Jedro

Sredstva, ki jih je toženka iz naslova od pokojnika prejetega denarja namenila za kupnino za apartma, torej predstavljajo skupno premoženje toženke in pokojnega, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Pravilno je nadalje obrazložilo, da apartma, ki je bil kupljen s temi sredstvi, zato ne predstavlja toženkinega posebnega premoženja. Tak status bi lahko imel le tisti ustrezen del, glede katerega bi bila kupnina poravnana iz leta 1995 prejetih 10.000.000 ITL. Ker pa toženka ni navedla, koliko kupnine je poravnala iz tega naslova oziroma kakšno vrednost so ta sredstva ob nakupu predstavljala, je sodišče utemeljeno zaključilo, da ni dokazala, da je v apartma vložila svoje posebno premoženje in da ta nepremičnina ne predstavlja skupnega premoženja pokojnega in toženke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (točke I., II., III. in V. izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugotovilo, da nepremičnina, stavba 361, del stavbe 89, parc. št. 289, k.o. N. (ID ...), v naravi apartma št. 417 s pripadajočim parkirnim prostorom, spada v skupno premoženje pokojnega A. A. in tožene B. B., na kateri je delež pokojnega A. A. do 1/2 celotne nepremičnine ter toženke do 1/2 celotne nepremičnine; (II.) ugotovilo, da nepremičnina stavba 361, del stavbe 89, parc. št. 289, k.o. N. (ID ...) v deležu do 1/2 spada v zapuščino po pokojnem A. A.; (III.) razsodilo, da je tožena stranka B. B. dolžna tožnici C. C. v 15 dneh izstaviti veljavno zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice v korist tožnice do 1/4 do celote na nepremičnini stavba 361, del stavbe 89, parc. št. 289, k.o. N. (ID ...), sicer bo tako listino nadomestila ta sodba; (IV.) v presežku glede ugotovitve pokojnikovega deleža na v izreku navedeni nepremičnini do 3/4 celote, glede ugotovitve, da sodi do 3/4 nepremičnine v zapuščino po pokojnem in za izdajo zemljiškoknjižne listine v tožničino korist do deleža 3/8 celote tožbeni zahtevek v točki I. II. in III. zavrnilo in (V.) odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati v roku 15 dni tožeči stranki 3.756,20 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe toženi stranki dalje, da ne bo izvršbe.

2. Toženka s pritožbo izpodbija odločitev v vseh točkah izreka sodbe, razen v IV. točki, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je že na prvi pogled razvidno, da je odločitev o izdaji listine v točki III. nepravilna in brez pravne podlage. Tudi v obrazložitvi sodbe pravna podlaga ni navedena. V točki 21. obrazložitve je zgolj navedeno, da je skladno z ugotovljenim deležem do 1/2, ki spada v skupno premoženje, sodišče toženki naložilo izdajo zemljiškoknjižne (zk) listine do 1/4. Obrazložena je torej zgolj višina in ne pravna podlaga za izdajo zk listine, ki ne obstaja. Zemljiškoknjižno dovolilo je v skladu s 23. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) izrecna in nepogojna izjava tistega, čigar pravica se prenaša, da dovoljuje vpis v zemljiško knjigo. Gre za razpolagalni pravni posel, ki sledi zavezovalnemu pravnemu poslu, ki v konkretnem primeru ne obstaja. Sodišče je predhodno ugotovilo, da predmetna nepremičnina spada v skupno premoženje zakoncev in da spada v zapuščino pokojnega toženkinega moža, zato ni podlage za izdajo zk dovolila, saj pravdni stranki nista sklenili zavezovalnega pravnega posla. Gre za očitno zmotno uporabo materialnega prava. Odločitev sodišča, da predmetni apartma spada v skupno premoženje toženke in njenega pokojnega moža in da zato spada v njegovo zapuščino, je napačna in posledica zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, saj gre za posebno premoženje tožene stranke. Toženka je trdila in dokazala, da je apartma kupila z lastnimi, posebnimi sredstvi, ki niso spadala v skupno premoženje zakoncev (izpovedi tožene stranke in prič D. D., E. E., F. F. in G. G.). Trdila in dokazala je, da je pokojni mož pred nakupom želel, da postane izključna lastnica in da apartma ne spada v