančneje opredelila potek postopka in vse elemente odškodninske odgovornosti, tožena stranka pa je na to vlogo le navedla, da jo sodišče ne smelo upoštevati, ker je vložena prepozno. Tudi po tem, ko je pritožbeno sodišče prvo odločitev razveljavilo in v sklepu obrazložilo, zakaj bi sodišče moralo upoštevati to vlogo, toženec na navedbe tožeče stranke ni reagiral in se ni spustil v njeno trditveno podlago, pa čeprav bi takrat že moral vedeti, da ne gre za nesklepčno tožbo in da je tožnica imela pravico nepopolno tožbo dopolniti. Sodišče prve stopnje je po razveljavitvi razpisalo prvi narok 21. 1. 2009, na tem naroku je toženec ponovno le navajal, da tožba ni sposobna za obravnavanje, da je vprašljivo ali je tožničina vloga relevantna, da je trditvena podlaga pomanjkljiva ... .Toženec sodišču očita neenakopravno obravnavanje, kar pa ni res.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pravilno navedlo, da je bil toženec prekludiran glede navedb, ki jih je podal na zadnjem naroku za glavno obravnavo in da zato teh navedb sodišče ni moglo upoštevati in je tako pravilno uporabilo določbo 286. člena ZPP. Toženec se sicer v pritožbi pavšalno sklicuje na kršitev načela materialnega procesnega vodstva (285. čl. ZPP), vendar pa na to kršitev ni opozoril pravočasno, na zadnji glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je na tej glavni obravnavi toženca opozorilo, da navaja nova dejstva ter ga celo pozvalo, da se izjasni o tem, zakaj teh dejstev ni navedel prej, vendar pa se toženec ni skliceval na dolžnost sodišča iz 285. čl. ZPP. Glavna obravnava se je opravila 21. 1. 2009, ko je že veljala določba čl. 286-b ZPP, ki strankam nalaga dolžnost, da kršitev pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljajo takoj, ko je to mogoče. Toženec se ves čas postopka ni hotel spustiti v obravnavanje tožničinih trditev o odškodninski odgovornosti, čeprav je vedel in bi moral vedeti, da sodišče obravnava tožničin zahtevek ter da ne šteje, da ni sklepčen ter tudi na zadnji glavni obravnavi ni zatrjeval, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 285. člena ZPP. Ne gre pa za kršitev, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP).

Pritožbene trditve o tem, da ni jasno od kod tožnici zahtevek 4,000.000,00 takratnih SIT, pritožbeno sodišče glede na to, da gre za vmesno sodbo, ni dolžno obravnavati. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da je tožnici nastala škoda, kar pa zadošča za izdajo vmesne sodbe. Glede navedb, da so razlogi za zamudo na strani tožnice, pa je sodišče prve stopnje že v razlogih sodbe navedlo, da so te pavšalne trditve prepozne, zato jih ni upoštevalo. Enako pa jih ne more upoštevati pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe prepričljivo obrazložilo zaključke o tem, da bi tožnica uspela s pravočasno vloženo tožbo kot tudi, da je toženec kot njen pooblaščenec tožbo vložil prepozno, ter da je ravnal v nasprotju z naročilom ter dolžnostjo ravnanja profesionalca (odvetnika). Tako je obrazložilo vse elemente odškodninske odgovornosti (ZOR člen 154), kot tudi vzročno zvezo. Pri tem pa je seveda upoštevalo pravočasno trditveno podlago ene in druge stranke.

Niso utemeljeni pritožbeni očitki o tem, da tožnica v pripravljalnem spisu z dne 7. 11. 2001 ni pojasnila (zatrjevala) v čem je povezava toženca za situacijo, ki je nastala. Tožnica je zatrjevala, da bi z delovnim sporom, če bi ga toženec pravočasno vložil, uspela, to pa je sodišče tudi ugotovilo in obrazložilo. Tožnica ni zatrjevala odškodninske odgovornosti toženca zaradi postopkov v delovni organizaciji in takratnih prerazporeditev, pač pa zaradi prepozno vložene tožbe. Sodišče prve stopnje pa je to v razlogih sodbe razumljivo obrazložilo.

Nadaljnje pritožbene navedbe o tem, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z mnogimi odločitvami pa so le pavšalne, enako pavšalno je tudi razglabljanje v zvezi z delovnim mestom tožnice. Bistvo je, da je sodišče ugotovilo vse elemente odškodninske odgovornosti, da jih je obrazložilo, zato tudi ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Iz tega razloga je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno (ZPP člen 353).