Jedro

Čeprav zakon izrecno predvideva le možnost, da eden od solastnikov, ki to sam predlaga, izplača ostale in tako postane lastnik stvari v celoti, pa ne prepoveduje nasprotnega, torej možnosti, da več solastnikov skupaj izplača ostale ali posameznega solastnika in tako pridobi ustrezen del njegovega solastninskega deleža.

Izrek

1. Pritožba druge nasprotne udeleženke S. Ž. se zavrže. 2. Pritožbi prvega nasprotnega udeleženca R. Ž. se delno ugodi in se izpodbijani sklep v tretjem odstavku izreka tako spremeni, da se nasprotnim udeležencem za izplačilo prodajne cene predlagateljevega solastninskega deleža določi rok 3 mesecev od pravnomočnosti odločbe in naloži plačilo obresti, po katerih se v kraju, kjer leži nepremičnina, obrestujejo bančni depoziti za dobo 3 mesecev, od dneva pravnomočnosti odločbe do dneva plačila.

V preostalem delu se pritožba prvega nasprotnega udeleženca zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razdelilo solastno premoženje predlagatelja in nasprotnih udeležencev, ki obsega nepremičnine v vl. št. 1581 k.o. O.. Predlagateljev solastninski delež do 1/12 je razdelilo med nasprotne udeležence v sorazmerju z njihovimi idealnimi deleži, tako da sta prva dva nasprotna udeleženca pridobila delež vsak do 1/33, tretja nasprotna udeleženka pa do 1/44. Prodajno ceno predlagateljevega solastninskega deleža je določilo v vrednosti 9.596,42 EUR in nasprotnim udeležencem naložilo, da za pridobljeni solastninski delež predlagatelju plačajo prva dva nasprotna udeleženca po 3.489,61 EUR, tretja nasprotna udeleženka pa 2.617,20 EUR. Nazadnje je sklenilo, da udeleženci postopka trpijo vsak svoje stroške, skupne stroške postopka pa v razmerjih deležev dosedanje skupne lastnine.

Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožil prvi nasprotni udeleženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev sklepa. Zakon namreč delitve premoženja na tak način, kot je to napravilo sodišče prve stopnje, ne predvideva. Sodišče je protipravno in v nasprotju z Ustavo RS naložilo ostalim solastnikom odkup predlagateljevega deleža, čeprav takšne želje nihče ni izrazil in tega tudi finančno ne zmorejo. Pritožnik je res izjavil, da je pripravljen plačati 3.000,00 EUR za predlagateljev delež, vendar le v pričakovanju sporazumne rešitve zadeve. V sporni nepremičnini živi njuna mati S. Ž., ki bi se v primeru prodaje nepremičnine morala izseliti, nima pa kam iti. Ni res, da sporne nepremičnine uživata prva dva nasprotna udeleženca, kar dokazuje že podatek o pritožnikovem stalnem prebivališču. Sicer pa predlagatelju nihče ne omejujejo pravice, da razpolaga s premoženjem.

Druga nasprotna udeleženka je predlagala vrnitev v prejšnje in odlog delitve solastnine, podrejeno pa je vložila pritožbo zaradi kršitve postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj sodišče zadevo vrne v ponovno obravnavanje.

Pritožba druge nasprotne udeleženke je prepozna.

Vročitev izpodbijanega sklepa pritožnici je bila po podatkih spisa opravljena 31.5.2008, medtem ko je pritožbo vložila 30.6.2008, ko je 15-dnevni zakonski pritožbeni rok že potekel. Sodišče druge stopnje je zato njeno pritožbo zavrglo na podlagi 352. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 - UPB 3) v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP; Ur. l. SRS, št. 30/86 in 20/88 ter Ur. l. RS, št. 87/02 in 131/03). Pritožba namreč ne navaja nobenega tehtnega razloga, zaradi katerega bi jo sodišče po 3. odst. čl. ZNP lahko upoštevalo, čeprav je bila vložena po poteku pritožbenega roka.

Pritožba prvega nasprotnega udeleženca je delno utemeljena.