skupno premoženje, po nakupu pa ji je to izrecno priznaval in poudarjal, da je toženka izključna lastnica. Sodišče je v zvezi s slednjimi navedbami zaključilo, da na odločitev ne morejo vplivati, ni pa pojasnilo, zakaj ne. Zato je sodba glede teh ključnih okoliščin ostala neobrazložena, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prav tako se sodišče ni opredelilo do pravne posledice, da je bila volja pokojnega moža, da toženka postane izključna lastnica apartmaja in da ji je to po nakupu priznaval, kljub temu, da je bil kupljen v času zakonske zveze. Sodišče ni upoštevalo dokazanih trditev toženke in je tudi nepravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič, ki bi dodatno potrdile, da je pokojni mož soglašal, da toženka iz lastnih sredstev kupi lastni apartma, ki si ga je tako želela, da bo nesporno njen. Da je pokojni mož po nakupu priznaval, da je apartma v izključni lasti toženke, izhaja iz njene izpovedi in izpovedi prič E. E. in F. F. To bi potrdile tudi priče, ki jih sodišče ni hotelo zaslišati. Sodišče je zmotno ugotovilo, da prejeta darila od pokojnega moža ne morejo predstavljati posebnega premoženja toženke. Šlo je za manjša običajna darila v daljšem časovnem obdobju, ki jih toženka ne bi bila dolžna vrniti, če bi recimo to njen mož v primeru razveze zahteval. Pa je bilo ravno nasprotno, pokojni mož je želel, da si toženka kupi apartma iz svojih privarčevanih sredstev, vključno z njegovimi darili, ki so postala posebno premoženje toženke in ji je do smrti priznaval, da je apartma njena izključna lastnina. Sklicevanje sodišča na judikat II Ips 29/2016 ni primerno. V zadevi je šlo za pravno vprašanje kavze pogodbe, ki sta jo zakonca poimenovala darilna pogodba. Zgolj mimogrede Vrhovno sodišče navaja, da v primeru, če en zakonec podari drugemu svoj del na skupnem premoženju gre za spremembo forme v okviru skupnega premoženja, za darilo med zakoncema pa da bi šlo torej le tedaj, ko eden izmed njiju podari drugemu nekaj iz svojega posebnega premoženja. Vendar se to nanaša na možnost preklica darila, za kar pa ne gre v obravnavanem primeru, ko je dejansko stanje ravno nasprotno, saj je pokojni mož podaril toženki običajne, manjše denarne zneske, ki jih je toženka skozi dolga leta hranila kot svoja in jih porabila za nakup predmetnega apartmaja. Ne gre torej za to, da bi pokojni mož podaril toženki ″svojo polovico″ apartmaja iz naslova skupnega premoženja in bi potem zahteval vračilo darila. Samo v tem primeru bi bil uporaben judikat II Ips 29/2016, pri katerem tudi ne gre spregledati, da je šlo za razveljavitev nižjih sodb in ne za potrditev pravnomočne odločitve, ko ima tudi odločitev Vrhovnega sodišča posebno težo, ne samo stališča iz obrazložitve. Tudi glede judikata VSL II Cp 1404/2017 opozarja, da gre za neprimerljivo zadevo, za zahtevek za vračilo večjega darila po razvezi zakonske zveze, za kar se je izkazalo, da (sploh) ne gre za darilo. V predmetnem primeru gre zgolj za to, da je toženka običajna manjša darila pokojnega moža hranila kot svoje posebno premoženje in jih uporabila za nakup predmetnega apartmaja. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede darila matere v višini 10.000.000 ITL. Za ta znesek je bilo med strankama nesporno ugotovljeno (tožnica tega ni zanikala), da predstavlja realno protivrednost 10.000,00 EUR in zato ni res, da ni razvidno, kakšen znesek je to predstavljalo ob nakupu apartmaja - današnjih 10.000,00 EUR je nesporno enaka vrednost kot v času nakupa apartmaja. Glede na višino kupnine 60.000,00 EUR gre posledično toženki delež 1/6 iz naslova plačane kupnine iz nesporno posebnega premoženja toženke. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi glede darila pokojnega moža v višini 6.000,00 EUR, ki jih je priigral v igralnici - casinoju, kar sta potrdila toženka in priča F. F. To je bilo darilo iz posebnega premoženja darovalca, saj ta znesek ni bil pridobljen z delom v zakonski zvezi. Ta znesek, ki ga je toženka uporabila za plačilo kupnine za predmetni apartma, glede na višino kupnine 60.000,00 EUR posledično pomeni, da toženki pripada dodatni delež 1/10 iz naslova plačane kupnine iz nesporno posebnega premoženja toženke. Toženka opozarja še, da je že iz kazenske ovadbe tožnice z dne 27. 9. 2019 razvidno, da je tožnica na zapuščinski obravnavi po pokojnem očetu 5. 11. 2013 vedela, da apartma ne spada v zapuščino (da pokojni oče ni imel v posesti ničesar in da je toženka lastnica vseh nepremičnin) in se je s sklenitvijo dednega dogovora s tem strinjala. V kazenskem postopku I K 51355/2020 pa je bila zoper toženko izdana oprostilna sodba. Toženka je v izpovedi tudi potrdila, da je tožnica vedela za predmetni apartma, zato je sodišče zmotno zaključilo, da to iz dokaznega postopka ne izhaja. Toženka sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter naloži tožnici plačilo vseh stroškov pravdnega postopka, podrejeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče po preizkusu sodbe v izpodbijanih delih v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, in po preizkusu, ki ga je opravilo po uradni dolžnosti (350. člen ZPP) zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko in pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni kršilo nobene določbe pravdnega postopka.

6. V postopku je bilo nesporno: - da je toženka, ki je tožničina mati, na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 5. 9. 2008 zemljiškoknjižna lastnica apartmaja v četrtem nadstropju in podstrešju v N., v izmeri 39,20 m2 s parkirnim prostorom, h kateremu spada solastninska pravica na skupnih prostorih, objektih, delih in napravah in funkcionalnega zemljišča; - da je kupnina znašala 60.000,00 EUR in da je kupnino plačala toženka 12. 9. 2008 z nakazilom s svojega bančnega računa; - da sta toženka in A. A., tožničin oče, zakonsko zvezo sklenila ... 1. 1982 in da je A. A. umrl ... 5. 2013; - da je v smrtovnici navedeno, da je podatke zanjo posredovala toženka in da je v rubriki, ali je pokojnik zapustil oporoko ali pogodbo o dosmrtnem preživljanju, naveden odgovor ne, v rubriki o pokojnikovem premoženju pa je navedeno: TRR banka Koper in vrednostni papirji; - da je po pokojnem nastopilo zakonito dedovanje in da sta pravdni stranki kot hči in žena njegovi dedinji vsaka z dednim deležem do 1/2. Zapuščina je obsegala 2.443,00 EUR sredstev na TRR in 84 enot investicijskih kuponov v skupni vrednosti 964,86 EUR. Pravdni stranki sta sklenili dedni dogovor, po katerem sta pridobili vsaka polovico denarnih sredstev na TRR, investicijske kupone pa je pridobila tožnica (sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Kopru D 344/2013 z dne 13. 12. 2013); - da sta, kot izhaja iz notarske listine SV 1083/2012 z dne 21. 9. 2012, A. A. in toženka sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, s katero je A. A. prepustil v last toženki svoji do celote lastni parceli v k.o. J. in v k.o. K. ter svoj do 1/2 solastni delež 9 parcel v k.o. L. in ene parcele v k.o. M. v zameno za dogovorjeno oskrbo in druge toženkine obveznosti; - da je tožnica predlagala izdajo dodatnega sklepa o dedovanju (v predlogu je navajala, da je bila nedavno seznanjena o tem, da spada v zapuščino po pokojnem tudi apartma v N., toženka pa je v odgovoru navedla, da je tožnica za apartma vedela že ob sklenitvi dednega dogovora in da se je strinjala, da ta nepremičnina ne sodi v zapuščino, ter zatrjevala, da je apartma kupila s posebnim premoženjem), ki pa ga je sodišče zavrnilo in navedlo, da ima tožnica možnost svoj zahtevek uveljavljati v pravdi (sklep Okrajnega sodišča v Piranu z dne 21. 12. 2019 D 325/2019).