Po 1. odst. 69. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Ur. l. RS, št. 87/02) ima solastnik vedno pravico zahtevati delitev stvari, razen v neprimernem času. Ta njegova pravica ni odvisna od velikosti solastninskega deleža, pripada pa mu tudi, če ima sicer možnost uporabljati solastno stvar sorazmerno svojemu deležu. Po navedenem je brez pomena, kateri od nasprotnih udeležencev dejansko uživa sporne nepremičnine. Tudi dejstvo, da predlagatelju nihče ne omejuje razpolaganja s premoženjem, za delitev ni pomembno. Solastnik lahko namreč po 3. odst. 66. čl. SPZ razpolaga s svojo pravico oziroma s svojim idealnim deležem brez soglasja drugih solastnikov. Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja torej ni podan. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa tista dejstva, od katerih je odvisna odločitev o načinu delitve solastne stvari, teh pa pritožba obrazloženo ne izpodbija.

Tudi materialno pravo je bilo v postopku na prvi stopnji pravilno uporabljeno. Če se solastniki ne morejo sporazumeti, v skladu z 2. odst. 70. čl. SPZ odloči o načinu delitve sodišče. Pri tem ima prednost fizična delitev stvari. V obravnavanem primeru ta ni mogoča, ker sporne nepremičnine predstavljajo zaključeno celoto, o čemer se je sodišče prve stopnje lahko zanesljivo prepričalo na podlagi mnenj izvedencev gradbene in kmetijske stroke. V izpodbijanem sklepu je prepričljivo pojasnilo, da ni primerna niti civilna delitev. Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi prodaja solastnih nepremičnin nesorazmerno posegla v lastninsko pravico nasprotnih udeležencev, upoštevaje višino predlagateljevega solastninskega deleža. Sicer pa se je pritožnik že v odgovoru na predlog odločno uprl civilni delitvi, češ da ni smotrna, ker spornih nepremičnin ne bi nihče kupil. Potemtakem je vprašljivo, ali bi bilo ob prodaji sploh mogoče doseči sprejemljivo ceno za solastne nepremičnine. Način delitve, kot ga je določilo sodišče v izpodbijanem sklepu, je zato brez dvoma smotrnejši od prodaje nepremičnin. S tem pa se bo mogoče izogniti tudi nevarnosti, na katero posebej opozarja pritožba, namreč, da bi se druga nasprotna udeleženka v primeru prodaje nepremičnin morala izseliti, čeprav nima drugega bivališča. Po 5. odst. 70. čl. SPZ se namesto civilne delitve lahko opravi delitev z izplačilom solastninskih deležev. Čeprav zakon izrecno predvideva le možnost, da eden od solastnikov, ki to sam predlaga, izplača ostale, in tako postane lastnik stvari v celoti, pa ne prepoveduje nasprotnega, torej možnosti, da več solastnikov skupaj izplača ostale ali posameznega solastnika, in tako pridobi ustrezen del njegovega solastninskega deleža. Za pritožbeni dvom o domnevni neustavnosti takšne odločitve ni videti tehtnih razlogov, sicer pa je ta očitek v pritožbi ostal neobrazložen. Pritožnik je na naroku 30.10.2007 sam ponudil izplačilo za predlagateljev solastninski delež, pri čemer iz zapisnika ni razvidno, da bi šlo zgolj za poravnalno ponudbo ali poskus sporazumne rešitve zadeve. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sklepalo, da pritožnik soglaša s predlaganim načinom delitve. Dejstvo, da se drugi dve nasprotni udeleženki o predlogu nista izrekli, ne more biti v škodo predlagatelju. Za trditev, da nasprotni udeleženci izplačila ne zmorejo, pa pritožba ne ponuja nobenega dokaza.

Po navedenem pritožbeni razlogi prvega nasprotnega udeleženca niso podani. Pač pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da znaša rok za izplačilo predlagateljevega deleža po 6. odst. 70. čl. SPZ največ 3 mesece od pravnomočnosti sklepa in da mu nasprotni udeleženci za ta čas dolgujejo tudi obresti, po katerih se v kraju, kjer leži nepremičnina, obrestujejo bančni depoziti za dobo 3 mesecev, od dneva pravnomočnosti odločbe do dneva plačila. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijani sklep v tem delu ustrezno dopolnilo, sicer pa je pritožbo prvega nasprotnega udeleženca kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.