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je glede pozneje najdenega premoženja v teoriji in sodni praksi jasno - ni treba, da gre za premoženje, ki je bilo dobesedno najdeno pozneje, bistveno pa je, da zapuščinsko sodišče ob izdaji sklepa zanj ni vedelo, ne glede na to, ali so v času zapuščinske obravnave za to premoženje vedeli dediči. Na podlagi zapisnika o naroku in sklepa o dedovanju po pokojnem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da apartma v N. v zapuščinskem postopku ni bil obravnavan in da zapuščinsko sodišče zanj ni vedelo, zato je pravilno zaključilo, da gre za pozneje najdeno premoženje v smislu 221. člena Zakona o dedovanju (ZD). Pravilno pa je tudi obrazložilo, da lahko glede na pravnomočno končan zapuščinski postopek tožnica kot dedinja, ki je v njem sodelovala, uveljavlja svojo lastninsko pravico le v pravdi (220. člen ZD). Taka pravica je strankam zapuščinskega postopka dana ob izpolnjenosti pogojev za obnovo postopka (224. člen ZD). Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je kot razlog za obnovo postopka v 394. členu ZPP v 10. točki navedeno: če izve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko zanjo izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Ker je sodišče pravilno ugotovilo, da sporen apartma ni naveden v nobeni od listin, ki so bile sestavljene za potrebe zapuščinskega postopka oziroma tekom tega postopka, utemeljeno ni sledilo toženkini trditvi, da je tožnica že tekom zapuščinskega postopka za to nepremičnino vedela in da se je z obsegom zapuščine strinjala. Toženka neutemeljeno poskuša slednjo ugotovitev ovreči z navedbo, da je že iz kazenske ovadbe tožnice z dne 27. 9. 2019 razvidno, da je tožnica na zapuščinski obravnavi po pokojnem očetu 5. 11. 2013 vedela, da apartma ne spada v zapuščino (da pokojni oče ni imel v posesti ničesar in da je tožena stranka lastnica vseh nepremičnin) in se je s sklenitvijo dednega dogovora s tem strinjala, saj je bila ovadba podana po zaključenem zapuščinskem postopku in torej tožničino védenje o tem dejstvu po zaključenem zapuščinskem postopku ni relevantno. Prav tako na pravilnost gornje ugotovitve sodišča prve stopnje ne vpliva, da je bila v kazenskem postopku I K 51355/2020 zoper toženko izdana oprostilna sodba. Drži, da je toženka izpovedala, da je tožnica vedela za predmetni apartma, ni pa tega potrdila tožnica, zato ne drži, da je sodišče prve stopnje, ki očitno in po oceni pritožbenega sodišča tudi utemeljeno ni sledilo toženki, zmotno zaključilo, da to iz dokaznega postopka ne izhaja.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in upoštevalo naslednja dejstva in sprejelo naslednje dejanske zaključke, ki pritožbeno niso izpodbijani: - da sta bila toženka in pokojnik v zakonski zvezi od ... 1. 1982 do pokojnikove smrti ... 5. 2013; - da sta bila oba zaposlena, in sicer toženka kot vpisničarka na sodišču v Kopru, pokojni pa je bil diplomirani gradbeni inženir in je delal na več dobrih položajih. Od leta 1986 do 1994 je delal v Jordaniji kot vodja gradbišča, kasneje pa kot direktor za primorski del avtocest. V letu 2007 mu je bila izplačana plača za februar 2.624,58 EUR, marec 2.688,36 EUR, april 2.712,18 EUR, junij 2.658,28 EUR, avgust 2.564,53 EUR, september 3.197,12 EUR, oktober 3.755,66 EUR, november 5.382,55 EUR in december 3.783,19 EUR. V letu 2008 pa v mesecu januarju 2.908,72 EUR, februarju 3.091,48 EUR, marcu 3.105,35 EUR, aprilu 3.102,68 EUR, maju 3.107,31 EUR, juniju 3.365,41 EUR in juliju 3.054,25 EUR. Toženka je od 1. 1. 1982 do 31. 12. 1990 prejela 136.608.601,05 denarnih enot, od 1. 1. 1991 do 31. 12. 2006 18.808.178 denarnih enot in od 1. 1. 2007 do 30. 4. 2014 137.181,15 EUR (podatki zajemajo osnovno bruto plačo, regres za letni dopust in morebitne poračune). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da glede na različnost podatkov, ko se izplačilo na TRR pokojnika nanaša na neto zneske, podatki za toženko pa na bruto plačo, zneskovna primerjava ni mogoča. Iz toženkine izpovedbe izhaja, da je zaslužila okrog 1.000,00 EUR, pokojni mož pa okrog 3.000,00 EUR. Ob tem, ko toženka ni prerekala tožničinih navedb glede dohodkov, in ob toženkini izpovedbi je sodišče prve stopnje sledilo tožnici, da je imel pokojni v času zakonske zveze znatno višje dohodke od toženke.

- da je pokojnik plačeval račune, imel pa je tudi večje potrebe, toženka pa je skrbela za gospodinjstvo in svojo plačo porabila za tekoče potrebe; - da je pokojnik v času tožničinega otroštva delal v Jordaniji in se je vrnil, ko je bila stara 12 let. Do takrat je toženka s tožnico živela skupaj s sestro H. H. in mamo, ki sta za tožnico veliko skrbeli, toženka pa je bila bolehna; - da je bila nato zgrajena hiša v O., kamor so se pokojnik in pravdni stranki preselili. Pokojnik se je vozil na delo v Ljubljano - odhajal je zgodaj zjutraj, vračal pa pozno, ob vikendih pa je delal na parceli v O. Pokojnik je bil zaradi službe odsoten in je toženka skrbela za hišo, hrano in vsakdanje stvari. Ob tožničinih trditvah, da je bil pokojnik več ali manj odsoten, in ob tožničini izpovedbi je sodišče sledilo toženki, da je za vse potrebno glede družine in gospodinjstva postorila ona; - da je toženkina mati znesek prejete italijanske pokojnine izročila leta 1995 toženki in njeni sestri, in sicer vsaki 10.000.000 lir; - da je toženka od pokojnika večkrat letno prejela darila v obliki denarja in v zneskih 1.000,00 EUR in 2.000,00 EUR; - da pravdni stranki nista imeli dobrega medsebojnega odnosa in da se je ta poslabšal, ko je bila tožnica v srednji šoli do te mere, da se je odselila. Tožnica je imela s pokojnikom dober odnos in mu je pomagala v času bolezni. Toženka in pokojnik pa sta bila občasno sprta, sicer pa sta se razumela, toženka je zanj skrbela, da je bil urejen, in skupaj sta preživljala prosti čas; - da je pokojnik pomagal tožnici pri nakupu avtomobila in ni želel, da bi toženka to izvedela; - da je vse glede nakupa apartmaja urejala toženka in da ji je pri sestavi pogodbe pomagala sodelavka G. G., kateri je toženka povedala, da ima denar za kupnino privarčevan iz italijanske pokojnine in daril. Slednje je glede kupnine bilo znano tudi pričama E. E. in D. D.; na podlagi izpovedbe F. F. pa je sodišče ugotovilo, da mu je pokojnik ob dveh prilikah povedal, da je apartma kupila toženka in da je njen.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v letu 1995 prejetih 10.000.000 ITL (lir), ki jih je toženka prihranila, predstavlja toženkino posebno premoženje. Pravilno pa je nadalje zaključilo, da je toženka sicer zatrjevala, da je prihranke plemenitila, vendar teh trditev ni z ničemer konkretneje obrazložila in izkazala. Ni zatrjevala, na kakšen način je denar plemenitila in kakšen znesek je ta prejeti denar prestavljal ob nakupu apartmaja oziroma kolikšen del kupnine je krila iz tega vira. V nasprotju s podatki v spisu je pritožbeno zatrjevanje, da je bilo za ta znesek med strankama nesporno ugotovljeno (da tožnica tega ni zanikala), da predstavlja realno protivrednost 10.000,00 EUR. Te ugotovitve v spisu ni. Iz zapisnika o zaslišanju toženke na glavni obravnavi dne 18. 10. 2021 zgolj izhaja, da je toženka izpovedala, njen pooblaščenec pa pridal sledeče, cit. ″Teh 10.000.00o LIR sem jaz zamenjala v DEM in potem v EURE, pri čemer ne vem, koliko je ta znesek dejanska vrednost, pooblaščenec tožene stranke pa potrdi, da je podarjeni znesek predstavljal sedanjih 10.000,00 EUR″. Zgolj to, da tožnica na glavni obravnavi temu pojasnilu pooblaščenca toženke ni nasprotovala, še ne pomeni, da je bilo za znesek 10.000.000,00 ITL med strankama nesporno ugotovljeno, da predstavlja realno protivrednost 10.000,00 EUR. Pri tem tudi ni moč mimo izpovedi toženkine sestre, da sta s toženko podedovali cit. ″nekaj več kot 5.000,00 EUR vsaka, šlo je za nekaj več kot 10 mio takratnih lir.″ Lasten zaključek, ki ga izvedeni dokazi ne potrjujejo, predstavlja pritožbena navedba, da glede na višino kupnine 60.000,00 EUR gre posledično toženi stranki delež 1/6 iz naslova plačane kupnine iz nesporno posebnega premoženja tožene stranke.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo naravo denarnih daril, ki jih je toženka prejela od pokojnika. Pravilno je pojasnilo, da je glede vprašanja obdarovanja med zakoncema v času trajanja zakonske zveze toženke in pokojnika veljavni Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) vseboval le določilo, ki govori o usodi daril po razvezi zakonske zveze (84. člen ZZZDR), in da je sodna praksa (pri čemer se je sklicevalo na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 29/2016 in Višjega sodišča v Ljubljani VSL II Cp 1404/2017) sprejela stališče, da gre za darilo med zakoncema le tedaj, ko eden izmed njiju podari drugemu nekaj iz svojega posebnega premoženja. Ko torej lastninsko pravico na stvari iz svojega posebnega premoženja prenese v posebno premoženje drugega zakonca. Ne more pa zakonec darovati drugemu zakoncu njunega skupnega premoženja (dokler deleža na skupnem premoženju nista določena). Pritožbeno ni izpodbijano, da toženka ni zatrjevala, da ji je pokojnik denarna sredstva kot darila izročal iz sredstev, ki so bila njegovo posebno premoženje. Pravilen je zato zaključek prvostopenjskega sodišča, da zato prejeti zneski, tudi če so bili toženki podarjeni, ne morejo predstavljati njenega posebnega premoženja. Zato ne drži pritožbena navedba, da je sodišče zmotno ugotovilo, da prejeta darila od pokojnega moža ne morejo predstavljati posebnega premoženja toženke. Na mestu tudi ni sklepanje pritožbe, da šlo za manjša običajna darila v daljšem časovnem obdobju, ki jih toženka ne bi bila dolžna vrniti, če bi recimo to njen mož v primeru razveze zahteval, saj gre zgolj za domnevo - tudi v primeru razveze bi bilo potrebno ugotavljati, ali gre za darila, dana iz sredstev skupnega premoženja ali iz sredstev posebnega premoženja darovalca, sploh pa tudi, ali gre za manjša običajna darila.

11. Ne drži, da sklicevanje sodišča na judikat II Ips 29/2016 in judikat VSL II Cp 1404/2017 ni primerno. Četudi je šlo v zadevi, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS za pravno vprašanje kavze pogodbe, ki sta jo zakonca poimenovala darilna pogodba, in četudi je Vrhovno sodišče sodbi sodišč nižje stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo v ponovno sojenje ravno zaradi tega, da se ugotovi prava kavza, ni moč mimo tega da je Vrhovno sodišče jasno obrazložilo, da v primeru, če en zakonec podari drugemu svoj del na skupnem premoženju, gre za spremembo forme v okviru skupnega premoženja, za darilo med zakoncema pa le tedaj, ko eden izmed njiju podari drugemu nekaj iz svojega posebnega premoženja. Zmotno si pritožba razlaga, da se to nanaša le na možnost preklica darila. V obravnavanem primeru bi torej morala toženka najprej sploh trditi in nato dokazati, da so bili zneski dani iz pokojnikovega posebnega premoženja. Toženka pa teh trditev ni podala. Tudi Višje sodišče v Ljubljani je v zgoraj navedeni odločbi izhajalo iz enakega stališča, da gre za darilo med zakoncema le tedaj, ko eden izmed njiju podari drugemu nekaj iz svojega posebnega premoženja, zato pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene pritožbene navedbe, da gre za neprimerljivo zadevo.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi glede darila pokojnega moža v višini 6.000 EUR, ki jih je priigral v igralnici - casinoju, kar sta potrdila tožena stranka in priča F. F. Sodišče prve stopnje pravilno tega, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, sploh ni ugotavljalo, ker toženka o tem ni podala trditev, pač pa je o tem le izpovedala, tako kot tudi navedena priča. Manjkajoče trditvene podlage pa ni mogoče nadomestiti z dokazi. Zato je tudi neutemeljeno sklepanje pritožnice, kot je navedeno v povzeti pritožbi.

13. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče v zvezi z navedbami toženke, da je apartma kupila z lastnimi, posebnimi sredstvi, ki niso spadala v skupno premoženje zakoncev, in da je pokojni mož pred nakupom želel, da postane izključna lastnica in da apartma ne spada v skupno premoženje, po nakupu pa ji je to izrecno priznaval in poudarjal, da je toženka izključna lastnica, zaključilo, da na odločitev ne morejo vplivati, ni pa pojasnilo, zakaj ne. Razlogi sodišča so namreč razvidni iz preostale obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženka ni dokazala, da je v apartma vložila svoje posebno premoženje, je pravno nepomembno, kaj je pokojni mož pred nakupom apartmaja želel in kaj je po nakupu priznaval. Sodba ima razloge o navedenih okoliščinah, zato ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ker ni bilo potrebno ugotavljati dejanskega stanja v zvezi z gornjimi toženkinimi navedbami, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče nepravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič, ki bi dodatno potrdile, da je pokojni mož soglašal, da toženka iz lastnih sredstev kupi lastni apartma, in tistih, ki bi potrdile, da je pokojni mož po nakupu priznaval, da je apartma v izključni lasti toženke. Sredstva, ki jih je toženka iz naslova od pokojnika prejetega denarja namenila za kupnino za apartma, torej predstavljajo skupno premoženje toženke in pokojnega, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Pravilno je nadalje obrazložilo, da apartma, ki je bil kupljen s temi sredstvi, zato ne predstavlja toženkinega posebnega premoženja. Tak status bi lahko imel le tisti ustrezen del, glede katerega bi bila kupnina poravnana iz leta 1995 prejetih 10.000.000 ITL. Ker pa toženka ni navedla, koliko kupnine je poravnala iz tega naslova oziroma kakšno vrednost so ta sredstva ob nakupu predstavljala, je sodišče utemeljeno zaključilo, da ni dokazala, da je v apartma vložila svoje posebno premoženje in da ta nepremičnina ne predstavlja skupnega premoženja pokojnega in toženke.

14. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je odločitev o izdaji listine v točki III izreka sodbe brez pravne podlage. Za uveljavitev iz tožničine solastninske pravice izvirajočih polnih upravičenj (toženka posesti predmetne nepremičnine ni utemeljevala na dedni podlagi, zato je lahko tožnica kot dedinja pravno varstvo uveljavljala z lastninsko tožbo) je bila potrebna lastninska tožba z ustreznim dajatvenim zahtevkom, pri čemer je pravdna pot vselej tudi sicer predvidena kot korektiv pravnomočno zaključenih zapuščinskih postopkov.

15. Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne tisti, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).